Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kataster jam

22.11.2015


Jamarji odkrivajo podzemeljski svet že stoletja, in so slavo naše kraškega sveta ponesli daleč preko državnih in drugih meja.

Katastri jam v Sloveniji imajo dolgo zgodovino, že polihistor Janez Vajkard Valvazor je uredil spisek 50-ih jam. V 19. stoletju so sezname jam imeli različni raziskovalci – uporabljali so jih za svoje raziskave, predvsem biološke. Na ozemlju današnje Slovenije pa sta na začetku 20. stoletja obstajala dva pomembna katastra, enega so vodili za območje, ki je po Rapalski pogodbi pripadalo Kraljevini Italiji. Vodila so ga različna italijanska društva, v njem je bilo nekaj več kot 2.000 jam, vendar niso bile vse na slovenskem ozemlju. Približno istočasno  je začel nastajati kataster tudi v Sloveniji, in sicer pod okriljem Društva za raziskovanje podzemnih jam v Ljubljani. Oba omenjena katastra sta sedaj združena v enega, ki ga vodita v Postojni Inštitut za raziskovanje krasa in v Ljubljani Jamarska zveza Slovenije.

Valvazor raziskovalec jam

Pri nas se, kot radi rečemo, znanost začne z Janezom Vajkardom Valvazorjem. V njegovi Slavi vojvodine Kranjske so tako tudi podatki o približno 50 jamah, do danes pa vseh jamarji še niso odkrili. Valvazor, ki se je z jamami precej ukvarjal, je tudi avtor prvega jamskega načrta na slovenskih tleh. Zelo zanimivi so opisi njegovih raziskovanj podzemlja, ob obisku Postojnske jame je zapisal:

»Vendar pa je nadvse in neverjetno čudna jama pri Postojni, ki greš vanjo silno daleč, a ji še nihče ni prišel do konca. Sam sem šel vanjo z baklami in svetilkami kaki dve milji daleč. Notri najdeš povsod mnogo hodnikov, tu in tam jame, dalje silne velike prostornine, kjer bi mogle stati cele hiše in vasi; ponekod so tudi prepadi, ki so tako globoki, da slišiš padec kamna,  ki si ga zagnal vanje, šele po dveh očenaših, kar gotovo kaže grozno globino…Ponekod vidiš grozovite višine, drugod vse v stebrih in tako čudno oblikovano, kakor bi gledal pred seboj vsakovrstno gomaz, kače in druge živali, razne pošastne postave in spačene obraze, prikazni in podobno. Tega so vogli, koti, tla in stebri tako polni, da marsikoga groza obhaja…«

( Rupel, Mirko, Slava vojvodine  Kranjske- Izbrana poglavja, Ljubljana, Svet knjige str. 52, Mladinska knjiga, 1984.)

Valvazor, kot "vodnik" v Postojnski jami.

Pozneje se je pri raziskovanju in dokumentiranju jam zvrstilo veliko imen ljudi, ki so se načrtno ukvarjali z meritvami jam, eden takih je bil matematik Nagel. Ta je obiskal tudi druge jame na primer Željnske jame pri Kočevju, na spletni strani piše: »Prvi je Željnske jame raziskal dvorni matematik in naravoslovec J. A. Nagel ob popisu naravnih znamenitosti tedanjih avstrijskih dežel. Svojemu delu Opis naravnih znamenitosti Kranjske iz leta 1748 je priložil tudi načrt Željnskih jam pri Kočevju, ki je tako med najstarejšimi načrti jam na Slovenskem.«

Nagel in njegov načrt Postojnske jame iz 1748.

foto: Zgodovina jamskega turizma.

Prvi katastri

Okoli leta 1830 so se z jamami veliko ukvarjali biologi. Njihovi podatki so se nabirali, in ker je obseg podatkov postajal vse bolj nepregleden, se je zato večala potreba po tem, da bi jih uredili, in tako je nastal kataster. Od Valvasorja do ustanovitve Anthrona v Postojni leta 1889 so po jamah hodili posamezniki z večjim ali manjšim spremstvom. Anthron je po dvajsetih letih prenehal delovati, takoj nato pa je bilo v Ljubljani 12. maja 1910 ustanovljeno Društvo za raziskovanje podzemnih jam, saj so bile potrebe velike zlasti pri hidromelioracijah, pa še prva svetovna vojna se je bližala. Predsednik društva je postal sam deželni predsednik, baron Theodor Schwartz von Karsten. Delo novoustanovljenega društva je že omenjena vojna kmalu prekinila. Do vojne so člani društva raziskali približno sto jam, naslednjih sto pa sta raziskala Ivan Michler in Pavel Kunaver med samo vojno, ko sta jame raziskovala za potrebe avstro-ogrske armade v jamarski enoti, ki se je imenovala po Ivanu Michlerju. To je pomenilo, da so bile tudi jame vključene v obrambne namene, pove dolgoletni jamar Aleš Lajovic.

( Podatke o delovanju Michlerja in Kunaverja lahko preberete tudi na spletni strani, kjer je objavljen članek Marjan Raztresena. Hribovci na frontah, Slovenske novice, 14.01. 2014.)

