Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
To so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. Zato ni presenetljivo, da je bil ta spletni portal lani uvrščen med najbolj priljubljene bloge o kulturi v naši državi. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Vsakdanji ritem življenja, ki ga zaznamuje nenehno hitenje, nas vse bolj siromaši, saj izgubljamo stik s soljudmi, še posebno s starejšimi rodovi, ki s svojimi izkušnjami, spomini, pripovedmi in izročilom prepogosto ostajajo prezrti. Vendar le ni vse tako črno, kot se zdi. Obstaja namreč vrsta projektov ter pobud posameznikov in skupin, ki načrtno ohranjajo izročilno podobo in zavedanje o preteklih obdobjih, spreminjajočih se podobah krajev in ljudi. Eden takih projektov je zagotovo spletna stran StareSlike, ki deluje v Cerknici že dobrih šest let.
Na spletni strani StareSlike objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje tako Notranjske, kot območje "Zelenega Krasa" in drugih koncev in krajev. Tako nam omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in v tujini.
Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo, občasno pa sodelujejo tudi pri postavitvi samostojnih razstav ali ob priložnostnih dogodkih.
Z objavami na spletni strani ohranjajo krajevno izročilo in ga vsaj delno varujejo pred pozabo. V prispevkih lahko zaslutimo življenjske zgodbe, usode posameznikov, ki so že davno odšli, vendar so zaznamovali svoj življenjski prostor. V zgodbah nastopajo ljudje, ki niso dobili pomembnejšega mesta v zgodovinskih zapisih, so pa v svojem času sooblikovali okolje, iz katerega izhajajo ustvarjalci, sodelavci projekta StareSlike.
V knjižnici Jožeta Udoviča v Cerknici vsak objavljen prispevek natisnejo in ponudijo bralcem, ki nimajo svojega računalnika ali dostopa do svetovnega spleta. Tako pogosto objavljanje jim omogoča mreža sodelavcev, ki pomagajo pri zbiranju podatkov.
Fotografije za objavo pridobivajo iz različnih zbirk. Sodelujejo tudi s Slovenskim etnografskim muzejem in Slovenskim šolskim muzejem.
Fotografije objavljajo z namenom, da bi se ohranili spomini, povezani z vsebino posamezne fotografije.
StareSlike so spletna stran, na kateri objavljajo prispevke. Glavna tema je krajevno izročilo – spomini vseh tistih, ki sodelujejo pri nastajanju starih slik, pa tudi tistih, ki članke berejo in komentirajo, bodisi v elektronski ali pisni obliki. To so tako sorodniki in prijatelji sodelujočih kot tudi vsi drugi, ki jim je ta tematika blizu. Ožja ekipa vsak dan izbere temo prispevkov, ki jih bo objavila. Ob objavah na spletni strani pa je dodana možnost, da lahko bralec prisluhne tudi govornim prispevkom.
Miloš Toni, urednik spletne strani, pravi, da se je vse začelo leta 2010. Od takrat vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, objavijo po en prispevek.
Toni tudi pove, da je osnova za vsak prispevek fotografija, ki jo fotografsko obdelajo – to pomeni, da jo preslikajo, povečajo, izostrijo in prikažejo stvari, ki na sami fotografiji niso opazne. Ob tem ob strani skenirajo razglednice ali fotografije z vsem dodatki, ki jih ima izvirni dokument – robovi, okraski, dopisi in podobnim. Fotografije so največkrat zelo majhne, od 5 do 7 cm; največje fotografije, ki so jih izdelovali nekoč, so bile tako velike kot razglednice.
Bralce usmerijo na podrobnosti, ki prej niso opazili. Ti se odzivajo s komentarji; največ jih je tam, kjer je kakšna napaka – takoj opozorijo nanjo in jo popravijo. Zato se te objave vedno dopolnjujejo in izboljšujejo. Povprečno je od 1.400 do 1.500 ogledov na dan, prijavijo se obiskovalci s 300 ali celo 500 različnih računalnikov z vseh celin. Opažajo, da imajo stalne bralce v Avstraliji, Kanadi, ZDA – to so izseljenci, mogoče celo treh rodov. Tudi oni s svojimi komentarji in zamislimi popestrijo objave. Glede na to, kako delujejo, gradiva, ki ga objavijo, ne hranijo – vse namreč, kot rečeno, čim bolj kakovostno skenirajo in spravijo na računalnike, fotografije in drugo pa čim hitreje vrnejo lastnikom.
Ljudje so namreč nezaupljivi, ko kdo hoče od njih kakšne fotografije –navezani so nanje. Te objave so pripravili tudi v tiskani obliki; ciljno občinstvo so namreč prebivalci, starejši od 40 let, in ti so najbolj nevešči dela z računalnikom. Zato že nekaj let sodelujejo s knjižnico Jožeta Udoviča iz Cerknice in njenimi podružnicami na Rakeku in v Starem Trgu, in v teh članek vsako jutro, ko je na spletu, natisnejo in ponudijo bralcem. Stalnih sodelavcev portala je 15, v 6-ih letih so objavili 2.300 prispevkov. Poskušajo ohraniti enotno obliko, vendar tudi posebnosti jezika.
In kaj je Miloš Toni zapisal o sebi na spletni strani StareSlike: "Dovolj sem star, da bi bil lahko tudi v Stareslike. Vse življenje sem delal z računalniki, sedaj pa sem v pokoju, da lahko v miru delam, kar me veseli – z računalniki. Stareslike sem začel iz potrebe. Doma se je nabrala veliko fotografij, na katerih pa ni več mogoče prepoznati ljudi. Preprosto, nikogar več ni, ki bi jih prepoznal. Sklenil sem, da ne bom pustil, da bi se pozabilo na ljudi, ki so na mojih fotografijah. Imam ženo in dve hčerki, ki me podpirajo pri vsaki nenavadni zadevi, ki se je lotim. Hčerki sta že zdavnaj odleteli iz gnezda v svet. Sedaj sem zadovoljen, da sta vsaj v Evropi. Rad in veliko sem kolesaril. Na svojih poteh sem spoznal, da sem del okolja, kjer živim. Gozdovi in poti po njih so mi odkrili, da je tu lepo. Aja, veseli me tudi fotografija."
Alojz Mazij sodeluje pri projektu StareSlike že štiri leta. Za sodelovanje ga je navdušil kolega Dušan Gogala.
Najprej je tesno sodeloval z Gogalo in Milošem Tonijem, pozneje pa je začel tudi sam pisati prispevke. Alojz opisuje dogodke in stare slike z Bloške planote, ki v preteklosti niso bili tako znani. Tak primer so odhodi ljudi v Združene države Amerike in njihove vrnitve.
Veliko Bločank in Bločanov je namreč odhajalo ne samo na vzhod ZDA, v okolico Pensilvanije ali Clevelanda, ampak tudi daleč v notranjost, na primer v Colorado in Denver, v katerih so delali v rudnikih, veliko pa so delali tudi v gozdovih.
Mazij opisuje tudi odhode ljudi v Francijo pred drugo svetovno vojno, zanimajo pa ga še bloški trgovci z voli in sejmarji, ki so hodili na Dolenjsko in v Belo krajino.
Alojz Mazij je dolgoletni gospodarstvenik, ki je zdaj v pokoju. V njegovih prispevkih je veliko gospodarske tematike, saj se je z gospodarstvom ukvarjal več kot 40 let. Zanimajo pa ga tudi druge teme; žal mu je, da je veliko zgodb preslišal. Njegov oče je bil krojač in k njemu so hodili z vse Bloške planote in iz Cerkniške doline, da bi jim sešil oblačila. Ob tem so pri očetu vasovali in pripovedovali zgodbe. Kot majhen otrok jih je poslušal, nekaj si jih je tudi zapomnil, veliko pa jih je pozabil. Danes obžaluje, da si jih ni zapisal. Njegova mama pa je bila navdušena pevka in pripovedovalka zgodb, zato je oboje všeč tudi njemu.
Najbolj so ga presenetile zgodbe ljudi iz ameriških rudnikov. Tam je bilo nekaj družin iz Blok in ko sta se srečala neki fant in dekle, sta se poročila in odhitela domov, da dekleta ne bi presenetil porod. Želela sta, da bi se otrok rodil doma na Blokah; to je bilo leta 1905.
Njuna hčerkica pa se je rodila na ladji in kapitan jo je krstil za Loren, kot se je imenovala francoska ladja, na kateri so pluli. Ko so prišli domov, so jo še enkrat krstili, saj njenega ladijskega imena ni znal nihče ne izgovoriti ne napisati.
Ta deklica je bila mama pripovedovalke te zgodbe, ki jo je zapisal Anton. Gospa je stara že več kot 90 let. Alojz Mazij je ob sliki zapisal: " Marija – Mica je s svojo hčerko vsa leta preživela v Mali gasi. Starši njenega nesojenega moža so ji prepisali eno njivo. Tako kot mnoge bloške ženske se je preživljala tudi z izdelavo zobotrebcev. To delo je družilo sosede v dolgih zimskih večerih." Sicer pa ob prejšnjih dveh fotografijah lahko vidimo, da pisci člankov za StareSlike, ob skenirani "glavni fotografiji" dodajo tudi izsečke te fotografije, in tako dobi članek dodano vrednost.
Sicer pa Mazij pravi, da ljudje radi posodijo gradivo, ki ga imajo v lasti, vendar je le redko urejeno, največkrat je v kartonskih škatlah. Raje pokažejo fotografije veselih dogodkov.
Najzanimivejše so najstarejše fotografije in dokumenti; eden najstarejših je odpustno pismo avstro-ogrskega vojaka, ki se je po bitki pri Hradcu Kralovem na Češkem, v kateri je Avstro-Ogrska izgubila vojno proti Prusiji, po 12-ih letih vojaške službe lahko vrnil domov na Bloke. Nato je preučeval tudi zgodovino polka, v katerem je ta mož služil.
Pri zbiranju fotografij pa velja, naj bodo iz leta 1970, mogoče 1975, ko so se začeli Bloški teki.
Dušan Gogala pri projektu StareSlike ni sodeloval od začetka, ekipi se je pridružil malce pozneje.
Na mostu v Cerknici je srečal Miloša Tonija in mu zaupal željo, da bi tudi sam kaj napisal za StareSlike. Dušan ne bi bil Dušan, če ne bi takoj postregel z anekdoto o mostu, na katerem se je začelo njegovo sodelovanje pri tem projektu. Gogala pove, da sta se na mostu pred leti dobivala soseda Mesojedec in Rakovec, pri Gorjupu pa so imel psa Mora. V tistem času je bil italijanski zunanji predsednik Aldo Moro. Možakarja sta si na mostu vsako jutro izmenjavala novice. Pa pravi eden drugemu, da so Mora ubili, drugi pa –ker je mislil, da gre za sosedovega kužka – odgovori, da je bilo to prav, ker je bil nevaren za ljudi. S to šalo se je začelo. Najprej je napisal prispevek o nekem starem mlinu – zanj je dobil fotografije znancev, nekaj pa jih je imel tudi sam.
Na začetku je za opis ene fotografije potreboval 2 do 3 ure, pozneje je v enem samem dnevu obdelal kar 3. Danes potrebuje 14 dni za oblikovanje prispevka. Vse pa se je začelo z željo, da bi napisal knjigo za svoje potomce. Pozneje je te krajše zgodbe iz nastajajoče knjige vključil v članke za StareSlike. Najraje izbira tematiko, ki je vezana na kakšno anekdoto. Tak primer je bila nogometna tekma v Begunjah pri Cerknici iz leta 1952. Tam je bilo veliko prekrškov in domačinke so organizirale prvo pomoč, vsak, ki je bil poškodovan, pa je za poživitev dobil šilce žganja.
Pa dodajmo še odlomek iz članka o nogometni tekmi: »Sodnik je bil Cerkničan Janez Kebe - Štefe z Velike gase. Celo on kot sodnik je dal gol za Cerknico, in to z roko – ter ga kljub protestom preostalih igralcev in gledalcev priznal. Zmagali so Begunjci z rezultatom 3 : 2. Enkrat je za Begunje zadel Slavko Tornič, dvakrat pa njegov stric France. Seveda pa to še ni vse. Begunjci so za vsak primer organizirali zdravstveno okrepčevalno ekipo, ki je dežurala ob igrišču. To ekipo so sestavljale mlade, brhke Begunjke. Po vsakem prekršku so igralcu, ki je obležal, priskočile na pomoč s šilcem prave kave in šilcem žganja. Zato se je po igrišču od “silnih bolečin” zvijalo vedno več igralcev. Celo sodnik je začutil bolečino in padel po tleh in tudi on je moral dobiti poživilo. Šele nato se je tekma lahko nadaljevala. Ker so Begunjci radodarni, je količina kave in žganja zdržala vso tekmo. Bralcu tega prispevka prepuščam presojo o blagodejni uspešnosti kombinacije kave in žganja ter lepih Begunjk, saj so bili vsi igralci s sodnikom vred ob koncu tekme zdravi in nobenega ni nič bolelo.«
Sam tudi zbira in objavlja stare izraze, ki so že šli v pozabo. Sicer pa ga v trgovini, v katero gre vsak dan, ustavljajo ljudje, komentirajo njegove članke in mu prinašajo fotografije. Najbolj opažena je bila njegova fotografija prvega razreda osnovne šole iz leta 1954. Zanimajo ga tudi pustne dogodivščine in vreme – sam namreč meri vremenske podatke za ARSO.
Dušan Gogala je na spletni strani StareSlike o sebi zapisal tole: "Rodil sem se 7. 11. 1947 doma v Cerknici. Pri porodu je bila babica Anica Obreza in moja teta Fanči. Teta je šla takoj poročat očetu v trgovino, kjer je prodajal čevlje in mu rekla: »Fant je.«V Cerknici sem končal osnovno šolo, v Ljubljani pa Tehniško šolo strojne stroke in Fakulteto za strojništvo. Vojake sem služil leta 1974. Najprej v Zadru v artiljeriski šoli rezervnih vojaških starešin, nato pa sem stažiral v Ajdovščini in v Črnomlju. Med študijem sem imel štipendijo Kovinoplastike Lož, kjer sem se zaposlil 5. 2. 1973. Začel sem kot pripravnik na področju razvoja okovja. Moj mentor je bil France Kovačič. Pripravnik sem bil 10 mesecev. Nato sem bil celotno delovno dobo zaposlen v tem čudovitem podjetju. Sem poročen, imam sina in hči. Leta 1981 me je Denis naučil voziti traktor. Zdaj sem upokojen. Nekaj mesecev pred upokojitvijo sem kupil nekaj gozda. Prvo hojo sem podrl, ko sem imel že 63 let. Imel sem srečo, pa tudi tisti, ki so bili takrat z menoj, saj hoja ni padla tja, kamor sem predvidel. Sošolec me je leta 2010 informiral, da se na internetu objavljajo cerkniške stare slike. Ko sem jih pogledal, se mi je zdelo zares zanimivo. Kmalu zatem sem pred Gorjupom srečal Miloša in od takrat včasih kaj napišem za Stareslike. Spoznal pa sem, da je spomin zelo porozen. O kakem dogodku je več mnenj, pa tudi pozabi se kaj. Tudi jaz večkrat pozabim, da sem kaj pozabil, zato pa za pomoč vprašam Šajnovega Staneta, pa Ladota Urbanca, Ljerko Zagorjanovo, Staneta Urha in še mnogo drugih. Vesel sem tudi vsakega komentarja."
Dušana Gogalo zanimajo tudi pustne dogodivščine, sprevodi in maske. Fotografije pusta v Cerknici iz obdobja pred vojno so zelo redke.
Fotografije pustnih sprevodov so se v večjem številu pojavile šele po letu 1954.
Milena Ožbolt piše o sebi na strani StareSlike: " Ko sem se precej pred dobo plastike rodila, se je teta Johana v Ameriki za zmeraj nehala oglašati, menda zato, ker mi niso dali njenega imena, čeprav je prispevala zajeten paket, da bi jaz laže preživela – dali so mi dali »rusko« ime!… A se vseeno kar dobro počutim z njim. Od vseh poklicev v življenju sem najraje stara mama, to že moram reči. Me pa – še vedno – zanima vse počez kar je lepega, dobrega, koristnega, resničnega. Čas me je že povozil, a če ne bo hujšega… Najljubše izrazno sredstvo mi je beseda, ki po mojem prepričanju JE konj, v družbi s sliko še toliko močnejši. A tudi ločilo je sporočilo… Mar mi je slovenska dediščina, zato o tem včasih kaj malega napišem. Nič od naštetega pa ni moj poklic, kruh sem si služila v povsem drugi zgodbi. Vedno pa sem delala reči, ki jih nisem znala in ko sem se ravno za silo naučila, me je že doletelo kaj drugega. Se to res vsem dogaja? Starih slik sem se – glede na nekaj izkušenj – dolgo otepala v strahu, da ne bom znala, zmogla, nič razumela in nič koristnega naredila, čeprav me je kajpada mikalo – ko je bilo pa spet nekaj novega! A sem podlegla skušnjavi in zdaj sem tu. Postopoma dojemam, da so Stare slike sijajna zadeva, v katero je mogoče verjeti in da je lepo biti zraven…In da takih kot so bile, nikoli več ne bo. Kdaj pa kdaj me kar napade tudi veliko navdušenje – gotovo se me loteva staroslikizem!…"
Nam pa je Milena Ožbolt povedala, da jo k pisanju spodbudi kakšen predmet, slika ali kaj podobnega. V Loški dolini živi že kar vrsto let, vmes so bili presledki ko je živela drugje, in v tem času se je nabralo kar precej spominov in različnih podatkov. Ljudje jo dobro poznajo, do "obisti" pravi, saj se veliko pogovarja z njimi, jih obiskuje in tako ji marsikaj povedo. To pa so za Mileno dragocene zgodbe. Vsaka je drugačna in vsaka je odsev razmer, v katerih je živel posameznik. Sama namenoma ne piše ganljivo, takih stvari ne želi brati, vendar pa se zgodi, da se kdaj neusmiljeno zjoče, ko opisuje kakšno zgodbo. Včasih pa se zgodi tudi veliko zabavnega.
Med bolj žalostne sodi opis zgodb, povezanih z italijanskim taboriščem na Rabu.
Mimo teh zgod ni mogla zbežati pove Milena Ožbolt, saj so del njen mladosti, čeprav v taborišču ni bila, ker je rojena kasneje, je pa v mladosti slišala veliko pričevanj o tem taborišču. Iz Loške doline je bilo tam interniranih preko 300 domačinov, 64 jih je tam umrlo. Še več pa jih je bilo iz Gorskega Kotarja, ki so ga Italijani popolnoma izpraznili in vasi požgali. Že kot otrok je velikokrat slišala o Rabu in šele sedaj dojema kako je ta postal nek simbol strahovitega trpljenja, saj so ljudje govorili, da huje kot na Rabu pa ne more biti. Ali pa če je bil kdo bolan, izčrpan, so rekli, ta je pa kot da bi iz Raba prišel.
Če v Loški dolini omeniš Rab vsakdo ve, da je bilo to nekaj strašnega, neko strašno trpljenje. Ko se je s to temo srečala, jo je ponudila uredniku strani Stareslike, ki jo je sprejel, čeprav nekako ne gre povsem v njihov kontekst , saj si ne želijo opisovanja medvojnega dogajanja. To so sedaj že spomini iz druge roke, mnogi pa so ji povedali, da ljudje o teh izkušnjah z Raba, niso hotel govoriti, ker se jim je zdelo, da je bilo to v nekem drugem vesolju, da tega nihče ne more razumeti in se bali ponovno podoživljati vso grozo, ki so jo prestali.
Ko so jo povabili k sodelovanju s stranjo Stareslike, se je zelo upirala, da bi pisala, ker se ji je zdelo, da ne bo imela kaj prispevati, da je vse prezahtevno. Počasi pa je speljala, piše rada, dediščina ji je dragocena, to ima v sebi, že od nekdaj. Vedno jo je privabljala pripovedna dediščina, narečja. Zanima jo kulinarična, oblačilna in druga dediščina. Pri tem sedaj uživa.
Ko ji kdo pove zgodbo, in ko vidi še kako sliko vse to z veseljem opiše. V 50 letih pa se je vse tako spremenilo, da je to nekaj neverjetnega. Izginilo je ogromno besed, veščin, znanja. Bosopeti šolarčki so bili nekaj normalnega še v njeni mladosti, danes pa imajo otroci vse mogoče obleke. Najbolj se je zabavala ob zapisu besede kavalecna, to je beseda iz Blok, ki pomeni, stol za "prasca klat" tega pa si tudi ne zna več vsak predstavljati, saj kdo pa danes še sam dela koline. Ob tem zapisu so našli veliko izrazov, za postopke odstranjevanje prašičjih ščetin; ošopat, omavžat, opauhat, opalužit, okalužit, obrit.
V vseh svojih prispevkih zavestno uporabi narečne besede, da te ne bi tako hitro izginile v pozabo. Žal pa se to dogaja zelo hitro, bil je v nekam muzeju, kjer so videli srp iz časa antike, podobnih oblik je bil tudi srp kot so ga uporabljali še v času njene mladosti, danes pa z njim nihče več ne zna žeti.
Marija Hribar direktorica Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica pove, da s skupino Stareslike sodelujejo že od leta 2013. Pove, da so pripravili so več zanimivih razstav in večerov, letos so v Starem trgu, v knjižnici, ob razstavi Karla Destovnika Kajuha, dodali razstavo fotografij. Lani so bo izidu Steinbergova Cerkniškega jezera predstavili tudi njegovo oljno sliko jezera.
To je pripravil urednik Stareslike Miloš Toni, dobili so 12 delov slike in spoznali povsem nove podobe, ki jih prej ni bilo mogoče opaziti.
Skupaj so pripravili dogodek-po praznikih diši, kjer je Milena Ožbolt pripovedovala svoje spomine ob fotografija s portala Stareslike. Vsak dan v Cerknici in dveh enotah knjižnice objavijo tiskano verzijo Stareslike. To je spodbudilo tudi tiste občane, ki niso člani knjižnice, da pridejo to prebrati. Tako so v zgodbe vključeni tudi starejši občani. Sicer pa so Stareslike genialna ideja, saj se tako ohranijo zgodbe, spomini, narečje, šege in navade itd.
Posebej jo je nagovorila zgodba o konju iz leta 1934, jezdec kmetske konjenice je bil tudi njen oče, kar jo je zelo presenetilo.
Marijo Hribar je presenetil tudi podatek, ki je bil na zadnji strani fotografije.
Seveda pa ni vse samo idilična zgodba o objavljanju starih slik, spominov, dogodkov in vsakršnih opisov. Dogaja se tudi, da jim kakšno fotografijo preprosto ukradejo in objavijo drugje. Tak primer je bil posnetek sankanja v Begunjah pri Cerknici leta 1959, ki so ga preprosto objavili kot primer sankanja v Srbiji. Miloš Toni. pravi, da slike snamejo ali ukradejo čeprav imajo na spletni strani napisano, da fotografij razen za objavo ne smejo uporabiti drugje, saj so ljudem obljubili, da jih bodo za vsako objavo vprašali. Vendar kljub temu posamezniki prepišejo cele članke, fotografije in podobno.
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
To so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. Zato ni presenetljivo, da je bil ta spletni portal lani uvrščen med najbolj priljubljene bloge o kulturi v naši državi. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Vsakdanji ritem življenja, ki ga zaznamuje nenehno hitenje, nas vse bolj siromaši, saj izgubljamo stik s soljudmi, še posebno s starejšimi rodovi, ki s svojimi izkušnjami, spomini, pripovedmi in izročilom prepogosto ostajajo prezrti. Vendar le ni vse tako črno, kot se zdi. Obstaja namreč vrsta projektov ter pobud posameznikov in skupin, ki načrtno ohranjajo izročilno podobo in zavedanje o preteklih obdobjih, spreminjajočih se podobah krajev in ljudi. Eden takih projektov je zagotovo spletna stran StareSlike, ki deluje v Cerknici že dobrih šest let.
Na spletni strani StareSlike objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje tako Notranjske, kot območje "Zelenega Krasa" in drugih koncev in krajev. Tako nam omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in v tujini.
Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo, občasno pa sodelujejo tudi pri postavitvi samostojnih razstav ali ob priložnostnih dogodkih.
Z objavami na spletni strani ohranjajo krajevno izročilo in ga vsaj delno varujejo pred pozabo. V prispevkih lahko zaslutimo življenjske zgodbe, usode posameznikov, ki so že davno odšli, vendar so zaznamovali svoj življenjski prostor. V zgodbah nastopajo ljudje, ki niso dobili pomembnejšega mesta v zgodovinskih zapisih, so pa v svojem času sooblikovali okolje, iz katerega izhajajo ustvarjalci, sodelavci projekta StareSlike.
V knjižnici Jožeta Udoviča v Cerknici vsak objavljen prispevek natisnejo in ponudijo bralcem, ki nimajo svojega računalnika ali dostopa do svetovnega spleta. Tako pogosto objavljanje jim omogoča mreža sodelavcev, ki pomagajo pri zbiranju podatkov.
Fotografije za objavo pridobivajo iz različnih zbirk. Sodelujejo tudi s Slovenskim etnografskim muzejem in Slovenskim šolskim muzejem.
Fotografije objavljajo z namenom, da bi se ohranili spomini, povezani z vsebino posamezne fotografije.
StareSlike so spletna stran, na kateri objavljajo prispevke. Glavna tema je krajevno izročilo – spomini vseh tistih, ki sodelujejo pri nastajanju starih slik, pa tudi tistih, ki članke berejo in komentirajo, bodisi v elektronski ali pisni obliki. To so tako sorodniki in prijatelji sodelujočih kot tudi vsi drugi, ki jim je ta tematika blizu. Ožja ekipa vsak dan izbere temo prispevkov, ki jih bo objavila. Ob objavah na spletni strani pa je dodana možnost, da lahko bralec prisluhne tudi govornim prispevkom.
Miloš Toni, urednik spletne strani, pravi, da se je vse začelo leta 2010. Od takrat vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, objavijo po en prispevek.
Toni tudi pove, da je osnova za vsak prispevek fotografija, ki jo fotografsko obdelajo – to pomeni, da jo preslikajo, povečajo, izostrijo in prikažejo stvari, ki na sami fotografiji niso opazne. Ob tem ob strani skenirajo razglednice ali fotografije z vsem dodatki, ki jih ima izvirni dokument – robovi, okraski, dopisi in podobnim. Fotografije so največkrat zelo majhne, od 5 do 7 cm; največje fotografije, ki so jih izdelovali nekoč, so bile tako velike kot razglednice.
Bralce usmerijo na podrobnosti, ki prej niso opazili. Ti se odzivajo s komentarji; največ jih je tam, kjer je kakšna napaka – takoj opozorijo nanjo in jo popravijo. Zato se te objave vedno dopolnjujejo in izboljšujejo. Povprečno je od 1.400 do 1.500 ogledov na dan, prijavijo se obiskovalci s 300 ali celo 500 različnih računalnikov z vseh celin. Opažajo, da imajo stalne bralce v Avstraliji, Kanadi, ZDA – to so izseljenci, mogoče celo treh rodov. Tudi oni s svojimi komentarji in zamislimi popestrijo objave. Glede na to, kako delujejo, gradiva, ki ga objavijo, ne hranijo – vse namreč, kot rečeno, čim bolj kakovostno skenirajo in spravijo na računalnike, fotografije in drugo pa čim hitreje vrnejo lastnikom.
Ljudje so namreč nezaupljivi, ko kdo hoče od njih kakšne fotografije –navezani so nanje. Te objave so pripravili tudi v tiskani obliki; ciljno občinstvo so namreč prebivalci, starejši od 40 let, in ti so najbolj nevešči dela z računalnikom. Zato že nekaj let sodelujejo s knjižnico Jožeta Udoviča iz Cerknice in njenimi podružnicami na Rakeku in v Starem Trgu, in v teh članek vsako jutro, ko je na spletu, natisnejo in ponudijo bralcem. Stalnih sodelavcev portala je 15, v 6-ih letih so objavili 2.300 prispevkov. Poskušajo ohraniti enotno obliko, vendar tudi posebnosti jezika.
In kaj je Miloš Toni zapisal o sebi na spletni strani StareSlike: "Dovolj sem star, da bi bil lahko tudi v Stareslike. Vse življenje sem delal z računalniki, sedaj pa sem v pokoju, da lahko v miru delam, kar me veseli – z računalniki. Stareslike sem začel iz potrebe. Doma se je nabrala veliko fotografij, na katerih pa ni več mogoče prepoznati ljudi. Preprosto, nikogar več ni, ki bi jih prepoznal. Sklenil sem, da ne bom pustil, da bi se pozabilo na ljudi, ki so na mojih fotografijah. Imam ženo in dve hčerki, ki me podpirajo pri vsaki nenavadni zadevi, ki se je lotim. Hčerki sta že zdavnaj odleteli iz gnezda v svet. Sedaj sem zadovoljen, da sta vsaj v Evropi. Rad in veliko sem kolesaril. Na svojih poteh sem spoznal, da sem del okolja, kjer živim. Gozdovi in poti po njih so mi odkrili, da je tu lepo. Aja, veseli me tudi fotografija."
Alojz Mazij sodeluje pri projektu StareSlike že štiri leta. Za sodelovanje ga je navdušil kolega Dušan Gogala.
Najprej je tesno sodeloval z Gogalo in Milošem Tonijem, pozneje pa je začel tudi sam pisati prispevke. Alojz opisuje dogodke in stare slike z Bloške planote, ki v preteklosti niso bili tako znani. Tak primer so odhodi ljudi v Združene države Amerike in njihove vrnitve.
Veliko Bločank in Bločanov je namreč odhajalo ne samo na vzhod ZDA, v okolico Pensilvanije ali Clevelanda, ampak tudi daleč v notranjost, na primer v Colorado in Denver, v katerih so delali v rudnikih, veliko pa so delali tudi v gozdovih.
Mazij opisuje tudi odhode ljudi v Francijo pred drugo svetovno vojno, zanimajo pa ga še bloški trgovci z voli in sejmarji, ki so hodili na Dolenjsko in v Belo krajino.
Alojz Mazij je dolgoletni gospodarstvenik, ki je zdaj v pokoju. V njegovih prispevkih je veliko gospodarske tematike, saj se je z gospodarstvom ukvarjal več kot 40 let. Zanimajo pa ga tudi druge teme; žal mu je, da je veliko zgodb preslišal. Njegov oče je bil krojač in k njemu so hodili z vse Bloške planote in iz Cerkniške doline, da bi jim sešil oblačila. Ob tem so pri očetu vasovali in pripovedovali zgodbe. Kot majhen otrok jih je poslušal, nekaj si jih je tudi zapomnil, veliko pa jih je pozabil. Danes obžaluje, da si jih ni zapisal. Njegova mama pa je bila navdušena pevka in pripovedovalka zgodb, zato je oboje všeč tudi njemu.
Najbolj so ga presenetile zgodbe ljudi iz ameriških rudnikov. Tam je bilo nekaj družin iz Blok in ko sta se srečala neki fant in dekle, sta se poročila in odhitela domov, da dekleta ne bi presenetil porod. Želela sta, da bi se otrok rodil doma na Blokah; to je bilo leta 1905.
Njuna hčerkica pa se je rodila na ladji in kapitan jo je krstil za Loren, kot se je imenovala francoska ladja, na kateri so pluli. Ko so prišli domov, so jo še enkrat krstili, saj njenega ladijskega imena ni znal nihče ne izgovoriti ne napisati.
Ta deklica je bila mama pripovedovalke te zgodbe, ki jo je zapisal Anton. Gospa je stara že več kot 90 let. Alojz Mazij je ob sliki zapisal: " Marija – Mica je s svojo hčerko vsa leta preživela v Mali gasi. Starši njenega nesojenega moža so ji prepisali eno njivo. Tako kot mnoge bloške ženske se je preživljala tudi z izdelavo zobotrebcev. To delo je družilo sosede v dolgih zimskih večerih." Sicer pa ob prejšnjih dveh fotografijah lahko vidimo, da pisci člankov za StareSlike, ob skenirani "glavni fotografiji" dodajo tudi izsečke te fotografije, in tako dobi članek dodano vrednost.
Sicer pa Mazij pravi, da ljudje radi posodijo gradivo, ki ga imajo v lasti, vendar je le redko urejeno, največkrat je v kartonskih škatlah. Raje pokažejo fotografije veselih dogodkov.
Najzanimivejše so najstarejše fotografije in dokumenti; eden najstarejših je odpustno pismo avstro-ogrskega vojaka, ki se je po bitki pri Hradcu Kralovem na Češkem, v kateri je Avstro-Ogrska izgubila vojno proti Prusiji, po 12-ih letih vojaške službe lahko vrnil domov na Bloke. Nato je preučeval tudi zgodovino polka, v katerem je ta mož služil.
Pri zbiranju fotografij pa velja, naj bodo iz leta 1970, mogoče 1975, ko so se začeli Bloški teki.
Dušan Gogala pri projektu StareSlike ni sodeloval od začetka, ekipi se je pridružil malce pozneje.
Na mostu v Cerknici je srečal Miloša Tonija in mu zaupal željo, da bi tudi sam kaj napisal za StareSlike. Dušan ne bi bil Dušan, če ne bi takoj postregel z anekdoto o mostu, na katerem se je začelo njegovo sodelovanje pri tem projektu. Gogala pove, da sta se na mostu pred leti dobivala soseda Mesojedec in Rakovec, pri Gorjupu pa so imel psa Mora. V tistem času je bil italijanski zunanji predsednik Aldo Moro. Možakarja sta si na mostu vsako jutro izmenjavala novice. Pa pravi eden drugemu, da so Mora ubili, drugi pa –ker je mislil, da gre za sosedovega kužka – odgovori, da je bilo to prav, ker je bil nevaren za ljudi. S to šalo se je začelo. Najprej je napisal prispevek o nekem starem mlinu – zanj je dobil fotografije znancev, nekaj pa jih je imel tudi sam.
Na začetku je za opis ene fotografije potreboval 2 do 3 ure, pozneje je v enem samem dnevu obdelal kar 3. Danes potrebuje 14 dni za oblikovanje prispevka. Vse pa se je začelo z željo, da bi napisal knjigo za svoje potomce. Pozneje je te krajše zgodbe iz nastajajoče knjige vključil v članke za StareSlike. Najraje izbira tematiko, ki je vezana na kakšno anekdoto. Tak primer je bila nogometna tekma v Begunjah pri Cerknici iz leta 1952. Tam je bilo veliko prekrškov in domačinke so organizirale prvo pomoč, vsak, ki je bil poškodovan, pa je za poživitev dobil šilce žganja.
Pa dodajmo še odlomek iz članka o nogometni tekmi: »Sodnik je bil Cerkničan Janez Kebe - Štefe z Velike gase. Celo on kot sodnik je dal gol za Cerknico, in to z roko – ter ga kljub protestom preostalih igralcev in gledalcev priznal. Zmagali so Begunjci z rezultatom 3 : 2. Enkrat je za Begunje zadel Slavko Tornič, dvakrat pa njegov stric France. Seveda pa to še ni vse. Begunjci so za vsak primer organizirali zdravstveno okrepčevalno ekipo, ki je dežurala ob igrišču. To ekipo so sestavljale mlade, brhke Begunjke. Po vsakem prekršku so igralcu, ki je obležal, priskočile na pomoč s šilcem prave kave in šilcem žganja. Zato se je po igrišču od “silnih bolečin” zvijalo vedno več igralcev. Celo sodnik je začutil bolečino in padel po tleh in tudi on je moral dobiti poživilo. Šele nato se je tekma lahko nadaljevala. Ker so Begunjci radodarni, je količina kave in žganja zdržala vso tekmo. Bralcu tega prispevka prepuščam presojo o blagodejni uspešnosti kombinacije kave in žganja ter lepih Begunjk, saj so bili vsi igralci s sodnikom vred ob koncu tekme zdravi in nobenega ni nič bolelo.«
Sam tudi zbira in objavlja stare izraze, ki so že šli v pozabo. Sicer pa ga v trgovini, v katero gre vsak dan, ustavljajo ljudje, komentirajo njegove članke in mu prinašajo fotografije. Najbolj opažena je bila njegova fotografija prvega razreda osnovne šole iz leta 1954. Zanimajo ga tudi pustne dogodivščine in vreme – sam namreč meri vremenske podatke za ARSO.
Dušan Gogala je na spletni strani StareSlike o sebi zapisal tole: "Rodil sem se 7. 11. 1947 doma v Cerknici. Pri porodu je bila babica Anica Obreza in moja teta Fanči. Teta je šla takoj poročat očetu v trgovino, kjer je prodajal čevlje in mu rekla: »Fant je.«V Cerknici sem končal osnovno šolo, v Ljubljani pa Tehniško šolo strojne stroke in Fakulteto za strojništvo. Vojake sem služil leta 1974. Najprej v Zadru v artiljeriski šoli rezervnih vojaških starešin, nato pa sem stažiral v Ajdovščini in v Črnomlju. Med študijem sem imel štipendijo Kovinoplastike Lož, kjer sem se zaposlil 5. 2. 1973. Začel sem kot pripravnik na področju razvoja okovja. Moj mentor je bil France Kovačič. Pripravnik sem bil 10 mesecev. Nato sem bil celotno delovno dobo zaposlen v tem čudovitem podjetju. Sem poročen, imam sina in hči. Leta 1981 me je Denis naučil voziti traktor. Zdaj sem upokojen. Nekaj mesecev pred upokojitvijo sem kupil nekaj gozda. Prvo hojo sem podrl, ko sem imel že 63 let. Imel sem srečo, pa tudi tisti, ki so bili takrat z menoj, saj hoja ni padla tja, kamor sem predvidel. Sošolec me je leta 2010 informiral, da se na internetu objavljajo cerkniške stare slike. Ko sem jih pogledal, se mi je zdelo zares zanimivo. Kmalu zatem sem pred Gorjupom srečal Miloša in od takrat včasih kaj napišem za Stareslike. Spoznal pa sem, da je spomin zelo porozen. O kakem dogodku je več mnenj, pa tudi pozabi se kaj. Tudi jaz večkrat pozabim, da sem kaj pozabil, zato pa za pomoč vprašam Šajnovega Staneta, pa Ladota Urbanca, Ljerko Zagorjanovo, Staneta Urha in še mnogo drugih. Vesel sem tudi vsakega komentarja."
Dušana Gogalo zanimajo tudi pustne dogodivščine, sprevodi in maske. Fotografije pusta v Cerknici iz obdobja pred vojno so zelo redke.
Fotografije pustnih sprevodov so se v večjem številu pojavile šele po letu 1954.
Milena Ožbolt piše o sebi na strani StareSlike: " Ko sem se precej pred dobo plastike rodila, se je teta Johana v Ameriki za zmeraj nehala oglašati, menda zato, ker mi niso dali njenega imena, čeprav je prispevala zajeten paket, da bi jaz laže preživela – dali so mi dali »rusko« ime!… A se vseeno kar dobro počutim z njim. Od vseh poklicev v življenju sem najraje stara mama, to že moram reči. Me pa – še vedno – zanima vse počez kar je lepega, dobrega, koristnega, resničnega. Čas me je že povozil, a če ne bo hujšega… Najljubše izrazno sredstvo mi je beseda, ki po mojem prepričanju JE konj, v družbi s sliko še toliko močnejši. A tudi ločilo je sporočilo… Mar mi je slovenska dediščina, zato o tem včasih kaj malega napišem. Nič od naštetega pa ni moj poklic, kruh sem si služila v povsem drugi zgodbi. Vedno pa sem delala reči, ki jih nisem znala in ko sem se ravno za silo naučila, me je že doletelo kaj drugega. Se to res vsem dogaja? Starih slik sem se – glede na nekaj izkušenj – dolgo otepala v strahu, da ne bom znala, zmogla, nič razumela in nič koristnega naredila, čeprav me je kajpada mikalo – ko je bilo pa spet nekaj novega! A sem podlegla skušnjavi in zdaj sem tu. Postopoma dojemam, da so Stare slike sijajna zadeva, v katero je mogoče verjeti in da je lepo biti zraven…In da takih kot so bile, nikoli več ne bo. Kdaj pa kdaj me kar napade tudi veliko navdušenje – gotovo se me loteva staroslikizem!…"
Nam pa je Milena Ožbolt povedala, da jo k pisanju spodbudi kakšen predmet, slika ali kaj podobnega. V Loški dolini živi že kar vrsto let, vmes so bili presledki ko je živela drugje, in v tem času se je nabralo kar precej spominov in različnih podatkov. Ljudje jo dobro poznajo, do "obisti" pravi, saj se veliko pogovarja z njimi, jih obiskuje in tako ji marsikaj povedo. To pa so za Mileno dragocene zgodbe. Vsaka je drugačna in vsaka je odsev razmer, v katerih je živel posameznik. Sama namenoma ne piše ganljivo, takih stvari ne želi brati, vendar pa se zgodi, da se kdaj neusmiljeno zjoče, ko opisuje kakšno zgodbo. Včasih pa se zgodi tudi veliko zabavnega.
Med bolj žalostne sodi opis zgodb, povezanih z italijanskim taboriščem na Rabu.
Mimo teh zgod ni mogla zbežati pove Milena Ožbolt, saj so del njen mladosti, čeprav v taborišču ni bila, ker je rojena kasneje, je pa v mladosti slišala veliko pričevanj o tem taborišču. Iz Loške doline je bilo tam interniranih preko 300 domačinov, 64 jih je tam umrlo. Še več pa jih je bilo iz Gorskega Kotarja, ki so ga Italijani popolnoma izpraznili in vasi požgali. Že kot otrok je velikokrat slišala o Rabu in šele sedaj dojema kako je ta postal nek simbol strahovitega trpljenja, saj so ljudje govorili, da huje kot na Rabu pa ne more biti. Ali pa če je bil kdo bolan, izčrpan, so rekli, ta je pa kot da bi iz Raba prišel.
Če v Loški dolini omeniš Rab vsakdo ve, da je bilo to nekaj strašnega, neko strašno trpljenje. Ko se je s to temo srečala, jo je ponudila uredniku strani Stareslike, ki jo je sprejel, čeprav nekako ne gre povsem v njihov kontekst , saj si ne želijo opisovanja medvojnega dogajanja. To so sedaj že spomini iz druge roke, mnogi pa so ji povedali, da ljudje o teh izkušnjah z Raba, niso hotel govoriti, ker se jim je zdelo, da je bilo to v nekem drugem vesolju, da tega nihče ne more razumeti in se bali ponovno podoživljati vso grozo, ki so jo prestali.
Ko so jo povabili k sodelovanju s stranjo Stareslike, se je zelo upirala, da bi pisala, ker se ji je zdelo, da ne bo imela kaj prispevati, da je vse prezahtevno. Počasi pa je speljala, piše rada, dediščina ji je dragocena, to ima v sebi, že od nekdaj. Vedno jo je privabljala pripovedna dediščina, narečja. Zanima jo kulinarična, oblačilna in druga dediščina. Pri tem sedaj uživa.
Ko ji kdo pove zgodbo, in ko vidi še kako sliko vse to z veseljem opiše. V 50 letih pa se je vse tako spremenilo, da je to nekaj neverjetnega. Izginilo je ogromno besed, veščin, znanja. Bosopeti šolarčki so bili nekaj normalnega še v njeni mladosti, danes pa imajo otroci vse mogoče obleke. Najbolj se je zabavala ob zapisu besede kavalecna, to je beseda iz Blok, ki pomeni, stol za "prasca klat" tega pa si tudi ne zna več vsak predstavljati, saj kdo pa danes še sam dela koline. Ob tem zapisu so našli veliko izrazov, za postopke odstranjevanje prašičjih ščetin; ošopat, omavžat, opauhat, opalužit, okalužit, obrit.
V vseh svojih prispevkih zavestno uporabi narečne besede, da te ne bi tako hitro izginile v pozabo. Žal pa se to dogaja zelo hitro, bil je v nekam muzeju, kjer so videli srp iz časa antike, podobnih oblik je bil tudi srp kot so ga uporabljali še v času njene mladosti, danes pa z njim nihče več ne zna žeti.
Marija Hribar direktorica Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica pove, da s skupino Stareslike sodelujejo že od leta 2013. Pove, da so pripravili so več zanimivih razstav in večerov, letos so v Starem trgu, v knjižnici, ob razstavi Karla Destovnika Kajuha, dodali razstavo fotografij. Lani so bo izidu Steinbergova Cerkniškega jezera predstavili tudi njegovo oljno sliko jezera.
To je pripravil urednik Stareslike Miloš Toni, dobili so 12 delov slike in spoznali povsem nove podobe, ki jih prej ni bilo mogoče opaziti.
Skupaj so pripravili dogodek-po praznikih diši, kjer je Milena Ožbolt pripovedovala svoje spomine ob fotografija s portala Stareslike. Vsak dan v Cerknici in dveh enotah knjižnice objavijo tiskano verzijo Stareslike. To je spodbudilo tudi tiste občane, ki niso člani knjižnice, da pridejo to prebrati. Tako so v zgodbe vključeni tudi starejši občani. Sicer pa so Stareslike genialna ideja, saj se tako ohranijo zgodbe, spomini, narečje, šege in navade itd.
Posebej jo je nagovorila zgodba o konju iz leta 1934, jezdec kmetske konjenice je bil tudi njen oče, kar jo je zelo presenetilo.
Marijo Hribar je presenetil tudi podatek, ki je bil na zadnji strani fotografije.
Seveda pa ni vse samo idilična zgodba o objavljanju starih slik, spominov, dogodkov in vsakršnih opisov. Dogaja se tudi, da jim kakšno fotografijo preprosto ukradejo in objavijo drugje. Tak primer je bil posnetek sankanja v Begunjah pri Cerknici leta 1959, ki so ga preprosto objavili kot primer sankanja v Srbiji. Miloš Toni. pravi, da slike snamejo ali ukradejo čeprav imajo na spletni strani napisano, da fotografij razen za objavo ne smejo uporabiti drugje, saj so ljudem obljubili, da jih bodo za vsako objavo vprašali. Vendar kljub temu posamezniki prepišejo cele članke, fotografije in podobno.
Ob 30-letnici državnosti Slovenije se pogosto pojavlja motiv slovenske trobojnice na vrhu Triglava, ki so jo tam razvili 12. junija 1991, posnetek tega dejanja pa je bil eden izmed najbolj ikoničnih slabih 14 dni pozneje na proslavi ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti naše države. To je bilo v resnici sklepno dejanje označevanja prisotnosti nekega naroda na nekem območju, ki ga tudi na naših tleh poznamo že dolgo. V oddaji Sledi časa se avtor oddaje Jure K. Čokl s sogovorniki tokrat ukvarja z vprašanjem, koliko po narodih imenovanih poti, plezalnih smeri in koč se je zvrstilo na ozemlju naše države, koliko slovenskih v tujini in zakaj je tovrstno označevanje ozemlja aktualno še danes.
Carinska služba je bila v obdobju nekdanje Jugoslavije, centraliziran in podrejena enemu središču v Beogradu, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju samostojne Slovenija in kako je to potekalo na mejnem prehodu Vrtojba pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Slovenija je izrazito zamujala s pripravo simbolov nove države. To je spoznal tudi fotograf časnika Delo Joco Žnidaršič, ki se je s skupino gorskih reševalcev 12. junija 1991 napotil na vrh Triglava posneti fotografijo za osamosvojitveno številko časopisa. Z dr. Ludvikom Toplakom, tedanjim predsednikom Družbenopolitičnega zbora, sta našla rešitev, ki pa je bila bolj posledica dobrega političnega občutka posameznika kot pa sistemske, kaj šele soglasne odločitve o simbolih nove države. Izvedeli bomo, da je Roman Lovrenčič iz Cerkvenjaka kot delavec Cestnega podjetja Maribor ob menjavi tabel z oznako države sledil dobrim občutkom in za zgodovino ohranil kar dve oznaki države, ki jima je potekel rok trajanja. Tudi zastava, ki jo je pet častnikov Teritorialne obrambe 26. junija 1991 slovesno izobesilo na osrednji slovesnosti ob razglasitvi državnosti, ima po besedah upokojenega polkovnika Andreja Kocbeka svojo zgodbo. O novih simbolih, ki so čez noč zamenjali stare, bomo govorili v tokratnih Sledeh časa. Pripravil jih je Stane Kocutar.
Slovenska desetdnevna vojna je bila, vsaj v svoji zgodnji fazi, predvsem vojna za mejne prehode. Formalno razžaljene zaradi izobešanja slovenskih državnih simbolov so jugoslovanske oblasti poslale več oklepnih kolon, ki bi naj simbole odstranile in z zasedbo prehodov tudi ohranile ozemeljsko celovitost na smrt bolne države. V ozadju je bila strateška šahovska igra mnogo pomembnejša in bolj kompleksna, kot je le dvigovanje ali spuščanje zastav; kdor ima vzpostavljen nadzor nad mejami, ima vzpostavljen nadzor nad državo. Zgodbe posameznih mejnih prehodov se med seboj razlikujejo, nekatere so agresorji zavzeli, pa jih potem predali. A največji mejni prehod v nekdanji Jugoslaviji – cestni mejni prehod Šentilj - ni nikoli padel v roke agresorju. Branilci so ga uspeli obraniti in bitka za Šentiljski mejni prehod je bila ena najbolj srditih v vsej vojni. Danes s publicistično dejavnostjo nekateri tedanji akterji poskušajo zbrati in povedati resnično zgodbo o takratnih dogajanjih, ki so bila večkrat tudi napačno ali zlonamerno predstavljena. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Eden ključnih ciljev nacistične okupacije leta 1941 sta bila izbris slovenskega naroda kot etnične enote in sprostitev poselitvenega ozemlja za nemške koloniste, ki naj bi »s plugom in mečem« pomenili utrjen branik začasne južne meje tretjega rajha. Nacisti so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem, kjer so po vnaprej pripravljenih seznamih kmalu zbrali prve skupine ljudi, namenjenih v izgnanstvo. Med njimi so bili najbolj zavedni in v preteklosti najbolj domoljubno izpostavljeni ljudje – učitelji, podjetniki, uradniki, duhovniki in drugi, ki so pomenili »slovensko motnjo« v razvijajočem se nemškem projektu bodoče etnične čistosti. Na izpraznjena območja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem in delno tudi Štajerskem pa Nemce iz Kanalske doline in Južne Tirolske. Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja. Prav na brestaniškem gradu so pred tridesetimi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo, ter na trpljenje in gorje, ki ga je v letih od 1941 do 1945 doživljalo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Med ljudstvi, ki so v času pred prihodom Rimljanov živela na območju današnje Slovenije, so zagotovo zelo zanimivi Japodi, o katerih se še dandanes krešejo različna mnenja, kdo so pravzaprav bili in kje je bilo njihovo glavno mesto. Po starejših virih naj bi bilo to v Metúljah na Blokah na Notranjskem, drugi menijo, da je bil to Šmihel pod Nanosom, spet tretji, da je bilo na Hrvaškem v Matuljih, ali v Gorskem kotarju, kjer velja omeniti hrib Velika in Mala Viničica pri Jospidolu pri Ogulinu, kamor pa dejansko stroka vse od 19. stoletja naprej umešča japodsko glavno mesto Metulum. Glede na pisne vire velja za osrednje ozemlje Japodov Lika, kjer naj bi bila tudi večina njihovih naselbin. Seveda pa sledove Japodov najdemo tudi v Kordunu na Hrvaškem, v Pounju v današnji Bosni in Hercegovini, v okolici Bihača, pa seveda tudi na območju današnje Slovenije v Beli krajini in na Notranjskem vse do Razdrtega. Več o tem zanimivem ljudstvu ali skupnosti pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
V Šmarci pri Kamniku je že v prvih letih po drugi svetovni vojni stala tovarna ščetk bratov Naglič. In čeprav bi bila sama zgodba o tej pozabljeni obrti dovolj zanimiva, se v oddaji Sledi časa danes posvečamo mlajšemu izmed bratov, Petru. Ob poslovni žilici je mož vse življenje fotografiral. To ni bilo sredi prejšnjega desetletja nič posebnega, a Peter se je svojemu konjičku strastno zapisal že v časih, ko je bila fotografija še v povojih. Danes njegovo delo spet odkriva, razstavlja in preučuje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki ga je obiskal Marko Radmilovič.
O obnovi in zagonu našega gospodarstva po koncu druge svetovne vojne
Prvi maj, praznik solidarnosti delavcev vsega sveta, je skozi zgodovino doživel številne preobrazbe. V prvih obdobjih praznovanja je rušil in v poznejših utrjeval razmerja politične moči. Razvil je bogato obredje in simbole in skupaj z njimi ustvaril neizbrisno idejno, politično in kulturno dediščino. Tokratne Sledi časa odkrivajo oblike praznovanja praznika dela do druge svetovne vojne. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot »Viniška republika«. 25. aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal 5 dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci Občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Do spontanih uporov pa je prihajalo tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju, in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko. Več o njej pa v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Milan Trobič.
Ko se je Jurij Vega konec osemnajstega stoletja potil nad svojimi logaritmi, si ni predstavljal, da bo čez več kot dve stoletji dal ime stroju, ki bi vse njegove kalkulacije, kar jih je v življenju napravil, izračunal v delčku sekunde. Vega je novi slovenski superračunalnik, ki je postavljen na mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti – Izumu. A v oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič ne vodi le na ekskurzijo v klet, kjer domuje ta digitalna zver, temveč se odpravljamo tudi v zgodovino; v sedemdeseta in osemdeseta, ko je bilo v naših krajih doma že kar nekaj zelo spodobnih računalniških sistemov.
April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje. Tako so na današnji dan leta 1941 v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. O dveh pomembnih srednjeveških letnicah za mesto Celje bomo govorili v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato se bomo v oddaji Sledi časa bolj osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, oblačilni modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo do srednjega veka, njena zlata doba je napočila v drugi polovici 19. stoletja. Z obiskom Tržiča in Žirov, kjer še vedno obstajajo specializirani obrati in vznikajo nova čevljarska podjetja, pa je Špela Šebenik slovenski čevljarski zgodbi sledila tudi v povojno obdobje najbolj znanih tovarn čevljev pri nas.
Pesnjenje v narečju ni ravno pogosta pesniška praksa. Narečje se vsaj na teoretskem nivoju ne strinja z vzvišenim poslanstvom jezika, ki s svojo zbornostjo tudi dokazuje zrelost in potenco nekega naroda za pesniško besedo. A narečja se ne dajo tako zlahka. Slovenski pesnik Ervin Fritz je pred dvema letoma izdal pesniško zbirko v »savinjski govorici«, narečju svojega otroštva in mladosti. Ob mednarodnem dnevu poezije bomo v oddaji »Sledi časa« tako pokukali v ta del pesniškega ustvarjanja. Pesnika, ki je bil vse življenje sodelavec naše medijske hiše, je nazaj v radijske prostore povabil Marko Radmilovič.
Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Naslov današnje oddaje je: Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika: petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo. Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Nastopa tudi v pregovorih, recimo: Na svojem gnojišču je petelin gospod ali Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči. Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Danes bi, če bi bilo vse prav, veselo pustovali. Nekateri sicer menijo, da gre za preostanek nekdanje folklore, ki je sicer imela globoke in smiselne korenine, zdaj, ko je dobila sodobno preobleko, pa je postala zelo površinska in posledica tega sta razbrzdanost in pijančevanje. Pustne šege in navade so v preteklosti različne posvetne in cerkvene oblasti poskušale zatreti, vendar je slovenska pustna dediščina ostala pestra in bogata. Tokrat v oddaji Sledi časa o nekaterih vidikih pustnih praznovanj z nekoliko drugačnimi pogledi na Cerkljansko laufarijo.
Neveljaven email naslov