Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

120 let Planinskega vestnika

20.12.2015


Planinski vestnik, slovenska najstarejša še ‘živeča’ revija, se je v svoji prvi številki februarja leta 1895 javnosti predstavil takole:

“Da društvo tudi v tem oziru doseže svoj namen, sklenil je odbor ‘Slovenskega planinskega društva od leta 1895. počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike. Oziral se bode časopis tudi na promet in donašal različne društvene vesti in domače in tuje turistične in planinoslovne novice ter tudi poročal o delovanju Slovenskega planinskega društva in sličnih društev po drugih deželah. Priobčevali bodemo tudi životopise znamenitih slovenskih hribolazcev iz prejšnjih časov, tako n. pr. o prvaku slovenskih turistov Valentinu Staniču. V nas Slovencih se je do nedavnega premalo gojila turistika, in krasote naših dežel so bile tujcem bolj znane nego domačinom. Tujci so se navduševali za prirodne lepote naših pokrajin, a domačini niso poznali biserov, kateri dičijo slovensko zemljo.”

Od takrat je minilo 120 let, zamenjalo se je 8 glavnih urednikov in cela vrsta izjemnih piscev, ki so slovenski kulturni prostor zaznamovali tudi z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine. Planinski vestnik je nekajkrat skoraj propadel, zamenjal več formatov, preživel dve vojni in do danes ostal zvest svojemu prvobitnemu poslanstvu, je v oddaji Sledi časa povedal Dušan Škodič, član uredniškega odbora in strokovnjak za z gorami povezano zgodovino.

“V letniku 1898 najdemo prepis zanimivega razmišljanja Franceta Kadilnika iz leta 1875. V njem pravi, da je vzpon na Triglav (večina vzponov je tedaj potekala le z gorskimi vodniki) zelo težaven in da jih mnogo omaga na Malem Triglavu, nekateri že tudi niže. Pri tem pa včasih prihaja do nepoštenja. Ljudje svoja imena napišejo na listke, ki jih diskretni vodnik nato odnese in shrani v steklenico, ki je v ta namen spravljena v kamniti piramidi na vrhu Triglava. Aljaževega stolpa tedaj namreč še ni bilo. V tistih letih so namreč časopisi občasno objavili kratke novičke, kdo je v zadnjem času osvojil Triglav – in posledično je med ljudmi prihajalo do raznih komentiranj in seveda zavisti glede dvomljivih dosežkov …”

Nato je prišla I. svetovna vojna, ki je v marsikaterem pogledu pomenila prelomnico tudi za Planinski vestnik. Število bralcev se je zaradi vojnih žrtev zmanjšalo za tretjino, zmanjšalo se je tudi ozemlje naše države. In čez dvajset let je sledila nova vojna. V Planinskem vestniku so zapisali:

“Revija je med vojno izhajala neredno in v zelo skrčenem obsegu. V letniku 1942 lahko preberemo obvestilo, da je zaradi odredbe oblasti o varčevanju s papirjem številka skrčena na zgolj dvanajst strani. Objave so bile popolnoma nevtralne in vojna v člankih praktično ni bila  niti omenjena, zato niso motile italijanskih niti kasneje nemških okupacijskih oblasti. Najteže je bilo Planinskemu vestniku (in tedanjemu uredniku) zadnje leto, saj je za celo leto 1945 izšel le relativno obsežen Planinski zbornik, ki je nekaj več kot dvesto strani posvetil predvsem spominu na gornike, ki so preminili v vojni vihri.”

Letnika 1946 in 1947 sta izšla pod imenom Gore in ljudje. Bil je čas povojne izgradnje in hoja v gore je dobila naprednejši pomen v smislu množične fizkulturne dejavnosti in želje po premikanju meja človeške vzdržljivosti in spretnosti; nov, vrednejši pomen so dobili predvsem alpinistični dosežki. Uvodni članek je napisal kar notranji minister Zoran Polič z naslovom Planinstvo v novi dobi. Planinski vestnik je tako za dve leti postal Glasilo odbora za planinstvo in alpinistiko, z letom 1948 pa mu je bilo spet vrnjeno staro ime, ki je v veljavi še danes.

Ob 120-letnici izhajanja revije je njen aktualni glavni urednik Vladimir Habjan zapisal:

“Arhiv vseh Planinskih vestnikov je fizično izredno obsežen, zato ga je v iskanju določenih podatkov praktično nemogoče pregledati. Do danes je namreč izšlo okoli 1300 številk na več kot 55.000 straneh. Postavljene ena na drugo v višino merijo malce manj kot 4 metre, njihova skupna teža pa znaša okoli 120 kilogramov.”

Vendar pa, doda, časi za tiskane revije niso rožnati. To se je že odražalo tudi v času, ko je vodenje revije prevzel. Kljub temu se trend spreminja na bolje, in ker zaupa svoji ekipi, verjame, da bo tako tudi v prihodnosti. Želi si, da bi Planinski vestnik ostal vsaj tak, kakršnega poznamo danes – moderen, vizualno privlačen in predvsem zanimiv za svoje bralce.

Za moderno vizualno podobo je poskrbel Emil Pevec. Prepričan je, da novejša, modernejša podoba revije lahko veliko prispeva k zanimanju bralcev. Razmerje med fotografijo in vsebino z vidika bralca je po njegovem približno 50 : 50, kar samo zase govori o pomembnosti podobe same revije.


Poseben pomen ima revija vse od svojega začetka tudi glede ohranjanja slovenskega jezika. Bi bil Jakob Aljaž, ki je ta pomen Planinskega vestnika najbolj izpostavljal, zadovoljen s tem, kar bi v reviji lahko prebral danes? Marta Č. Krejan, članica uredništva in ena od lektoric Planinskega vestnika, tudi v sedanjosti vidi pomen ohranjanja slovenščine kot eno izmed poglavitnih nalog uredništva. Morda, pove, danes še toliko bolj. Zato je prepričana, da bi bil Planinski vestnik Jakobu Aljažu tudi danes zelo všeč.

Res je, publika zna kaj hitro začutiti, če pristop ni pravi in če nekdo piše o stvareh, ki mu niso blizu. Ustvarjalci Planinskega vestnika se tega zavedajo in njihovo delo jim pomeni veliko. Kot je tudi tistim, ki so se pred njimi nanizali v 120 let zgodovine, na katero smo Slovenci lahko ponosni.

Vse fotografije: PZS.si


Sledi časa

913 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

120 let Planinskega vestnika

20.12.2015


Planinski vestnik, slovenska najstarejša še ‘živeča’ revija, se je v svoji prvi številki februarja leta 1895 javnosti predstavil takole:

“Da društvo tudi v tem oziru doseže svoj namen, sklenil je odbor ‘Slovenskega planinskega društva od leta 1895. počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike. Oziral se bode časopis tudi na promet in donašal različne društvene vesti in domače in tuje turistične in planinoslovne novice ter tudi poročal o delovanju Slovenskega planinskega društva in sličnih društev po drugih deželah. Priobčevali bodemo tudi životopise znamenitih slovenskih hribolazcev iz prejšnjih časov, tako n. pr. o prvaku slovenskih turistov Valentinu Staniču. V nas Slovencih se je do nedavnega premalo gojila turistika, in krasote naših dežel so bile tujcem bolj znane nego domačinom. Tujci so se navduševali za prirodne lepote naših pokrajin, a domačini niso poznali biserov, kateri dičijo slovensko zemljo.”

Od takrat je minilo 120 let, zamenjalo se je 8 glavnih urednikov in cela vrsta izjemnih piscev, ki so slovenski kulturni prostor zaznamovali tudi z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine. Planinski vestnik je nekajkrat skoraj propadel, zamenjal več formatov, preživel dve vojni in do danes ostal zvest svojemu prvobitnemu poslanstvu, je v oddaji Sledi časa povedal Dušan Škodič, član uredniškega odbora in strokovnjak za z gorami povezano zgodovino.

“V letniku 1898 najdemo prepis zanimivega razmišljanja Franceta Kadilnika iz leta 1875. V njem pravi, da je vzpon na Triglav (večina vzponov je tedaj potekala le z gorskimi vodniki) zelo težaven in da jih mnogo omaga na Malem Triglavu, nekateri že tudi niže. Pri tem pa včasih prihaja do nepoštenja. Ljudje svoja imena napišejo na listke, ki jih diskretni vodnik nato odnese in shrani v steklenico, ki je v ta namen spravljena v kamniti piramidi na vrhu Triglava. Aljaževega stolpa tedaj namreč še ni bilo. V tistih letih so namreč časopisi občasno objavili kratke novičke, kdo je v zadnjem času osvojil Triglav – in posledično je med ljudmi prihajalo do raznih komentiranj in seveda zavisti glede dvomljivih dosežkov …”

Nato je prišla I. svetovna vojna, ki je v marsikaterem pogledu pomenila prelomnico tudi za Planinski vestnik. Število bralcev se je zaradi vojnih žrtev zmanjšalo za tretjino, zmanjšalo se je tudi ozemlje naše države. In čez dvajset let je sledila nova vojna. V Planinskem vestniku so zapisali:

“Revija je med vojno izhajala neredno in v zelo skrčenem obsegu. V letniku 1942 lahko preberemo obvestilo, da je zaradi odredbe oblasti o varčevanju s papirjem številka skrčena na zgolj dvanajst strani. Objave so bile popolnoma nevtralne in vojna v člankih praktično ni bila  niti omenjena, zato niso motile italijanskih niti kasneje nemških okupacijskih oblasti. Najteže je bilo Planinskemu vestniku (in tedanjemu uredniku) zadnje leto, saj je za celo leto 1945 izšel le relativno obsežen Planinski zbornik, ki je nekaj več kot dvesto strani posvetil predvsem spominu na gornike, ki so preminili v vojni vihri.”

Letnika 1946 in 1947 sta izšla pod imenom Gore in ljudje. Bil je čas povojne izgradnje in hoja v gore je dobila naprednejši pomen v smislu množične fizkulturne dejavnosti in želje po premikanju meja človeške vzdržljivosti in spretnosti; nov, vrednejši pomen so dobili predvsem alpinistični dosežki. Uvodni članek je napisal kar notranji minister Zoran Polič z naslovom Planinstvo v novi dobi. Planinski vestnik je tako za dve leti postal Glasilo odbora za planinstvo in alpinistiko, z letom 1948 pa mu je bilo spet vrnjeno staro ime, ki je v veljavi še danes.

Ob 120-letnici izhajanja revije je njen aktualni glavni urednik Vladimir Habjan zapisal:

“Arhiv vseh Planinskih vestnikov je fizično izredno obsežen, zato ga je v iskanju določenih podatkov praktično nemogoče pregledati. Do danes je namreč izšlo okoli 1300 številk na več kot 55.000 straneh. Postavljene ena na drugo v višino merijo malce manj kot 4 metre, njihova skupna teža pa znaša okoli 120 kilogramov.”

Vendar pa, doda, časi za tiskane revije niso rožnati. To se je že odražalo tudi v času, ko je vodenje revije prevzel. Kljub temu se trend spreminja na bolje, in ker zaupa svoji ekipi, verjame, da bo tako tudi v prihodnosti. Želi si, da bi Planinski vestnik ostal vsaj tak, kakršnega poznamo danes – moderen, vizualno privlačen in predvsem zanimiv za svoje bralce.

Za moderno vizualno podobo je poskrbel Emil Pevec. Prepričan je, da novejša, modernejša podoba revije lahko veliko prispeva k zanimanju bralcev. Razmerje med fotografijo in vsebino z vidika bralca je po njegovem približno 50 : 50, kar samo zase govori o pomembnosti podobe same revije.


Poseben pomen ima revija vse od svojega začetka tudi glede ohranjanja slovenskega jezika. Bi bil Jakob Aljaž, ki je ta pomen Planinskega vestnika najbolj izpostavljal, zadovoljen s tem, kar bi v reviji lahko prebral danes? Marta Č. Krejan, članica uredništva in ena od lektoric Planinskega vestnika, tudi v sedanjosti vidi pomen ohranjanja slovenščine kot eno izmed poglavitnih nalog uredništva. Morda, pove, danes še toliko bolj. Zato je prepričana, da bi bil Planinski vestnik Jakobu Aljažu tudi danes zelo všeč.

Res je, publika zna kaj hitro začutiti, če pristop ni pravi in če nekdo piše o stvareh, ki mu niso blizu. Ustvarjalci Planinskega vestnika se tega zavedajo in njihovo delo jim pomeni veliko. Kot je tudi tistim, ki so se pred njimi nanizali v 120 let zgodovine, na katero smo Slovenci lahko ponosni.

Vse fotografije: PZS.si


08.05.2022

Dušan Pirjevec med revolucijo in literaturo

O enem najbolj karizmatičnih in enigmatičnih intelektualcev slovenske polpretekle zgodovine


01.05.2022

Slovenski mamuti

Oddaja Sledi časa predstavlja pregled vseh do danes odkritih fosilnih ostankov mamutov na slovenskih tleh.


24.04.2022

Vojni dnevnik Matije Petkovška

Danes pa poglejmo na Ukrajinsko vojno še z druge plati. Bolje rečeno z distance oziroma perspektive, ki jo lahko ponudi le 100 let zgodovine. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa predstavlja vojni dnevnik Matija Petkovška.


17.04.2022

70 let Nejca Zaplotnika

15. aprila je minilo 70 let od rojstva Jerneja Zaplotnika – Nejca, najbolj kultnega slovenskega alpinista in himalaista. Kaj vse bi dosegel, če ga ne bi 24. aprila 1983 pod Manaslujem pokopal usodni plaz, lahko samo ugibamo. Njegova zapuščina je za slovenski narod neprecenljiva, kot tudi njegova knjiga Pot, ki še danes navdihuje številne plezalce ali ljubitelje plezanja, pa tudi druge bralce. A kdo je bil Nejc Zaplotnik osebno? Kako se ga spominjajo njegovi najbližji in njegovi prijatelji, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.


10.04.2022

Ob pravem zgodovinskem času na pravem mestu

29. marca letos je Domovinsko društvo generala Maistra Maribor v navezi z Zvezo društev general Maister, družino Rosina - Šelih in odvetniško pisarno dr. Urške Kežmah na pročelju hiše na Partizanski cesti 16 v Mariboru odkrilo spominsko ploščo odvetniku in politiku dr. Franju Rosini. Gre za osebnost, ki ji zgodovina pripisuje izjemne zasluge za to, da se je v Mariboru na prelomu stoletja uveljavljala narodna zavest, pa tudi zato, da je Maribor po prvi svetovni vojni pripadel južnoslovanski državi. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.


03.04.2022

Drsališča

Spoštovani poslušalci, čeprav je tu april, bomo govorili o zanimivi zimski radosti, o drsanju v Ljubljani. Ljubljanski meščani so se v zimskih mesecih zabavali na različne načine, od tega, da so se zadrževali v notranjih prostorih, kjer so igrali različne družabne igre, karte in drugo, do tega, da so se po podatkih že v 17. in 18. stoletju sankali. Nekateri, na primer iz premožne družine Dolničar, so po letu 1700 odhajali tudi na pustni karneval v Benetke. V začetku 19. stoletja pa zasledimo podatke, da so se meščani Ljubljane in okoliški prebivalci radi drsali. Za to pa so uporabili seveda drsalke, ki pa niso bile take, kot jih poznamo danes. Takrat so bile to neke vrste železne kline, ki so si jih pritrdili na čevlje, to naj bi v naše kraje zanesli Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Pozneje so tovrstne drsalke izdelovali nekateri obrtniki, eden takih je bil znani ljubljanski nožar Nikolaj Hoffmann. Manj premožni, pa tudi otroci, so si drsalke izdelali sami iz kosov žice in podobnih materialov. O drsanju in najstarejših ljubljanskih drsališčih pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


27.03.2022

Avtomobili vaše in naše mladosti

Zadnje mesece, tako pravijo, je težko kupiti avto. Nekaj se je ustavilo v dobaviteljski verigi in Slovenija se je vrnila v čase, ko se je na avtomobil čakalo po več let. Na srečo se v tiste čase vrača tudi oddaja Sledi časa, v kateri nam bo Marko Radmilovič predstavil nekaj znamenitih klasičnih avtomobilov.


20.03.2022

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


06.03.2022

Šmartno pri Litiji

V današnji oddaji Sledi časa se bomo odpravili po stopinjah, ki so jih na območju današnje občine Šmartno pri Litiji puščali pisatelj in dramatik Slavko Grum, arhitekt Jože Plečnik, zdravnik, kemik in Nobelov nagrajenec za kemijo Fritz Pregl, polihistor Janez Vajkard Valvasor, znameniti mizarji iz družine Izgoršek in drugi. Virtualno se bomo sprehodili do gradu Bogenšperk, ki je med najpomembnejšimi renesančnimi objekti pri nas in ki je po Valvasorjevi zaslugi tudi najstarejši muzej na Slovenskem. Slišali boste marsikatero zanimivo zgodbo iz življenja ljudi na tem območju, ki je bilo znano tudi po rudarstvu, usnjarstvu in kovaštvu.


27.02.2022

Gumbi

Danes se bomo odpravili na malce nenavadno raziskovalno pot, saj bomo odkrivali zanimivosti, ki so povezane z vsakdanjimi predmeti, in to so gumbi. Leta 1931 so o gumbih zapisali: »Ko so ljudje začeli pridobivati razne kovine, so začeli iz kovin izdelovati tudi kovinske zaponke, ki so jim držale skupaj njihova oblačila. Takih starinskih zaponk, ki so zelo podobne našim 'varnostnim iglam', so izkopali tudi že pri nas precej iz starorimskih ali pa še iz starejših grobov.« Gumbe v današnji obliki so pa iznašli šele dosti pozneje. Izdelovali so jih iz najrazličnejšega materiala, tudi iz zlata, srebra in dragih kamnov, pa tudi iz porcelana in stekla. Umetniško izdelovanje gumbov je doseglo v Evropi svoj vrhunec v 17. in 18. stoletju. Kot bomo slišali, pa so gumbi postali tudi odlikovanje za hrabrost. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


20.02.2022

70 let bolnišnične šole OŠ Ledina

Bolezen ne izbira. Tudi veliko otrok in mladih pristane v bolnišnicah – nekateri za kratek čas, drugi za daljši, tretji morajo bolnišnice zaradi kroničnih bolezni obiskovati vse svoje otroštvo. Da ne izgubijo stika s šolskim delom, da se lahko po okrevanju brez težav vrnejo k pouku in da lahko kljub bolezni ali poškodbi napredujejo na svoji izobraževalni poti, skrbijo bolnišnične šole. Večina bolnišnic v Sloveniji je povezanih z bližnjo osnovno šolo, ki mladoletnim otrokom v prostorih bolnišnice pomaga pri šolskem delu. Da je bolnišnična šola prav posebna vrsta šole, smo se prepričali, ko smo za oddajo Sledi časa raziskovali delovanje in zgodovino najstarejše in največje bolnišnične šole v Sloveniji. Ljubljanska Bolnišnična šola OŠ Ledina letos praznuje 70. obletnico delovanja, danes ima 19 oddelkov na 5 lokacijah, v njej je zaposlenih 23 učiteljic, ki skrbijo za 2.700 šolarjev na leto.


13.02.2022

Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti

Konec lanskega leta je izšel drugi zvezek zbirke Manuscripta et fragmenta, ki jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdaja v sodelovanju z ustanovami, ki na Slovenskem hranijo rokopisno gradivo. Ta zvezek je prvi od treh, ki bodo predstavili srednjeveško rokopisno gradivo, ki je shranjeno v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, ki je sozaložnik te izdaje. Avtorica je vrhunska poznavalka srednjeveške umetnosti in pisne dediščine, profesorica in dvojna doktorica Nataša Golob. V oddaji Sledi časa bo govorila o rokopisih in zlasti rokopisnih fragmentih, danes shranjenih v NUK-u, ki so dobesedno edine preostale sledi rokopisnih knjig, ki so nekoč bile v naših krajih. Rokopisni fragmenti so pričevalci bogatega intelektualnega življenja na našem ozemlju v srednjem veku, ki nam razkrivajo, katere avtorje in dela so ljudje tu brali in poznali. V NUK-u poleg liturgičnih knjig, kot so misali, graduali, antifonali itd., kot fragmentarno gradivo hranijo številna pravna besedila, antično poezijo in filozofijo s komentarji, srednjeveško poezijo, zgodovinska besedila in prav izvirne slovarje. Nataša Golob je ob koncu uvodnega poglavja zapisala: »Rokopisi in vse, kar je z njimi povezano, so naša kašča spomina, ki jo moramo odpreti.« Nekaj teh spominov bomo odstrli v Sledeh časa. Oddajo je pripravil Miha Zor.


06.02.2022

Gnojevka za Stalina

»Najnavadnejši kmet uvideva že dandanes, da samo »stara praksa« v kmetovanju ne velja več; kajti poleg pridnih rok treba je mnogo več zdravega pojmovanja in razumevanja, kakor v tistih »dobrih starih časih.« Do tega pridemo potom dobro organiziranih kmetijskih šol, kojih učni jezik pa mora biti materini jezik učencev.« Tako se je že leta 1903 pridušal komentator v Slovenskem gospodarju na situacijo kmetijskega šolstva na Slovenskem, s posebnim akcentom na Štajersko. Tam namreč slovenske kmetijske šole še ni bilo in je še kar nekaj desetletij ne bo. Sploh pa ni bilo izobraževalne ustanove za kmečka dekleta in preteči je moralo mnogo kmetskega znoja, da se je leta 1935 premaknilo. Banovina je kupila grajsko poslopje v vasi Svečina in v sami srčiki slovenjegoriškega vinogradništva se je začela skoraj 70-letna zgodovina kmetijskega šolstva. Avtor Marko Radmilovič živi skoraj pod gradom, v katerem se odvija zgodba tokratne oddaje Sledi časa.


30.01.2022

Patra Angelik in Roman Tominec

Lani smo zaznamovali okroglo obletnico smrti frančiškanskih patrov Angelika in Romana Tominec, ki sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojim bojem za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi zunaj katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, je minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje – močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju – so nam ob tej priložnosti v eni od preteklih oddaj Sledi časa pomagali predstaviti teolog in publicist dr. Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič, predvsem pa frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki službuje v župniji Ljubljana Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote. Vabljeni k poslušanju reprize oddaje Sledi časa, ki jo je pripravila Alja Zore.


23.01.2022

Novi prispevki za biografijo Franca Rihtariča

V nervoznih časih, ko se povečuje tudi število kriminalnih dejan in ko sploh tista težja dobivajo v javnosti mnogo pozornosti, je mogoče primerno, da se zazremo tudi v preteklost tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Z odmaknjenostjo osebe in usode kriminalcev pridobivajo romantični pridih in prav po tej poti stopa življenjska zgodba Franca Rihtariča. Človeka, ki bo v zgodovino šel kot zadnji, nad katerim je bila v Sloveniji izvršena smrtna kazen. Kljub časovni oddaljenosti in kljub večjemu številu medijskih objav v približno zadnjega pol stoletja pa so se pred kratkim pojavila nova dejstva, ki dodatno osvetljujejo usodo tega nenavadnega moža. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.


16.01.2022

Argonavti zahodnega Pacifika in Andamanski otočani - 100 let pozneje

Pred natanko 100 leti sta izšli monografiji, ki sta svetu predstavili od nas geografsko oddaljene skupine ljudi in njihove kulture, načine organiziranja življenj, ki lahko delujejo čudaško, vendar bi podobne elemente lahko iskali tudi v naših življenjih. O Argonavtih zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega s podnaslovom Pripoved o podjetnosti in dogodivščinah domačinov v arhipelagih melanezijske Nove Gvineje -, ki so jih pri Založbi Aristej prevedene izdali tudi v slovenščini, in Andamanskih otočanih Alfreda Radcliffa-Browna, tako v oddaji Sledi časa, v kateri bo govora tudi o tem, kaj vse se dogaja v polju kulturne in socialne antropologije dandanes ... Gost dr. Rajko Muršič.


09.01.2022

Seniki

Senik. Preprosta beseda za preprosto stavbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o kozolcih, steljnikih, tako imenovanih pajštvah – sušilnicah sadja – in senikih. Ti so še posebno v Posočju, med Kobaridom in Tolminom, nekaj posebnega. V Tolminskem muzeju so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila Pavletom Četrtičem iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja. Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali Elvisa Jerkiča iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnili sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij. Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


02.01.2022

Zapuščina Aleša Debeljaka: Saj grem samo mimo...

Ta čas preloma leta je čas, poln toplih sporočil, voščil in želja tistim, ki jih imamo radi – naši družini, širši in ožji, našim prijateljem, pa tudi želje tistim, ki jih srečujemo v službi, znancem, včasih pa tudi neznancem, ki jih srečamo povsem naključno. Voščila na naslovnike prihajajo na različne načine. Zdi se, da čedalje pogosteje uporabljamo sodobne tehnologije in svoje misli pošiljamo po elektronski pošti, kratkih sporočilih SMS, čedalje manj pa je na roke napisanih in prav na prejemnika pošte naslovljenih voščil in sporočil. Ker … si mogoče za to niti ne vzamemo dovolj časa. Aleš Debeljak, pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik, si je vzel čas. In pri urejanju njegove zapuščine – 25. decembra bi dopolnil 60 let – je nastala zanimiva knjiga Saj grem samo mimo, ki arhivira njegovo strast do pošiljanja razglednic. Napisal in poslal jih je na tisoče, deset tisoč ali celo več. So dokument časa, oda prijateljstvom in ljubezni, odsev topline, hvaležnosti in pozornosti. Knjigi je sledila razstava, ki si jo lahko do 13. februarja ogledate v Slovenskem etnografskem muzeju. 


26.12.2021

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


19.12.2021

55 let LNO

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


Stran 7 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov