Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Turistovski klub skala so ustanovili 2. februarja 1921. Bil je nekakšna alternativa Slovenskemu planinskemu društvu (SPD), saj je zagovarjal idejo elite – pa ne v smislu premožnosti ali družbenega ugleda. Skalaši, kakor so si pravili članice in člani, so zagovarjali idejo maloštevilnega, a izjemnega članstva. Iz njihovih vrst so izšli vrhunski smučarji, alpinisti, gorniki, gorski reševalci, fotografi, celo sankači. Zagovarjali so predanost svojemu klubu, poslanstvu le-tega in se zavzemali za visoka moralna načela. Nosili so prepoznavne značke s planiko v barvi slovenske trobojnice, imeli so celo svojo himno, katere refren se glasi:
Skala, divja skala,
kras gorenjskih gor.
Skala, divja skala,
ti vedno boš nam vzor.
Trden kakor skala
je slovenski rod,
kvišku kakor skala
vodi naša pot.
Dr. Peter Mikša z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani vidi velik pomen Skale v sistematičnem izobraževanju alpinistov, organizaciji predavanj in tečajev, izdelavi gorskih vodničkov in evidentiranju alpinističnih vzponov. Žal se je veliko gradiva Turistovskega kluba Skala po II. svetovni vojni izgubilo, del pa je uničil tudi požar.
A če bi kdo pomislil, da so bili Skalaši predvsem plezalci, bi se motil, pove kustosinja Planinskega muzeja v Mojstrani, Elizabeta Gradnik. Tako širok, kakor je bilo spekter njihovega delovanja v kontekstu gorništva, je bil do danes le redko kateri. Med drugim so skalaši posneli tudi prvi slovenski celovečerni film, V kraljestvu zlatoroga. Z izkupičkom od prodaje vstopnic so financirali svoje delovanje, zgradili pa so tudi Skalaško kočo na Voglu. Članstvo so v začetku predstavljali predvsem mladi, kasneje, ko je TKS zaslovel širom naše države, pa se je članstvo razširilo tudi na nekoliko starejše člane.
Člani Turistovskega kluba Skala so do svojega društva čutili močno pripadnost, ki so jo načrtno gojili. Duh skalaštva je morda še najbolj ponazarjala slovita slovenska alpinistka Paula Jesih, ki je žal doživela tragično usodo. Veliko večino svojih prvenstvenih smeri, izjemnih dosežkov v kontekstu tistega časa, ni poimenovala po sebi, ampak še danes nosijo ime ‘Skalaška smer’. Taka je tudi zgodba najznamenitejšega vzpona predvojne generacije, zadnjega problema naših Alp, osrednjega stebra triglavske severne stene.
Smer sta preplezala Paula Jesih in Joža Čop, a je Paula pred koncem v najtežjem delu po treh dneh plezanja v slabih razmerah omagala. Joža Čop je izplezal sam, odšel po reševalce in se vrnil ponjo. Navezana je Paula nato po dveh dneh čakanja na majhni polici izplezala samostojno, brez pomoči, tako da je smer vsekakor preplezala, pove dr. Peter Mikša. A povojna oblast Pauli zaradi premožnosti in domnevnega sodelovanja z okupatorjem (kar ni bilo res) ni bila naklonjena, zato so smer poimenovali po Joži Čopu, železarju z Jesenic, ki je bil tedanji oblasti ‘bolj primeren’. Čeprav sta bila Joža Čop in Paula Jesih dogovorjena, da se bo smer, če jo preplezata, imenovala Skalaški steber.
Skalaši so bili opazni povsod, kjer so se pojavili. Bili so zelo zaželeni tudi med dekleti, pove France Malešič, upokojeni zdravnik, alpinist in gorski reševalec. Izjemno zanimanje so vedno zbudili tudi s svojimi družabnimi dogodki. Skalaški plesi in veselice so bili dobro obiskani, vedelo se je, da bo tam veliko zabave in domiselne igre, ki so jih prirejali člani. Na njih so na primer za šalo prodajali razgled iz Kredarice v megli, gorski zrak in podobne ‘redke dobrine’. Skalaši so nekoč po besedah starejšega člana pozimi z vlakom prišli v Ljubljano, na hrbtu so imeli nahrbtnike in smuči. Postavili so se v ‘četverored’ in korakali po današnji Slovenski cesti ob prepevanju Skalaške himne. Organizirali so tudi prvi slovenski gorski tek, Miklavževanje v Ratečah in druge za tiste čase zelo odmevne dogodke.
Še dolgo bi lahko naštevali, kaj vse so bili in kaj vse so dosegli članice in člani Turistovskega kluba Skala. A prišla je II. svetovna vojna, pove dr. Peter Mikša, z njo pa tudi zaton društva. Ko je Italija okupirala velik del našega ozemlja, je iz Rima prišla zahteva, da naj se člani TKS priključijo italijanski planinski organizaciji. Skalaši, zvesti svojim idealom in prepričanju, so se odločili, da kolektivno izstopijo iz društva in tako dosežejo njegovo razpustitev. To se je tudi zgodilo, dokumentacijo in premoženje so prenesli na Slovensko planinsko društvo, ki je na teh temeljih kasneje gradilo svoje delovanje.
Tako se zgodba Turistovskega kluba Skala zaključi. Živečih članic in članov ni več, njihove zgodbe živijo predvsem v njihovem brezčasnem delu, ki je imelo za Slovenijo izreden pomen. Ostaja pa duh Skale, nezlomljive in večne, ki živi še danes, pove Elizabeta Gradnik. Zaradi Skale, ki je sestavni del vsake gore, ostaja tudi njena zapuščina – alpinizem, smučanje, fotografija, film, doda dr. Peter Mikša. Vse to je Skala.
Ko skalaš umrje,
ne ‘mre v postelji rad.
Na strmo skalo spleza
in zgrmi v prepad.
Ko pred nebeška vrata stopi,
sv. Peter pride mu nasproti.
Tedaj začuje himno
skalaško zadnjikrat!
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Turistovski klub skala so ustanovili 2. februarja 1921. Bil je nekakšna alternativa Slovenskemu planinskemu društvu (SPD), saj je zagovarjal idejo elite – pa ne v smislu premožnosti ali družbenega ugleda. Skalaši, kakor so si pravili članice in člani, so zagovarjali idejo maloštevilnega, a izjemnega članstva. Iz njihovih vrst so izšli vrhunski smučarji, alpinisti, gorniki, gorski reševalci, fotografi, celo sankači. Zagovarjali so predanost svojemu klubu, poslanstvu le-tega in se zavzemali za visoka moralna načela. Nosili so prepoznavne značke s planiko v barvi slovenske trobojnice, imeli so celo svojo himno, katere refren se glasi:
Skala, divja skala,
kras gorenjskih gor.
Skala, divja skala,
ti vedno boš nam vzor.
Trden kakor skala
je slovenski rod,
kvišku kakor skala
vodi naša pot.
Dr. Peter Mikša z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani vidi velik pomen Skale v sistematičnem izobraževanju alpinistov, organizaciji predavanj in tečajev, izdelavi gorskih vodničkov in evidentiranju alpinističnih vzponov. Žal se je veliko gradiva Turistovskega kluba Skala po II. svetovni vojni izgubilo, del pa je uničil tudi požar.
A če bi kdo pomislil, da so bili Skalaši predvsem plezalci, bi se motil, pove kustosinja Planinskega muzeja v Mojstrani, Elizabeta Gradnik. Tako širok, kakor je bilo spekter njihovega delovanja v kontekstu gorništva, je bil do danes le redko kateri. Med drugim so skalaši posneli tudi prvi slovenski celovečerni film, V kraljestvu zlatoroga. Z izkupičkom od prodaje vstopnic so financirali svoje delovanje, zgradili pa so tudi Skalaško kočo na Voglu. Članstvo so v začetku predstavljali predvsem mladi, kasneje, ko je TKS zaslovel širom naše države, pa se je članstvo razširilo tudi na nekoliko starejše člane.
Člani Turistovskega kluba Skala so do svojega društva čutili močno pripadnost, ki so jo načrtno gojili. Duh skalaštva je morda še najbolj ponazarjala slovita slovenska alpinistka Paula Jesih, ki je žal doživela tragično usodo. Veliko večino svojih prvenstvenih smeri, izjemnih dosežkov v kontekstu tistega časa, ni poimenovala po sebi, ampak še danes nosijo ime ‘Skalaška smer’. Taka je tudi zgodba najznamenitejšega vzpona predvojne generacije, zadnjega problema naših Alp, osrednjega stebra triglavske severne stene.
Smer sta preplezala Paula Jesih in Joža Čop, a je Paula pred koncem v najtežjem delu po treh dneh plezanja v slabih razmerah omagala. Joža Čop je izplezal sam, odšel po reševalce in se vrnil ponjo. Navezana je Paula nato po dveh dneh čakanja na majhni polici izplezala samostojno, brez pomoči, tako da je smer vsekakor preplezala, pove dr. Peter Mikša. A povojna oblast Pauli zaradi premožnosti in domnevnega sodelovanja z okupatorjem (kar ni bilo res) ni bila naklonjena, zato so smer poimenovali po Joži Čopu, železarju z Jesenic, ki je bil tedanji oblasti ‘bolj primeren’. Čeprav sta bila Joža Čop in Paula Jesih dogovorjena, da se bo smer, če jo preplezata, imenovala Skalaški steber.
Skalaši so bili opazni povsod, kjer so se pojavili. Bili so zelo zaželeni tudi med dekleti, pove France Malešič, upokojeni zdravnik, alpinist in gorski reševalec. Izjemno zanimanje so vedno zbudili tudi s svojimi družabnimi dogodki. Skalaški plesi in veselice so bili dobro obiskani, vedelo se je, da bo tam veliko zabave in domiselne igre, ki so jih prirejali člani. Na njih so na primer za šalo prodajali razgled iz Kredarice v megli, gorski zrak in podobne ‘redke dobrine’. Skalaši so nekoč po besedah starejšega člana pozimi z vlakom prišli v Ljubljano, na hrbtu so imeli nahrbtnike in smuči. Postavili so se v ‘četverored’ in korakali po današnji Slovenski cesti ob prepevanju Skalaške himne. Organizirali so tudi prvi slovenski gorski tek, Miklavževanje v Ratečah in druge za tiste čase zelo odmevne dogodke.
Še dolgo bi lahko naštevali, kaj vse so bili in kaj vse so dosegli članice in člani Turistovskega kluba Skala. A prišla je II. svetovna vojna, pove dr. Peter Mikša, z njo pa tudi zaton društva. Ko je Italija okupirala velik del našega ozemlja, je iz Rima prišla zahteva, da naj se člani TKS priključijo italijanski planinski organizaciji. Skalaši, zvesti svojim idealom in prepričanju, so se odločili, da kolektivno izstopijo iz društva in tako dosežejo njegovo razpustitev. To se je tudi zgodilo, dokumentacijo in premoženje so prenesli na Slovensko planinsko društvo, ki je na teh temeljih kasneje gradilo svoje delovanje.
Tako se zgodba Turistovskega kluba Skala zaključi. Živečih članic in članov ni več, njihove zgodbe živijo predvsem v njihovem brezčasnem delu, ki je imelo za Slovenijo izreden pomen. Ostaja pa duh Skale, nezlomljive in večne, ki živi še danes, pove Elizabeta Gradnik. Zaradi Skale, ki je sestavni del vsake gore, ostaja tudi njena zapuščina – alpinizem, smučanje, fotografija, film, doda dr. Peter Mikša. Vse to je Skala.
Ko skalaš umrje,
ne ‘mre v postelji rad.
Na strmo skalo spleza
in zgrmi v prepad.
Ko pred nebeška vrata stopi,
sv. Peter pride mu nasproti.
Tedaj začuje himno
skalaško zadnjikrat!
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Napoved: Rapalsko mejo oziroma rapalsko obdobje uvrščamo v čas med prvo in drugo svetovno vojno. Konec prve svetovne vojne je Italija izsilila podpis mirovnega sporazuma, ki ji je dal pravno osnovo za zasedbo dela razpadajoče avstro-ogrske monarhije, to pa je bil večinoma zahodni del nastajajoče države, pozneje Kraljevine SHS. Leta 1920 so tako podpisali Rapalsko pogodbo, s katero je Italija dosegla razmejitev, ki se je ujemala z njenimi strateškimi željami in cilji. Tako si je zavarovala Padsko nižino in dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije, v zameno pa je priznala Kraljevino SHS. Negativne posledice te pogodbe je trpelo predvsem slovensko prebivalstvo, saj je bilo odrezano od drugega slovenskega ozemlja. Posledice so čutili tudi prebivalci Istre in dela Dalmacije. Še pred pojavom fašizma v Italiji so se na zasedenih območjih začeli raznarodovalni pritiski, ki so se pozneje še stopnjevali. Nova meja je globoko zarezala v življenje ljudi, v samo identiteto naroda, v gospodarstvo in vsa druga področja. Nastajanje nove meje, zgodbe, povezane z njo, bomo spoznali prek zapisa v knjigi, planinskem vodniku Meja na razvodnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Kako so zadruge na prelomu v 20. stoletje postale prevladujoča organizacijska oblika v slovenskem gospodarstvu
Po končani drugi svetovni vojni so zmagovalci razvili svoje prapore in zažgali sovražnikove ter se odpravili krpati počeno civilizacijo. A vse ni šlo povsem gladko. Po vsem svetu posamezniki ali pa cele skupine konca vojne iz takšnih ali drugačnih razlogov niso hoteli priznati. V Jugoslaviji so skoraj desetletje po koncu v gozdovih še vedno životarile skupine, ki se nikakor niso mogle sprijazniti s komunističnim prevzemom oblasti. Zgodbo o prav filmskem junaku, ki se je spoprijel s temi tolpami, prinaša oddaja Sledi časa. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od preostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizacije so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, v nasprotju s statusno višje postavljenimi starimi ljudmi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina.
V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od ostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizaciji so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, za razliko od statusno višje postavljenih starih ljudi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina, raziskovalec s Fakultete za družbene vede, ki se večkrat naslanja na oba dela monografije Simone de Beavoir, eseja o starosti: Stališče zunanjosti in Biti v svetu. Spraševali se bomo, ali je starot še vedno nekaj kar je treba sramotno prikrivati, in še, ali je tudi mladost marginalizirana, tako kot starost?
Čas nastajanja in pionirsko obdobje železniških povezav na slovenskem ozemlju je pripoved, ki pritegne. V zavesti številnih je slika razvoja od parnih lokomotiv do hitrih vlakov in ni naključje, da je tudi Evropska unija železniškim povezavam v letošnjem letu namenila posebno pozornost. Tokratne Sledi časa prinašajo vpogled v začetek železniške zgodbe na Slovenskem s posebnim poudarkom na Prekmurju, kjer najstarejši še pomnijo vlak, imenovan »Gorička Mariška«.
V Narodnem muzeju Slovenije so izdali obsežno monografijo z naslovom Oklepi, njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa- njen avtor je Milan Trobič.
V nedeljskih popoldnevih se na milijone gledalcev nagnete pred televizijski zaslon. Večina je sicer moških, ampak motociklistične dirke, kot jih poznamo zadnjih nekaj desetletij, so globalen športni spektakel, namenjam gledalcem vseh starosti in obeh spolov. Malo teh gledalcev pa se zaveda, da smo bili nekaj časa zraven tudi Slovenci. Več v oddaji Sledi časa avtorja Marka Radmiloviča.
Sledi časa predstavljajo tragično zgodbo ameriške kitolovke Essex, ki se je v južnem Pacifiku leta 1820 potopila potem, ko jo je napadel kit in ji raztreščil premec. Člane posadke je nato v čolnih po odprtem morju premetavalo tri mesece, pri čemer so se za preživetje morali zateči tudi h kanibalizmu.
Ob 60. obletnici prve konference Gibanja neuvrščenih v Beogradu
Se še spominjate, kako čaroben je bil svet, ko ste se igrali kot otroci? Sploh če ste imeli srečo, da ste odraščali v bližini česa starodavnega, kot so na primer grajske ruševine. Tokratne Sledi časa kopljejo za zakladom, skritem v rovu pod gradom Šalek v Velenju, skupaj s številnimi generacijami tamkajšnjih domačinov.
Medtem ko se ves svet čudi, kako je lahko prišlo do kolapsa zavezniških vojska v Afganistanu, pečica posvečenih natančno ve, kaj in kako se je zgodilo. To so ameriški obveščevalci, ki so se, kar je danes skoraj pozabljeno, svoje obrti učili tudi v naših krajih. Zgodbo o njih pripoveduje Marko Radmilovič v oddaji »Sledi časa«.
V šestdesetih letih 20. stoletja je bila sprejeta odločitev, da se obsežen del slovenskega železniškega omrežja elektrificira. To je vodilo tudi v nakup večjega števila drugačnih vlakov, kot so do tedaj po večini vozili po slovenskih progah. Tako so k nam prišli elektromotorni vlaki, ki so jih izdelali na Poljskem, v tovarni Pafawag v Vroclavu. Uradna oznaka Slovenskih železnic in njihovih predhodnih organizacijskih enot v okviru Jugoslavije je bila "serija 311/315", med železničarji in kmalu tudi širše med potniki pa se je uveljavilo žargonsko poimenovanje gomulka. V oddaji Sledi večnosti bo velik poznavalec gomulk Andraž Briški Javor spregovoril o njihovi življenjski poti: o njihovem razvoju na Poljskem, tehničnih značilnostih in zunanjem izgledu, o postopku nakupa za Slovenijo, o desetletjih njihovega obratovanja tako na Poljskem kot pri nas, o njihovih zadnjih letih in o možnostih, da po aktivni službi gomulke postanejo del tehnične dediščine in najdejo svoje mesto v muzeju.
Dvaindvajsetega maja 1961 je na Prevaljah kinodvorana pokala po šivih. Na svečanem kulturnem dogodku, ki se ga je udeležil pisatelj France Bevk, ena od takratnih osrednjih slovenskih kulturnih osebnosti, so prvič podelili Prežihove bralne značke. Odlična zamisel, ki sta jo prepoznala in razvijala Leopold Suhodolčan, ravnatelj in že takrat znan pisatelj, ter profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik, se je po Sloveniji bliskovito širila. Bralna značka letos praznuje 6o let. Po vseh teh letih ne izgublja zagona. Ravno nasprotno. Ubira sodobne poti, hkrati pa ostaja zvesta osnovnemu poslanstvu – povezovanju knjig ter mladih bralk in bralcev.
Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenski duh je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočil pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove Jožefa barona Erberga in Žige barona Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Ergberg in Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik, asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.
Pred zdaj že več kot stoletjem zmaga letala v bitki za nebo še ni bila tako zelo samoumevna. Danes nesporni vladarji zračnega prevoza so takrat imeli veliko konkurence; najprej v balonih in potem še v napravah, imenovanih »cepelini«! Te velikanske zračne ladje so ime dobile po pionirju ideje o vodljivem balonu, nemškem plemiču grofu von Zeppelinu. In prav ta izumitelj je dal ime največji zračni ladji, zgrajeni do tridesetih let preteklega stoletja. Pozneje bo Grafa Zepppelina premagal nesrečni Hindenburg, ki pa je tudi končal ero teh mogočnih plovil. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v Maribor leta 1931, ko je mesto dobilo prav posebnega obiskovalca.
Pred 40 leti, neko spomladansko nedeljo leta 1981, je otroke ob 7. uri zjutraj na Prvem programu Televizije Slovenija pozdravila uvodna špica novega 50-minutnega programskega pasu risank, na ekranu pa se je izpisalo Živ žav.
Dopisnik, ki je od blizu spremljal in pronicljivo mislil skoraj vse najpomembnejše dogodke od druge svetovne vojne naprej
V današnji oddaji Sledi časa bomo osvetlili organizirano delovanje slepih in slabovidnih v zadnjih 100 letih. Sedmega novembra 1920 je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, ki je prvo slovensko invalidsko društvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, kot se imenuje danes, je tako najstarejša invalidska organizacija, ki v skladu s slovensko zakonodajo zastopa slepe in slabovidne v Sloveniji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob jubileju podpisal Ukaz o podelitvi državnega odlikovanja zlati red za zasluge, ki ga Zveza prejme za izjemne zasluge pri povezovanju slepih in slabovidnih in pri spodbujanju njihovega vključevanja v družbo in za uspehe pri uveljavljanju novih, izvinih rešitev za temeljna vprašanja slepote in slabovidnosti. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj organizacije in izzive, pred katere je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije postavljena danes.
Neveljaven email naslov