Drugi pomembni kataster, predhodnik današnjega, je nastajal na ozemlju, ki ga je po Rapalski pogodbi dobila Kraljevina Italija. Dr. Andrej Mihevc iz IZRK Postojna, kjer vodi kataster, pove, da se je ta italijanski kataster imenoval kataster Venezie Giullie. Že v 30. letih prejšnjega stoletja je bilo v njem več kot dva tisoč jam.

Knjižnica in kataster jam v prostorih Jamarske zveze Slovenije v Ljubljani

foto: Matej Mihailovski

Kataster po II. svetovni vojni

Podobno kot po prvi vojni se je tudi po drugi začelo krajše zatišje, pa še kaj drugega je bilo vmes. Okoli leta 1954 se je osrednje DZRJ – Društvo za raziskovanje podzemnih jam preimenovalo v DZRJS – Društvo za raziskovanje jam Slovenije. Leta 1962 je bila ustanovljena Zveza slovenskih jamarskih skupin, ki so bile po večini ustanovljene po drugi vojni. Privzela je naziv Društvo za raziskovanje jam Slovenije, saj tedanja zakonodaja ni dovoljevala republiških zvez, dotedanje DZRJS pa se je preimenovalo v JK Ljubljana in nekoliko pozneje v JKLM (Matica).  Podatki o DZRJL so  na njihovi spletni strani.

Leta 1971 je bila na izrednem občnem zboru v Domžalah sprejeta odločitev o preimenovanju Društva za raziskovanje jam Slovenije v JZS. Leto zatem je bilo do občnega zbora na Kozini preimenovanje v Jamarsko zvezo Slovenije opravljeno. Ob začetku delovanja omenjene zveze je bilo registriranih že 3.500 enot oziroma jam. Že na začetku so se dogovorili, da bo to en kataster. Vodijo ga v dveh enakih kopijah v Postojni in v Ljubljani.

Kataster jam v prostorih Jamarske zveze Slovenije. Foto. Matej Mihailovski

foto: M. Mihailovski

Ko dokumenti o jamah prispejo na enega od obeh naslovov, jih natančno pregledajo in preverijo. Na Inštitutu za raziskovanja Krasa imajo nalogo, da jama dobi katastrsko številko, in ko se obe strani, Jamarska zveza in Inštitut, strinjata, da gre za novo jamo, potem postanejo podatki uradni.

IZRK, Inštitut za raziskovanje Krasa v Postojni. Foto. Uradna spletna stran

Kaj najdemo v katastru

Jamarji oziroma raziskovalci  vsako novo odkrito jamo  dokumentirajo in posebno zanimiva so tudi  imena jam. Tako najdemo imena, kot so: Votla dlaka, Tkalca jama, Vratnica, Jazben ali pa recimo Brezno pod gamsovo glavico. Kot prizna tudi Aleš Lajovic, je z imeni križ, načeloma naj bi imela jama domače ime, če to le obstaja. Vendar je zelo veliko jam, za katere je težko ugotoviti, ali imajo domače ime ali ne. Takrat je poimenovanje prepuščeno jamarjem na terenu, ki jamo odkrijejo in raziskujejo.

Od leve proti desni: Aleš Lajovic in dr. Andrej Mihevc. Hotedršica, 2014. Foto: Primož Godina. TV lep. Logatec.

Podatki o dr. Andreju Mihevcu.

Podatki o Alešu Lajovicu.

Pomen katastra jam za jamarje

Predsednik JZS- Jamarske zveze Slovenije Matej Mihailovski pravi, da je zveza prostovoljna organizacija, ki združuje 47 društev in klubov iz vse Slovenije in zamejstva. Na spletni strani JZS so zapisali:

» Jamarska zveza je organizacija, v katero se združujejo društva, katerih dejavnost obsega tudi amatersko jamarsko dejavnost. Temeljna dejavnost društev, ki se združujejo v zvezo je jamarstvo. Delovanje zveze temelji na načelih amaterizma, nepridobitnosti, prostovoljnosti in javnosti. Namen in naloga Jamarske zveze Slovenije so: razvijanje in spodbujanje organizirane jamarske dejavnosti, organiziranje zahtevnejših jamarskih odprav doma in v tujini, določanje tehničnih in varnostnih norm, ki se tičejo obiskovanja jam, nudenje strokovne pomoči članicam pri njihovem delovanju, koordiniranje dela članic, popularizacija jamarstva, organiziranje in vodenje katastra jam, organiziranje in izvajanje jamarske reševalne službe, organiziranje in izvajanje izobraževalnih dejavnosti, izvajanje jamarsko publicistične dejavnosti, varovanje in zaščita krasa in kraških pojavov izvajanje humanitarnih dejavnosti«.

V  JZS delujejo različne strokovne službe in med njimi je zelo pomemben Kataster jam.

Sestanek vodstva Jamarska zveze Slovenije. Foto. Matej Mihailovski

Ta je osnova za poznavanje Krasa. Čeprav gre samo za jame, so te aktivni ali pa stari neaktivni kanali, ki prevajajo vodo skozi kras, ocenjuje dr. Andrej Mihevc. Brez poznavanja jam ne moremo poznati kraških pojavov in zakonitosti, ki vladajo nad in pod kraškim površjem.

Jazbina v Rovnjah na matarskem podolju. Foto. Uroš Ilič.

Kako pomembni so podatki o jamah, kažejo tudi usmeritve, ki so jih imele države. Jame in brezna so uporabili tudi v obrambne, vojaške namene, za bolnišnice, zaklonišča, skladišča in še bi lahko naštevali. Poleg tega so podatki pomembni pri manjših in večjih gradbenih posegih, od graditev hiš, do avtocestnih ali železniških predorov,  in drugih  infrastrukturnih objektov.

Večja dvorana v jami Konasnica nad Dražgošami. Foto. Uroš Ilič.

Kataster v IZRK in v JZS

Delo pri urejanju katastra na Inštitutu za raziskovanje Krasa v Postojni opravijo zaposleni raziskovalci v okviru svojih nalog. Pri katastru v Ljubljani pa jamarji zapisnike delajo zastonj, saj so ti dokaz jamarskega raziskovalnega dela.

Kratka stopnja v Breznu presenečenj na Dobrovlju nad Vranskim. Foto. Uroš Ilič.

Glede na to, da gre za zelo pomembne podatke, je JZS – Jamarska zveza Slovenije dobila od države nekaj denarja oziroma nadomestila za delo, ki je vloženo v kataster jam. Rešitev je takšna, da je IZRK kot ustanova nosilka projekta katastra, Ministrstvo za okolje in prostor in Agencija Republike Slovenije za okolje pa potem na leto namenita nekaj denarja IZRK. Ta ga del porabi za pokritje lastnih stroškov pri vodenju katastra, večino denarja pa dobi JZS. Na podlagi vsakoletnega točkovanja ga potem dobijo društva in klubi oziroma jamarji, ki so prispevali gradivo. Tu ne gre za velikanske zneske, resnici na ljubo je tega denarja iz leta v leto manj. Jamarji pa ga porabijo za nakup drage raziskovalne opreme.

Kataster obsega 28 tekočih metrov. Vsako leto v poprečju dobijo v kataster od 200 do 300 zapisnikov o novih jamah, tako jih je registriranih že 11.700, njihovo število pa nenehno raste, skupna dolžina vseh znanih jamskih rovov, po podatkih iz katastra, je več kot 8.00 km. Najgloblje jame so v Kaninu, kjer presegajo 1.500 metrov globine. Najdaljša jama pa je po novem jamski sistem M16 v Tolminskem Migovcu, ki je dolg 34 km, (podatki o tem odkritju so tudi na spletni strani Gore in ljudje.  Postojnska jama je dolga nekaj čez 20 km, že v kratkem pa naj bi jo jamski potapljači povezali s Planinsko jamo. Sicer pa je po podatkih,  jame, od začetkov raziskav podzemlja, raziskovalo več kot 4.000 jamark in jamarjev.

Dobra ideja, kako so se kolegi Hrvatje odločili prikazati dolžine rovov po globini v globljih jamah... http://t.co/lIb1tPc3zo

— Jamarska Zveza Slo (@jamarskazveza) June 30, 2015


Sledi časa

913 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Kataster jam

22.11.2015


Jamarji odkrivajo podzemeljski svet že stoletja, in so slavo naše kraškega sveta ponesli daleč preko državnih in drugih meja.

Katastri jam v Sloveniji imajo dolgo zgodovino, že polihistor Janez Vajkard Valvazor je uredil spisek 50-ih jam. V 19. stoletju so sezname jam imeli različni raziskovalci – uporabljali so jih za svoje raziskave, predvsem biološke. Na ozemlju današnje Slovenije pa sta na začetku 20. stoletja obstajala dva pomembna katastra, enega so vodili za območje, ki je po Rapalski pogodbi pripadalo Kraljevini Italiji. Vodila so ga različna italijanska društva, v njem je bilo nekaj več kot 2.000 jam, vendar niso bile vse na slovenskem ozemlju. Približno istočasno  je začel nastajati kataster tudi v Sloveniji, in sicer pod okriljem Društva za raziskovanje podzemnih jam v Ljubljani. Oba omenjena katastra sta sedaj združena v enega, ki ga vodita v Postojni Inštitut za raziskovanje krasa in v Ljubljani Jamarska zveza Slovenije.

Valvazor raziskovalec jam

Pri nas se, kot radi rečemo, znanost začne z Janezom Vajkardom Valvazorjem. V njegovi Slavi vojvodine Kranjske so tako tudi podatki o približno 50 jamah, do danes pa vseh jamarji še niso odkrili. Valvazor, ki se je z jamami precej ukvarjal, je tudi avtor prvega jamskega načrta na slovenskih tleh. Zelo zanimivi so opisi njegovih raziskovanj podzemlja, ob obisku Postojnske jame je zapisal:

»Vendar pa je nadvse in neverjetno čudna jama pri Postojni, ki greš vanjo silno daleč, a ji še nihče ni prišel do konca. Sam sem šel vanjo z baklami in svetilkami kaki dve milji daleč. Notri najdeš povsod mnogo hodnikov, tu in tam jame, dalje silne velike prostornine, kjer bi mogle stati cele hiše in vasi; ponekod so tudi prepadi, ki so tako globoki, da slišiš padec kamna,  ki si ga zagnal vanje, šele po dveh očenaših, kar gotovo kaže grozno globino…Ponekod vidiš grozovite višine, drugod vse v stebrih in tako čudno oblikovano, kakor bi gledal pred seboj vsakovrstno gomaz, kače in druge živali, razne pošastne postave in spačene obraze, prikazni in podobno. Tega so vogli, koti, tla in stebri tako polni, da marsikoga groza obhaja…«

( Rupel, Mirko, Slava vojvodine  Kranjske- Izbrana poglavja, Ljubljana, Svet knjige str. 52, Mladinska knjiga, 1984.)

