Poljska »zlata generacija« alpinistov je bila v svojem času že sama po sebi »razred zase«. Uspehi, ki so jih dosegali predvsem z zimskimi pristopi na najvišje vrhove sveta, so še danes mejnik mogočega. Izmed njih je posebej izstopal Jerzy ‘Jurek’ Kukuczka, srečno poročen oče dveh otrok, rojen v poljskih Katovicah. V samo osmih letih mu je le dva meseca po legendarnem Reinholdu Messnerju uspelo osvojiti krono Himalaje – vseh 14 osemtisočakov. Messner je za to potreboval 16 let. Poleg tega je Jurek 11 osemtisočakov preplezal po prvenstvenih smereh, kar štiri izmed njih pa je osvojil v zimskem času. Skoraj natanko deset let po svojem prvem vzponu na osemtisočak je na isti gori ostal za vedno. Lhotse je postal zadnje počivališče človeka, ki je nekoč zapisal:

»Sanjal sem o vrhu, ki je bil nekje nad mano in v sanjah sem čutil, da ga lahko dosežem. Zunaj je divjal snežni vihar in s soplezalcem sva bila v zasilnem bivaku ujeta že tretji dan. V polsnu sem se odločil. Jutri bo lep dan in uspelo nama bo. Ko me je zjutraj prebudila
Jerzy Kukuczka na sredini v baznem taboru (foto: kukuczka.net)tišina, sem počasi odkopal okno bivaka, odmaknil nahrbtnik in pokukal ven. Sijalo je sonce, nad nama pa je bil vrh. Minulo noč sem pomislil, da bova morda tukaj ostala za vedno. Očitno sem se moral najprej odločiti sam. In sem se. Bogovi, recimo jim tako, so očitno samo čakali na mojo odločitev. Čez eno uro sva bila na grebenu in nato v še treh na vrhu. Takrat sem spoznal, da moraš vrh najprej preplezati v sebi, šele nato lahko ponižno pričakuješ, da te bo sprejel v svoj svet.«

Jerzy Kukuczka je bil zelo podoben številnim svojim rojakom. Sanjal je zelo podobne sanje kot mnogi pred in za njim. Od ostalih ga je ločila le neverjetna odločenost, da svojim sanjam sledi. Plezati je začel za današnje razmere pozno. Celo temu je botrovalo naključje. Izlet, povezan z nekaj skalami, je spremenil njegovo življenje. Globoko verni  Jerzy je v tem videl ‘božjo voljo’ in ji je sledil. Toliko veselja, kot mu ga je dalo plezanje, ni doživel nikoli prej. In kasneje tudi ne. Prenehal je s svojim dotedanjim športom, dviganjem
uteži, in se povsem posvetil
Kukuczka v tipični opremi svojega časa (foto: Wikimedia Commons)navpičnemu svetu. V tistih časih je bilo to nekaj povsem drugega kot je danes – nepreplezanih smeri je bilo v izobilju, časa so imeli plezalci več, niso pa imeli opreme in možnosti prevoza, zaradi katerega je svet danes precej manjši, kot je bil nekoč.

Zlata poljska generacija (poleg Kukuczke zagotovo vsaj še Andrzej Czok, Krzystof Wielicki, Ryszard Pawlowski in Artur Hajzer) je bila po eni strani omejena kot država nekdanjega vzhodnega bloka. Zanje ni bilo enostavno iti plezat na zahod, torej v Alpe. So pa imeli na voljo gorovja nekdanje Sovjetske zveze, ki je ponekod visoko tudi 7000 metrov in več. Poljake odlikuje tudi zelo močan nacionalni ponos, zaradi katerega so imeli alpinisti tiste generacije še dodaten motiv – zarisati Poljsko na zemljevid svetovnega plezanja. In so tudi jo – najprej po običajnih, klasičnih smereh in z odpravami, ki so bile do udeležencev tako skope, da včasih niso imeli dovolj ne hrane ne pijače. Kukuczka je povedal, da se je dogajalo, da niso jedli po tri dni skupaj – ker so denar porabili za pot, niso mogli kupiti hrane. Ker ni bilo denarja, tudi niso mogli taliti snega za vodo, saj niso imeli plinskih jeklenk. Plezali pa so z opremo, ki so jo naredili delno tudi sami, s pomočjo prispevkov izseljenskih organizacij in predvsem z lastno iznajdljivostjo. Možnost za dokazovanje svoje dominantnosti so kmalu našli v zimskih razmerah, ki jim večina alpinistov tistega časa ni bila kos. V tej prvini je bil Jurek Kukuczka nepremagljiv.

V veliko pomoč pri tem sta mu bila razumevanje njegove družine in podpora, ki je je bil deležen doma. Postal je narodni simbol, junak, ki so ga imeli za zgled številni, ne samo plezalci. Simbol človeka, ki lahko z mnogo slabšimi možnostmi od drugih doseže veliko več. In tudi je. Po osmih letih je bil na samem vrhu svetovnega alpinizma in ni se imel namena zaustaviti. Ker mu je šlo tako dobro, je povedal sam, to ne bi imelo smisla.

Žal je usoda hotela drugače. Slaba izbira vrvi, kupljene na tržnici v Katmanduju, je botrovala nepričakovani nesreči, ki se je zgodila natanko deset let po Jurekovem prvem vzponu na prav isti gori. Lhotse mu je najprej odprl vrata v svet ‘blizu Bogovom’, kakor ga je imenoval Kukuczka, nato pa jih je deset let kasneje za zmeraj zaprl za njim. Njegovi soplezalci so ga pokopali v ledeniški razpoki in tako je Jerzy ‘Jurek’ Kukuczka za zmeraj ostal v srcu gora, ki jih je tako neizmerno ljubil. NjegovaSpominsko obeležje Kukuczki in drugim poljskim alpinistom, ki so za zmeraj ostali v Himalaji (foto: Wikimedia Commons)dediščina pa je še danes pojem predanosti svojemu poslanstvu.

‘Bil je tam, bil je večji od vsega. Vrh. In jaz sem stal na njem. Doma sem premišljeval o tem, kako bom, če mi uspe, skakal in kričal od veselja, se fotografiral, morda pustil kakšno znamenje tistim, ki bodo nekoč prišli za menoj. Pa sem le stal in gledal. Tišina je bila tako nepopisno mogočna, občutki pa tako siloviti, da nisem niti pomislil na to, da ne bi bil del vsega tega. Del tišine, del miru, del veličastne Enosti. Moj molk je bil hkrati krik neskončne hvaležnosti, da mi je dano živeti. Ne, bolj živ ne bi mogel biti nikoli.‘