Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celotno obrobje severno-italijanske ravnine, pa tudi Vipavske doline je bilo vpeto v trgovino z ledom. Ta je cvetela v prvi polovici 19. stoletja in s koncem prve svetovne vojne zamrla. Ponovno so jo začasno in na zelo omejenem področju Trnovskega gozda oživeli v začetku 50-let minulega stoletja. Potrebe po ledu so bile zelo velike, in v zimskem času, niso mogli skladiščiti ledu iz rek ali jezer, ker ga je bilo preprosto premalo. Zaradi tega so iskali vire ledu na področju Alp in na Trnovskem gozdu. Poleg tega pa so bile za pridobivanje ledu znane tudi kraške jame na planotah Snežnika, Kočevskih gozdov in Hrušice.
Mala Lazna,razcep z Paradano.
Na Notranjskem in v preostalih predelih naše države pa so zime dovolj ostre in so led veliko laže in ceneje sekali na zaledenelih rekah, jezerih in bajerjih. Potem so ga shranili v posebej za to zgrajenih kleteh; v njih je zdržal vse leto in gostilničarji in mesarji so ga uporabljali za shranjevanje živil. Za ledarstvo je bil zanimiv Trnovski gozd, predvsem Paradana, in na drugi strani območje Nanosa, pravi dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.
Povedal je, da sta ti območji, Trnovski gozd in Nanos, postali zanimivi za ledarstvo šele po dograditvi cest. Iz Nanosa so led prenašali v Vipavo, porabili pa so ga tudi za pašo na nanoški planoti. Še večji zagon pa je ledarstvu dala železnica; takrat se je pokazala prednost ledene jame Paradane v Trnovskem gozdu.
Vhod v jamo Paradano je na nadmorski višini 1.100 metrov. Leži v kotanji, v kateri se zadržuje hladen zrak. Tam je bil prvič na svetu opisan pojav toplotnega in vegetacijskega obrata. Opazili so, da leži v kotanjah hladen zrak in da se zato tudi vegetacija spreminja. Globlje ko gremo proti dnu kotanje, bolj se spreminja, saj je tam zelo hladno. Moralo pa bi biti obrnjeno. To so po pravici najprej pripisali toplotnemu obratu, geografi pa so k temu dodali še lego vhoda. Vendar pa se to ne sklada z dejstvi. Leta 1880 je namreč naravoslovec Fugger z znanjem fizike in termike ugotovil, da se led v jamah ne more obdržati vse leto, če ni močne zračne cirkulacije, ki v hladni polovici leta deluje, v topli pa ne.
Vhodni del Paradane.
foto: Drago Korenč.
Ledena sveča.
Ledeno tihožitje.
Ledarstvo je kot posebnost poniknilo v zgodovino z razvojem modernih strojev, ki so začeli izdelovati led. Ta je poleg soli ( pa tudi sladkorja) zagotovo eden najpomembnejših konzervansov, ki so jih ljudje uporabljali stoletja dolgo. Največji razcvet pa je ledarstvo doživelo z razmahom industrijske revolucije. Takrat ledu niso uporabljali le za hranjenje živil, ampak so si z njim pomagali tudi ulični sladoledarji, poleg tega pa so takrat izumili hladilno pove Boris Blažko samostojni muzejski tehnik- oblikovalec iz Goriškega muzeja.
Društvo Doli- društvo za ohranjanje lokavskega izročila, deluje že 28 let. Najprej je bilo fantovska skupina, potem so se njegovi člani začeli ukvarjati z zbiranjem in ohranjanjem nesnovne dediščine, predvsem izročila furmanov. Zbrali so zadnja izročila mož, ki so tovore prevažali z vozovi. Na Trnovski planoti, ki je bila državni gozd, so se uveljavljali drugačni načini vožnje kot drugje po državi. To pa je pomenilo, da so v nekaterih pogledih celo prednjačili pri načinih vožnje lesa in drugih tovorov. Člani društva so te načine skušali obuditi, med njimi tudi prevoze ledu; vozili so ga v Postojno, Ajdovščino in drugam. Take furnge, furenge- ali prevozi so bili zelo zanimivi za ljudi, saj so led vozili poleti. Vendar pa ga niso smeli vzeti iz jam, saj jim tega Zavod za varstvo narave ni dovolil, ker so ledene jame v Paradani zaščitene in tudi ker led v jamah izginja.