Valvazor, kot "vodnik" v Postojnski jami.

Pozneje se je pri raziskovanju in dokumentiranju jam zvrstilo veliko imen ljudi, ki so se načrtno ukvarjali z meritvami jam, eden takih je bil matematik Nagel. Ta je obiskal tudi druge jame na primer Željnske jame pri Kočevju, na spletni strani piše: »Prvi je Željnske jame raziskal dvorni matematik in naravoslovec J. A. Nagel ob popisu naravnih znamenitosti tedanjih avstrijskih dežel. Svojemu delu Opis naravnih znamenitosti Kranjske iz leta 1748 je priložil tudi načrt Željnskih jam pri Kočevju, ki je tako med najstarejšimi načrti jam na Slovenskem.«

Nagel in njegov načrt Postojnske jame iz 1748.

foto: Zgodovina jamskega turizma.

Prvi katastri

Okoli leta 1830 so se z jamami veliko ukvarjali biologi. Njihovi podatki so se nabirali, in ker je obseg podatkov postajal vse bolj nepregleden, se je zato večala potreba po tem, da bi jih uredili, in tako je nastal kataster. Od Valvasorja do ustanovitve Anthrona v Postojni leta 1889 so po jamah hodili posamezniki z večjim ali manjšim spremstvom. Anthron je po dvajsetih letih prenehal delovati, takoj nato pa je bilo v Ljubljani 12. maja 1910 ustanovljeno Društvo za raziskovanje podzemnih jam, saj so bile potrebe velike zlasti pri hidromelioracijah, pa še prva svetovna vojna se je bližala. Predsednik društva je postal sam deželni predsednik, baron Theodor Schwartz von Karsten. Delo novoustanovljenega društva je že omenjena vojna kmalu prekinila. Do vojne so člani društva raziskali približno sto jam, naslednjih sto pa sta raziskala Ivan Michler in Pavel Kunaver med samo vojno, ko sta jame raziskovala za potrebe avstro-ogrske armade v jamarski enoti, ki se je imenovala po Ivanu Michlerju. To je pomenilo, da so bile tudi jame vključene v obrambne namene, pove dolgoletni jamar Aleš Lajovic.

( Podatke o delovanju Michlerja in Kunaverja lahko preberete tudi na spletni strani, kjer je objavljen članek Marjan Raztresena. Hribovci na frontah, Slovenske novice, 14.01. 2014.)

Drugi pomembni kataster, predhodnik današnjega, je nastajal na ozemlju, ki ga je po Rapalski pogodbi dobila Kraljevina Italija. Dr. Andrej Mihevc iz IZRK Postojna, kjer vodi kataster, pove, da se je ta italijanski kataster imenoval kataster Venezie Giullie. Že v 30. letih prejšnjega stoletja je bilo v njem več kot dva tisoč jam.

Knjižnica in kataster jam v prostorih Jamarske zveze Slovenije v Ljubljani

foto: Matej Mihailovski

Kataster po II. svetovni vojni

Podobno kot po prvi vojni se je tudi po drugi začelo krajše zatišje, pa še kaj drugega je bilo vmes. Okoli leta 1954 se je osrednje DZRJ – Društvo za raziskovanje podzemnih jam preimenovalo v DZRJS – Društvo za raziskovanje jam Slovenije. Leta 1962 je bila ustanovljena Zveza slovenskih jamarskih skupin, ki so bile po večini ustanovljene po drugi vojni. Privzela je naziv Društvo za raziskovanje jam Slovenije, saj tedanja zakonodaja ni dovoljevala republiških zvez, dotedanje DZRJS pa se je preimenovalo v JK Ljubljana in nekoliko pozneje v JKLM (Matica).  Podatki o DZRJL so  na njihovi spletni strani.

Leta 1971 je bila na izrednem občnem zboru v Domžalah sprejeta odločitev o preimenovanju Društva za raziskovanje jam Slovenije v JZS. Leto zatem je bilo do občnega zbora na Kozini preimenovanje v Jamarsko zvezo Slovenije opravljeno. Ob začetku delovanja omenjene zveze je bilo registriranih že 3.500 enot oziroma jam. Že na začetku so se dogovorili, da bo to en kataster. Vodijo ga v dveh enakih kopijah v Postojni in v Ljubljani.

Kataster jam v prostorih Jamarske zveze Slovenije. Foto. Matej Mihailovski

foto: M. Mihailovski

Ko dokumenti o jamah prispejo na enega od obeh naslovov, jih natančno pregledajo in preverijo. Na Inštitutu za raziskovanja Krasa imajo nalogo, da jama dobi katastrsko številko, in ko se obe strani, Jamarska zveza in Inštitut, strinjata, da gre za novo jamo, potem postanejo podatki uradni.

IZRK, Inštitut za raziskovanje Krasa v Postojni. Foto. Uradna spletna stran

Kaj najdemo v katastru

Jamarji oziroma raziskovalci  vsako novo odkrito jamo  dokumentirajo in posebno zanimiva so tudi  imena jam. Tako najdemo imena, kot so: Votla dlaka, Tkalca jama, Vratnica, Jazben ali pa recimo Brezno pod gamsovo glavico. Kot prizna tudi Aleš Lajovic, je z imeni križ, načeloma naj bi imela jama domače ime, če to le obstaja. Vendar je zelo veliko jam, za katere je težko ugotoviti, ali imajo domače ime ali ne. Takrat je poimenovanje prepuščeno jamarjem na terenu, ki jamo odkrijejo in raziskujejo.

Od leve proti desni: Aleš Lajovic in dr. Andrej Mihevc. Hotedršica, 2014. Foto: Primož Godina. TV lep. Logatec.

Podatki o dr. Andreju Mihevcu.

Podatki o Alešu Lajovicu.

Pomen katastra jam za jamarje

Predsednik JZS- Jamarske zveze Slovenije Matej Mihailovski pravi, da je zveza prostovoljna organizacija, ki združuje 47 društev in klubov iz vse Slovenije in zamejstva. Na spletni strani JZS so zapisali:

» Jamarska zveza je organizacija, v katero se združujejo društva, katerih dejavnost obsega tudi amatersko jamarsko dejavnost. Temeljna dejavnost društev, ki se združujejo v zvezo je jamarstvo. Delovanje zveze temelji na načelih amaterizma, nepridobitnosti, prostovoljnosti in javnosti. Namen in naloga Jamarske zveze Slovenije so: razvijanje in spodbujanje organizirane jamarske dejavnosti, organiziranje zahtevnejših jamarskih odprav doma in v tujini, določanje tehničnih in varnostnih norm, ki se tičejo obiskovanja jam, nudenje strokovne pomoči članicam pri njihovem delovanju, koordiniranje dela članic, popularizacija jamarstva, organiziranje in vodenje katastra jam, organiziranje in izvajanje jamarske reševalne službe, organiziranje in izvajanje izobraževalnih dejavnosti, izvajanje jamarsko publicistične dejavnosti, varovanje in zaščita krasa in kraških pojavov izvajanje humanitarnih dejavnosti«.

V  JZS delujejo različne strokovne službe in med njimi je zelo pomemben Kataster jam.

Sestanek vodstva Jamarska zveze Slovenije. Foto. Matej Mihailovski

Ta je osnova za poznavanje Krasa. Čeprav gre samo za jame, so te aktivni ali pa stari neaktivni kanali, ki prevajajo vodo skozi kras, ocenjuje dr. Andrej Mihevc. Brez poznavanja jam ne moremo poznati kraških pojavov in zakonitosti, ki vladajo nad in pod kraškim površjem.

Jazbina v Rovnjah na matarskem podolju. Foto. Uroš Ilič.

Kako pomembni so podatki o jamah, kažejo tudi usmeritve, ki so jih imele države. Jame in brezna so uporabili tudi v obrambne, vojaške namene, za bolnišnice, zaklonišča, skladišča in še bi lahko naštevali. Poleg tega so podatki pomembni pri manjših in večjih gradbenih posegih, od graditev hiš, do avtocestnih ali železniških predorov,  in drugih  infrastrukturnih objektov.

Večja dvorana v jami Konasnica nad Dražgošami. Foto. Uroš Ilič.

Kataster v IZRK in v JZS

Delo pri urejanju katastra na Inštitutu za raziskovanje Krasa v Postojni opravijo zaposleni raziskovalci v okviru svojih nalog. Pri katastru v Ljubljani pa jamarji zapisnike delajo zastonj, saj so ti dokaz jamarskega raziskovalnega dela.

Kratka stopnja v Breznu presenečenj na Dobrovlju nad Vranskim. Foto. Uroš Ilič.

Glede na to, da gre za zelo pomembne podatke, je JZS – Jamarska zveza Slovenije dobila od države nekaj denarja oziroma nadomestila za delo, ki je vloženo v kataster jam. Rešitev je takšna, da je IZRK kot ustanova nosilka projekta katastra, Ministrstvo za okolje in prostor in Agencija Republike Slovenije za okolje pa potem na leto namenita nekaj denarja IZRK. Ta ga del porabi za pokritje lastnih stroškov pri vodenju katastra, večino denarja pa dobi JZS. Na podlagi vsakoletnega točkovanja ga potem dobijo društva in klubi oziroma jamarji, ki so prispevali gradivo. Tu ne gre za velikanske zneske, resnici na ljubo je tega denarja iz leta v leto manj. Jamarji pa ga porabijo za nakup drage raziskovalne opreme.

Kataster obsega 28 tekočih metrov. Vsako leto v poprečju dobijo v kataster od 200 do 300 zapisnikov o novih jamah, tako jih je registriranih že 11.700, njihovo število pa nenehno raste, skupna dolžina vseh znanih jamskih rovov, po podatkih iz katastra, je več kot 8.00 km. Najgloblje jame so v Kaninu, kjer presegajo 1.500 metrov globine. Najdaljša jama pa je po novem jamski sistem M16 v Tolminskem Migovcu, ki je dolg 34 km, (podatki o tem odkritju so tudi na spletni strani Gore in ljudje.  Postojnska jama je dolga nekaj čez 20 km, že v kratkem pa naj bi jo jamski potapljači povezali s Planinsko jamo. Sicer pa je po podatkih,  jame, od začetkov raziskav podzemlja, raziskovalo več kot 4.000 jamark in jamarjev.

Dobra ideja, kako so se kolegi Hrvatje odločili prikazati dolžine rovov po globini v globljih jamah... http://t.co/lIb1tPc3zo

— Jamarska Zveza Slo (@jamarskazveza) June 30, 2015


09.04.2017

Kultura prehranjevanja plemstva na Kranjskem v 18. stoletju

Kako se je prehranjevalo plemstvo v Habsburških deželah in na Kranjskem v 18. stoletju? Iz kakšnih materialov je bilo njihovo jedilno posodje in kako je bilo oblikovano? Ter ne nazadnje, kaj se je največkrat znašlo na njihovih jedilnih mizah, kako so jim hrano in pijačo postregli in kakšni načini strežbe so bili »zapovedani« za različne priložnosti in za različna omizja? Na ta in še kopico drugih vprašanj bomo skušali odgovoriti v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Dušan Berne.


02.04.2017

Posmrtne maske

Človek si v želji, da se spomin nanj ne bi izgubil, že stoletja prizadeva, da bi premagal obličje smrti in postal nesmrten. Kakšno vlogo imajo pri tem posmrtne maske? So bile izdelane le za ohranjanje spomina za kasnejše rodove ali za graditev nacionalne identitete? Kako je s posmrtnimi maskami v Sloveniji? V okviru Društva za domače raziskave poteka raziskava z naslovom Odlivanje smrti, ki se osredotoča na posmrtne maske v slovenskih javnih zbirkah - muzejih, knjižnicah, arhivih. Gre za odlitke obrazov znanih slovenskih umetnikov in politikov, ki so zaznamovali prejšnji stoletji. Kdo so bili upodobljenci in kdo umetniki, ki so posmrtne maske izdelovali - o tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.


26.03.2017

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


19.03.2017

Made in YU

Nihče si ni mislil, da bo šlo tako težko… Življenje v bivši državi, oddaljeno že četrt stoletja, še zmeraj noče zbledeti. Še več; skozi mnoge točke postaja vse bolj prisotno. Pojav, imenujemo ga »jugonostalgija,« je zadnja leta dovolj živ, da se ga je zavedla tudi resna znanost. Nedavno sta pri ZRC SAZU znotraj zbirke » Kulturni spomin« izšli zanimivi deli. Prvo, »Made in YU,« se ukvarja s fenomenom potrošništva v Jugoslaviji.


12.03.2017

PROSTOZIDARJI

Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje in pustilo za sabo raznovrstno materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznavamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju, v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti. Tako so zapisali ob odprtju razstave: Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem, ki je na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Razstava se časovno ujema s 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije. Petdeset let pozneje so se lože začele širiti tudi v slovenske deleže. Toda kakšen je bil ta razvoj na naših tleh? Kakšno usodo so doživljali prostozidarji? So njihovi skrivni obredi in način delovanja res zarotniška oblika uporabe vseh sredstev za vzpostavitev svetovne prevlade? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa; njen avtor je Milan Trobič.


05.03.2017

Majda Hauptman – življenje zapisano petju

Na Slovenskem po nenatačnih ocenah poje približno 170 tisoč ljudi, kar predstavlja 8,3 odtstotka populacije, oziroma 0,8 odstotka pevske populacije Evropske Unije. Še zmeraj nenatančni podatki pravijo, da pri nas deluje približno 3.800 pevskih zasedb, oziroma približno 1.300 odraslih, 1.100 šolskih, 700 cerkvenih odraslih in 700 cerkvenih otroških in mladinskih pevskih zasedb. Gre za podatke, ki jih je mogoče najti v evropski študiji Singing Europe 2015, študija francoskega ministrstva za kulturo iz istega leta pa je pokazala, da naši pevski zbori po kakovosti sodijo v sam svetovni vrh. Vse to je posledica tega, da je prepevanje v zborih najbolj razširjena prostočasna kulturna dejavnost pri nas, ki se je posebeja razmahnila po pomladi narodov sredi 19. stoletja. Za ohranjanje in razvoj te dejavnosti so ključnega pomena skladatelji in predvsem zborovodje. Lani je za življenjsko delo na tem področju dobila zlato plaketo Javnega sklada za kulturno dejavnost Republike Slovenije zborovodkinja predvsem mladinskih pevskih zborov Majda Hauptman. Njena življenjska pot se je začela pred 85-imi leti, skoraj hkrati pa tudi glasbena, saj izhaja iz glasbene družine. Več stricev, med njimi najbolj Rudolf Mecilošek , so soodgovorni za njen glasbeni razvoj, še najbolj pa vzpon slovitega pevskega zbora Trboveljski slavček, ki ga je vodil Avgust Šuligoj, pozneje tudi dober Majdin prijatelj in glasbeni svetovalec. Rojena v Zagorju in ob takšni glasbeni podlagi se je odločila za pedagoški in glasbeni študij in se posvetila predvsem vzgoji mladih zborovskih pevcev. Temu se je posvečala tudi kot urednica v glasbenem programu Radia Slovenija, kjer je vztrajala približnio desetletje preden se je vrnila k otrokom in glasbenem poučevanju. Največje uspehe je doživela z Mladinskim pevskim zborom Osnovne šole Trnovo, ki ga je sama tudi ustanovila in ga dolga leta vodila. Prav pevci prvega rodu tega zbora so ji ob svoji 50-letnici pripravili posebno presenečenje, saj so se znova zbrali in jo povabili naj jih vodi tudi zdaj, ko so že sami dedki in babice. Tako se je spletla posebna zgodba, zgodba o zgodovini in prenosu ljubezni do zborovskega petja skozi čas. Zgodbi se je posvetil in jo oblikoval v Sledeh časa Jurij Popov.


26.02.2017

Srednjeveški novci

"Denar je sveta vladar!" je že nekoliko oguljen rek, ki pa se vedno znova potrjuje. Žal tudi na takih področjih življenja, kjer bi to najmanj želeli in pričakovali. Nekoč je bila vloga denarja nekoliko drugačna od današnje. Denar ni bil samo dokaz lastništva nad dušami in telesi prebivalcev posameznih pokrajin, ampak je bil tudi nekak medijski prenašalec sporočil, kdo in kdaj je prevzel vrhovno oblast in se oklical za državnega monarha. Ko je bil Karel Veliki leta 800 kronan za prvega cesarja, je nastala tudi prva srednjeveška državna tvorba - Sveto rimsko cesarstvo. Od tod naprej lahko govorimo o srednjem veku. Zgodbo o srednjeveškem denarju na Slovenskem pa lahko nekoliko zaplete vprašanje, ali so bili naši predniki Slovani ali ne, in če so bili, potem zanje vemo, da niso uporabljali denarja. Pri nas se zgodba o denarništvu začne v 12 . stoletju. In o vlogi srednjeveških novcev bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


19.02.2017

Kapucinska arhitektura in umetnost na Slovenskem

"Vsi kapucinski samostani na Slovenskem so zgrajeni na podlagi tipične zasnove beneško-tirolskega tipa samostana," poudarja med drugim v svojih znanstvenih raziskavah doktorica Tanja Martelanc. "Cerkvene zunanjščine in notranjščine so izredno skromne, le oprema samostana je bila nekoliko bolj bogata. Zato ji je umetnostnozgodovinska stroka namenila več pozornosti kot arhitekturi." No, v oddaji Sledi časa bomo skušali osvetliti oboje, doktorici Tanji Martelanc pa se bosta v studiu pridružila še dva starejša vrhunska strokovnjaka s tega področja: dr. Metod Benedik in dr. Vinko Škafar. Pripravlja: Dušan Berne


12.02.2017

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


05.02.2017

Čipka – stoletja cenjen okras

Kot za mnoge druge izdelke človeških rok in domišljije, tudi za čipko ne moremo reči, kdaj natanko in kje se je najprej pojavila. Italijani pravijo, da so prvo začeli izdelovati leta 1493 pri milanski družini Sforza, Flamci pa pravijo, da se je prva čipka pojavila na albi njihovega duhovnika Hansa Memlinga že leta 1485. Preučevalci so spoznali, da podatka ne govorita o začetku razvoja čipke in da je ta podatek nemogoče odkriti. Čipko so v 16. stoletju na vsak načn uporabljali duhovniki kot del oblačila za posebne ceremonije, v širšo rabo pa je prišla v 17. stoleltju, ko so jo uporabljali kot okras oblačil le priviligirani družbeni sloji – plemstvo in svečeništvo. Najprej je čipka prevladovala kot okras oblek moških in šele pozneje se je uveljavila tudi v ženski modi. Tako je bilo v svetu, kako pa je bilo pri nas? Čipka se je na Slovenskem uveljavila v drugi polovici 16. in v 17. stoletju. Kot okrasni elemnt oblačil so jo tako kot drugod po svetu najprej uporabljali pripadniki visokih družbenih slojev. Na začetku uveljavljanja so jo uvažali iz Benetk in Nizozemske, vendar so jo kmalu začele izdelovati tudi naše ženske, predvsem iz nžšjih slojev družbe. Cesarica Marija Terezija je celo s posebnim patentom prepodevala uvoz dragega okrasja, med drugim tudi čipk, da je tako zaščitila čipkarstvo na avstro-ogrskem ozemlju, kamor so spadale tudi naše dežele. Žal je čipkarstvo rodilo še eno veliko anomalijo družbe. Čipke so izdelovale ženske nižjih slojev, ki so za svoje delo dobivale zelo nizko plačilo, z njo pa so se postavljali pripadniki najvišjih slojev družbe, ki so zanjo plačevali izjemno ceno, še zlasti za tiste, ki so bile izdelane s pomočjo srebrnih in zlatih niti. Tudi klekljane čipke so se kmalu pojavile na današnjem slovenskem ozemlju. V Ljubljani je bila leta 1763 ustanovljena prva čipkarska šola na našem ozemlju, idrijska je začela delovati vč kot sto let pozneje, leta 1876, in se je ohranila do danes, medtem ko ljubljanske ni več. Zgodovina razvoja čipkarstva, ki je bilo vsaj dve stoletji pomembna gospodarska panoga, je zelo zanimiva in je povezana s splošnim razvojem družbe in njenih navad.


29.01.2017

Svilogojstvo

Svila danes nima več tako prestižne vloge, kot jo je imela nekoč, ko je bila predvsem domena visokih posvetnih in duhovnih vladarjev in avtoritet. Ne nazadnje je bilo treba v davnih, zlatih časih za kilogram svile odšteti kilogram zlata. Tehnologija izdelave svile ali svilogojstvo pa je bila kar nekaj tisočletij skrbno varovana skrivnost, dokler ni, lahko bi rekli, zaradi klasičnega industrijskega vohunstva in tihotapstva postala laže dostopna večjemu krogu prebivalstva. V Slovenijo so sviloprejke prihajale iz Italije, in to za vladavine Marije Terezije, ki je spodbujala gojenje. To je bilo obdobje monokultur in tisti, ki so bili pripravljeni zasaditi murve in se ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni. Zato se je nad to panogo počasi navdušilo tudi kmečko prebivalstvo. Najprej pa so se s tem ukvarjali v premožnejših družinah, v katerih so imeli večje potrebe po svili. Konec 17. stoletja in v začetku 18. je napočila zlata doba svilogojstva pri nas. Svilogojstvo bomo predstavili v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.


22.01.2017

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


15.01.2017

Označevanje prostora

Označevanje prostora pri človeku se zdi zapleten, skrivnosten pojem, s katerim se zavestno ne ukvarja nobena znanost. Če že kako, ljudje označujemo prostora preko ideologij, z zgodovino, ali z simboli skritimi v arhitekturi. Zadnja leta pa se z ideološko – zgodovinskim označevanjem, ali celo omejevanjem prostora, ukvarja vse več raziskovalcev in o neverjetnem projektu slovenskega slikarja Toneta Kralja bo tekla beseda v Sledeh časa. S slovenskim zgodovinarjem dr. Egonom Pelikanom.


08.01.2017

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


01.01.2017

Novoletne poslanice

Vsak začetek leta med drugimi bolj ali manj bizarnimi obredji obeležijo tudi novoletne poslanice. V glavnem iz vrhov politike, se počasi spuščajo po lestvici in zadnja leta, sploh z eksplozijo socialnih omrežij, se čuti poklican že vsak malo bolj ambiciozen uradnik sporočiti "mestu in svetu" misel zazrto v prihodnost. Od kod novoletne poslanice prihajajo, predvsem pa kam gredo v prvih Sledeh časa leta 2017 izpod peresa Marka Radmiloviča .


25.12.2016

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


18.12.2016

Ledarstvo.

Celotno obrobje severno-italijanske ravnine, pa tudi Vipavske doline je bilo vpeto v trgovino z ledom. Ta je cvetela v prvi polovici 19. stoletja in s koncem prve svetovne vojne zamrla. Ponovno so jo začasno in na zelo omejenem področju Trnovskega gozda oživeli v začetku 50-let. Potrebe po ledu so bile zelo velike, in v zimskem času, niso mogli skladiščiti ledu iz rek ali jezer, ker ga je bilo preprosto premalo. Zaradi tega so iskali vire ledu na področju Alp in na Trnovskem gozdu. Poleg tega pa so bile za pridobivanje ledu znane tudi kraške jame na planotah Snežnika, Kočevskih gozdov in Hrušice. O trgovanju z ledom, ki so ga prodajali celo v Egipt pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


11.12.2016

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


04.12.2016

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


27.11.2016

Gradišča - Debela griža

Gradišča so prazgodovinske naselbine utrjene s kamnitim obzidjem. Pri nas so se pojavila v bronasti dobi, okoli leta 1600 pr. n. št., doživela razcvet v železni dobi (nekje med 1000 in 500 pr. n. št.); in so stala na vzpetinah ali nižinah. Pri nas najdemo gradišča zlasti na Krasu, v Posočju Vipavski dolini, Istri pa tudi na Notranjskem. Te naselbine uvrščamo v tako imenovano kulturo kaštelirjev. V oddaji bomo spoznali eno naših največjih in najbolje ohranjenih gradišč- Debelo grižo, ki je v neposredni bližini Komna na Krasu. To gradišče je spodbudilo podjetnika Gorana Živca, ki namerava to lokacijo približati širšemu krogu obiskovalcev. Zato je del površin že odkupil, ustanovil tudi javni zavod, ki bo skrbel za promocijo, povezave, predstavitve in drugo. Prav tako pa je skupaj s sodelavci pripravil zanimivo razstavo- gradišča neme priče zgodovine. Ta je trenutno postavljena v Parku vojaške zgodovine v Pivki, kmalu pa bo na ogled tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani.


Stran 20 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov