Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Turistovski klub skala so ustanovili 2. februarja 1921. Bil je nekakšna alternativa Slovenskemu planinskemu društvu (SPD), saj je zagovarjal idejo elite – pa ne v smislu premožnosti ali družbenega ugleda. Skalaši, kakor so si pravili članice in člani, so zagovarjali idejo maloštevilnega, a izjemnega članstva. Iz njihovih vrst so izšli vrhunski smučarji, alpinisti, gorniki, gorski reševalci, fotografi, celo sankači. Zagovarjali so predanost svojemu klubu, poslanstvu le-tega in se zavzemali za visoka moralna načela. Nosili so prepoznavne značke s planiko v barvi slovenske trobojnice, imeli so celo svojo himno, katere refren se glasi:
Skala, divja skala,
kras gorenjskih gor.
Skala, divja skala,
ti vedno boš nam vzor.
Trden kakor skala
je slovenski rod,
kvišku kakor skala
vodi naša pot.
Dr. Peter Mikša z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani vidi velik pomen Skale v sistematičnem izobraževanju alpinistov, organizaciji predavanj in tečajev, izdelavi gorskih vodničkov in evidentiranju alpinističnih vzponov. Žal se je veliko gradiva Turistovskega kluba Skala po II. svetovni vojni izgubilo, del pa je uničil tudi požar.
A če bi kdo pomislil, da so bili Skalaši predvsem plezalci, bi se motil, pove kustosinja Planinskega muzeja v Mojstrani, Elizabeta Gradnik. Tako širok, kakor je bilo spekter njihovega delovanja v kontekstu gorništva, je bil do danes le redko kateri. Med drugim so skalaši posneli tudi prvi slovenski celovečerni film, V kraljestvu zlatoroga. Z izkupičkom od prodaje vstopnic so financirali svoje delovanje, zgradili pa so tudi Skalaško kočo na Voglu. Članstvo so v začetku predstavljali predvsem mladi, kasneje, ko je TKS zaslovel širom naše države, pa se je članstvo razširilo tudi na nekoliko starejše člane.
Člani Turistovskega kluba Skala so do svojega društva čutili močno pripadnost, ki so jo načrtno gojili. Duh skalaštva je morda še najbolj ponazarjala slovita slovenska alpinistka Paula Jesih, ki je žal doživela tragično usodo. Veliko večino svojih prvenstvenih smeri, izjemnih dosežkov v kontekstu tistega časa, ni poimenovala po sebi, ampak še danes nosijo ime ‘Skalaška smer’. Taka je tudi zgodba najznamenitejšega vzpona predvojne generacije, zadnjega problema naših Alp, osrednjega stebra triglavske severne stene.
Smer sta preplezala Paula Jesih in Joža Čop, a je Paula pred koncem v najtežjem delu po treh dneh plezanja v slabih razmerah omagala. Joža Čop je izplezal sam, odšel po reševalce in se vrnil ponjo. Navezana je Paula nato po dveh dneh čakanja na majhni polici izplezala samostojno, brez pomoči, tako da je smer vsekakor preplezala, pove dr. Peter Mikša. A povojna oblast Pauli zaradi premožnosti in domnevnega sodelovanja z okupatorjem (kar ni bilo res) ni bila naklonjena, zato so smer poimenovali po Joži Čopu, železarju z Jesenic, ki je bil tedanji oblasti ‘bolj primeren’. Čeprav sta bila Joža Čop in Paula Jesih dogovorjena, da se bo smer, če jo preplezata, imenovala Skalaški steber.
Skalaši so bili opazni povsod, kjer so se pojavili. Bili so zelo zaželeni tudi med dekleti, pove France Malešič, upokojeni zdravnik, alpinist in gorski reševalec. Izjemno zanimanje so vedno zbudili tudi s svojimi družabnimi dogodki. Skalaški plesi in veselice so bili dobro obiskani, vedelo se je, da bo tam veliko zabave in domiselne igre, ki so jih prirejali člani. Na njih so na primer za šalo prodajali razgled iz Kredarice v megli, gorski zrak in podobne ‘redke dobrine’. Skalaši so nekoč po besedah starejšega člana pozimi z vlakom prišli v Ljubljano, na hrbtu so imeli nahrbtnike in smuči. Postavili so se v ‘četverored’ in korakali po današnji Slovenski cesti ob prepevanju Skalaške himne. Organizirali so tudi prvi slovenski gorski tek, Miklavževanje v Ratečah in druge za tiste čase zelo odmevne dogodke.
Še dolgo bi lahko naštevali, kaj vse so bili in kaj vse so dosegli članice in člani Turistovskega kluba Skala. A prišla je II. svetovna vojna, pove dr. Peter Mikša, z njo pa tudi zaton društva. Ko je Italija okupirala velik del našega ozemlja, je iz Rima prišla zahteva, da naj se člani TKS priključijo italijanski planinski organizaciji. Skalaši, zvesti svojim idealom in prepričanju, so se odločili, da kolektivno izstopijo iz društva in tako dosežejo njegovo razpustitev. To se je tudi zgodilo, dokumentacijo in premoženje so prenesli na Slovensko planinsko društvo, ki je na teh temeljih kasneje gradilo svoje delovanje.
Tako se zgodba Turistovskega kluba Skala zaključi. Živečih članic in članov ni več, njihove zgodbe živijo predvsem v njihovem brezčasnem delu, ki je imelo za Slovenijo izreden pomen. Ostaja pa duh Skale, nezlomljive in večne, ki živi še danes, pove Elizabeta Gradnik. Zaradi Skale, ki je sestavni del vsake gore, ostaja tudi njena zapuščina – alpinizem, smučanje, fotografija, film, doda dr. Peter Mikša. Vse to je Skala.
Ko skalaš umrje,
ne ‘mre v postelji rad.
Na strmo skalo spleza
in zgrmi v prepad.
Ko pred nebeška vrata stopi,
sv. Peter pride mu nasproti.
Tedaj začuje himno
skalaško zadnjikrat!
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Turistovski klub skala so ustanovili 2. februarja 1921. Bil je nekakšna alternativa Slovenskemu planinskemu društvu (SPD), saj je zagovarjal idejo elite – pa ne v smislu premožnosti ali družbenega ugleda. Skalaši, kakor so si pravili članice in člani, so zagovarjali idejo maloštevilnega, a izjemnega članstva. Iz njihovih vrst so izšli vrhunski smučarji, alpinisti, gorniki, gorski reševalci, fotografi, celo sankači. Zagovarjali so predanost svojemu klubu, poslanstvu le-tega in se zavzemali za visoka moralna načela. Nosili so prepoznavne značke s planiko v barvi slovenske trobojnice, imeli so celo svojo himno, katere refren se glasi:
Skala, divja skala,
kras gorenjskih gor.
Skala, divja skala,
ti vedno boš nam vzor.
Trden kakor skala
je slovenski rod,
kvišku kakor skala
vodi naša pot.
Dr. Peter Mikša z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani vidi velik pomen Skale v sistematičnem izobraževanju alpinistov, organizaciji predavanj in tečajev, izdelavi gorskih vodničkov in evidentiranju alpinističnih vzponov. Žal se je veliko gradiva Turistovskega kluba Skala po II. svetovni vojni izgubilo, del pa je uničil tudi požar.
A če bi kdo pomislil, da so bili Skalaši predvsem plezalci, bi se motil, pove kustosinja Planinskega muzeja v Mojstrani, Elizabeta Gradnik. Tako širok, kakor je bilo spekter njihovega delovanja v kontekstu gorništva, je bil do danes le redko kateri. Med drugim so skalaši posneli tudi prvi slovenski celovečerni film, V kraljestvu zlatoroga. Z izkupičkom od prodaje vstopnic so financirali svoje delovanje, zgradili pa so tudi Skalaško kočo na Voglu. Članstvo so v začetku predstavljali predvsem mladi, kasneje, ko je TKS zaslovel širom naše države, pa se je članstvo razširilo tudi na nekoliko starejše člane.
Člani Turistovskega kluba Skala so do svojega društva čutili močno pripadnost, ki so jo načrtno gojili. Duh skalaštva je morda še najbolj ponazarjala slovita slovenska alpinistka Paula Jesih, ki je žal doživela tragično usodo. Veliko večino svojih prvenstvenih smeri, izjemnih dosežkov v kontekstu tistega časa, ni poimenovala po sebi, ampak še danes nosijo ime ‘Skalaška smer’. Taka je tudi zgodba najznamenitejšega vzpona predvojne generacije, zadnjega problema naših Alp, osrednjega stebra triglavske severne stene.
Smer sta preplezala Paula Jesih in Joža Čop, a je Paula pred koncem v najtežjem delu po treh dneh plezanja v slabih razmerah omagala. Joža Čop je izplezal sam, odšel po reševalce in se vrnil ponjo. Navezana je Paula nato po dveh dneh čakanja na majhni polici izplezala samostojno, brez pomoči, tako da je smer vsekakor preplezala, pove dr. Peter Mikša. A povojna oblast Pauli zaradi premožnosti in domnevnega sodelovanja z okupatorjem (kar ni bilo res) ni bila naklonjena, zato so smer poimenovali po Joži Čopu, železarju z Jesenic, ki je bil tedanji oblasti ‘bolj primeren’. Čeprav sta bila Joža Čop in Paula Jesih dogovorjena, da se bo smer, če jo preplezata, imenovala Skalaški steber.
Skalaši so bili opazni povsod, kjer so se pojavili. Bili so zelo zaželeni tudi med dekleti, pove France Malešič, upokojeni zdravnik, alpinist in gorski reševalec. Izjemno zanimanje so vedno zbudili tudi s svojimi družabnimi dogodki. Skalaški plesi in veselice so bili dobro obiskani, vedelo se je, da bo tam veliko zabave in domiselne igre, ki so jih prirejali člani. Na njih so na primer za šalo prodajali razgled iz Kredarice v megli, gorski zrak in podobne ‘redke dobrine’. Skalaši so nekoč po besedah starejšega člana pozimi z vlakom prišli v Ljubljano, na hrbtu so imeli nahrbtnike in smuči. Postavili so se v ‘četverored’ in korakali po današnji Slovenski cesti ob prepevanju Skalaške himne. Organizirali so tudi prvi slovenski gorski tek, Miklavževanje v Ratečah in druge za tiste čase zelo odmevne dogodke.
Še dolgo bi lahko naštevali, kaj vse so bili in kaj vse so dosegli članice in člani Turistovskega kluba Skala. A prišla je II. svetovna vojna, pove dr. Peter Mikša, z njo pa tudi zaton društva. Ko je Italija okupirala velik del našega ozemlja, je iz Rima prišla zahteva, da naj se člani TKS priključijo italijanski planinski organizaciji. Skalaši, zvesti svojim idealom in prepričanju, so se odločili, da kolektivno izstopijo iz društva in tako dosežejo njegovo razpustitev. To se je tudi zgodilo, dokumentacijo in premoženje so prenesli na Slovensko planinsko društvo, ki je na teh temeljih kasneje gradilo svoje delovanje.
Tako se zgodba Turistovskega kluba Skala zaključi. Živečih članic in članov ni več, njihove zgodbe živijo predvsem v njihovem brezčasnem delu, ki je imelo za Slovenijo izreden pomen. Ostaja pa duh Skale, nezlomljive in večne, ki živi še danes, pove Elizabeta Gradnik. Zaradi Skale, ki je sestavni del vsake gore, ostaja tudi njena zapuščina – alpinizem, smučanje, fotografija, film, doda dr. Peter Mikša. Vse to je Skala.
Ko skalaš umrje,
ne ‘mre v postelji rad.
Na strmo skalo spleza
in zgrmi v prepad.
Ko pred nebeška vrata stopi,
sv. Peter pride mu nasproti.
Tedaj začuje himno
skalaško zadnjikrat!
Zgodovina jazzovske glasbe je pri nas, kljub nespornemu dejstvu, da premoremo kopico izvrstnih glasbenikov, malo znana ali, bolje rečeno, slabo raziskana. zunaj zgodnjih let v tridesetih letih prejšnjega stoletja in pa povojnih jazzovskih zadreg se sodobnejši jazz rad pomete pod preprogo kot projekt posameznih glasbenikov ali festivalov. Malo je zato kriva narava glasbe same, saj se glasbeniki pogosto združujejo v skupine, ki so že v osnovi mišljene kot glasbeni projekti, zato toliko z večjim veseljem pozdravljamo sestave z dolgo in plodno jazzovsko zgodovino. Enega takšnih v oddaji Sledi časa opisuje Marko Radmilovič.
Desetega marca letos je minilo 80 let od manj znanega dogodka, ko so nemški nacisti v sodnih zaporih v Mariboru izbrali 25 talcev za usmrtitev. Med njimi je bil tudi Franc Žvan iz Zgornjih Hoč, ki je deset dni prej dopolnil 20 let. Ko je začutil vso stisko, je Franca nagovoril šest let starejši sojetnik, katoliški duhovnik Izidor Završnik z Gomilskega in ga v naslednjem trenutku zamenjal v vrsti za usmrtitev. Izidorja so ustrelili še isti dan, Franc Žvan je umrl leta 1997. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili spomin na nepreklicno in dokončno odločitev mladega duhovnika, da zavestno izbere smrt, ki bi sicer doletela sojetnika.
Da je v politiki ogromno prevarantov, je splošno znano dejstvo, ki ga večkrat še olepšajo sodišča in zapori. Ampak sodobni slovenski politiki ter njihovi sateliti so prevaranti začetniki. Brez prave ideje ali načrta goljufajo na bazični ravni, ko se ponudi priložnost, kar je po navadi takrat, ko javnost gleda stran. Zato godi zgodba o prevarantu, ki je politiko vzel zgolj kot platformo, kot odskočno desko, svoje rabote pa je ponesel daleč preko meja današnje Slovenije. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič pripoveduje zgodbo o nenavadnem mehaniku iz okolice Laškega, ki mu je bilo ime Alojz Novak.
Ob vsesplošnem navdušenju ob svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah, ki prvič poteka pri nas v Sloveniji, v Planici, se bomo vprašali, zakaj se naša smučarska terminologija tako razlikuje od izrazov, ki jih za smučanje in smučke uporabljajo drugi narodi. Odgovor je jasen: zaradi bloškega smučanja, ki ga bomo spoznali v prihodnjih minutah v oddaji Sledi časa. In čeprav bloško smučanje, sodobno smučanje in smučarski skoki v Planici nimajo veliko skupnih točk, so vseeno povezani … O smučanju, bloškem in sodobnem torej, v oddaji Sledi časa.
V Pokrajinskem muzeju v Celju so ob 650. obletnici drugega povišanja Žovneških/Celjskih v grofe Celjske odprli novo razstavo z naslovom Žovneški postanejo grofje Celjski avtorja mag. Damirja Žeriča. Na razstavi so postavili v ospredje pomembni listini iz 14. stoletja, o prvem in drugem povišanju. Ob tej priložnosti je izšla tudi nova knjiga avtorja razstave z istoimenskim naslovom. Kot poudarjajo v muzeju, je zgodba o svobodnih gospodih Žovneških, pozneje grofih in knezih Celjskih, zgodba o najpomembnejši plemiški rodbini, kar jih je imelo matične posesti in sedež na današnjem slovenskem ozemlju. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Humor in satira sredi terorja V zadnjih letih in mesecih sledimo povečanju tako zanimanja kot tudi produkcije humornih in satiričnih vsebin. Pa ne le v medijih. Cvetijo komiki, gledališke predstave in televizijske serije, ki življenje obravnavajo z manj resne plati. Ali je to reakcija na usodnost in dramatičnost našega trenutka? Teoretiki odgovarjajo z da, hkrati pa si zelo težko razložijo, da humor in satira ne ponikneta niti takrat, ko je umrljivemu človeku najtežje… Oddaja Sledi časa nas vodi v čas pred približno osmimi desetletji, ko je bilo slovenstvo obsojeno na izginotje, a so se kljub temu posamezniki, v najtežjih mogočih okoliščinah, šalili.
Sledi časa s primerom Prešernovega dne razgrinjajo različne vidike razumevanja tega, kako se državni prazniki vzpostavljajo, kako se ohranjajo in kakšno vlogo imajo za vse nas - člane državnih skupnosti.
V Mestnem muzeju v Idriji so leta 2016 pripravili občasno razstavo- Dame in čipke, ki je dala širši vpogled v meščanski sloj prebivalstva; ki ga do tedaj v izrazito delavskem, rudarskem mestu niso raziskovali. Sledilo je terensko delo kustosinj, ki sta dobili podatke od dedičev nekdanjih meščanskih družin, saj nekateri še vedno hranijo pravo bogstvo pisnih podatkov in tudi osebnih predmetov. Poleg tega sta veliko informacij oziroma pisnih virov o idrijskih meščanih pridobili iz fondov idrijske enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Tako se je občasna razstava spremenila v del stalne razstave, ki jo krasijo predmeti, pisni viri in številne fotografije. Več o idrijskih meščanih v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. .
Dr. Ivan Turk je bil dolgoletni profesor računovodstva na ljubljanski ekonomski fakulteti in eden najpomembnejših slovenskih ekonomistov preteklega stoletja, ki pa ni bil ravno pogosto v središču naših pogledov: po eni verjetno strani zaradi svojega zelo strogega, zaprtega in odljudnega značaja, po drugi pa zaradi za marsikoga na videz dolgočasne vede, s katero se je ukvarjal. Življenje tega izjemno nenavadnega znanstvenika, ki se je s povsem neverjetno zagnanostjo, preciznostjo in sistematično lotil vsakega področja - od mladostnega igranja violine in viole, kasnejšega oblikovanja slovenske in jugoslovanske računovodske vede, pa celo do predpisovanja najmanjših podrobnosti v vsakdanjem življenju lastne družine - nam bosta v tokratnih Sledeh časa pomagala predstaviti njegova doktoranda, dolgoletna sodelavca in prijatelja: dr. Slavka Kavčič, ki je z Ivanom Turkom delala na Ekonomski fakulteti, ter direktor Slovenskega inštituta za revizijo dr. Marjan Odar, ki je z njim sodeloval predvsem v okviru svoje institucije. Pred mikrofonom pa gostimo tudi soavtorja biografije Ivana Turka z naslovom Od viole do pisalnega stroja, od not do kontov, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka.
Teme iz druge svetovne vojne so v najrazličnejših dokumentarnih medijih priljubljene še danes. Predvsem gre za velikanski, globalen spopad, ki je ob tragediji vsega človeštva prinesel tudi mnoga drobna junaštva ali pa osebne tragedije, ki so se tkale v spomine posameznikov, njihovih družin ali pa celih narodov. Ker pa je bilo dogajanje tako široko razvejeno, so mnogi dogodki vegavemu človeškemu spominu ušli, uradna zgodovinska znanost pa se enostavno z vso materijo, tudi po osmih desetletjih, ni sposobna spopasti. Zato so nekatere zgodbe iz vojnega časa ostale nepovedane in eno izmed njih, kolikor to dopušča radijski medij, razkrijemo v oddaji Sledi časa. Gre za skrivnost Dolge njive oziroma zavezniško pomoč iz zraka.
V naslednje pol ure se bomo vrnili v daljno preteklost in poskušali razumeti, kaj nam pripovedujejo kamnine. Obiskali bomo eno pomembnejših naravoslovnih zbirk v Sloveniji – Geološko zbirko Oddelka za geologijo, ki je razstavljena v stavbi Montanistika, v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Zbirka zajema približno 25.000 vzorcev mineralov, kamnin, rud, fosilov, stratigrafskih vzorcev in kostnega gradiva. Kako je zbirka nastala, kakšen pomen ima in kaj je njeno poslanstvo, je v oddaji Sledi časa poizvedovala Petra Medved.
Že kar nekaj let je minilo od takrat, ko so lutkovni umetniki Mini teatra v Ljubljani na oder postavili predstavo Tinček Petelinček. Pred premiernim dogodkom 9. januarja 2004 so zapisali, da bodo v njej uporabili ročne lutke, ki jim pravimo lileki. Navajajo, da je etnolog Niko Kuret, raziskovalec predliterarnih oblik in ljudskega gledališča, opisal te tradicionalne ljudske lutke kot “tipično slovensko-kajkavsko lutkovno gledališče”. Izvirne slovenske lileke (lutke strašila) so po večini uporabljali na tradicionalnih šaljivih sejmih ali na poročnih in drugih slavjih. Oživitev lilekov nima primere v evropskem lutkarstvu, zato so takrat avtorji te predstave zanikali trditev, da naj Slovenija ne bi imela dediščine v lutkarstvu. Več o slabo preučenih lilekih izveste v oddaji Sledi časa. Gost je Robert Waltl.
Žičniške naprave že dolgo niso popularne samo na smučiščih. Povedano drugače; smučišča so njihovo prvotno uporabo celo zakamuflirala, saj je po svetu veliko zgodnjih gondol vozilo prav do svetišč, kamor še danes prevažajo na stotine turistov ali vernikov. Pa še nekaj se je zgodilo medtem. Sodobni »mega polisi«, ki se dušijo v prometni brezizhodnosti, so se začeli zavedati ekološke brezmadežnosti, odlične izrabe prostora in neinvazivnosti za javni prostor, ki jo ponujajo žičniške naprave. Po mnogih svetovnih velemestih množično gradijo gondole, ki tako nimojo več samo turistično-rekreacijskega poslanstva. Postajajo del javnega transporta in če kaj, je prihodnost zelene mobilnosti v zraku pod napetimi jeklenicami … Sledi časa gredo z gondolo na Sveto goro, sprevodnik je Marko Radmilovič.
Da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu, je teza tistih, ki so prepričani, da so najpomembnejše ne-postranske stvari na svetu vsakovrstne vojne, politika, država, družba in podobno. Velika večina ljudi tega planeta bi brez dvoma raje sedela na stadionih ali se sama podila za žogo, kot pa bila žrtev najrazličnejših usodnih dogajanj. Nogomet je torej najpomembnejša bistvena stvar na svetu in tisti, ki to negirajo iz verski, ideoloških ali humanitarnih razlogov, so že zdavnaj v manjšini. V času svetovnega prvenstva je prav, da se na zgodovino nogometa uzremo tudi v oddaji, ki sledi času. Tokrat se bo zgodilo nekaj neverjetnega, saj se bo Marko Radmilovič, navijač Maribora, poglobil v poetično zgodovino ljubljanskega nogometa.
Eden večjih gradov na Gorenjskem danes sicer le še v razvalinah stoji na začetku doline Draga, na koncu vasi Begunje na Gorenjskem. A vendar sta veličina in pomembnost gradu Kamen in njegovih lastnikov še vedno navzoči, Lambergarje pa slavijo celo ljudske pesmi. Preteklost in skrivnosti iz kamna in na kamnu zgrajenega gradu, ki se prvič kot bivališče plemičev omenja v 12. stoletju, bomo razkrivali v oddaji Sledi časa.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Z znanjem do zvezd je naslov knjige, ki jo je ob 40. obletnici ustanovitve slovenske šole za nepalske gorske vodnike v Nepalu v Manangu pod Anapurnami izdala Planinska založba Planinske zveze Slovenije. Urednica knjige Mojca Volkar Trobevšek je izbrala tak naslov zaradi dvojnega pomena, ki ga prinaša. Na eni strani pomeni, da so slovenski inštruktorji in zdravniki v šoli za gorske vodnike usposobili domačine, da so lahko s tem znanjem preživeli. Tako so postali gorski vodniki, nekateri celo z mednarodnimi licencami, to pa je pripomoglo tudi k razcvetu nepalskega gospodarstva. Na drugi strani pa je naslov tudi parafraza knjige Vikija Grošlja Do prvih zvezd, v kateri opisuje vzpon na Everest. Leta 2021 je namreč nepalski odpravi uspelo doseči vrh K2 pozimi in polovica teh alpinistov se je izobrazila v slovenski šoli za gorske vodnike. Tako je šola dosegla dvoje, razširila je znanje in navdušila Nepalce za vrhunski alpinizem ter osvajanje zanje svetih himalajskih vrhov. Izjemni dosežek slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.
Tokratna oddaja Sledi časa bo v pogovoru z raziskovalko vojaških pokopališč, doktorico Petro Svoljšak, postregla z razmislekom o tem, kako na pokopališča, nagrobnike in spominska obeležja gleda zgodovinopisje ter kako jih uporablja kot pomožni vir za razumevanje preteklih in sodobnih družbenih razmerij, identitet in ideologij. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Celje se ponaša z bogato kulturno dediščino, ki sega v tako rekoč vsa zgodovinska obdobja. Poleg obdobja celjskih grofov, pozneje knezov se vse bolj razkriva tudi izjemna antična dediščina rimskega mesta Celeia-Keleia. Kako bogato je bilo to mesto, kažejo tudi antične freske, ki so jih odkrili v letih 2016 in 2017 ob prenovi muzejskega trga v Celju. Takrat so pod ostalinami srednjeveške hiše, ki je v pisnih virih poznana kot tako imenovani »Schreibhaus« gospodarsko poslopje, ki je spadalo k palači oziroma knežjemu dvoru, našli presenetljivo dobro ohranjene rimske ostaline. Med njimi tudi ostanke rimske vile ali domusa, kjer so jih presenetile bogate stenske in stropne poslikave. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov