Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
To so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. Zato ni presenetljivo, da je bil ta spletni portal lani uvrščen med najbolj priljubljene bloge o kulturi v naši državi. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Vsakdanji ritem življenja, ki ga zaznamuje nenehno hitenje, nas vse bolj siromaši, saj izgubljamo stik s soljudmi, še posebno s starejšimi rodovi, ki s svojimi izkušnjami, spomini, pripovedmi in izročilom prepogosto ostajajo prezrti. Vendar le ni vse tako črno, kot se zdi. Obstaja namreč vrsta projektov ter pobud posameznikov in skupin, ki načrtno ohranjajo izročilno podobo in zavedanje o preteklih obdobjih, spreminjajočih se podobah krajev in ljudi. Eden takih projektov je zagotovo spletna stran StareSlike, ki deluje v Cerknici že dobrih šest let.
Na spletni strani StareSlike objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje tako Notranjske, kot območje "Zelenega Krasa" in drugih koncev in krajev. Tako nam omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in v tujini.
Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo, občasno pa sodelujejo tudi pri postavitvi samostojnih razstav ali ob priložnostnih dogodkih.
Z objavami na spletni strani ohranjajo krajevno izročilo in ga vsaj delno varujejo pred pozabo. V prispevkih lahko zaslutimo življenjske zgodbe, usode posameznikov, ki so že davno odšli, vendar so zaznamovali svoj življenjski prostor. V zgodbah nastopajo ljudje, ki niso dobili pomembnejšega mesta v zgodovinskih zapisih, so pa v svojem času sooblikovali okolje, iz katerega izhajajo ustvarjalci, sodelavci projekta StareSlike.
V knjižnici Jožeta Udoviča v Cerknici vsak objavljen prispevek natisnejo in ponudijo bralcem, ki nimajo svojega računalnika ali dostopa do svetovnega spleta. Tako pogosto objavljanje jim omogoča mreža sodelavcev, ki pomagajo pri zbiranju podatkov.
Fotografije za objavo pridobivajo iz različnih zbirk. Sodelujejo tudi s Slovenskim etnografskim muzejem in Slovenskim šolskim muzejem.
Fotografije objavljajo z namenom, da bi se ohranili spomini, povezani z vsebino posamezne fotografije.
StareSlike so spletna stran, na kateri objavljajo prispevke. Glavna tema je krajevno izročilo – spomini vseh tistih, ki sodelujejo pri nastajanju starih slik, pa tudi tistih, ki članke berejo in komentirajo, bodisi v elektronski ali pisni obliki. To so tako sorodniki in prijatelji sodelujočih kot tudi vsi drugi, ki jim je ta tematika blizu. Ožja ekipa vsak dan izbere temo prispevkov, ki jih bo objavila. Ob objavah na spletni strani pa je dodana možnost, da lahko bralec prisluhne tudi govornim prispevkom.
Miloš Toni, urednik spletne strani, pravi, da se je vse začelo leta 2010. Od takrat vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, objavijo po en prispevek.
Toni tudi pove, da je osnova za vsak prispevek fotografija, ki jo fotografsko obdelajo – to pomeni, da jo preslikajo, povečajo, izostrijo in prikažejo stvari, ki na sami fotografiji niso opazne. Ob tem ob strani skenirajo razglednice ali fotografije z vsem dodatki, ki jih ima izvirni dokument – robovi, okraski, dopisi in podobnim. Fotografije so največkrat zelo majhne, od 5 do 7 cm; največje fotografije, ki so jih izdelovali nekoč, so bile tako velike kot razglednice.
Bralce usmerijo na podrobnosti, ki prej niso opazili. Ti se odzivajo s komentarji; največ jih je tam, kjer je kakšna napaka – takoj opozorijo nanjo in jo popravijo. Zato se te objave vedno dopolnjujejo in izboljšujejo. Povprečno je od 1.400 do 1.500 ogledov na dan, prijavijo se obiskovalci s 300 ali celo 500 različnih računalnikov z vseh celin. Opažajo, da imajo stalne bralce v Avstraliji, Kanadi, ZDA – to so izseljenci, mogoče celo treh rodov. Tudi oni s svojimi komentarji in zamislimi popestrijo objave. Glede na to, kako delujejo, gradiva, ki ga objavijo, ne hranijo – vse namreč, kot rečeno, čim bolj kakovostno skenirajo in spravijo na računalnike, fotografije in drugo pa čim hitreje vrnejo lastnikom.
Ljudje so namreč nezaupljivi, ko kdo hoče od njih kakšne fotografije –navezani so nanje. Te objave so pripravili tudi v tiskani obliki; ciljno občinstvo so namreč prebivalci, starejši od 40 let, in ti so najbolj nevešči dela z računalnikom. Zato že nekaj let sodelujejo s knjižnico Jožeta Udoviča iz Cerknice in njenimi podružnicami na Rakeku in v Starem Trgu, in v teh članek vsako jutro, ko je na spletu, natisnejo in ponudijo bralcem. Stalnih sodelavcev portala je 15, v 6-ih letih so objavili 2.300 prispevkov. Poskušajo ohraniti enotno obliko, vendar tudi posebnosti jezika.
In kaj je Miloš Toni zapisal o sebi na spletni strani StareSlike: "Dovolj sem star, da bi bil lahko tudi v Stareslike. Vse življenje sem delal z računalniki, sedaj pa sem v pokoju, da lahko v miru delam, kar me veseli – z računalniki. Stareslike sem začel iz potrebe. Doma se je nabrala veliko fotografij, na katerih pa ni več mogoče prepoznati ljudi. Preprosto, nikogar več ni, ki bi jih prepoznal. Sklenil sem, da ne bom pustil, da bi se pozabilo na ljudi, ki so na mojih fotografijah. Imam ženo in dve hčerki, ki me podpirajo pri vsaki nenavadni zadevi, ki se je lotim. Hčerki sta že zdavnaj odleteli iz gnezda v svet. Sedaj sem zadovoljen, da sta vsaj v Evropi. Rad in veliko sem kolesaril. Na svojih poteh sem spoznal, da sem del okolja, kjer živim. Gozdovi in poti po njih so mi odkrili, da je tu lepo. Aja, veseli me tudi fotografija."
Alojz Mazij sodeluje pri projektu StareSlike že štiri leta. Za sodelovanje ga je navdušil kolega Dušan Gogala.
Najprej je tesno sodeloval z Gogalo in Milošem Tonijem, pozneje pa je začel tudi sam pisati prispevke. Alojz opisuje dogodke in stare slike z Bloške planote, ki v preteklosti niso bili tako znani. Tak primer so odhodi ljudi v Združene države Amerike in njihove vrnitve.
Veliko Bločank in Bločanov je namreč odhajalo ne samo na vzhod ZDA, v okolico Pensilvanije ali Clevelanda, ampak tudi daleč v notranjost, na primer v Colorado in Denver, v katerih so delali v rudnikih, veliko pa so delali tudi v gozdovih.
Mazij opisuje tudi odhode ljudi v Francijo pred drugo svetovno vojno, zanimajo pa ga še bloški trgovci z voli in sejmarji, ki so hodili na Dolenjsko in v Belo krajino.
Alojz Mazij je dolgoletni gospodarstvenik, ki je zdaj v pokoju. V njegovih prispevkih je veliko gospodarske tematike, saj se je z gospodarstvom ukvarjal več kot 40 let. Zanimajo pa ga tudi druge teme; žal mu je, da je veliko zgodb preslišal. Njegov oče je bil krojač in k njemu so hodili z vse Bloške planote in iz Cerkniške doline, da bi jim sešil oblačila. Ob tem so pri očetu vasovali in pripovedovali zgodbe. Kot majhen otrok jih je poslušal, nekaj si jih je tudi zapomnil, veliko pa jih je pozabil. Danes obžaluje, da si jih ni zapisal. Njegova mama pa je bila navdušena pevka in pripovedovalka zgodb, zato je oboje všeč tudi njemu.
Najbolj so ga presenetile zgodbe ljudi iz ameriških rudnikov. Tam je bilo nekaj družin iz Blok in ko sta se srečala neki fant in dekle, sta se poročila in odhitela domov, da dekleta ne bi presenetil porod. Želela sta, da bi se otrok rodil doma na Blokah; to je bilo leta 1905.
Njuna hčerkica pa se je rodila na ladji in kapitan jo je krstil za Loren, kot se je imenovala francoska ladja, na kateri so pluli. Ko so prišli domov, so jo še enkrat krstili, saj njenega ladijskega imena ni znal nihče ne izgovoriti ne napisati.
Ta deklica je bila mama pripovedovalke te zgodbe, ki jo je zapisal Anton. Gospa je stara že več kot 90 let. Alojz Mazij je ob sliki zapisal: " Marija – Mica je s svojo hčerko vsa leta preživela v Mali gasi. Starši njenega nesojenega moža so ji prepisali eno njivo. Tako kot mnoge bloške ženske se je preživljala tudi z izdelavo zobotrebcev. To delo je družilo sosede v dolgih zimskih večerih." Sicer pa ob prejšnjih dveh fotografijah lahko vidimo, da pisci člankov za StareSlike, ob skenirani "glavni fotografiji" dodajo tudi izsečke te fotografije, in tako dobi članek dodano vrednost.
Sicer pa Mazij pravi, da ljudje radi posodijo gradivo, ki ga imajo v lasti, vendar je le redko urejeno, največkrat je v kartonskih škatlah. Raje pokažejo fotografije veselih dogodkov.
Najzanimivejše so najstarejše fotografije in dokumenti; eden najstarejših je odpustno pismo avstro-ogrskega vojaka, ki se je po bitki pri Hradcu Kralovem na Češkem, v kateri je Avstro-Ogrska izgubila vojno proti Prusiji, po 12-ih letih vojaške službe lahko vrnil domov na Bloke. Nato je preučeval tudi zgodovino polka, v katerem je ta mož služil.
Pri zbiranju fotografij pa velja, naj bodo iz leta 1970, mogoče 1975, ko so se začeli Bloški teki.
Dušan Gogala pri projektu StareSlike ni sodeloval od začetka, ekipi se je pridružil malce pozneje.
Na mostu v Cerknici je srečal Miloša Tonija in mu zaupal željo, da bi tudi sam kaj napisal za StareSlike. Dušan ne bi bil Dušan, če ne bi takoj postregel z anekdoto o mostu, na katerem se je začelo njegovo sodelovanje pri tem projektu. Gogala pove, da sta se na mostu pred leti dobivala soseda Mesojedec in Rakovec, pri Gorjupu pa so imel psa Mora. V tistem času je bil italijanski zunanji predsednik Aldo Moro. Možakarja sta si na mostu vsako jutro izmenjavala novice. Pa pravi eden drugemu, da so Mora ubili, drugi pa –ker je mislil, da gre za sosedovega kužka – odgovori, da je bilo to prav, ker je bil nevaren za ljudi. S to šalo se je začelo. Najprej je napisal prispevek o nekem starem mlinu – zanj je dobil fotografije znancev, nekaj pa jih je imel tudi sam.
Na začetku je za opis ene fotografije potreboval 2 do 3 ure, pozneje je v enem samem dnevu obdelal kar 3. Danes potrebuje 14 dni za oblikovanje prispevka. Vse pa se je začelo z željo, da bi napisal knjigo za svoje potomce. Pozneje je te krajše zgodbe iz nastajajoče knjige vključil v članke za StareSlike. Najraje izbira tematiko, ki je vezana na kakšno anekdoto. Tak primer je bila nogometna tekma v Begunjah pri Cerknici iz leta 1952. Tam je bilo veliko prekrškov in domačinke so organizirale prvo pomoč, vsak, ki je bil poškodovan, pa je za poživitev dobil šilce žganja.
Pa dodajmo še odlomek iz članka o nogometni tekmi: »Sodnik je bil Cerkničan Janez Kebe - Štefe z Velike gase. Celo on kot sodnik je dal gol za Cerknico, in to z roko – ter ga kljub protestom preostalih igralcev in gledalcev priznal. Zmagali so Begunjci z rezultatom 3 : 2. Enkrat je za Begunje zadel Slavko Tornič, dvakrat pa njegov stric France. Seveda pa to še ni vse. Begunjci so za vsak primer organizirali zdravstveno okrepčevalno ekipo, ki je dežurala ob igrišču. To ekipo so sestavljale mlade, brhke Begunjke. Po vsakem prekršku so igralcu, ki je obležal, priskočile na pomoč s šilcem prave kave in šilcem žganja. Zato se je po igrišču od “silnih bolečin” zvijalo vedno več igralcev. Celo sodnik je začutil bolečino in padel po tleh in tudi on je moral dobiti poživilo. Šele nato se je tekma lahko nadaljevala. Ker so Begunjci radodarni, je količina kave in žganja zdržala vso tekmo. Bralcu tega prispevka prepuščam presojo o blagodejni uspešnosti kombinacije kave in žganja ter lepih Begunjk, saj so bili vsi igralci s sodnikom vred ob koncu tekme zdravi in nobenega ni nič bolelo.«
Sam tudi zbira in objavlja stare izraze, ki so že šli v pozabo. Sicer pa ga v trgovini, v katero gre vsak dan, ustavljajo ljudje, komentirajo njegove članke in mu prinašajo fotografije. Najbolj opažena je bila njegova fotografija prvega razreda osnovne šole iz leta 1954. Zanimajo ga tudi pustne dogodivščine in vreme – sam namreč meri vremenske podatke za ARSO.
Dušan Gogala je na spletni strani StareSlike o sebi zapisal tole: "Rodil sem se 7. 11. 1947 doma v Cerknici. Pri porodu je bila babica Anica Obreza in moja teta Fanči. Teta je šla takoj poročat očetu v trgovino, kjer je prodajal čevlje in mu rekla: »Fant je.«V Cerknici sem končal osnovno šolo, v Ljubljani pa Tehniško šolo strojne stroke in Fakulteto za strojništvo. Vojake sem služil leta 1974. Najprej v Zadru v artiljeriski šoli rezervnih vojaških starešin, nato pa sem stažiral v Ajdovščini in v Črnomlju. Med študijem sem imel štipendijo Kovinoplastike Lož, kjer sem se zaposlil 5. 2. 1973. Začel sem kot pripravnik na področju razvoja okovja. Moj mentor je bil France Kovačič. Pripravnik sem bil 10 mesecev. Nato sem bil celotno delovno dobo zaposlen v tem čudovitem podjetju. Sem poročen, imam sina in hči. Leta 1981 me je Denis naučil voziti traktor. Zdaj sem upokojen. Nekaj mesecev pred upokojitvijo sem kupil nekaj gozda. Prvo hojo sem podrl, ko sem imel že 63 let. Imel sem srečo, pa tudi tisti, ki so bili takrat z menoj, saj hoja ni padla tja, kamor sem predvidel. Sošolec me je leta 2010 informiral, da se na internetu objavljajo cerkniške stare slike. Ko sem jih pogledal, se mi je zdelo zares zanimivo. Kmalu zatem sem pred Gorjupom srečal Miloša in od takrat včasih kaj napišem za Stareslike. Spoznal pa sem, da je spomin zelo porozen. O kakem dogodku je več mnenj, pa tudi pozabi se kaj. Tudi jaz večkrat pozabim, da sem kaj pozabil, zato pa za pomoč vprašam Šajnovega Staneta, pa Ladota Urbanca, Ljerko Zagorjanovo, Staneta Urha in še mnogo drugih. Vesel sem tudi vsakega komentarja."
Dušana Gogalo zanimajo tudi pustne dogodivščine, sprevodi in maske. Fotografije pusta v Cerknici iz obdobja pred vojno so zelo redke.
Fotografije pustnih sprevodov so se v večjem številu pojavile šele po letu 1954.
Milena Ožbolt piše o sebi na strani StareSlike: " Ko sem se precej pred dobo plastike rodila, se je teta Johana v Ameriki za zmeraj nehala oglašati, menda zato, ker mi niso dali njenega imena, čeprav je prispevala zajeten paket, da bi jaz laže preživela – dali so mi dali »rusko« ime!… A se vseeno kar dobro počutim z njim. Od vseh poklicev v življenju sem najraje stara mama, to že moram reči. Me pa – še vedno – zanima vse počez kar je lepega, dobrega, koristnega, resničnega. Čas me je že povozil, a če ne bo hujšega… Najljubše izrazno sredstvo mi je beseda, ki po mojem prepričanju JE konj, v družbi s sliko še toliko močnejši. A tudi ločilo je sporočilo… Mar mi je slovenska dediščina, zato o tem včasih kaj malega napišem. Nič od naštetega pa ni moj poklic, kruh sem si služila v povsem drugi zgodbi. Vedno pa sem delala reči, ki jih nisem znala in ko sem se ravno za silo naučila, me je že doletelo kaj drugega. Se to res vsem dogaja? Starih slik sem se – glede na nekaj izkušenj – dolgo otepala v strahu, da ne bom znala, zmogla, nič razumela in nič koristnega naredila, čeprav me je kajpada mikalo – ko je bilo pa spet nekaj novega! A sem podlegla skušnjavi in zdaj sem tu. Postopoma dojemam, da so Stare slike sijajna zadeva, v katero je mogoče verjeti in da je lepo biti zraven…In da takih kot so bile, nikoli več ne bo. Kdaj pa kdaj me kar napade tudi veliko navdušenje – gotovo se me loteva staroslikizem!…"
Nam pa je Milena Ožbolt povedala, da jo k pisanju spodbudi kakšen predmet, slika ali kaj podobnega. V Loški dolini živi že kar vrsto let, vmes so bili presledki ko je živela drugje, in v tem času se je nabralo kar precej spominov in različnih podatkov. Ljudje jo dobro poznajo, do "obisti" pravi, saj se veliko pogovarja z njimi, jih obiskuje in tako ji marsikaj povedo. To pa so za Mileno dragocene zgodbe. Vsaka je drugačna in vsaka je odsev razmer, v katerih je živel posameznik. Sama namenoma ne piše ganljivo, takih stvari ne želi brati, vendar pa se zgodi, da se kdaj neusmiljeno zjoče, ko opisuje kakšno zgodbo. Včasih pa se zgodi tudi veliko zabavnega.
Med bolj žalostne sodi opis zgodb, povezanih z italijanskim taboriščem na Rabu.
Mimo teh zgod ni mogla zbežati pove Milena Ožbolt, saj so del njen mladosti, čeprav v taborišču ni bila, ker je rojena kasneje, je pa v mladosti slišala veliko pričevanj o tem taborišču. Iz Loške doline je bilo tam interniranih preko 300 domačinov, 64 jih je tam umrlo. Še več pa jih je bilo iz Gorskega Kotarja, ki so ga Italijani popolnoma izpraznili in vasi požgali. Že kot otrok je velikokrat slišala o Rabu in šele sedaj dojema kako je ta postal nek simbol strahovitega trpljenja, saj so ljudje govorili, da huje kot na Rabu pa ne more biti. Ali pa če je bil kdo bolan, izčrpan, so rekli, ta je pa kot da bi iz Raba prišel.
Če v Loški dolini omeniš Rab vsakdo ve, da je bilo to nekaj strašnega, neko strašno trpljenje. Ko se je s to temo srečala, jo je ponudila uredniku strani Stareslike, ki jo je sprejel, čeprav nekako ne gre povsem v njihov kontekst , saj si ne želijo opisovanja medvojnega dogajanja. To so sedaj že spomini iz druge roke, mnogi pa so ji povedali, da ljudje o teh izkušnjah z Raba, niso hotel govoriti, ker se jim je zdelo, da je bilo to v nekem drugem vesolju, da tega nihče ne more razumeti in se bali ponovno podoživljati vso grozo, ki so jo prestali.
Ko so jo povabili k sodelovanju s stranjo Stareslike, se je zelo upirala, da bi pisala, ker se ji je zdelo, da ne bo imela kaj prispevati, da je vse prezahtevno. Počasi pa je speljala, piše rada, dediščina ji je dragocena, to ima v sebi, že od nekdaj. Vedno jo je privabljala pripovedna dediščina, narečja. Zanima jo kulinarična, oblačilna in druga dediščina. Pri tem sedaj uživa.
Ko ji kdo pove zgodbo, in ko vidi še kako sliko vse to z veseljem opiše. V 50 letih pa se je vse tako spremenilo, da je to nekaj neverjetnega. Izginilo je ogromno besed, veščin, znanja. Bosopeti šolarčki so bili nekaj normalnega še v njeni mladosti, danes pa imajo otroci vse mogoče obleke. Najbolj se je zabavala ob zapisu besede kavalecna, to je beseda iz Blok, ki pomeni, stol za "prasca klat" tega pa si tudi ne zna več vsak predstavljati, saj kdo pa danes še sam dela koline. Ob tem zapisu so našli veliko izrazov, za postopke odstranjevanje prašičjih ščetin; ošopat, omavžat, opauhat, opalužit, okalužit, obrit.
V vseh svojih prispevkih zavestno uporabi narečne besede, da te ne bi tako hitro izginile v pozabo. Žal pa se to dogaja zelo hitro, bil je v nekam muzeju, kjer so videli srp iz časa antike, podobnih oblik je bil tudi srp kot so ga uporabljali še v času njene mladosti, danes pa z njim nihče več ne zna žeti.
Marija Hribar direktorica Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica pove, da s skupino Stareslike sodelujejo že od leta 2013. Pove, da so pripravili so več zanimivih razstav in večerov, letos so v Starem trgu, v knjižnici, ob razstavi Karla Destovnika Kajuha, dodali razstavo fotografij. Lani so bo izidu Steinbergova Cerkniškega jezera predstavili tudi njegovo oljno sliko jezera.
To je pripravil urednik Stareslike Miloš Toni, dobili so 12 delov slike in spoznali povsem nove podobe, ki jih prej ni bilo mogoče opaziti.
Skupaj so pripravili dogodek-po praznikih diši, kjer je Milena Ožbolt pripovedovala svoje spomine ob fotografija s portala Stareslike. Vsak dan v Cerknici in dveh enotah knjižnice objavijo tiskano verzijo Stareslike. To je spodbudilo tudi tiste občane, ki niso člani knjižnice, da pridejo to prebrati. Tako so v zgodbe vključeni tudi starejši občani. Sicer pa so Stareslike genialna ideja, saj se tako ohranijo zgodbe, spomini, narečje, šege in navade itd.
Posebej jo je nagovorila zgodba o konju iz leta 1934, jezdec kmetske konjenice je bil tudi njen oče, kar jo je zelo presenetilo.
Marijo Hribar je presenetil tudi podatek, ki je bil na zadnji strani fotografije.
Seveda pa ni vse samo idilična zgodba o objavljanju starih slik, spominov, dogodkov in vsakršnih opisov. Dogaja se tudi, da jim kakšno fotografijo preprosto ukradejo in objavijo drugje. Tak primer je bil posnetek sankanja v Begunjah pri Cerknici leta 1959, ki so ga preprosto objavili kot primer sankanja v Srbiji. Miloš Toni. pravi, da slike snamejo ali ukradejo čeprav imajo na spletni strani napisano, da fotografij razen za objavo ne smejo uporabiti drugje, saj so ljudem obljubili, da jih bodo za vsako objavo vprašali. Vendar kljub temu posamezniki prepišejo cele članke, fotografije in podobno.
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
To so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. Zato ni presenetljivo, da je bil ta spletni portal lani uvrščen med najbolj priljubljene bloge o kulturi v naši državi. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Vsakdanji ritem življenja, ki ga zaznamuje nenehno hitenje, nas vse bolj siromaši, saj izgubljamo stik s soljudmi, še posebno s starejšimi rodovi, ki s svojimi izkušnjami, spomini, pripovedmi in izročilom prepogosto ostajajo prezrti. Vendar le ni vse tako črno, kot se zdi. Obstaja namreč vrsta projektov ter pobud posameznikov in skupin, ki načrtno ohranjajo izročilno podobo in zavedanje o preteklih obdobjih, spreminjajočih se podobah krajev in ljudi. Eden takih projektov je zagotovo spletna stran StareSlike, ki deluje v Cerknici že dobrih šest let.
Na spletni strani StareSlike objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje tako Notranjske, kot območje "Zelenega Krasa" in drugih koncev in krajev. Tako nam omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in v tujini.
Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo, občasno pa sodelujejo tudi pri postavitvi samostojnih razstav ali ob priložnostnih dogodkih.
Z objavami na spletni strani ohranjajo krajevno izročilo in ga vsaj delno varujejo pred pozabo. V prispevkih lahko zaslutimo življenjske zgodbe, usode posameznikov, ki so že davno odšli, vendar so zaznamovali svoj življenjski prostor. V zgodbah nastopajo ljudje, ki niso dobili pomembnejšega mesta v zgodovinskih zapisih, so pa v svojem času sooblikovali okolje, iz katerega izhajajo ustvarjalci, sodelavci projekta StareSlike.
V knjižnici Jožeta Udoviča v Cerknici vsak objavljen prispevek natisnejo in ponudijo bralcem, ki nimajo svojega računalnika ali dostopa do svetovnega spleta. Tako pogosto objavljanje jim omogoča mreža sodelavcev, ki pomagajo pri zbiranju podatkov.
Fotografije za objavo pridobivajo iz različnih zbirk. Sodelujejo tudi s Slovenskim etnografskim muzejem in Slovenskim šolskim muzejem.
Fotografije objavljajo z namenom, da bi se ohranili spomini, povezani z vsebino posamezne fotografije.
StareSlike so spletna stran, na kateri objavljajo prispevke. Glavna tema je krajevno izročilo – spomini vseh tistih, ki sodelujejo pri nastajanju starih slik, pa tudi tistih, ki članke berejo in komentirajo, bodisi v elektronski ali pisni obliki. To so tako sorodniki in prijatelji sodelujočih kot tudi vsi drugi, ki jim je ta tematika blizu. Ožja ekipa vsak dan izbere temo prispevkov, ki jih bo objavila. Ob objavah na spletni strani pa je dodana možnost, da lahko bralec prisluhne tudi govornim prispevkom.
Miloš Toni, urednik spletne strani, pravi, da se je vse začelo leta 2010. Od takrat vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, objavijo po en prispevek.
Toni tudi pove, da je osnova za vsak prispevek fotografija, ki jo fotografsko obdelajo – to pomeni, da jo preslikajo, povečajo, izostrijo in prikažejo stvari, ki na sami fotografiji niso opazne. Ob tem ob strani skenirajo razglednice ali fotografije z vsem dodatki, ki jih ima izvirni dokument – robovi, okraski, dopisi in podobnim. Fotografije so največkrat zelo majhne, od 5 do 7 cm; največje fotografije, ki so jih izdelovali nekoč, so bile tako velike kot razglednice.
Bralce usmerijo na podrobnosti, ki prej niso opazili. Ti se odzivajo s komentarji; največ jih je tam, kjer je kakšna napaka – takoj opozorijo nanjo in jo popravijo. Zato se te objave vedno dopolnjujejo in izboljšujejo. Povprečno je od 1.400 do 1.500 ogledov na dan, prijavijo se obiskovalci s 300 ali celo 500 različnih računalnikov z vseh celin. Opažajo, da imajo stalne bralce v Avstraliji, Kanadi, ZDA – to so izseljenci, mogoče celo treh rodov. Tudi oni s svojimi komentarji in zamislimi popestrijo objave. Glede na to, kako delujejo, gradiva, ki ga objavijo, ne hranijo – vse namreč, kot rečeno, čim bolj kakovostno skenirajo in spravijo na računalnike, fotografije in drugo pa čim hitreje vrnejo lastnikom.
Ljudje so namreč nezaupljivi, ko kdo hoče od njih kakšne fotografije –navezani so nanje. Te objave so pripravili tudi v tiskani obliki; ciljno občinstvo so namreč prebivalci, starejši od 40 let, in ti so najbolj nevešči dela z računalnikom. Zato že nekaj let sodelujejo s knjižnico Jožeta Udoviča iz Cerknice in njenimi podružnicami na Rakeku in v Starem Trgu, in v teh članek vsako jutro, ko je na spletu, natisnejo in ponudijo bralcem. Stalnih sodelavcev portala je 15, v 6-ih letih so objavili 2.300 prispevkov. Poskušajo ohraniti enotno obliko, vendar tudi posebnosti jezika.
In kaj je Miloš Toni zapisal o sebi na spletni strani StareSlike: "Dovolj sem star, da bi bil lahko tudi v Stareslike. Vse življenje sem delal z računalniki, sedaj pa sem v pokoju, da lahko v miru delam, kar me veseli – z računalniki. Stareslike sem začel iz potrebe. Doma se je nabrala veliko fotografij, na katerih pa ni več mogoče prepoznati ljudi. Preprosto, nikogar več ni, ki bi jih prepoznal. Sklenil sem, da ne bom pustil, da bi se pozabilo na ljudi, ki so na mojih fotografijah. Imam ženo in dve hčerki, ki me podpirajo pri vsaki nenavadni zadevi, ki se je lotim. Hčerki sta že zdavnaj odleteli iz gnezda v svet. Sedaj sem zadovoljen, da sta vsaj v Evropi. Rad in veliko sem kolesaril. Na svojih poteh sem spoznal, da sem del okolja, kjer živim. Gozdovi in poti po njih so mi odkrili, da je tu lepo. Aja, veseli me tudi fotografija."
Alojz Mazij sodeluje pri projektu StareSlike že štiri leta. Za sodelovanje ga je navdušil kolega Dušan Gogala.
Najprej je tesno sodeloval z Gogalo in Milošem Tonijem, pozneje pa je začel tudi sam pisati prispevke. Alojz opisuje dogodke in stare slike z Bloške planote, ki v preteklosti niso bili tako znani. Tak primer so odhodi ljudi v Združene države Amerike in njihove vrnitve.
Veliko Bločank in Bločanov je namreč odhajalo ne samo na vzhod ZDA, v okolico Pensilvanije ali Clevelanda, ampak tudi daleč v notranjost, na primer v Colorado in Denver, v katerih so delali v rudnikih, veliko pa so delali tudi v gozdovih.
Mazij opisuje tudi odhode ljudi v Francijo pred drugo svetovno vojno, zanimajo pa ga še bloški trgovci z voli in sejmarji, ki so hodili na Dolenjsko in v Belo krajino.
Alojz Mazij je dolgoletni gospodarstvenik, ki je zdaj v pokoju. V njegovih prispevkih je veliko gospodarske tematike, saj se je z gospodarstvom ukvarjal več kot 40 let. Zanimajo pa ga tudi druge teme; žal mu je, da je veliko zgodb preslišal. Njegov oče je bil krojač in k njemu so hodili z vse Bloške planote in iz Cerkniške doline, da bi jim sešil oblačila. Ob tem so pri očetu vasovali in pripovedovali zgodbe. Kot majhen otrok jih je poslušal, nekaj si jih je tudi zapomnil, veliko pa jih je pozabil. Danes obžaluje, da si jih ni zapisal. Njegova mama pa je bila navdušena pevka in pripovedovalka zgodb, zato je oboje všeč tudi njemu.
Najbolj so ga presenetile zgodbe ljudi iz ameriških rudnikov. Tam je bilo nekaj družin iz Blok in ko sta se srečala neki fant in dekle, sta se poročila in odhitela domov, da dekleta ne bi presenetil porod. Želela sta, da bi se otrok rodil doma na Blokah; to je bilo leta 1905.
Njuna hčerkica pa se je rodila na ladji in kapitan jo je krstil za Loren, kot se je imenovala francoska ladja, na kateri so pluli. Ko so prišli domov, so jo še enkrat krstili, saj njenega ladijskega imena ni znal nihče ne izgovoriti ne napisati.
Ta deklica je bila mama pripovedovalke te zgodbe, ki jo je zapisal Anton. Gospa je stara že več kot 90 let. Alojz Mazij je ob sliki zapisal: " Marija – Mica je s svojo hčerko vsa leta preživela v Mali gasi. Starši njenega nesojenega moža so ji prepisali eno njivo. Tako kot mnoge bloške ženske se je preživljala tudi z izdelavo zobotrebcev. To delo je družilo sosede v dolgih zimskih večerih." Sicer pa ob prejšnjih dveh fotografijah lahko vidimo, da pisci člankov za StareSlike, ob skenirani "glavni fotografiji" dodajo tudi izsečke te fotografije, in tako dobi članek dodano vrednost.
Sicer pa Mazij pravi, da ljudje radi posodijo gradivo, ki ga imajo v lasti, vendar je le redko urejeno, največkrat je v kartonskih škatlah. Raje pokažejo fotografije veselih dogodkov.
Najzanimivejše so najstarejše fotografije in dokumenti; eden najstarejših je odpustno pismo avstro-ogrskega vojaka, ki se je po bitki pri Hradcu Kralovem na Češkem, v kateri je Avstro-Ogrska izgubila vojno proti Prusiji, po 12-ih letih vojaške službe lahko vrnil domov na Bloke. Nato je preučeval tudi zgodovino polka, v katerem je ta mož služil.
Pri zbiranju fotografij pa velja, naj bodo iz leta 1970, mogoče 1975, ko so se začeli Bloški teki.
Dušan Gogala pri projektu StareSlike ni sodeloval od začetka, ekipi se je pridružil malce pozneje.
Na mostu v Cerknici je srečal Miloša Tonija in mu zaupal željo, da bi tudi sam kaj napisal za StareSlike. Dušan ne bi bil Dušan, če ne bi takoj postregel z anekdoto o mostu, na katerem se je začelo njegovo sodelovanje pri tem projektu. Gogala pove, da sta se na mostu pred leti dobivala soseda Mesojedec in Rakovec, pri Gorjupu pa so imel psa Mora. V tistem času je bil italijanski zunanji predsednik Aldo Moro. Možakarja sta si na mostu vsako jutro izmenjavala novice. Pa pravi eden drugemu, da so Mora ubili, drugi pa –ker je mislil, da gre za sosedovega kužka – odgovori, da je bilo to prav, ker je bil nevaren za ljudi. S to šalo se je začelo. Najprej je napisal prispevek o nekem starem mlinu – zanj je dobil fotografije znancev, nekaj pa jih je imel tudi sam.
Na začetku je za opis ene fotografije potreboval 2 do 3 ure, pozneje je v enem samem dnevu obdelal kar 3. Danes potrebuje 14 dni za oblikovanje prispevka. Vse pa se je začelo z željo, da bi napisal knjigo za svoje potomce. Pozneje je te krajše zgodbe iz nastajajoče knjige vključil v članke za StareSlike. Najraje izbira tematiko, ki je vezana na kakšno anekdoto. Tak primer je bila nogometna tekma v Begunjah pri Cerknici iz leta 1952. Tam je bilo veliko prekrškov in domačinke so organizirale prvo pomoč, vsak, ki je bil poškodovan, pa je za poživitev dobil šilce žganja.
Pa dodajmo še odlomek iz članka o nogometni tekmi: »Sodnik je bil Cerkničan Janez Kebe - Štefe z Velike gase. Celo on kot sodnik je dal gol za Cerknico, in to z roko – ter ga kljub protestom preostalih igralcev in gledalcev priznal. Zmagali so Begunjci z rezultatom 3 : 2. Enkrat je za Begunje zadel Slavko Tornič, dvakrat pa njegov stric France. Seveda pa to še ni vse. Begunjci so za vsak primer organizirali zdravstveno okrepčevalno ekipo, ki je dežurala ob igrišču. To ekipo so sestavljale mlade, brhke Begunjke. Po vsakem prekršku so igralcu, ki je obležal, priskočile na pomoč s šilcem prave kave in šilcem žganja. Zato se je po igrišču od “silnih bolečin” zvijalo vedno več igralcev. Celo sodnik je začutil bolečino in padel po tleh in tudi on je moral dobiti poživilo. Šele nato se je tekma lahko nadaljevala. Ker so Begunjci radodarni, je količina kave in žganja zdržala vso tekmo. Bralcu tega prispevka prepuščam presojo o blagodejni uspešnosti kombinacije kave in žganja ter lepih Begunjk, saj so bili vsi igralci s sodnikom vred ob koncu tekme zdravi in nobenega ni nič bolelo.«
Sam tudi zbira in objavlja stare izraze, ki so že šli v pozabo. Sicer pa ga v trgovini, v katero gre vsak dan, ustavljajo ljudje, komentirajo njegove članke in mu prinašajo fotografije. Najbolj opažena je bila njegova fotografija prvega razreda osnovne šole iz leta 1954. Zanimajo ga tudi pustne dogodivščine in vreme – sam namreč meri vremenske podatke za ARSO.
Dušan Gogala je na spletni strani StareSlike o sebi zapisal tole: "Rodil sem se 7. 11. 1947 doma v Cerknici. Pri porodu je bila babica Anica Obreza in moja teta Fanči. Teta je šla takoj poročat očetu v trgovino, kjer je prodajal čevlje in mu rekla: »Fant je.«V Cerknici sem končal osnovno šolo, v Ljubljani pa Tehniško šolo strojne stroke in Fakulteto za strojništvo. Vojake sem služil leta 1974. Najprej v Zadru v artiljeriski šoli rezervnih vojaških starešin, nato pa sem stažiral v Ajdovščini in v Črnomlju. Med študijem sem imel štipendijo Kovinoplastike Lož, kjer sem se zaposlil 5. 2. 1973. Začel sem kot pripravnik na področju razvoja okovja. Moj mentor je bil France Kovačič. Pripravnik sem bil 10 mesecev. Nato sem bil celotno delovno dobo zaposlen v tem čudovitem podjetju. Sem poročen, imam sina in hči. Leta 1981 me je Denis naučil voziti traktor. Zdaj sem upokojen. Nekaj mesecev pred upokojitvijo sem kupil nekaj gozda. Prvo hojo sem podrl, ko sem imel že 63 let. Imel sem srečo, pa tudi tisti, ki so bili takrat z menoj, saj hoja ni padla tja, kamor sem predvidel. Sošolec me je leta 2010 informiral, da se na internetu objavljajo cerkniške stare slike. Ko sem jih pogledal, se mi je zdelo zares zanimivo. Kmalu zatem sem pred Gorjupom srečal Miloša in od takrat včasih kaj napišem za Stareslike. Spoznal pa sem, da je spomin zelo porozen. O kakem dogodku je več mnenj, pa tudi pozabi se kaj. Tudi jaz večkrat pozabim, da sem kaj pozabil, zato pa za pomoč vprašam Šajnovega Staneta, pa Ladota Urbanca, Ljerko Zagorjanovo, Staneta Urha in še mnogo drugih. Vesel sem tudi vsakega komentarja."
Dušana Gogalo zanimajo tudi pustne dogodivščine, sprevodi in maske. Fotografije pusta v Cerknici iz obdobja pred vojno so zelo redke.
Fotografije pustnih sprevodov so se v večjem številu pojavile šele po letu 1954.
Milena Ožbolt piše o sebi na strani StareSlike: " Ko sem se precej pred dobo plastike rodila, se je teta Johana v Ameriki za zmeraj nehala oglašati, menda zato, ker mi niso dali njenega imena, čeprav je prispevala zajeten paket, da bi jaz laže preživela – dali so mi dali »rusko« ime!… A se vseeno kar dobro počutim z njim. Od vseh poklicev v življenju sem najraje stara mama, to že moram reči. Me pa – še vedno – zanima vse počez kar je lepega, dobrega, koristnega, resničnega. Čas me je že povozil, a če ne bo hujšega… Najljubše izrazno sredstvo mi je beseda, ki po mojem prepričanju JE konj, v družbi s sliko še toliko močnejši. A tudi ločilo je sporočilo… Mar mi je slovenska dediščina, zato o tem včasih kaj malega napišem. Nič od naštetega pa ni moj poklic, kruh sem si služila v povsem drugi zgodbi. Vedno pa sem delala reči, ki jih nisem znala in ko sem se ravno za silo naučila, me je že doletelo kaj drugega. Se to res vsem dogaja? Starih slik sem se – glede na nekaj izkušenj – dolgo otepala v strahu, da ne bom znala, zmogla, nič razumela in nič koristnega naredila, čeprav me je kajpada mikalo – ko je bilo pa spet nekaj novega! A sem podlegla skušnjavi in zdaj sem tu. Postopoma dojemam, da so Stare slike sijajna zadeva, v katero je mogoče verjeti in da je lepo biti zraven…In da takih kot so bile, nikoli več ne bo. Kdaj pa kdaj me kar napade tudi veliko navdušenje – gotovo se me loteva staroslikizem!…"
Nam pa je Milena Ožbolt povedala, da jo k pisanju spodbudi kakšen predmet, slika ali kaj podobnega. V Loški dolini živi že kar vrsto let, vmes so bili presledki ko je živela drugje, in v tem času se je nabralo kar precej spominov in različnih podatkov. Ljudje jo dobro poznajo, do "obisti" pravi, saj se veliko pogovarja z njimi, jih obiskuje in tako ji marsikaj povedo. To pa so za Mileno dragocene zgodbe. Vsaka je drugačna in vsaka je odsev razmer, v katerih je živel posameznik. Sama namenoma ne piše ganljivo, takih stvari ne želi brati, vendar pa se zgodi, da se kdaj neusmiljeno zjoče, ko opisuje kakšno zgodbo. Včasih pa se zgodi tudi veliko zabavnega.
Med bolj žalostne sodi opis zgodb, povezanih z italijanskim taboriščem na Rabu.
Mimo teh zgod ni mogla zbežati pove Milena Ožbolt, saj so del njen mladosti, čeprav v taborišču ni bila, ker je rojena kasneje, je pa v mladosti slišala veliko pričevanj o tem taborišču. Iz Loške doline je bilo tam interniranih preko 300 domačinov, 64 jih je tam umrlo. Še več pa jih je bilo iz Gorskega Kotarja, ki so ga Italijani popolnoma izpraznili in vasi požgali. Že kot otrok je velikokrat slišala o Rabu in šele sedaj dojema kako je ta postal nek simbol strahovitega trpljenja, saj so ljudje govorili, da huje kot na Rabu pa ne more biti. Ali pa če je bil kdo bolan, izčrpan, so rekli, ta je pa kot da bi iz Raba prišel.
Če v Loški dolini omeniš Rab vsakdo ve, da je bilo to nekaj strašnega, neko strašno trpljenje. Ko se je s to temo srečala, jo je ponudila uredniku strani Stareslike, ki jo je sprejel, čeprav nekako ne gre povsem v njihov kontekst , saj si ne želijo opisovanja medvojnega dogajanja. To so sedaj že spomini iz druge roke, mnogi pa so ji povedali, da ljudje o teh izkušnjah z Raba, niso hotel govoriti, ker se jim je zdelo, da je bilo to v nekem drugem vesolju, da tega nihče ne more razumeti in se bali ponovno podoživljati vso grozo, ki so jo prestali.
Ko so jo povabili k sodelovanju s stranjo Stareslike, se je zelo upirala, da bi pisala, ker se ji je zdelo, da ne bo imela kaj prispevati, da je vse prezahtevno. Počasi pa je speljala, piše rada, dediščina ji je dragocena, to ima v sebi, že od nekdaj. Vedno jo je privabljala pripovedna dediščina, narečja. Zanima jo kulinarična, oblačilna in druga dediščina. Pri tem sedaj uživa.
Ko ji kdo pove zgodbo, in ko vidi še kako sliko vse to z veseljem opiše. V 50 letih pa se je vse tako spremenilo, da je to nekaj neverjetnega. Izginilo je ogromno besed, veščin, znanja. Bosopeti šolarčki so bili nekaj normalnega še v njeni mladosti, danes pa imajo otroci vse mogoče obleke. Najbolj se je zabavala ob zapisu besede kavalecna, to je beseda iz Blok, ki pomeni, stol za "prasca klat" tega pa si tudi ne zna več vsak predstavljati, saj kdo pa danes še sam dela koline. Ob tem zapisu so našli veliko izrazov, za postopke odstranjevanje prašičjih ščetin; ošopat, omavžat, opauhat, opalužit, okalužit, obrit.
V vseh svojih prispevkih zavestno uporabi narečne besede, da te ne bi tako hitro izginile v pozabo. Žal pa se to dogaja zelo hitro, bil je v nekam muzeju, kjer so videli srp iz časa antike, podobnih oblik je bil tudi srp kot so ga uporabljali še v času njene mladosti, danes pa z njim nihče več ne zna žeti.
Marija Hribar direktorica Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica pove, da s skupino Stareslike sodelujejo že od leta 2013. Pove, da so pripravili so več zanimivih razstav in večerov, letos so v Starem trgu, v knjižnici, ob razstavi Karla Destovnika Kajuha, dodali razstavo fotografij. Lani so bo izidu Steinbergova Cerkniškega jezera predstavili tudi njegovo oljno sliko jezera.
To je pripravil urednik Stareslike Miloš Toni, dobili so 12 delov slike in spoznali povsem nove podobe, ki jih prej ni bilo mogoče opaziti.
Skupaj so pripravili dogodek-po praznikih diši, kjer je Milena Ožbolt pripovedovala svoje spomine ob fotografija s portala Stareslike. Vsak dan v Cerknici in dveh enotah knjižnice objavijo tiskano verzijo Stareslike. To je spodbudilo tudi tiste občane, ki niso člani knjižnice, da pridejo to prebrati. Tako so v zgodbe vključeni tudi starejši občani. Sicer pa so Stareslike genialna ideja, saj se tako ohranijo zgodbe, spomini, narečje, šege in navade itd.
Posebej jo je nagovorila zgodba o konju iz leta 1934, jezdec kmetske konjenice je bil tudi njen oče, kar jo je zelo presenetilo.
Marijo Hribar je presenetil tudi podatek, ki je bil na zadnji strani fotografije.
Seveda pa ni vse samo idilična zgodba o objavljanju starih slik, spominov, dogodkov in vsakršnih opisov. Dogaja se tudi, da jim kakšno fotografijo preprosto ukradejo in objavijo drugje. Tak primer je bil posnetek sankanja v Begunjah pri Cerknici leta 1959, ki so ga preprosto objavili kot primer sankanja v Srbiji. Miloš Toni. pravi, da slike snamejo ali ukradejo čeprav imajo na spletni strani napisano, da fotografij razen za objavo ne smejo uporabiti drugje, saj so ljudem obljubili, da jih bodo za vsako objavo vprašali. Vendar kljub temu posamezniki prepišejo cele članke, fotografije in podobno.
Že zdavnaj znana, pa tudi manj znana poglavja naše zgodovine zadnja leta dobivajo novo konotacijo. Pogosto dogodke ali ljudi izkopljemo iz pozabe, ne le več samo zaradi akademskega zanimanja, temveč tudi zaradi bolj prozaičnih razlogov. Na primer zaradi promocije različnih krajev, regij ali pokrajin. To pa ne pomeni, da je obujena zgodovina zato manj vredna ali manj žlahtna. To načelo se je nedavno uresničilo v majhni vaški dvorani na Goričkem, v kateri so naredili prvi korak pri obuditvi "krucev". Kdo ali kaj so bili, boste izvedeli ob poslušanju oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Berlinski zid oziroma po nemško Berliner Mauer je bil svojevrsten simbol železne zavese, ki je tisočem ljudi pomenil ločnico med obljubljenim boljšim življenjem na zahodu in ponekod kruto resničnostjo, ki so jo živeli na vzhodu. Pomenil je mejo med dvema ideologijama – socializmom na eni in kapitalizmom na drugi strani. Njegov konec pred skoraj natanko 30 leti je bil kamenček, ki je za seboj potegnil mogočen plaz, ki ga ni bilo več mogoče zaustaviti. Po 9. novembru 1989 stara celina ni bila nikoli več taka, kot je bila do tedaj. Jure K. Čokl je s sogovornikoma, ki sta bila v dogajanje vsak na svoj način vpeta neposredno, skušal odgovoriti na nekatera vprašanja, ki lahko pomagajo razumeti, zakaj se je zid podrl in kaj bi se zgodilo, če bi stal še danes.
Včasih se zdi, da je kdo pozabljen, pa v resnici ni. Mogoče nekaj časa ni v središču pozornosti, toda ob kakšnem posebnem dogodku pride na dan, da v resnici ni nikoli bil povsem izbrisan iz spomina. Za legendarnega kočevskega lutkarja Matijo Glada je bila to postavitev razstave o njegovem življenju in delu ter poimenovanje dvorane, v kateri je razstava, po njem. Že na samem začetku razstave obiskovalce pozdravijo njegove prve lutke Dedek, Babica, Žogica Nogica, Zdravnik in Mati Ježonka. Nekatere so stare 50 in več let. Vse lutke na razstavi je naredil sam. Najprej je delal marionete, najbolj zahtevne lutke, tako za izdelavo kot za vodenje, zatem triprstne in na koncu iz pene. Bil je deklica za vse. V Šeškovem domu, kjer je imel delavnico, je tudi stanoval z družino, tam je bil hišnik in predsednik tamkajšnjega kulturno-umetniškega društva, predvsem pa je bil lutkar. Poleg vsega je tudi novačil mlade lutkarje, jih učil voditi lutke, z njimi vadil posamezne igrice, ki jih je sam tudi režiral, sam je izbiral program in se nenehno izobraževal. Ljudje so ga poznali kot predanega in prijaznega človeka, najbolj pa otroci, ki so ga v Kočevju cukali za površnik in ga spraševali: »Stric, kdaj bodo spet lutke?« Matija Glad ni bil le lokalni lutkar, s svojimi 43 znanimi lutkami in več kot 40-imi uprizoritvami lutkovnih igric je sooblikoval tudi zgodovino slovenskega lutkarstva. Življenjsko pot je sklenil kot kipar v lesu. Njegovo življenje je v oddaji Sledi časa povzel Jurij Popov.
Dobra dva meseca po tistem, ko je regent Aleksander Karađorđević podpisal »Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani« in natanko na dan, ko je bil v mariborskem gledališču premierno odigran Jurčičev Tugomer, se je pri tedanji Sveti Barbari v Halozah, današnjih Cirkulanah, rodil Vladimir Bračič. Sojenice so mu namenile, da bo najprej učitelj in nato doktor znanosti, dobrega pol stoletja pozneje pa je postal rektor druge slovenske univerze – Univerze v Mariboru. V tokratnih Sledeh časa se bomo pomudili v rojstnem kraju dr. Vladimirja Bračiča in na Oddelku za geografijo mariborske Filozofske fakultete, ki jo je v podobi nekdanje Pedagoške akademije začel graditi skladno z leta 1975 ustanovljeno univerzo. Za nekdanjim rektorjem je ostal spoštljiv spomin, zajeten znanstveni opus… in še vedno živa lončnica v kabinetu sedanjega predstojnika oddelka. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Te dni se spominjamo vrhunca bitke, ki je v zgodovino odšla kot soška fronta. Meglenega oktobrskega jutra so namreč enote sil osi prebile italijanske linije v Soški dolini in nekoliko nenatančno je ta akcija znana kot "preboj pri Kobaridu". Čez nekaj dni se je zato zrušila vsa fronta, a zgodovina se je, sploh za Slovence, ki so živeli v zaledju fronte, kljub vsemu zavrtela v neprijazno smer. O bitki sami radi rečemo, da je bilo prelito že ogromno črnila, pa je ravno nasprotno. Tehtnih, predvsem vojaških študij je sorazmerno malo, čeprav se štabi raznih vojska v zadnjih sto letih še kako radi ozirajo na strategije in taktike, uporabljene na Soči. Več o tem prinaša oddaja Sledi časa, ki jo tokrat prijavlja Marko Radmilovič.
Letos je bilo veliko besed o Prekmurju. Je pač stoletnica priključitve Prekmurja k matični državi, to pa je jubilej, ki za nekaj časa vzbudi večjo pozornost. Brskanje po zgodovini kaže na krajino, ki je bila nekoč pozabljena od boga: revščina, nerazvito kmetijstvo in industrija, skromna izobrazba, izseljevanje, transportna nepovezanost navznoter in navzven in vse drugo, kar sodi k nižji stopnji razvitosti ali celo k nerazvitosti – vse to je pred sto leti krasilo krajino onkraj Mure. V začetku 20. stoletja še železnice ni imela. Prvo je dobila 26. junija 1907, ko so slovesno odprli progo Murska Sobota–Hodoš. Za krajino je ta proga pomenila veliko novost in je zbujala nemalo pozornosti. Vlak, ki je vozil po njej, je kmalu dobil ime Gorička Mariška. Danes Goričke Mariške kot železnega parnega vlaka ni več, je pa ohranjena v spominu ljudi in v številnih književnih zapisih. Nanjo spominja tudi parna lokomotiva pred prenovljeno železniško postajo v Murski Soboti, ki pa ni Mariška. Kje pa je ta? Nihče ne ve. Kot da bi izparela skupaj z vso paro, ki jo je do leta 1968 izpuščala v goričko ozračje. Nanjo spominja tudi rek: »Sopihaš kot Gorička Mariška.« Kaj je Gorička Mariška pomenila za krajino in kakšna je bila njena zgodovina od prvega do zadnjega piska, o tem bo govorila oddaja Sledi časa Jurija Popova.
Ribolov se je skozi tisočletja in stoletja iz ene najstarejših oblik človekovega črpanja naravnih virov za preživetje preobrazil v priljubljeni način preživljanja prostega časa. Oddaja razkriva, kako se je ta razvoj zgodil ob slovenskih rekah in jezerih.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Od leta 1900 do leta 1939, celih štirideset let, je v Ljubljani izhajala mladinska revija Zvonček, ki jo je ustanovil pesnik, pisatelj, esejist, dramatik, kritik, med drugim tudi mladinski pisatelj, sicer pa prosvetni delavec Engelbert Gangl. Sam jo je urejal do leta 1929. V devetnajsti številki, izdani januarja leta 1918, je izšel prvi del Vandotove mladinske povesti Kekec na hudi poti. To je prva izmed treh pripovedi o Kekcu, ki jih je napisal Kranjskogorčan Josip Vandot. Drugi dve sta Kekec na volčji sledi, izšla je leta 1922, in Kekec nad samotnim breznom iz leta 1924. Vse tri so bile objavljene v reviji Zvonček, in sicer vsaka v dvanajstih nadaljevanjih. V Mariboru, kjer je živel, preden so ga Nemci z družino vred izgnali v bližino Slavonskega Broda, je imel v rokopisni obliki pripravljeno že četrto pripoved o tem pogumnem pastirčku, vendar so ga zažgali skupaj s številnimi drugimi literarnimi osnutki in približno tri tisoč knjigami iz Vandotove osebne knjižnice. Pripovedke o pastirčku Kekcu so bile in ostale tako priljubljene, da so celo potisnile v ozadje zanimanje za drugo delo njihovega avtorja. Tako se zdi, da je Josip Vandot napisal le te tri mladinske pripovedi in z njim dosegel skoraj pravljični uspeh, kar pa ne drži. Manj znano je, da je bil najprej pesnik. Napisal je več kot dvesto pesmi, vse niso bile objavljene, veliko pesmi in črtic pa je že kot gimnazijec objavil v Domu in svetu. Njegov opus zajema tudi približno dvesto petdeset črtic in povesti. Pisal je tudi kritike, ocene in študije o mladinski literaturi. Med drugim je napisal tudi daljšo pripoved Begunci o primorskih rojakih, ki so morali zaradi bojev na soški fronti zapustiti svoje domove. Pred leti je bil objavljen tudi njegov dnevnik, ki ga je pisal do svoje tragične smrti v Trnjavski Kuti na Hrvaškem leta 1944. Umrl je kot žrtev bombardiranja, njegova žena, hči in vnukinja pa so bile ranjene, a so preživele. Kakšna je bila življenjska pot Josipa Vandota, desetega od dvanajstih otrok družine Vandot, in o tem, koliko je cenjen v slovenski literaturi in svojem rojstnem kraju, govori oddaja Jurija Popova Sledi časa, ki je bila deloma posneta tudi v Kekčevi deželi v Kranjski Gori.
V časih, ko se počasi sesuva javno zdravstvo, se zdi smiselno ozreti v čase, ko zdravstva še ni bilo. Sploh pa ne javnega. Etnologi imajo z zdravstvom podobno veselje kot z vsemi vidiki človekovega življenja v preteklosti. Le da so razprave in dela na to temo zaradi težko dostopnih virov sorazmerno redki. Zato veseli pred kratkim obelodanjeno delo etnologinje dr.Mojce Ramšak, ki govori o zdravju in boleznih na Pohorju v predindustrijskem času. O tegobah minulih stoletij se ob premisleku k današnjim zdravstvenim stranpotem posvečamo v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Med imeni, ki so zaznamovala naše glavno mesto Ljubljano, je prav gotovo kipar Francesco Robba, ki ga večina pozna prav zaradi istoimenskega vodnjaka, ki stoji pred mestno hišo. Malo manj znano pa je, da najdemo njegova kiparska dela tudi v drugih krajih od Zagreba, Karlovca do Reke in v vasi na Pivškem, v Slavini. To je zelo zanimivo in presenetljivo, saj gre za vas, ki je, lahko bi rekli, v senci večjih središč, kot sta Pivka in Postojna. Toda Slavina je bila očitno nekoč zelo pomemba, da so lahko naročali take kiparske mojstrovine, kot so jih izdelovali v tedaj izjemno priznani delavnici Francesca Robbe. Ta baročni kipar se je rodil v Benetkah 1. maja 1689 v družini, v kateri so se, to pa še ni dokazano, nekateri predniki ukvarjali tudi s kamnoseštvom in kiparstvom. Robba se je skupaj s kiparjem iz Padove Jacobom Contierijem okrog leta 1720 pojavil v Ljubljani in tu tudi ostal. Poročil se je s Terezijo, hčerko kamnoseka Luke Misleja. Po njegovi smrti pa je Robba leta 1727 prevzel kamnoseško delavnico, v kateri je lahko sprejemal velika kamnoseška in kiparska naročila. Njegova dela nato najdemo v različnih krajih, med njimi tudi v vasi Slavina. Povezavo Robbe in omenjene pivške vasi bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Kakšna so bila geopolitična razmerja moči v obdobju pred 1. septembrom leta 1939, ko se je začela Hitlerjeva invazija na Poljsko, in kakšen je bil razvoj dogodkov na stari celini v prvih dneh in tednih po okupaciji Poljske? Vse to in še več ob 80. obletnici začetka druge svetovne vojne analitično osvetljujemo v pogovoru z zgodovinarji z ljubljanske Filozofske fakultete in z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani.
O oglarstvu lahko govorimo že v času tako imenovane prazgodovine, saj je imelo osnovno vlogo pri pridobivanju in taljenju kovin, kot so baker, bron in železo. Svojo vlogo pa je imelo oglje tudi v postopkih balzamiranja v egipčanski kulturi. Največji razcvet je v naših krajih doživelo oglarstvo v 19. stoletju, ko so se razvile fužine. Tako naj bi bilo leta 1826 na Jelovici kar 838 oglarskih kop ali kopišč. Oglje so kuhali na številnih območjihod Gorenjske, Kočevske do Dolenjske in Notranjske ter v Trnovskem gozdu, kjer so z ogljem oskrbovali zlasti rudnik živega srebra v Idriji. Z ogljem so trgovali v Trstu, Ljubljani in na Reki, odkupovali so ga različni trgovci in ga prodajali tudi v Furlaniji. Oglarstvo je kulturni pojav in je bilo nekoč pomemba dopolnilna gospodarska dejavnost, danes pa seveda nima več takega obsega kot nekoč. Je pa zanimiva popestritev turistične ponudbe, ko obiskovalci lahko spremljajo celoten postopek – od priprave lesa, kope do kuhanja oglja. O oglarstvu bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Viri pričajo, da se je leta 1919 v Beltincih zbralo dvajset tisoč ljudi v podporo združitvi Prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. In se je slednje tudi zgodilo. Kaj se šele zgodi, če se v Prekmurju zbere štirideset tisoč ljudi. Marko Radmilovič v oddaji "Sledi časa," prinaša zgodbo o tej veliki manifestaciji, ki jo je raziskoval ravno na dan, ko se je v Beltincih mudil cvet slovenske politike.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Na pred kakšnim mesecem odkriti pološči Stanku Pirnatu v Mokronogu piše, da je bil notar in skladatelj, poglabljanje v njegovo kratko življenjsko pot, živel je le 40 let, pa kaže, da bi lahko vso njegovo življenjsko filozofijo in delovanje objeli v eni sami besedi rodoljub. Vse, kar je bil in počel, je namreč služilo predvsem rodoljubju. V obdobju, v katerem je živel in deloval, je ta beseda pomenila veliko več kot danes. Stanko Pirnat je študiral pravo na Dunaju in tam med drugim vodil tudi študentski pevski zbor, ki je prepeval le slovenske pesmi. Kot notarski pripravnik je delal v Ormožu, na Ptuju, v Ljubljani, Kranju in Brežicah, kot notar pa v Stični in Mokronogu. Kot državni uradnik se je zavzemal za aktivno uporabo slovenskega jezika. V vseh teh krajih pa je deloval v ali ustanavljal slovenska društva, ki jih je tudi finančno podpiral. Glasbeno se je udejstvoval že kot gimnazijec, pel je namreč na koru ljubljanske stolnice, saj je imel čudovit bariton. Tam ga je opazil in poučeval komponist Anton Foerster, pozneje tudi Matej Hubad, ki ga je navdušil za skladanje. Njegov glasbeni opus ni velik, na kar je vplivala bolezen, po vsej verjetnosti je imel trebušnega raka, res pa je, da so glasbeni strokovnjaki, na primer iz ljubljanske Glasben matice, od njega pričakovali pomemben prispevek. Res je tudi, da njegovo glasbeno delo še ni v celoti raziskano. Stanka Pirnata v pozabo ni pahnilo ideološko ali kakšno drugačno zanikanje ali mogoče le oporekanje vrednosti njegovega dela. Krivo je naključje, ki je iz povsem nepolitičnih razlogov vplivalo na odstranitev groba, v katerem je bil pokopan.
Nad Čopovo ulico v Ljubljani se dviguje mogočna bela zgradba Mestne hranilnice ljubljanske – prve slovenske bančne ustanove. Nastala je na višku slovenskega narodnega prebujanja in je na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje odigrala ključno vlogo pri poslovnem osamosvajanju in finančnem opismenjevanju Slovencev.
Vsaj na našem programu bomo spomin na vznemirjanje izpred petdesetih let, ko je posadka Apolla 11 poletela proti Luni, podaljšali še za teden. V oddaji Sledi časa nam Marko Radmilovič prinaša malo znano, ali vsaj že skoraj pozabljeno zgodbo o vlogi tedanje Jugoslavije pri tem veličastnem uspehu. Če izdamo – niti ni bila tako neznatna, kot bi dandanašnji pričakovali.
V množici zgodb, ki si jih pripovedujemo vsak dan, se najdejo tudi takšne, v katerih nekomu s premetenostjo uspe prelisičiti sistem in se ob tem še okoristiti. Če jih poslušamo pozorneje, nam veliko povedo tudi o nas samih in o naših skritih fantazijah, da bi podrli ustaljeni družbeni red inse uprli korporacijam, oblastem in drugim družbenim avtoritetam. Te zgodbe, ki spremljajo človeštvo že od pradavnine, pripoveduje oddaja Sledi časa.
Zbirateljstvo ima tudi na Slovenskem dolgo in bogato zgodovino in je nastalo enako kot drugod po svetu ter ima podobno usodo. Pred leti so pri nas delali popis zasebnih zbirk in ugotovili, da jih je veliko, če ne največ v Posočju in na Koroškem. Verjetno je največ tako imenovanih kmečkih muzejev. Ni pa nujno. Zato smo se odpravili na teren, da bi ugotovili, kakšne so razmere vsaj v delu Slovenije, seveda tudi na Koroškem in v Posočju. Jurij Popov je skušal ugotoviti, kakšno je življenje tamkajšnjih zasebnih zbirk in v kakšnem razmerju so do javnih.
Neveljaven email naslov