Na fotografijah, ki so dodane, avtor je Boris Blažko, lahko vidimo celoten potek priprave, izdelave, in vožnje ledu.
Trnovska planota je bila državni gozd, ki je spadal pod avstro-ogrsko mornarico. Poraba lesa je bila zato velika. Ob tem so bile tudi ledenice državne in led so lahko izkoriščali le s koncesijo, za to pa je bilo treba plačati davek. Ta led ni bil porabljen za potrebe sladoledarjev, ampak je bil namenjen za ladje.
Boris Blažko opozori, da so tedaj rekli, da so ta led vozili v Aleksandrijo, v Egipt. Tja so izvažali hlajenje in tam so potem vodo iz staljenega ledu prodali.
Tako so morali ladijske hladilne komore napolniti z velikimi količinami ledu. Ko je prišlo naročilo, so trnovski »furmani« vse noči vozili led v pristanišče, dokler niso napolnili ladje ali skladišča. Vozili so ga ponoči, pri tem so ga izolirali, za to pa so uporabljali cerade, vejevje in listje. Če je bilo povpraševanje veliko, so ga lomili tudi iz kalov in ga vozili iz skladišč ali shramb. V Tihi dolini, na Predmeji, je recimo še ohranjena shramba za led.
Najbolj znani družini, ki sta obogateli z ledom oziroma vodo, sta bili po domače Štemč in Ferluga. Gospodarja sta sezonsko najemala delavce za spravilo ledu. Tega so redkeje sekali, raje so ga žagali, saj so potrebovali bloke. Led so vlekli s posebnimi kleščami in kljukami. V Paradani je obstajala tudi dvižna naprava zanj. Vse skupaj je bilo namreč zelo nevarno, vendar pa Boris Blažko za smrtne žrtve ne ve. Led so naložili na vozove in odpeljali naprej; to so delali poleti, pozimi pa ne. Na Predmeji obstaja tudi brezno, v katerega so ljudje shranili pridelke kot v vaško kaščo.
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Celotno obrobje severno-italijanske ravnine, pa tudi Vipavske doline je bilo vpeto v trgovino z ledom. Ta je cvetela v prvi polovici 19. stoletja in s koncem prve svetovne vojne zamrla. Ponovno so jo začasno in na zelo omejenem področju Trnovskega gozda oživeli v začetku 50-let minulega stoletja. Potrebe po ledu so bile zelo velike, in v zimskem času, niso mogli skladiščiti ledu iz rek ali jezer, ker ga je bilo preprosto premalo. Zaradi tega so iskali vire ledu na področju Alp in na Trnovskem gozdu. Poleg tega pa so bile za pridobivanje ledu znane tudi kraške jame na planotah Snežnika, Kočevskih gozdov in Hrušice.
Mala Lazna,razcep z Paradano.
Na Notranjskem in v preostalih predelih naše države pa so zime dovolj ostre in so led veliko laže in ceneje sekali na zaledenelih rekah, jezerih in bajerjih. Potem so ga shranili v posebej za to zgrajenih kleteh; v njih je zdržal vse leto in gostilničarji in mesarji so ga uporabljali za shranjevanje živil. Za ledarstvo je bil zanimiv Trnovski gozd, predvsem Paradana, in na drugi strani območje Nanosa, pravi dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.
Povedal je, da sta ti območji, Trnovski gozd in Nanos, postali zanimivi za ledarstvo šele po dograditvi cest. Iz Nanosa so led prenašali v Vipavo, porabili pa so ga tudi za pašo na nanoški planoti. Še večji zagon pa je ledarstvu dala železnica; takrat se je pokazala prednost ledene jame Paradane v Trnovskem gozdu.
Vhod v jamo Paradano je na nadmorski višini 1.100 metrov. Leži v kotanji, v kateri se zadržuje hladen zrak. Tam je bil prvič na svetu opisan pojav toplotnega in vegetacijskega obrata. Opazili so, da leži v kotanjah hladen zrak in da se zato tudi vegetacija spreminja. Globlje ko gremo proti dnu kotanje, bolj se spreminja, saj je tam zelo hladno. Moralo pa bi biti obrnjeno. To so po pravici najprej pripisali toplotnemu obratu, geografi pa so k temu dodali še lego vhoda. Vendar pa se to ne sklada z dejstvi. Leta 1880 je namreč naravoslovec Fugger z znanjem fizike in termike ugotovil, da se led v jamah ne more obdržati vse leto, če ni močne zračne cirkulacije, ki v hladni polovici leta deluje, v topli pa ne.
Vhodni del Paradane.
foto: Drago Korenč.
Ledena sveča.
Ledeno tihožitje.
Ledarstvo je kot posebnost poniknilo v zgodovino z razvojem modernih strojev, ki so začeli izdelovati led. Ta je poleg soli ( pa tudi sladkorja) zagotovo eden najpomembnejših konzervansov, ki so jih ljudje uporabljali stoletja dolgo. Največji razcvet pa je ledarstvo doživelo z razmahom industrijske revolucije. Takrat ledu niso uporabljali le za hranjenje živil, ampak so si z njim pomagali tudi ulični sladoledarji, poleg tega pa so takrat izumili hladilno pove Boris Blažko samostojni muzejski tehnik- oblikovalec iz Goriškega muzeja.
Društvo Doli- društvo za ohranjanje lokavskega izročila, deluje že 28 let. Najprej je bilo fantovska skupina, potem so se njegovi člani začeli ukvarjati z zbiranjem in ohranjanjem nesnovne dediščine, predvsem izročila furmanov. Zbrali so zadnja izročila mož, ki so tovore prevažali z vozovi. Na Trnovski planoti, ki je bila državni gozd, so se uveljavljali drugačni načini vožnje kot drugje po državi. To pa je pomenilo, da so v nekaterih pogledih celo prednjačili pri načinih vožnje lesa in drugih tovorov. Člani društva so te načine skušali obuditi, med njimi tudi prevoze ledu; vozili so ga v Postojno, Ajdovščino in drugam. Take furnge, furenge- ali prevozi so bili zelo zanimivi za ljudi, saj so led vozili poleti. Vendar pa ga niso smeli vzeti iz jam, saj jim tega Zavod za varstvo narave ni dovolil, ker so ledene jame v Paradani zaščitene in tudi ker led v jamah izginja.
Na fotografijah, ki so dodane, avtor je Boris Blažko, lahko vidimo celoten potek priprave, izdelave, in vožnje ledu.
Trnovska planota je bila državni gozd, ki je spadal pod avstro-ogrsko mornarico. Poraba lesa je bila zato velika. Ob tem so bile tudi ledenice državne in led so lahko izkoriščali le s koncesijo, za to pa je bilo treba plačati davek. Ta led ni bil porabljen za potrebe sladoledarjev, ampak je bil namenjen za ladje.
Boris Blažko opozori, da so tedaj rekli, da so ta led vozili v Aleksandrijo, v Egipt. Tja so izvažali hlajenje in tam so potem vodo iz staljenega ledu prodali.
Tako so morali ladijske hladilne komore napolniti z velikimi količinami ledu. Ko je prišlo naročilo, so trnovski »furmani« vse noči vozili led v pristanišče, dokler niso napolnili ladje ali skladišča. Vozili so ga ponoči, pri tem so ga izolirali, za to pa so uporabljali cerade, vejevje in listje. Če je bilo povpraševanje veliko, so ga lomili tudi iz kalov in ga vozili iz skladišč ali shramb. V Tihi dolini, na Predmeji, je recimo še ohranjena shramba za led.
Najbolj znani družini, ki sta obogateli z ledom oziroma vodo, sta bili po domače Štemč in Ferluga. Gospodarja sta sezonsko najemala delavce za spravilo ledu. Tega so redkeje sekali, raje so ga žagali, saj so potrebovali bloke. Led so vlekli s posebnimi kleščami in kljukami. V Paradani je obstajala tudi dvižna naprava zanj. Vse skupaj je bilo namreč zelo nevarno, vendar pa Boris Blažko za smrtne žrtve ne ve. Led so naložili na vozove in odpeljali naprej; to so delali poleti, pozimi pa ne. Na Predmeji obstaja tudi brezno, v katerega so ljudje shranili pridelke kot v vaško kaščo.
Tokratne Sledi časa namenjamo spominu na književnika, prevajalca, urednika in politika Edvarda Kocbeka. Ob koncu septembra je minilo 120 let od njegovega rojstva, ob obletnici pa se je spomin nanj vrnil tudi kot tema maturitetnega eseja, saj je njegova zbirka novel Strah in pogum poleg Jančarjevega dela In ljubezen tudi temeljno gradivo za razmislek na tokratno maturitetno temo »Človek na razpotjih časa«.
Histerija prostočasne zabave, ki pravi, da je greh delati nič, se je prenesla tudi na dopust. Predvsem poletni meseci ob morskih obalah, nekoč namenjeni brezdelju, so postali aktivni. Kolesa, najrazličnejše priprave za vodne športe, celo igre z žogo ali loparjem v poletni pripeki. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič odvija klopčič poletne zabave, ki se je začela daleč v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je tudi ob naših obalah pristala jadralna deska. Z današnjega stališča se zdi, da gre za obrobno poletno zabavo, ki jo je povozil čas, a okoli leta 1985, pa tudi prej in nekoliko pozneje, je bila to obmorska moda, ki si je zaslužila naziv neverjetnega fenomena, tako po množičnosti kot po zraščenosti s športom, industrijo in tudi specifično kulturo, ki se je spletla okoli jadralcev.
Če bi se danes za nekaj dni odpravili v Buenos Aires, bi si verjetno tam med najbolj znamenitimi stavbami argentinske prestolnice ogledali tudi stadion nogometnega kluba Boca Juniors, imenovan La Bombonera, ter velikansko in arhitekturno fascinantno tržnico Abasto. In vendar ob tem morda ne bi niti vedeli, da gre za zgradbi, ki ju je zasnoval naš rojak, arhitekt Viktor Sulčič. Kako je fant, rojen slovenskim staršem v Križu pri Trstu, postal eden najbolj pomembnih arhitektov Buenos Airesa v času med obema svetovnima vojnama, nam bosta za tokratne Sledi časa pomagala zarisati umetnostna zgodovinarka dr. Irene Mislèj, ki je Sulčiča spoznala v svojem otroštvu v Argentini, kasneje pa je o njem napisala doktorsko nalogo in pripravila prvo veliko razstavo njegovih del, ter arhitekt Matej Mljač, ki je pred leti prav tako tako zasnoval fotografsko razstavo Sulčičevih del, ki je vključevala celo načrt obnove znamenitega stadiona. Oddajo je pripravila Alja Zore.
V ljudskem izročilu so pustili izredno močan pečat tako imenovani turški ali osmanski vpadi, ki so bili od začetka 15. do konca 16. stoletja eno najtemnejših obdobij slovenske zgodovine. Spominov na te krute čase je veliko. Mi bomo odkrivali enega izmed njih: uspešno obrambo zgodnje novoveškega Maribora. V septembrskih dneh leta 1532 je junaška četa Mariborčanov pod vodstvom mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja uspešno kljubovala napadom armade turškega ali osmanskega sultana Sulejmana. Ta je svoje sile usmeril v drugi poskus zavzetja Dunaja, vendar so bile njegove čete pri mestu Kuseg poražene. Iz zapisa, ki je nastal pred 90 leti, beremo, da so se prve turške ali osmanske čete pred Mariborom pojavile že 16. septembra 1532. Opustošile so vso okolico, zlasti Ptujsko polje, v nekaj dneh pa se je okoli mesta zbrala Sulejmanova armada. Turki so od obkoljenih meščanov zahtevali prehod skozi mesto in visok vojni davek. Mestni sodnik Willenrainer je ta poziv odklonil, čeprav so ga številni preplašeni meščani prosili, naj ugodi sultanovi želji. Turki so trikrat naskočili utrdbe, branilci pa so vse napade srečno odbili. O teh napadih, branilcih in vprašanjih, ki jih to dogajanje odpira, pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Raznovrstno in pisano balkansko mitološko bogastvo je skupaj z drugimi bogatimi slovanskimi mitološkimi zakladi – razen v svetu prevladujoče izvrstne ruske teorije mita in pravljic – premalo obravnavano, meni dr. Svetlana Slapšak.
Začenja se novo šolsko leto, zato bomo v oddaji Sledi časa opisali nekaj posebnosti šolske oblačilne kulture v preteklosti. V današnjem času se nekateri sprašujete, ali se učenci, pa tudi učitelji, za šolo oblačijo manj primerno. Tudi misel o poenotenju oziroma tako imenovani šolski uniformi vedno znova oživi, a kaj kmalu tudi ponikne. Najintenzivnejše ideje o šolskih uniformah so nedavno pretresale slovenski prostor. Junija leta 2014 je ministrstvo za šolstvo predstavilo rezultate ankete med učenci, starši in šolniki. Anketiranih je bilo več kot 20 tisoč. Večina anketirancev se je takrat izrekla proti uniformam. Kako pa je bilo v preteklosti?
V današnji oddaji Sledi časa bomo obiskali Rudnik Sitarjevec v Litiji, ki sodi med polimineralna rudišča z izjemno mineraloško pestrostjo. Je eno najbogatejših najdišč različnih mineralov v evropskem in svetovnem merilu. V njem so jih našli več kot šestdeset. Kakšna je zgodovina rudnika, ki je danes urejen v sodoben podzemni muzej in se ponaša tudi s tem, da je edini znani prostor rastočih limonitnih kapnikov v Srednji Evropi. V rudnik Sitarjevec se je odpravila Petra Medved.
Skoraj ne mine dan, da ne bi mediji poročali o požaru v naravnem okolju, ki se širi kje na planetu. Poleti so na severni polobli v nevarnosti tudi države, ki imajo velike gozdnate površine ali ležijo ob podnebnim spremembam izpostavljeni geografski širini. Slovenija izpolnjuje oba pogoja in požari poleti postajajo tudi naša realnost. Slovenci smo se z njimi srečali verjetno že v prazgodovini, a uspešno boriti proti njim smo se začeli pred nekaj desetletji, ko je gasilcem na kopnem na pomoč priskočilo tudi gašenje iz zraka. O teh prvih pionirjih, ki so se nad požare spustili v krhkih in na silo modificiranih letalih, govori oddaja Sledi časa.
Dejavniki, ki narekujejo izbiro najustreznejšega zakonskega partnerja ali partnerke, se skozi zgodovino vedno znova spreminjajo. Vsako obdobje ima svoje specifike, na katere seveda močno vplivajo širša družbena, ekonomska in politična dogajanja. Tako je bilo tudi v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, ko se je slovenski prostor demokratiziral, nacionaliziral in industrializiral, vsi takratni izobraženci pa so obilo brali tudi romantično ljubezensko poezijo. Kako je torej pred stoletjem in več tedanji javni diskurz na Slovenskem obravnaval idealnega partnerja? Kako so v sfero zasebnega, intimnega izbiranja najustreznejšega življenjskega sopotnika posegali dejavniki, ki jih praviloma štejemo za neosebne, javne? Kaj lahko iz konkretnih poročnih strategij ljubljanske premoženjske oziroma izobraženske elite razberemo o materialnem in predstavnem svetu teh ljudi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam v tokratnih Sledeh časa pomagata iskati zgodovinarki doc. dr. Irena Selišnik in doc. dr. Ana Cergol Paradiž, obe s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Pogosto ideologije, ali režimi, ali pa samo navadne zgodovinske okoliščine ljudi izbrišejo. Po navadi gre za posameznike, ki bi kakorkoli zmotili vodilno naracijo tistega trenutka, ali koga osramotili, ali spremenili razmišljanje javnosti, ali ogrozili prevladujoče mite. Tako tiste o ljudeh, kot tiste o dogodkih. V oddaji Sledi časa odkrivamo zgodb, ki je bila dolga desetletja preveč nerodna, da bi jo povedali. Gre za zgodbo o mlajšem bratu Karla Destovnika Kajuha, ki pa je zelo drugačna od znane usode našega narodnega junaka. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta
Odprava tlačanstva, gradnja železnic in tovarn ter vzpon kapitalističnega gospodarskega sistema so sredi 19. stoletja vzpostavili čisto nov svet, ki ga naši predniki niso dobro razumeli. Kako so odgovorili na ta pretres?
Za zgodbo o treh čeladah je bilo odločilno sodelovanje muzejev: Medobčinskega muzeja Kamnik, Dolenjskega muzeja Novo mesto in Narodnega muzeja Slovenije. Kamničani so namreč pripravili razstavo – Mamut po mamutu v Novem mestu, sledilo je poizvedovanje o negovski čeladi z Vrhpolja pri Kamniku, ta pa je spodbudila pogovore o čeladah, ki jih hrani dolenjski muzej. Tako je nastal projekt, imenovan Skrivnostne poti negovskih čelad, ki vsaka zase prinaša nenavadne poti, zgodbe in usode teh izjemnih halštatskih predmetov. Vse to so potem strnili v razstavo, ki so ji dodali katalog in kratke videofilme. V njih predstavijo usodo čelade iz Novega mesta, ki so jo nepridipravi ukradli. Dodani so posnetki, ki so nastali pri sinu znamenitega zbiratelja Sadnikarja, ki je pridobil čelado z Vrhpolja pri Kamniku. Tu pa je bila tudi predstavitev čelade s Kope nad Kompoljami, ki je nekoč krasila vodnjak v Lukovici. O teh čeladah izvemo več v oddaji Sledi časa.
Danes se zdi, da so najrazličnejše finančne afere stalnica v naši družbi in če del njih pristane le v drobnem tisku kakšne črne kronike, se v druge zaradi njihove razsežnosti ali posebnosti zlahka za nekaj dni ali tednov uprejo oči vse slovenske javnosti. Ta pojav pa ni nič tako zelo novega, še več, kljub temu da slovensko ozemlje nikoli ni bilo v samem središču kapitalističnih dejavnosti in denarnih tokov, se lahko skozi zgodovino »pohvalimo« s celo vrsto večjih finančnih škandalov. In enega prvih, ki je širše odmeval v slovenski javnosti, bomo zarisali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali v 70. leta 19. stoletja, ko je Ljubljano dodobra pretresla finančna afera soproge lesnega trgovca Terezije Aristoteles, ki je na koncu pripeljala tudi do zelo odmevnega sodnega procesa. Pri zarisovanju te zgodbe, polne mešetark, visokih obresti, ponarejenih menic in ogorčenja, da so se tovrstnih mahinacij povrh vsega polotile ženske, nam bo pomagal asistent na Inštitutu za novejšo zgodovino dr. Ivan Smiljanić, ki je afero Terezije Aristoteles ter njen širši družbeno-zgodovinski kontekst popisal v članku za Zbornik Andreja Studna, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Celje se ponaša z bogato in dobro ohranjeno zapuščino dveh fotografskih mojstrov. Prenovljena Fotohiša Pelikan je poseben muzejski prostor, ki v največji meri predstavlja življenje in delo fotografa Josipa Pelikana. V njej se je ustavil čas, muzealci so zelo tankočutno posegli v prenovo in uspelo jim je tisto, kar v takih primerih ne uspe vedno. Ohranili so sporočilo in dušo zanimive zgodbe, ki govori o življenju in ustvarjalnosti. Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Avtomobil, kot vse kaže, vozi proti križišču, na katerem se bo odločala njegova usoda: ali se bo spremenil v okolijsko nevtralno, ali vsaj do okolja prijazno napravo, ali pa ga bodo premagale druge oblike sodobne mobilnosti. Res je, da se to vprašanje za zdaj pojavlja samo v razvitem delu planeta in da se večina človeštva še vedno vozi v napol razpadajočih škatlah, ki jim je do vsebine njihovih izpuhov kaj malo mar. V oddaji Sledi časa pa nas Marko Radmilovič vodi do avtomobilske preteklosti, ko so bila vprašanja o ekološki ustreznosti zadnja na meniju tudi na naših tleh. Pomembnejša je bila poraba goriva, najpomembnejše pa je bilo, »kako do avta sploh priti«. Med sprehodom po zasebni zbirki starih jugoslovanskih avtomobilov bomo pogledali v jugoslovansko avtomobilsko preteklost, ne bomo pa se ustrašili niti avtomobilske prihodnosti.
Jeseni leta 1920 so na železniški postaji v Ljubljani izstopili mornariški častnik s tropsko čelado na glavi, mlada Japonka v kimonu, dva otroka, oblečena po evropski modi in osem majhnih kužkov, pekinžanov. Če gre za dogodek, ki bi pozornost nedvomno vzbudil tudi danes, pa je bil za Ljubljano pred dobrim stoletjem, ko je bilo stikov med oddaljenimi deželami toliko manj, to resnično neobičajen prizor. Še toliko bolj, ker - kot bomo videli - ni šlo le za kakšne ekscentrične turiste, ki bi se po nekem slučaju odločili obiskati prvo Jugoslavijo in jo po nekaj tednih tudi zapustili, ampak za zakonca, ki sta se v Ljubljano iz Pekinga preselila za stalno, s seboj pa privlekla tudi na desetine kubikov redkega kitajskega pohištva in umetnin, ki vse do danes tvorijo največjo zbirko tovrstnih predmetov pri nas.
V Sloveniji imamo mnogo pomnikov, ki nas opominjajo na našo burno, pogosto nasilno, še pogosteje pa tragično preteklost. Mnogi teh pomnikov so tudi padli: ali v prah ali v pozabo, ko so se družbene okoliščine spremenile. A odnos do kulture spomina je odnos do lastne preteklosti, se pravi, odnos do temin časa, iz katerih prihajamo in ki nas je oblikoval v to, kar smo. Obstaja način, da spomine ujamemo v obliko, ki ni do nikogar žaljiva in ki se ne podreja muham vsakokratne ideologije ali preferencam voditeljev naroda. Če smo del narave, kot radi gromoglasno poudarjamo v trenutkih skromnosti, se lahko naš spomin ujame tudi v naravi. In prav to je uspelo nekemu profesorju in danes njegovim potomcem na posestvu v Petanjcih v občini Tišina. Marko Radmilovič je obiskal eno izmed spominskih prireditev, ki se skozi vse leto odvijejo v Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih.
Da posameznik lahko veliko stori za koristi širše skupnosti in sočloveka, velja tako za preteklost kot za sedanjost, pa tudi za prihodnost. Ker pa se zgodovina včasih vede mačehovsko, so nekateri posamezniki in posameznice pogosto izrinjeni iz kolektivnega spomina. Prav zato bomo v prihodnji oddaji Sledi časa obudili spomin na gospodarstvenico, mecenko in dobrotnico Josipino Hočevar, povezano tako z Radovljico, v kateri je bila rojena, kot tudi s Krškim in okolico, v kateri je živela. Bogata gospa je razdajala svoje premoženje pomoči potrebnim. V njeni oporoki iz leta 1910 je bilo zapisano tudi to, da namenja 200 tisoč goldinarjev za graditev in vzdrževanje radovljiškega doma za otroke brez družin, ki bodo v tem domu dobili domačo nego, vzgojo in znanje. Pa pojdimo na začetek njene zgodbe.
Včasih imajo najobičajnejše stvari dolgo in zapleteno zgodovino. To še posebno velja za nesnovno dediščino. Na primer otroška pesmica o Hudi mravljici. Postala je tako običajna, tako zelo del vsakega odraščanja, da se skoraj nihče več ne vpraša, od kod je mravljica prišla in kdo jo je, ne navsezadnje, ustvaril. Prevladujoče prepričanje je, da gre za ljudsko blago, za ljudsko pesmico, nastalo nekoč v globinah časa, ko so pastirji še gnali na pašo. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Huda mravljica je avtorska pesem v pravem pomenu besede, saj je v peti obliki združila dva mojstra svojega poklica. A nič od tega se ni bi zgodilo, če ne bi v Slovenskih Konjicah živela nenavadna družina, po sledovih katere se v oddaji Sledi časa odpravlja Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov
