Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
To so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. Zato ni presenetljivo, da je bil ta spletni portal lani uvrščen med najbolj priljubljene bloge o kulturi v naši državi. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Vsakdanji ritem življenja, ki ga zaznamuje nenehno hitenje, nas vse bolj siromaši, saj izgubljamo stik s soljudmi, še posebno s starejšimi rodovi, ki s svojimi izkušnjami, spomini, pripovedmi in izročilom prepogosto ostajajo prezrti. Vendar le ni vse tako črno, kot se zdi. Obstaja namreč vrsta projektov ter pobud posameznikov in skupin, ki načrtno ohranjajo izročilno podobo in zavedanje o preteklih obdobjih, spreminjajočih se podobah krajev in ljudi. Eden takih projektov je zagotovo spletna stran StareSlike, ki deluje v Cerknici že dobrih šest let.
Na spletni strani StareSlike objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje tako Notranjske, kot območje "Zelenega Krasa" in drugih koncev in krajev. Tako nam omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in v tujini.
Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo, občasno pa sodelujejo tudi pri postavitvi samostojnih razstav ali ob priložnostnih dogodkih.
Z objavami na spletni strani ohranjajo krajevno izročilo in ga vsaj delno varujejo pred pozabo. V prispevkih lahko zaslutimo življenjske zgodbe, usode posameznikov, ki so že davno odšli, vendar so zaznamovali svoj življenjski prostor. V zgodbah nastopajo ljudje, ki niso dobili pomembnejšega mesta v zgodovinskih zapisih, so pa v svojem času sooblikovali okolje, iz katerega izhajajo ustvarjalci, sodelavci projekta StareSlike.
V knjižnici Jožeta Udoviča v Cerknici vsak objavljen prispevek natisnejo in ponudijo bralcem, ki nimajo svojega računalnika ali dostopa do svetovnega spleta. Tako pogosto objavljanje jim omogoča mreža sodelavcev, ki pomagajo pri zbiranju podatkov.
Fotografije za objavo pridobivajo iz različnih zbirk. Sodelujejo tudi s Slovenskim etnografskim muzejem in Slovenskim šolskim muzejem.
Fotografije objavljajo z namenom, da bi se ohranili spomini, povezani z vsebino posamezne fotografije.
StareSlike so spletna stran, na kateri objavljajo prispevke. Glavna tema je krajevno izročilo – spomini vseh tistih, ki sodelujejo pri nastajanju starih slik, pa tudi tistih, ki članke berejo in komentirajo, bodisi v elektronski ali pisni obliki. To so tako sorodniki in prijatelji sodelujočih kot tudi vsi drugi, ki jim je ta tematika blizu. Ožja ekipa vsak dan izbere temo prispevkov, ki jih bo objavila. Ob objavah na spletni strani pa je dodana možnost, da lahko bralec prisluhne tudi govornim prispevkom.
Miloš Toni, urednik spletne strani, pravi, da se je vse začelo leta 2010. Od takrat vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, objavijo po en prispevek.
Toni tudi pove, da je osnova za vsak prispevek fotografija, ki jo fotografsko obdelajo – to pomeni, da jo preslikajo, povečajo, izostrijo in prikažejo stvari, ki na sami fotografiji niso opazne. Ob tem ob strani skenirajo razglednice ali fotografije z vsem dodatki, ki jih ima izvirni dokument – robovi, okraski, dopisi in podobnim. Fotografije so največkrat zelo majhne, od 5 do 7 cm; največje fotografije, ki so jih izdelovali nekoč, so bile tako velike kot razglednice.
Bralce usmerijo na podrobnosti, ki prej niso opazili. Ti se odzivajo s komentarji; največ jih je tam, kjer je kakšna napaka – takoj opozorijo nanjo in jo popravijo. Zato se te objave vedno dopolnjujejo in izboljšujejo. Povprečno je od 1.400 do 1.500 ogledov na dan, prijavijo se obiskovalci s 300 ali celo 500 različnih računalnikov z vseh celin. Opažajo, da imajo stalne bralce v Avstraliji, Kanadi, ZDA – to so izseljenci, mogoče celo treh rodov. Tudi oni s svojimi komentarji in zamislimi popestrijo objave. Glede na to, kako delujejo, gradiva, ki ga objavijo, ne hranijo – vse namreč, kot rečeno, čim bolj kakovostno skenirajo in spravijo na računalnike, fotografije in drugo pa čim hitreje vrnejo lastnikom.
Ljudje so namreč nezaupljivi, ko kdo hoče od njih kakšne fotografije –navezani so nanje. Te objave so pripravili tudi v tiskani obliki; ciljno občinstvo so namreč prebivalci, starejši od 40 let, in ti so najbolj nevešči dela z računalnikom. Zato že nekaj let sodelujejo s knjižnico Jožeta Udoviča iz Cerknice in njenimi podružnicami na Rakeku in v Starem Trgu, in v teh članek vsako jutro, ko je na spletu, natisnejo in ponudijo bralcem. Stalnih sodelavcev portala je 15, v 6-ih letih so objavili 2.300 prispevkov. Poskušajo ohraniti enotno obliko, vendar tudi posebnosti jezika.
In kaj je Miloš Toni zapisal o sebi na spletni strani StareSlike: "Dovolj sem star, da bi bil lahko tudi v Stareslike. Vse življenje sem delal z računalniki, sedaj pa sem v pokoju, da lahko v miru delam, kar me veseli – z računalniki. Stareslike sem začel iz potrebe. Doma se je nabrala veliko fotografij, na katerih pa ni več mogoče prepoznati ljudi. Preprosto, nikogar več ni, ki bi jih prepoznal. Sklenil sem, da ne bom pustil, da bi se pozabilo na ljudi, ki so na mojih fotografijah. Imam ženo in dve hčerki, ki me podpirajo pri vsaki nenavadni zadevi, ki se je lotim. Hčerki sta že zdavnaj odleteli iz gnezda v svet. Sedaj sem zadovoljen, da sta vsaj v Evropi. Rad in veliko sem kolesaril. Na svojih poteh sem spoznal, da sem del okolja, kjer živim. Gozdovi in poti po njih so mi odkrili, da je tu lepo. Aja, veseli me tudi fotografija."
Alojz Mazij sodeluje pri projektu StareSlike že štiri leta. Za sodelovanje ga je navdušil kolega Dušan Gogala.
Najprej je tesno sodeloval z Gogalo in Milošem Tonijem, pozneje pa je začel tudi sam pisati prispevke. Alojz opisuje dogodke in stare slike z Bloške planote, ki v preteklosti niso bili tako znani. Tak primer so odhodi ljudi v Združene države Amerike in njihove vrnitve.
Veliko Bločank in Bločanov je namreč odhajalo ne samo na vzhod ZDA, v okolico Pensilvanije ali Clevelanda, ampak tudi daleč v notranjost, na primer v Colorado in Denver, v katerih so delali v rudnikih, veliko pa so delali tudi v gozdovih.
Mazij opisuje tudi odhode ljudi v Francijo pred drugo svetovno vojno, zanimajo pa ga še bloški trgovci z voli in sejmarji, ki so hodili na Dolenjsko in v Belo krajino.
Alojz Mazij je dolgoletni gospodarstvenik, ki je zdaj v pokoju. V njegovih prispevkih je veliko gospodarske tematike, saj se je z gospodarstvom ukvarjal več kot 40 let. Zanimajo pa ga tudi druge teme; žal mu je, da je veliko zgodb preslišal. Njegov oče je bil krojač in k njemu so hodili z vse Bloške planote in iz Cerkniške doline, da bi jim sešil oblačila. Ob tem so pri očetu vasovali in pripovedovali zgodbe. Kot majhen otrok jih je poslušal, nekaj si jih je tudi zapomnil, veliko pa jih je pozabil. Danes obžaluje, da si jih ni zapisal. Njegova mama pa je bila navdušena pevka in pripovedovalka zgodb, zato je oboje všeč tudi njemu.
Najbolj so ga presenetile zgodbe ljudi iz ameriških rudnikov. Tam je bilo nekaj družin iz Blok in ko sta se srečala neki fant in dekle, sta se poročila in odhitela domov, da dekleta ne bi presenetil porod. Želela sta, da bi se otrok rodil doma na Blokah; to je bilo leta 1905.
Njuna hčerkica pa se je rodila na ladji in kapitan jo je krstil za Loren, kot se je imenovala francoska ladja, na kateri so pluli. Ko so prišli domov, so jo še enkrat krstili, saj njenega ladijskega imena ni znal nihče ne izgovoriti ne napisati.
Ta deklica je bila mama pripovedovalke te zgodbe, ki jo je zapisal Anton. Gospa je stara že več kot 90 let. Alojz Mazij je ob sliki zapisal: " Marija – Mica je s svojo hčerko vsa leta preživela v Mali gasi. Starši njenega nesojenega moža so ji prepisali eno njivo. Tako kot mnoge bloške ženske se je preživljala tudi z izdelavo zobotrebcev. To delo je družilo sosede v dolgih zimskih večerih." Sicer pa ob prejšnjih dveh fotografijah lahko vidimo, da pisci člankov za StareSlike, ob skenirani "glavni fotografiji" dodajo tudi izsečke te fotografije, in tako dobi članek dodano vrednost.
Sicer pa Mazij pravi, da ljudje radi posodijo gradivo, ki ga imajo v lasti, vendar je le redko urejeno, največkrat je v kartonskih škatlah. Raje pokažejo fotografije veselih dogodkov.
Najzanimivejše so najstarejše fotografije in dokumenti; eden najstarejših je odpustno pismo avstro-ogrskega vojaka, ki se je po bitki pri Hradcu Kralovem na Češkem, v kateri je Avstro-Ogrska izgubila vojno proti Prusiji, po 12-ih letih vojaške službe lahko vrnil domov na Bloke. Nato je preučeval tudi zgodovino polka, v katerem je ta mož služil.
Pri zbiranju fotografij pa velja, naj bodo iz leta 1970, mogoče 1975, ko so se začeli Bloški teki.
Dušan Gogala pri projektu StareSlike ni sodeloval od začetka, ekipi se je pridružil malce pozneje.
Na mostu v Cerknici je srečal Miloša Tonija in mu zaupal željo, da bi tudi sam kaj napisal za StareSlike. Dušan ne bi bil Dušan, če ne bi takoj postregel z anekdoto o mostu, na katerem se je začelo njegovo sodelovanje pri tem projektu. Gogala pove, da sta se na mostu pred leti dobivala soseda Mesojedec in Rakovec, pri Gorjupu pa so imel psa Mora. V tistem času je bil italijanski zunanji predsednik Aldo Moro. Možakarja sta si na mostu vsako jutro izmenjavala novice. Pa pravi eden drugemu, da so Mora ubili, drugi pa –ker je mislil, da gre za sosedovega kužka – odgovori, da je bilo to prav, ker je bil nevaren za ljudi. S to šalo se je začelo. Najprej je napisal prispevek o nekem starem mlinu – zanj je dobil fotografije znancev, nekaj pa jih je imel tudi sam.
Na začetku je za opis ene fotografije potreboval 2 do 3 ure, pozneje je v enem samem dnevu obdelal kar 3. Danes potrebuje 14 dni za oblikovanje prispevka. Vse pa se je začelo z željo, da bi napisal knjigo za svoje potomce. Pozneje je te krajše zgodbe iz nastajajoče knjige vključil v članke za StareSlike. Najraje izbira tematiko, ki je vezana na kakšno anekdoto. Tak primer je bila nogometna tekma v Begunjah pri Cerknici iz leta 1952. Tam je bilo veliko prekrškov in domačinke so organizirale prvo pomoč, vsak, ki je bil poškodovan, pa je za poživitev dobil šilce žganja.
Pa dodajmo še odlomek iz članka o nogometni tekmi: »Sodnik je bil Cerkničan Janez Kebe - Štefe z Velike gase. Celo on kot sodnik je dal gol za Cerknico, in to z roko – ter ga kljub protestom preostalih igralcev in gledalcev priznal. Zmagali so Begunjci z rezultatom 3 : 2. Enkrat je za Begunje zadel Slavko Tornič, dvakrat pa njegov stric France. Seveda pa to še ni vse. Begunjci so za vsak primer organizirali zdravstveno okrepčevalno ekipo, ki je dežurala ob igrišču. To ekipo so sestavljale mlade, brhke Begunjke. Po vsakem prekršku so igralcu, ki je obležal, priskočile na pomoč s šilcem prave kave in šilcem žganja. Zato se je po igrišču od “silnih bolečin” zvijalo vedno več igralcev. Celo sodnik je začutil bolečino in padel po tleh in tudi on je moral dobiti poživilo. Šele nato se je tekma lahko nadaljevala. Ker so Begunjci radodarni, je količina kave in žganja zdržala vso tekmo. Bralcu tega prispevka prepuščam presojo o blagodejni uspešnosti kombinacije kave in žganja ter lepih Begunjk, saj so bili vsi igralci s sodnikom vred ob koncu tekme zdravi in nobenega ni nič bolelo.«
Sam tudi zbira in objavlja stare izraze, ki so že šli v pozabo. Sicer pa ga v trgovini, v katero gre vsak dan, ustavljajo ljudje, komentirajo njegove članke in mu prinašajo fotografije. Najbolj opažena je bila njegova fotografija prvega razreda osnovne šole iz leta 1954. Zanimajo ga tudi pustne dogodivščine in vreme – sam namreč meri vremenske podatke za ARSO.
Dušan Gogala je na spletni strani StareSlike o sebi zapisal tole: "Rodil sem se 7. 11. 1947 doma v Cerknici. Pri porodu je bila babica Anica Obreza in moja teta Fanči. Teta je šla takoj poročat očetu v trgovino, kjer je prodajal čevlje in mu rekla: »Fant je.«V Cerknici sem končal osnovno šolo, v Ljubljani pa Tehniško šolo strojne stroke in Fakulteto za strojništvo. Vojake sem služil leta 1974. Najprej v Zadru v artiljeriski šoli rezervnih vojaških starešin, nato pa sem stažiral v Ajdovščini in v Črnomlju. Med študijem sem imel štipendijo Kovinoplastike Lož, kjer sem se zaposlil 5. 2. 1973. Začel sem kot pripravnik na področju razvoja okovja. Moj mentor je bil France Kovačič. Pripravnik sem bil 10 mesecev. Nato sem bil celotno delovno dobo zaposlen v tem čudovitem podjetju. Sem poročen, imam sina in hči. Leta 1981 me je Denis naučil voziti traktor. Zdaj sem upokojen. Nekaj mesecev pred upokojitvijo sem kupil nekaj gozda. Prvo hojo sem podrl, ko sem imel že 63 let. Imel sem srečo, pa tudi tisti, ki so bili takrat z menoj, saj hoja ni padla tja, kamor sem predvidel. Sošolec me je leta 2010 informiral, da se na internetu objavljajo cerkniške stare slike. Ko sem jih pogledal, se mi je zdelo zares zanimivo. Kmalu zatem sem pred Gorjupom srečal Miloša in od takrat včasih kaj napišem za Stareslike. Spoznal pa sem, da je spomin zelo porozen. O kakem dogodku je več mnenj, pa tudi pozabi se kaj. Tudi jaz večkrat pozabim, da sem kaj pozabil, zato pa za pomoč vprašam Šajnovega Staneta, pa Ladota Urbanca, Ljerko Zagorjanovo, Staneta Urha in še mnogo drugih. Vesel sem tudi vsakega komentarja."
Dušana Gogalo zanimajo tudi pustne dogodivščine, sprevodi in maske. Fotografije pusta v Cerknici iz obdobja pred vojno so zelo redke.
Fotografije pustnih sprevodov so se v večjem številu pojavile šele po letu 1954.
Milena Ožbolt piše o sebi na strani StareSlike: " Ko sem se precej pred dobo plastike rodila, se je teta Johana v Ameriki za zmeraj nehala oglašati, menda zato, ker mi niso dali njenega imena, čeprav je prispevala zajeten paket, da bi jaz laže preživela – dali so mi dali »rusko« ime!… A se vseeno kar dobro počutim z njim. Od vseh poklicev v življenju sem najraje stara mama, to že moram reči. Me pa – še vedno – zanima vse počez kar je lepega, dobrega, koristnega, resničnega. Čas me je že povozil, a če ne bo hujšega… Najljubše izrazno sredstvo mi je beseda, ki po mojem prepričanju JE konj, v družbi s sliko še toliko močnejši. A tudi ločilo je sporočilo… Mar mi je slovenska dediščina, zato o tem včasih kaj malega napišem. Nič od naštetega pa ni moj poklic, kruh sem si služila v povsem drugi zgodbi. Vedno pa sem delala reči, ki jih nisem znala in ko sem se ravno za silo naučila, me je že doletelo kaj drugega. Se to res vsem dogaja? Starih slik sem se – glede na nekaj izkušenj – dolgo otepala v strahu, da ne bom znala, zmogla, nič razumela in nič koristnega naredila, čeprav me je kajpada mikalo – ko je bilo pa spet nekaj novega! A sem podlegla skušnjavi in zdaj sem tu. Postopoma dojemam, da so Stare slike sijajna zadeva, v katero je mogoče verjeti in da je lepo biti zraven…In da takih kot so bile, nikoli več ne bo. Kdaj pa kdaj me kar napade tudi veliko navdušenje – gotovo se me loteva staroslikizem!…"
Nam pa je Milena Ožbolt povedala, da jo k pisanju spodbudi kakšen predmet, slika ali kaj podobnega. V Loški dolini živi že kar vrsto let, vmes so bili presledki ko je živela drugje, in v tem času se je nabralo kar precej spominov in različnih podatkov. Ljudje jo dobro poznajo, do "obisti" pravi, saj se veliko pogovarja z njimi, jih obiskuje in tako ji marsikaj povedo. To pa so za Mileno dragocene zgodbe. Vsaka je drugačna in vsaka je odsev razmer, v katerih je živel posameznik. Sama namenoma ne piše ganljivo, takih stvari ne želi brati, vendar pa se zgodi, da se kdaj neusmiljeno zjoče, ko opisuje kakšno zgodbo. Včasih pa se zgodi tudi veliko zabavnega.
Med bolj žalostne sodi opis zgodb, povezanih z italijanskim taboriščem na Rabu.
Mimo teh zgod ni mogla zbežati pove Milena Ožbolt, saj so del njen mladosti, čeprav v taborišču ni bila, ker je rojena kasneje, je pa v mladosti slišala veliko pričevanj o tem taborišču. Iz Loške doline je bilo tam interniranih preko 300 domačinov, 64 jih je tam umrlo. Še več pa jih je bilo iz Gorskega Kotarja, ki so ga Italijani popolnoma izpraznili in vasi požgali. Že kot otrok je velikokrat slišala o Rabu in šele sedaj dojema kako je ta postal nek simbol strahovitega trpljenja, saj so ljudje govorili, da huje kot na Rabu pa ne more biti. Ali pa če je bil kdo bolan, izčrpan, so rekli, ta je pa kot da bi iz Raba prišel.
Če v Loški dolini omeniš Rab vsakdo ve, da je bilo to nekaj strašnega, neko strašno trpljenje. Ko se je s to temo srečala, jo je ponudila uredniku strani Stareslike, ki jo je sprejel, čeprav nekako ne gre povsem v njihov kontekst , saj si ne želijo opisovanja medvojnega dogajanja. To so sedaj že spomini iz druge roke, mnogi pa so ji povedali, da ljudje o teh izkušnjah z Raba, niso hotel govoriti, ker se jim je zdelo, da je bilo to v nekem drugem vesolju, da tega nihče ne more razumeti in se bali ponovno podoživljati vso grozo, ki so jo prestali.
Ko so jo povabili k sodelovanju s stranjo Stareslike, se je zelo upirala, da bi pisala, ker se ji je zdelo, da ne bo imela kaj prispevati, da je vse prezahtevno. Počasi pa je speljala, piše rada, dediščina ji je dragocena, to ima v sebi, že od nekdaj. Vedno jo je privabljala pripovedna dediščina, narečja. Zanima jo kulinarična, oblačilna in druga dediščina. Pri tem sedaj uživa.
Ko ji kdo pove zgodbo, in ko vidi še kako sliko vse to z veseljem opiše. V 50 letih pa se je vse tako spremenilo, da je to nekaj neverjetnega. Izginilo je ogromno besed, veščin, znanja. Bosopeti šolarčki so bili nekaj normalnega še v njeni mladosti, danes pa imajo otroci vse mogoče obleke. Najbolj se je zabavala ob zapisu besede kavalecna, to je beseda iz Blok, ki pomeni, stol za "prasca klat" tega pa si tudi ne zna več vsak predstavljati, saj kdo pa danes še sam dela koline. Ob tem zapisu so našli veliko izrazov, za postopke odstranjevanje prašičjih ščetin; ošopat, omavžat, opauhat, opalužit, okalužit, obrit.
V vseh svojih prispevkih zavestno uporabi narečne besede, da te ne bi tako hitro izginile v pozabo. Žal pa se to dogaja zelo hitro, bil je v nekam muzeju, kjer so videli srp iz časa antike, podobnih oblik je bil tudi srp kot so ga uporabljali še v času njene mladosti, danes pa z njim nihče več ne zna žeti.
Marija Hribar direktorica Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica pove, da s skupino Stareslike sodelujejo že od leta 2013. Pove, da so pripravili so več zanimivih razstav in večerov, letos so v Starem trgu, v knjižnici, ob razstavi Karla Destovnika Kajuha, dodali razstavo fotografij. Lani so bo izidu Steinbergova Cerkniškega jezera predstavili tudi njegovo oljno sliko jezera.
To je pripravil urednik Stareslike Miloš Toni, dobili so 12 delov slike in spoznali povsem nove podobe, ki jih prej ni bilo mogoče opaziti.
Skupaj so pripravili dogodek-po praznikih diši, kjer je Milena Ožbolt pripovedovala svoje spomine ob fotografija s portala Stareslike. Vsak dan v Cerknici in dveh enotah knjižnice objavijo tiskano verzijo Stareslike. To je spodbudilo tudi tiste občane, ki niso člani knjižnice, da pridejo to prebrati. Tako so v zgodbe vključeni tudi starejši občani. Sicer pa so Stareslike genialna ideja, saj se tako ohranijo zgodbe, spomini, narečje, šege in navade itd.
Posebej jo je nagovorila zgodba o konju iz leta 1934, jezdec kmetske konjenice je bil tudi njen oče, kar jo je zelo presenetilo.
Marijo Hribar je presenetil tudi podatek, ki je bil na zadnji strani fotografije.
Seveda pa ni vse samo idilična zgodba o objavljanju starih slik, spominov, dogodkov in vsakršnih opisov. Dogaja se tudi, da jim kakšno fotografijo preprosto ukradejo in objavijo drugje. Tak primer je bil posnetek sankanja v Begunjah pri Cerknici leta 1959, ki so ga preprosto objavili kot primer sankanja v Srbiji. Miloš Toni. pravi, da slike snamejo ali ukradejo čeprav imajo na spletni strani napisano, da fotografij razen za objavo ne smejo uporabiti drugje, saj so ljudem obljubili, da jih bodo za vsako objavo vprašali. Vendar kljub temu posamezniki prepišejo cele članke, fotografije in podobno.
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
To so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. Zato ni presenetljivo, da je bil ta spletni portal lani uvrščen med najbolj priljubljene bloge o kulturi v naši državi. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Vsakdanji ritem življenja, ki ga zaznamuje nenehno hitenje, nas vse bolj siromaši, saj izgubljamo stik s soljudmi, še posebno s starejšimi rodovi, ki s svojimi izkušnjami, spomini, pripovedmi in izročilom prepogosto ostajajo prezrti. Vendar le ni vse tako črno, kot se zdi. Obstaja namreč vrsta projektov ter pobud posameznikov in skupin, ki načrtno ohranjajo izročilno podobo in zavedanje o preteklih obdobjih, spreminjajočih se podobah krajev in ljudi. Eden takih projektov je zagotovo spletna stran StareSlike, ki deluje v Cerknici že dobrih šest let.
Na spletni strani StareSlike objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje tako Notranjske, kot območje "Zelenega Krasa" in drugih koncev in krajev. Tako nam omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in v tujini.
Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo, občasno pa sodelujejo tudi pri postavitvi samostojnih razstav ali ob priložnostnih dogodkih.
Z objavami na spletni strani ohranjajo krajevno izročilo in ga vsaj delno varujejo pred pozabo. V prispevkih lahko zaslutimo življenjske zgodbe, usode posameznikov, ki so že davno odšli, vendar so zaznamovali svoj življenjski prostor. V zgodbah nastopajo ljudje, ki niso dobili pomembnejšega mesta v zgodovinskih zapisih, so pa v svojem času sooblikovali okolje, iz katerega izhajajo ustvarjalci, sodelavci projekta StareSlike.
V knjižnici Jožeta Udoviča v Cerknici vsak objavljen prispevek natisnejo in ponudijo bralcem, ki nimajo svojega računalnika ali dostopa do svetovnega spleta. Tako pogosto objavljanje jim omogoča mreža sodelavcev, ki pomagajo pri zbiranju podatkov.
Fotografije za objavo pridobivajo iz različnih zbirk. Sodelujejo tudi s Slovenskim etnografskim muzejem in Slovenskim šolskim muzejem.
Fotografije objavljajo z namenom, da bi se ohranili spomini, povezani z vsebino posamezne fotografije.
StareSlike so spletna stran, na kateri objavljajo prispevke. Glavna tema je krajevno izročilo – spomini vseh tistih, ki sodelujejo pri nastajanju starih slik, pa tudi tistih, ki članke berejo in komentirajo, bodisi v elektronski ali pisni obliki. To so tako sorodniki in prijatelji sodelujočih kot tudi vsi drugi, ki jim je ta tematika blizu. Ožja ekipa vsak dan izbere temo prispevkov, ki jih bo objavila. Ob objavah na spletni strani pa je dodana možnost, da lahko bralec prisluhne tudi govornim prispevkom.
Miloš Toni, urednik spletne strani, pravi, da se je vse začelo leta 2010. Od takrat vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, objavijo po en prispevek.
Toni tudi pove, da je osnova za vsak prispevek fotografija, ki jo fotografsko obdelajo – to pomeni, da jo preslikajo, povečajo, izostrijo in prikažejo stvari, ki na sami fotografiji niso opazne. Ob tem ob strani skenirajo razglednice ali fotografije z vsem dodatki, ki jih ima izvirni dokument – robovi, okraski, dopisi in podobnim. Fotografije so največkrat zelo majhne, od 5 do 7 cm; največje fotografije, ki so jih izdelovali nekoč, so bile tako velike kot razglednice.
Bralce usmerijo na podrobnosti, ki prej niso opazili. Ti se odzivajo s komentarji; največ jih je tam, kjer je kakšna napaka – takoj opozorijo nanjo in jo popravijo. Zato se te objave vedno dopolnjujejo in izboljšujejo. Povprečno je od 1.400 do 1.500 ogledov na dan, prijavijo se obiskovalci s 300 ali celo 500 različnih računalnikov z vseh celin. Opažajo, da imajo stalne bralce v Avstraliji, Kanadi, ZDA – to so izseljenci, mogoče celo treh rodov. Tudi oni s svojimi komentarji in zamislimi popestrijo objave. Glede na to, kako delujejo, gradiva, ki ga objavijo, ne hranijo – vse namreč, kot rečeno, čim bolj kakovostno skenirajo in spravijo na računalnike, fotografije in drugo pa čim hitreje vrnejo lastnikom.
Ljudje so namreč nezaupljivi, ko kdo hoče od njih kakšne fotografije –navezani so nanje. Te objave so pripravili tudi v tiskani obliki; ciljno občinstvo so namreč prebivalci, starejši od 40 let, in ti so najbolj nevešči dela z računalnikom. Zato že nekaj let sodelujejo s knjižnico Jožeta Udoviča iz Cerknice in njenimi podružnicami na Rakeku in v Starem Trgu, in v teh članek vsako jutro, ko je na spletu, natisnejo in ponudijo bralcem. Stalnih sodelavcev portala je 15, v 6-ih letih so objavili 2.300 prispevkov. Poskušajo ohraniti enotno obliko, vendar tudi posebnosti jezika.
In kaj je Miloš Toni zapisal o sebi na spletni strani StareSlike: "Dovolj sem star, da bi bil lahko tudi v Stareslike. Vse življenje sem delal z računalniki, sedaj pa sem v pokoju, da lahko v miru delam, kar me veseli – z računalniki. Stareslike sem začel iz potrebe. Doma se je nabrala veliko fotografij, na katerih pa ni več mogoče prepoznati ljudi. Preprosto, nikogar več ni, ki bi jih prepoznal. Sklenil sem, da ne bom pustil, da bi se pozabilo na ljudi, ki so na mojih fotografijah. Imam ženo in dve hčerki, ki me podpirajo pri vsaki nenavadni zadevi, ki se je lotim. Hčerki sta že zdavnaj odleteli iz gnezda v svet. Sedaj sem zadovoljen, da sta vsaj v Evropi. Rad in veliko sem kolesaril. Na svojih poteh sem spoznal, da sem del okolja, kjer živim. Gozdovi in poti po njih so mi odkrili, da je tu lepo. Aja, veseli me tudi fotografija."
Alojz Mazij sodeluje pri projektu StareSlike že štiri leta. Za sodelovanje ga je navdušil kolega Dušan Gogala.
Najprej je tesno sodeloval z Gogalo in Milošem Tonijem, pozneje pa je začel tudi sam pisati prispevke. Alojz opisuje dogodke in stare slike z Bloške planote, ki v preteklosti niso bili tako znani. Tak primer so odhodi ljudi v Združene države Amerike in njihove vrnitve.
Veliko Bločank in Bločanov je namreč odhajalo ne samo na vzhod ZDA, v okolico Pensilvanije ali Clevelanda, ampak tudi daleč v notranjost, na primer v Colorado in Denver, v katerih so delali v rudnikih, veliko pa so delali tudi v gozdovih.
Mazij opisuje tudi odhode ljudi v Francijo pred drugo svetovno vojno, zanimajo pa ga še bloški trgovci z voli in sejmarji, ki so hodili na Dolenjsko in v Belo krajino.
Alojz Mazij je dolgoletni gospodarstvenik, ki je zdaj v pokoju. V njegovih prispevkih je veliko gospodarske tematike, saj se je z gospodarstvom ukvarjal več kot 40 let. Zanimajo pa ga tudi druge teme; žal mu je, da je veliko zgodb preslišal. Njegov oče je bil krojač in k njemu so hodili z vse Bloške planote in iz Cerkniške doline, da bi jim sešil oblačila. Ob tem so pri očetu vasovali in pripovedovali zgodbe. Kot majhen otrok jih je poslušal, nekaj si jih je tudi zapomnil, veliko pa jih je pozabil. Danes obžaluje, da si jih ni zapisal. Njegova mama pa je bila navdušena pevka in pripovedovalka zgodb, zato je oboje všeč tudi njemu.
Najbolj so ga presenetile zgodbe ljudi iz ameriških rudnikov. Tam je bilo nekaj družin iz Blok in ko sta se srečala neki fant in dekle, sta se poročila in odhitela domov, da dekleta ne bi presenetil porod. Želela sta, da bi se otrok rodil doma na Blokah; to je bilo leta 1905.
Njuna hčerkica pa se je rodila na ladji in kapitan jo je krstil za Loren, kot se je imenovala francoska ladja, na kateri so pluli. Ko so prišli domov, so jo še enkrat krstili, saj njenega ladijskega imena ni znal nihče ne izgovoriti ne napisati.
Ta deklica je bila mama pripovedovalke te zgodbe, ki jo je zapisal Anton. Gospa je stara že več kot 90 let. Alojz Mazij je ob sliki zapisal: " Marija – Mica je s svojo hčerko vsa leta preživela v Mali gasi. Starši njenega nesojenega moža so ji prepisali eno njivo. Tako kot mnoge bloške ženske se je preživljala tudi z izdelavo zobotrebcev. To delo je družilo sosede v dolgih zimskih večerih." Sicer pa ob prejšnjih dveh fotografijah lahko vidimo, da pisci člankov za StareSlike, ob skenirani "glavni fotografiji" dodajo tudi izsečke te fotografije, in tako dobi članek dodano vrednost.
Sicer pa Mazij pravi, da ljudje radi posodijo gradivo, ki ga imajo v lasti, vendar je le redko urejeno, največkrat je v kartonskih škatlah. Raje pokažejo fotografije veselih dogodkov.
Najzanimivejše so najstarejše fotografije in dokumenti; eden najstarejših je odpustno pismo avstro-ogrskega vojaka, ki se je po bitki pri Hradcu Kralovem na Češkem, v kateri je Avstro-Ogrska izgubila vojno proti Prusiji, po 12-ih letih vojaške službe lahko vrnil domov na Bloke. Nato je preučeval tudi zgodovino polka, v katerem je ta mož služil.
Pri zbiranju fotografij pa velja, naj bodo iz leta 1970, mogoče 1975, ko so se začeli Bloški teki.
Dušan Gogala pri projektu StareSlike ni sodeloval od začetka, ekipi se je pridružil malce pozneje.
Na mostu v Cerknici je srečal Miloša Tonija in mu zaupal željo, da bi tudi sam kaj napisal za StareSlike. Dušan ne bi bil Dušan, če ne bi takoj postregel z anekdoto o mostu, na katerem se je začelo njegovo sodelovanje pri tem projektu. Gogala pove, da sta se na mostu pred leti dobivala soseda Mesojedec in Rakovec, pri Gorjupu pa so imel psa Mora. V tistem času je bil italijanski zunanji predsednik Aldo Moro. Možakarja sta si na mostu vsako jutro izmenjavala novice. Pa pravi eden drugemu, da so Mora ubili, drugi pa –ker je mislil, da gre za sosedovega kužka – odgovori, da je bilo to prav, ker je bil nevaren za ljudi. S to šalo se je začelo. Najprej je napisal prispevek o nekem starem mlinu – zanj je dobil fotografije znancev, nekaj pa jih je imel tudi sam.
Na začetku je za opis ene fotografije potreboval 2 do 3 ure, pozneje je v enem samem dnevu obdelal kar 3. Danes potrebuje 14 dni za oblikovanje prispevka. Vse pa se je začelo z željo, da bi napisal knjigo za svoje potomce. Pozneje je te krajše zgodbe iz nastajajoče knjige vključil v članke za StareSlike. Najraje izbira tematiko, ki je vezana na kakšno anekdoto. Tak primer je bila nogometna tekma v Begunjah pri Cerknici iz leta 1952. Tam je bilo veliko prekrškov in domačinke so organizirale prvo pomoč, vsak, ki je bil poškodovan, pa je za poživitev dobil šilce žganja.
Pa dodajmo še odlomek iz članka o nogometni tekmi: »Sodnik je bil Cerkničan Janez Kebe - Štefe z Velike gase. Celo on kot sodnik je dal gol za Cerknico, in to z roko – ter ga kljub protestom preostalih igralcev in gledalcev priznal. Zmagali so Begunjci z rezultatom 3 : 2. Enkrat je za Begunje zadel Slavko Tornič, dvakrat pa njegov stric France. Seveda pa to še ni vse. Begunjci so za vsak primer organizirali zdravstveno okrepčevalno ekipo, ki je dežurala ob igrišču. To ekipo so sestavljale mlade, brhke Begunjke. Po vsakem prekršku so igralcu, ki je obležal, priskočile na pomoč s šilcem prave kave in šilcem žganja. Zato se je po igrišču od “silnih bolečin” zvijalo vedno več igralcev. Celo sodnik je začutil bolečino in padel po tleh in tudi on je moral dobiti poživilo. Šele nato se je tekma lahko nadaljevala. Ker so Begunjci radodarni, je količina kave in žganja zdržala vso tekmo. Bralcu tega prispevka prepuščam presojo o blagodejni uspešnosti kombinacije kave in žganja ter lepih Begunjk, saj so bili vsi igralci s sodnikom vred ob koncu tekme zdravi in nobenega ni nič bolelo.«
Sam tudi zbira in objavlja stare izraze, ki so že šli v pozabo. Sicer pa ga v trgovini, v katero gre vsak dan, ustavljajo ljudje, komentirajo njegove članke in mu prinašajo fotografije. Najbolj opažena je bila njegova fotografija prvega razreda osnovne šole iz leta 1954. Zanimajo ga tudi pustne dogodivščine in vreme – sam namreč meri vremenske podatke za ARSO.
Dušan Gogala je na spletni strani StareSlike o sebi zapisal tole: "Rodil sem se 7. 11. 1947 doma v Cerknici. Pri porodu je bila babica Anica Obreza in moja teta Fanči. Teta je šla takoj poročat očetu v trgovino, kjer je prodajal čevlje in mu rekla: »Fant je.«V Cerknici sem končal osnovno šolo, v Ljubljani pa Tehniško šolo strojne stroke in Fakulteto za strojništvo. Vojake sem služil leta 1974. Najprej v Zadru v artiljeriski šoli rezervnih vojaških starešin, nato pa sem stažiral v Ajdovščini in v Črnomlju. Med študijem sem imel štipendijo Kovinoplastike Lož, kjer sem se zaposlil 5. 2. 1973. Začel sem kot pripravnik na področju razvoja okovja. Moj mentor je bil France Kovačič. Pripravnik sem bil 10 mesecev. Nato sem bil celotno delovno dobo zaposlen v tem čudovitem podjetju. Sem poročen, imam sina in hči. Leta 1981 me je Denis naučil voziti traktor. Zdaj sem upokojen. Nekaj mesecev pred upokojitvijo sem kupil nekaj gozda. Prvo hojo sem podrl, ko sem imel že 63 let. Imel sem srečo, pa tudi tisti, ki so bili takrat z menoj, saj hoja ni padla tja, kamor sem predvidel. Sošolec me je leta 2010 informiral, da se na internetu objavljajo cerkniške stare slike. Ko sem jih pogledal, se mi je zdelo zares zanimivo. Kmalu zatem sem pred Gorjupom srečal Miloša in od takrat včasih kaj napišem za Stareslike. Spoznal pa sem, da je spomin zelo porozen. O kakem dogodku je več mnenj, pa tudi pozabi se kaj. Tudi jaz večkrat pozabim, da sem kaj pozabil, zato pa za pomoč vprašam Šajnovega Staneta, pa Ladota Urbanca, Ljerko Zagorjanovo, Staneta Urha in še mnogo drugih. Vesel sem tudi vsakega komentarja."
Dušana Gogalo zanimajo tudi pustne dogodivščine, sprevodi in maske. Fotografije pusta v Cerknici iz obdobja pred vojno so zelo redke.
Fotografije pustnih sprevodov so se v večjem številu pojavile šele po letu 1954.
Milena Ožbolt piše o sebi na strani StareSlike: " Ko sem se precej pred dobo plastike rodila, se je teta Johana v Ameriki za zmeraj nehala oglašati, menda zato, ker mi niso dali njenega imena, čeprav je prispevala zajeten paket, da bi jaz laže preživela – dali so mi dali »rusko« ime!… A se vseeno kar dobro počutim z njim. Od vseh poklicev v življenju sem najraje stara mama, to že moram reči. Me pa – še vedno – zanima vse počez kar je lepega, dobrega, koristnega, resničnega. Čas me je že povozil, a če ne bo hujšega… Najljubše izrazno sredstvo mi je beseda, ki po mojem prepričanju JE konj, v družbi s sliko še toliko močnejši. A tudi ločilo je sporočilo… Mar mi je slovenska dediščina, zato o tem včasih kaj malega napišem. Nič od naštetega pa ni moj poklic, kruh sem si služila v povsem drugi zgodbi. Vedno pa sem delala reči, ki jih nisem znala in ko sem se ravno za silo naučila, me je že doletelo kaj drugega. Se to res vsem dogaja? Starih slik sem se – glede na nekaj izkušenj – dolgo otepala v strahu, da ne bom znala, zmogla, nič razumela in nič koristnega naredila, čeprav me je kajpada mikalo – ko je bilo pa spet nekaj novega! A sem podlegla skušnjavi in zdaj sem tu. Postopoma dojemam, da so Stare slike sijajna zadeva, v katero je mogoče verjeti in da je lepo biti zraven…In da takih kot so bile, nikoli več ne bo. Kdaj pa kdaj me kar napade tudi veliko navdušenje – gotovo se me loteva staroslikizem!…"
Nam pa je Milena Ožbolt povedala, da jo k pisanju spodbudi kakšen predmet, slika ali kaj podobnega. V Loški dolini živi že kar vrsto let, vmes so bili presledki ko je živela drugje, in v tem času se je nabralo kar precej spominov in različnih podatkov. Ljudje jo dobro poznajo, do "obisti" pravi, saj se veliko pogovarja z njimi, jih obiskuje in tako ji marsikaj povedo. To pa so za Mileno dragocene zgodbe. Vsaka je drugačna in vsaka je odsev razmer, v katerih je živel posameznik. Sama namenoma ne piše ganljivo, takih stvari ne želi brati, vendar pa se zgodi, da se kdaj neusmiljeno zjoče, ko opisuje kakšno zgodbo. Včasih pa se zgodi tudi veliko zabavnega.
Med bolj žalostne sodi opis zgodb, povezanih z italijanskim taboriščem na Rabu.
Mimo teh zgod ni mogla zbežati pove Milena Ožbolt, saj so del njen mladosti, čeprav v taborišču ni bila, ker je rojena kasneje, je pa v mladosti slišala veliko pričevanj o tem taborišču. Iz Loške doline je bilo tam interniranih preko 300 domačinov, 64 jih je tam umrlo. Še več pa jih je bilo iz Gorskega Kotarja, ki so ga Italijani popolnoma izpraznili in vasi požgali. Že kot otrok je velikokrat slišala o Rabu in šele sedaj dojema kako je ta postal nek simbol strahovitega trpljenja, saj so ljudje govorili, da huje kot na Rabu pa ne more biti. Ali pa če je bil kdo bolan, izčrpan, so rekli, ta je pa kot da bi iz Raba prišel.
Če v Loški dolini omeniš Rab vsakdo ve, da je bilo to nekaj strašnega, neko strašno trpljenje. Ko se je s to temo srečala, jo je ponudila uredniku strani Stareslike, ki jo je sprejel, čeprav nekako ne gre povsem v njihov kontekst , saj si ne želijo opisovanja medvojnega dogajanja. To so sedaj že spomini iz druge roke, mnogi pa so ji povedali, da ljudje o teh izkušnjah z Raba, niso hotel govoriti, ker se jim je zdelo, da je bilo to v nekem drugem vesolju, da tega nihče ne more razumeti in se bali ponovno podoživljati vso grozo, ki so jo prestali.
Ko so jo povabili k sodelovanju s stranjo Stareslike, se je zelo upirala, da bi pisala, ker se ji je zdelo, da ne bo imela kaj prispevati, da je vse prezahtevno. Počasi pa je speljala, piše rada, dediščina ji je dragocena, to ima v sebi, že od nekdaj. Vedno jo je privabljala pripovedna dediščina, narečja. Zanima jo kulinarična, oblačilna in druga dediščina. Pri tem sedaj uživa.
Ko ji kdo pove zgodbo, in ko vidi še kako sliko vse to z veseljem opiše. V 50 letih pa se je vse tako spremenilo, da je to nekaj neverjetnega. Izginilo je ogromno besed, veščin, znanja. Bosopeti šolarčki so bili nekaj normalnega še v njeni mladosti, danes pa imajo otroci vse mogoče obleke. Najbolj se je zabavala ob zapisu besede kavalecna, to je beseda iz Blok, ki pomeni, stol za "prasca klat" tega pa si tudi ne zna več vsak predstavljati, saj kdo pa danes še sam dela koline. Ob tem zapisu so našli veliko izrazov, za postopke odstranjevanje prašičjih ščetin; ošopat, omavžat, opauhat, opalužit, okalužit, obrit.
V vseh svojih prispevkih zavestno uporabi narečne besede, da te ne bi tako hitro izginile v pozabo. Žal pa se to dogaja zelo hitro, bil je v nekam muzeju, kjer so videli srp iz časa antike, podobnih oblik je bil tudi srp kot so ga uporabljali še v času njene mladosti, danes pa z njim nihče več ne zna žeti.
Marija Hribar direktorica Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica pove, da s skupino Stareslike sodelujejo že od leta 2013. Pove, da so pripravili so več zanimivih razstav in večerov, letos so v Starem trgu, v knjižnici, ob razstavi Karla Destovnika Kajuha, dodali razstavo fotografij. Lani so bo izidu Steinbergova Cerkniškega jezera predstavili tudi njegovo oljno sliko jezera.
To je pripravil urednik Stareslike Miloš Toni, dobili so 12 delov slike in spoznali povsem nove podobe, ki jih prej ni bilo mogoče opaziti.
Skupaj so pripravili dogodek-po praznikih diši, kjer je Milena Ožbolt pripovedovala svoje spomine ob fotografija s portala Stareslike. Vsak dan v Cerknici in dveh enotah knjižnice objavijo tiskano verzijo Stareslike. To je spodbudilo tudi tiste občane, ki niso člani knjižnice, da pridejo to prebrati. Tako so v zgodbe vključeni tudi starejši občani. Sicer pa so Stareslike genialna ideja, saj se tako ohranijo zgodbe, spomini, narečje, šege in navade itd.
Posebej jo je nagovorila zgodba o konju iz leta 1934, jezdec kmetske konjenice je bil tudi njen oče, kar jo je zelo presenetilo.
Marijo Hribar je presenetil tudi podatek, ki je bil na zadnji strani fotografije.
Seveda pa ni vse samo idilična zgodba o objavljanju starih slik, spominov, dogodkov in vsakršnih opisov. Dogaja se tudi, da jim kakšno fotografijo preprosto ukradejo in objavijo drugje. Tak primer je bil posnetek sankanja v Begunjah pri Cerknici leta 1959, ki so ga preprosto objavili kot primer sankanja v Srbiji. Miloš Toni. pravi, da slike snamejo ali ukradejo čeprav imajo na spletni strani napisano, da fotografij razen za objavo ne smejo uporabiti drugje, saj so ljudem obljubili, da jih bodo za vsako objavo vprašali. Vendar kljub temu posamezniki prepišejo cele članke, fotografije in podobno.
Doktor Fedja Košir je v eni izmed številk Idrijskih razgledov med drugim zapisal tudi tole: "Idrija je najstarejše slovensko rudarsko mesto. Toda ravno tako lahko rečemo, da je idrijska aglomeracija prvo moderno industrijsko naselje in potemtakem prototip modernega mesta na Slovenskem: mesta, ki kaže pot v prihodnost." V teh besedah se skriva razlog, da se je Jurij Popov odpravil v Idrijo poiskat vzroke za takšno trditev. Idrija se je resnično začela razvijati šele z zgodovinsko najdbo živega srebra. Zgodilo se je to okoli leta 1490, najbogatejšo žilo pa so našli skoraj dve desetletji pozneje, leta 1508. Takrat je bila usoda tega območja zapečatena - razvijal se bo rudnik in z njim mesto. Zato v tem kraju še danes poudarjajo: "Rudnik je mesto in mesto je Idrija." Petsto let delovanja rudnika kaže tudi petsto let harmoničnega razvoja gospodarske, socialne, kulturne in urbane komponente kraja. Vse to je vzrok za doslej največje mednarodno priznanje Idriji. Pred dvema letoma je bila namreč skupaj s špansko Almadéno vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. V omenjenem španskem mestu je največji svetovni rudnik živega srebra, v Idriji pa drugi največji.
Narodno-zabavni glasbi posvečamo na naših programih veliko pozornosti, a iz glasbenih oddaj zaide le poredko. Drobce zgodovine tega samoniklega slovenskega fenomena smo sicer že večkrat obravnavali tudi v dokumentarnih programih, toda tiste oddaje so bolj ali manj sledile tako imenovanemu glavnemu toku narodno-zabavne glasbe. V tokratnih Sledeh časa pa bomo našo pozornost namenili manj znanemu, tako rekoč obrobnemu poglavju iz zgodovine tovrstne glasbe, ki jo je s svojim življenjem in delom predstavljal Franc Delčnjak - legendarni godec iz Saleške doline. In predvsem Delčnjakova usoda je navdihnila Marka Radmiloviča za pripravo oddaje z naslovom: Čreda v galopu.
Redko kje konji pomenijo toliko kot v Prlekiji, kjer ljudi že stoletja povezujejo kasaške dirke. Zgodovino ljutomerskega kasača boste spoznali skozi pripovedi članov ljutomerskega kasaškega kluba, ki letos praznuje 140 let. Z rejci bomo razmišljali o spoštljivem odnosu med človekom in konjem, o nenehni tekmovalni želji po izboljšavah in o vzgoji teh hitrih, vztrajnih in elegantnih konj.
Najpomembnejše plačilno sredstvo razvitega denarnega gospodarstva v rimskem cesarstvu so bili kovanci. Rimske kovance uvrščajo med najpomembnejše zgodovinske dokaze o dogajanju v tistem času. Vse od nastanka prvih kovancev (okoli 275 pr. n. št.) pa do konca dobe rimskega cesarstva nam le ti pričajo o takratnih aktualnih napisih, s katerimi so postali nosilci informacij ljudstvu. Sporočali so pomembne dogodke, kazali portrete cesarjev ali pozivali k podpori državi. Naš izraz "denar" izvira iz rimskega srebrnika Denariusa. Katere so najpomembnejše novčne najdbe na območju antične Emone? Kdo si je z zakladom velikih zlatnikov v Emoni kupil politično zvestobo? Kako so rimski novci vplivali na poznejši razvoj denarja na našem ozemlju? Po sledi rimskih denarnih tokov v Emoni, današnji Ljubljani, gremo v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Februarska katastrofa v naših gozdovih je pozornost javnosti nekoliko bolj usmerila v to "zeleno bogastvo naše dežele". Toda večina Slovenk in Slovencev najpomembnejših mehanizmov delovanja gozdov še vedno ne pozna dovolj, prav tako pa večji del javnosti tudi bolj malo ve o bogati zgodovina njihovega izkoriščanja in skrbi zanje. No, med tako imenovane pionirje, ko gre za razumevanje vloge in pomena naših gozdov, uvrščajo strokovnjaki Mavricija Scheyerja. Ta češki priseljenec, ki je življenje posvetil posavskim gozdovom in mestu Radeče, prihaja počasi najprej v lokalno zavest Posavja, s tokratnimi Sledmi časa Marka Radmiloviča pa tudi v nacionalni spomin Slovencev.
Maribor v zadnjih letih izgublja sloves »mesta trte in vina«. Predvsem po zaslugi opuščenih vinogradov v mestu in bližnji okolici, s čimer izginja nekoč opevana lepa mestna veduta. Za razliko od Maribora so v nekaterih evropskih mestih takšno dragocenost prepoznali in na njej celo zgradili imidž mesta. Nemško mesto Stuttgart, denimo, je eno tistih, ki na vinski zgodbi gradi turizem, z vinom se čutijo povezani tudi v avstrijski prestolnici Dunaj, mestni vinograd je ponos starodavnega Ptuja in čeprav na prvi pogled slovenska prestolnica nima prav veliko z vinogradništvom, pa tam že lep čas razmišljajo, da bi na grajskem hribu zasadili mestni vinograd. Razlike in podobnosti je v omenjenih mestih za oddajo Sledi časa poiskala Nataša Kuhar. Foto: Nataša Kuhar
Čeprav je glasbena skupina Mladi levi nastala v obdobju revolucionarnih sprememb na področju tako imenovane popularne glasbe in kljub temu, da si je dala ime po sloviti knjigi upora Irwina Showa, je vendarle to bila od vsega začetka drugačna glasbena skupina. Ni nastala iz tako imenovanih garažnih bendov, ki so v 60-ih letih prejšnjega stoletja zveneli iz vsake druge garaže. Gre za glasbeno skupino, ki so jo sestavljali uspešni, uveljavljeni in glasbeno zelo dobro podkovani člani. Med njimi omenimo Jerneja Podboja, Petra Hudobivnika, Matjaža Deva, Petra Ugrina, Dušana Kajzerja, Toneta Janšo, Tomaža Habeta, Bora Gostišo, Jerneja Junga in Janeza Bončino. Od leta 1966 do leta 1975 se je v zasedbi zvrstilo 16 glasbenikov. Sem štejemo tako pevce kot glasbenike. Svojo glasbeno pot je ansambel končal pred štirimi desetletji, danes pa znova pridno vadi in se pripravlja na svoj prvi koncert ob vrnitvi. Jurij Popov se je vprašal, zakaj vrnitev in kakšno vlogo so imeli Mladi levi v dinamičnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja in na podlagi zbranih odgovorov in razmišljanj pripravil oddajo Sledi časa.
Plonkanje je - plonkanje. Kakor ena in ena je - dve. Pojav, enkraten sam zase in sam po sebi, ali učeno latinsko - sui generis. Tu ni slepomišljenja ali narobe razumljenega početja. Ni sinonim za nič drugega kot za tisto, kar dejansko je. Plonkanje vsekakor sodi tudi med naše najžlahtnejše spomine na mladost. Kdor nikoli ni plonkal, je zapravil del življenja. Tako kot tisti, ki ni izkusil zaljubljenosti in doživel ljubezni. Ne glede na rezultat, seveda. Tudi plonkanje je dejanje upanja, pri tem pa končni izid ni nikoli že v naprej "zaprmej" določen. Je pa plonkanje odsev izredno močne možganske aktivnosti, čeprav nikoli ne vemo, ali je ta aktivnost usmerjena pravilno ali narobe. Avtorju oddaje, Ivanu Merljaku, to še zdaj "ni jasno" ...
Minilo je 110 let odkar se je pri Svetem Juriju ob Ščavnici rodil književnik, prevajalec, urednik in politik Edvard Kocbek. Njegovo življenje je bilo posvečeno književnosti in s političnemu delu. Oboje ima svoje častilce in tiste, ki bi ga pribili na križ. Njegovo življenje je usodno zaznamoval povojni režim, v katerem je doživel preobrat od snovalca povojne politike do tistega, ki ga je ta politika nadzorovala. V Sledeh časa, ki jih pripravlja Stane Kocutar, bodo o Edvardu Kocbeku govorili ljudje, ki so ga osebno poznali, pa tudi takšni, ki jim je Kocbekova misel vtisnila globok pečat.
Frank Troha Rihtarjev je bil slovenski izseljenski pisatelj, ki je v Novi svet odšel, da bi zaslužil nekaj denarja in se potem vrnil domov na Notranjsko. Vendar je skoraj sedem naslednjih desetletji ostal v Barbertonu v ameriškem Ohiu. Že leta 1921 je začel sodelovati s slovenskimi izseljenskimi časopisi. Največ prispevkov je objavil v Glasu naroda, Slovensko-amerikanskem koledarju ter v Novi dobi. Največja spodbuda na njegovi ustvarjalni poti pa je bil pisateljev obisk v domovini leta 1928. Literarni zgodovinarji pravijo, da Trohova pisateljska namera najbolj prepričljivo in najpogosteje povezuje spominsko spodbudo in epski zapis. Troha je do nedavnega spadal med pozabljene slovenske izseljenske pisatelje. Spoznali ga bomo v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
V nizu oddaj o prvi svetovni vojni, ki jih ob stoti obletnici začetka "velike vojne" pripravljajo v dokumentarno feljtonskem uredništvu Radia Slovenija, se bomo tokrat odpravili na vzhod naše domovine. Kajti torišče bojev v tej vojni je bilo resda na skrajnem zahodu slovenskega etničnega ozemlja, toda tudi pokrajine Spodnje Štajerske, kot so jih poimenovali takrat, so morale plačevati svoj "vojni davek". Zanimivo dogajanje tistega časa nam bo v oddaji Sledi časa predstavil Marko Radmilovič, ki je zato med drugim obiskal tudi priložnostno razstavo v Univerzitetni knjižnici Maribor.
Velika ali prva svetovna vojna 1914 - 1918 je med drugim odigrala tudi nepričakovano vlogo velike opismenjevalke. Znano je, da so bile velike armade sestavljene večinoma iz ne- in polpismenih vojakov. To se je do konca vojne močno spremenilo. Količina pisem in dopisnic, dnevnikov in spominov na veliko vojno je povzročila to, da je ta vojna postala natančno in obilno dokumentirana. Glede na to, da je bil spomin na prvo svetovno vojno dolgo časa potisnjen v ozadje, predvsem zaradi hujše in bolj tragične druge svetovne vojne, so mnogi pisni spomini šele v zadnjih desetletjih prišli na dan. Tako se pri vseh narodih, vpletenih v prvo svetovno vojno, iz leta v leto množijo publikacije, ki sodijo predvsem v to kategorijo dokumentiranja prve velike svetovne morije. S podstrešij so med ljudi začele prihajati fotografije, dopisnice, pisma in številni dnevniki, ki natančno opisujejo vojne okoliščine, kot so jih videli in doživeli posamezniki in družine. Poleg faktografskih podatkov vsebujejo tudi čustvene odzive na negotovost ob vpokolicih sinov in mož, odhodu v begunstvo, odzive na sporočila o smrti ali izginotju najdražjih in podobno. Kot poudarja avtor oddaje Sledi časa, Jurij Popov, je to največja vrednost tovrstnih spominov, saj se le redko dajo voditi propagandnim strojem vpletenih držav in kažejo najbolj intimno, najbolj človeško izkušnjo, povezano s to nesmiselno vojno.
»Človek meri čas, čas meri človeka.« »Ura ni naš gospodar.««Kot senca preminejo naši dnevi.« »Štejem le vedre ure, druge pa prezrem.« To je le nekaj zanimivih napisov s približno 300 sončnih ur, ki so pri nas posejane po več kot 200 slovenskih krajih. Številne so na pročeljih stavb naslikane tudi kot freske, ki jih lahko krasijo različni motivi: krajine, prizori vasic s cerkvico v središču, oblaki, sonce, angeli, devica Marija, svetniki in druge božje osebe ter cvetice, grbi mest ali plemiških družin, utrinki iz kmečkega življenja, zmaji in še bi lahko naštevali. Na pragu jesenskega enakonočja in ob slovesu letošnjega deževnega poletja, ki sončnim uram res ni bilo naklonjeno, bomo v Sledeh časa govorili o urah, ki »nemo tiktakajo« …
S priključitvijo Primorske k matični domovini se je skoraj v celoti uresničilo hrepenenje primorskih Slovencev, da bi živeli z rojaki v skupni državi. Sliko popolnosti je skalilo dejstvo, da je del slovenskega etničnega ozemlja na Goriškem in Tržaškem, pa tudi v videmskem zaledju, ostal v tuji državi. Pomen priključitve so jeseni leta 1947 poudarili na velikem ljudskem zborovanju v Lijaku pri Ajševici na Goriškem. S priključitvijo so začeli tudi formalno graditi Novo Gorico. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Apaško polje je v preteklosti veljalo kot ena slovenskih žitnic. Podjetnost tamkajšnjih prebivalcev pa za pregovorno in pred stoletjem so zgradili poseben rečni rokav oziroma umetni potok iz reke Mure, ki je bil namenjen izključno mlinarstvu. Na potoku je zrastlo 11 mlinov in kanal si je v tistih krajih kmalu pridobil legendarni status. Po vojni je propadel, danes pa se ga zanesenjaki s pomočjo občine spet trudijo obuditi. Več v Sledeh časa Marka Radmiloviča.
Ženskam, ki so v letih pred in po drugi svetovni vojni želele plezati enakovredno kot moški, ni bilo prizaneseno. Morale so biti vsaj tako dobre ali še boljše od moških soplezalcev, da so jih slednji sploh jemali resno in so bile tako upravičene do udeležbe na odpravah. Kljub normalni fizično pogojeni manjši moči so se izkazale za enakovredne, nekatere pa so vse to presegle in dokazale, da vrhunsko plezanje ni odvisno od spola. Če smo Slovenci lahko upravičeno ponosni na Paulo Jesih, Miro Marko Debelak, Marijo Štremfelj, Marijo Frantar in druge vrhunske alpinistke v zlatih letih alpinizma, so Poljaki vse to in morda še več na Wando Rutkiewicz. Slednja je v kontekstu časa, v katerem je živela, dosegla neverjetne uspehe -nato pa je skrivnostno izginila na osemtisočaku Kančenzengi. Po sledeh Wande Rutkiewicz se je med najvišje vrhove sveta odpravil Jure Čokl.
Za Italijo se velika vojna ni začela leta 1914, ampak leto pozneje, leta 1915. Takrat je v skladu s tajnim Londonskim sporazumom podpisanim 26. aprila 1915 s Antanto napovedala vojno avstro-ogrski monarhiji, Nemčiji pa šele leta 1917, čeprav bi jo morala hkrati. Takrat se je prva svetovna vojna tudi preselila na slovenska tla, odprta je bila namreč 90 km dolga soška fronta od Rombona do Devina. Italija je bila pred vojno v obrambni zvezi z Nemčijo in Avstro-Ogrsko, torej Centralnimi silami. Podpis tajnega sporazuma sta ob državi označili kot italijansko izdajo, podrobna analiza dogajanj pa pokaže, da temu ni tako, ampak da je šlo za spretno trgovanje z ozemlji. Italijani so pristopili k Antanti zato ker jim je ta ponudila več - tujih ozemelj seveda. Sledi časa Jurija Popova bodo govorila o letu italijanskih pogajanj pred vstopom v vojno.
Pred 63. Leti so na Lescah pripravili prvo Svetovno prvenstvo v padalstvu. Udeležili so se ga padalci petih držav in naši tekmovalci so se dobro izkazali. Morda je prav svetovno prvenstvo spodbudilo padalski šport na Slovenskem, ki se je v naslednjih desetletjih močno razmahnil, zato Slovenci veliko pomenimo v svetu padalstva. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Sredi avgusta se počasi končuje tisto, kar se je začelo na Jakobovo, konec julija. V dneh okoli "velike maše" se po vinorodnih slovenskih pokrajinah nadaljuje tradicionalno postavljanje klopotcev. Ta nekoč intimni kmečki običaj marsikje prerašča tako meje krajev kot lokalnega turizma, žal pa tudi meje dobrega okusa. A mistike čudovite priprave, katere rojstvo je še vedno skrito v megli minulih stoletij, vse to ne zmoti. O fenomenu klopotca Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.
Triglav je naš nacionalni simbol in tudi med narodnoosvobodilno vojno je simboliziral željo in boj za združitev vseh pripadnikov našega naroda. Zelo veliko je takrat pomenil borcem IX. korpusa, ki so osvobajali Primorsko in ki so si med drugim zadali nalogo, da bodo Triglav, ne glede na "ceno", priključili k matični domovini. 2. avgusta leta 1944, torej pred sedmimi desetletji, se je tako skupina borcev, članov igralske skupine IX. korpusa, odpravila na Triglav Na Aljaževem stolpu je razvila slovensko zastavo in tudi izruvala mejnik, ki je sredi naše, slovenske zemlje razmejeval takratno Italijo in Nemčijo. Raztreščil se je na skalah v globeli pod očakom. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Neveljaven email naslov