Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
To so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. Zato ni presenetljivo, da je bil ta spletni portal lani uvrščen med najbolj priljubljene bloge o kulturi v naši državi. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Vsakdanji ritem življenja, ki ga zaznamuje nenehno hitenje, nas vse bolj siromaši, saj izgubljamo stik s soljudmi, še posebno s starejšimi rodovi, ki s svojimi izkušnjami, spomini, pripovedmi in izročilom prepogosto ostajajo prezrti. Vendar le ni vse tako črno, kot se zdi. Obstaja namreč vrsta projektov ter pobud posameznikov in skupin, ki načrtno ohranjajo izročilno podobo in zavedanje o preteklih obdobjih, spreminjajočih se podobah krajev in ljudi. Eden takih projektov je zagotovo spletna stran StareSlike, ki deluje v Cerknici že dobrih šest let.
Na spletni strani StareSlike objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje tako Notranjske, kot območje "Zelenega Krasa" in drugih koncev in krajev. Tako nam omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in v tujini.
Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo, občasno pa sodelujejo tudi pri postavitvi samostojnih razstav ali ob priložnostnih dogodkih.
Z objavami na spletni strani ohranjajo krajevno izročilo in ga vsaj delno varujejo pred pozabo. V prispevkih lahko zaslutimo življenjske zgodbe, usode posameznikov, ki so že davno odšli, vendar so zaznamovali svoj življenjski prostor. V zgodbah nastopajo ljudje, ki niso dobili pomembnejšega mesta v zgodovinskih zapisih, so pa v svojem času sooblikovali okolje, iz katerega izhajajo ustvarjalci, sodelavci projekta StareSlike.
V knjižnici Jožeta Udoviča v Cerknici vsak objavljen prispevek natisnejo in ponudijo bralcem, ki nimajo svojega računalnika ali dostopa do svetovnega spleta. Tako pogosto objavljanje jim omogoča mreža sodelavcev, ki pomagajo pri zbiranju podatkov.
Fotografije za objavo pridobivajo iz različnih zbirk. Sodelujejo tudi s Slovenskim etnografskim muzejem in Slovenskim šolskim muzejem.
Fotografije objavljajo z namenom, da bi se ohranili spomini, povezani z vsebino posamezne fotografije.
StareSlike so spletna stran, na kateri objavljajo prispevke. Glavna tema je krajevno izročilo – spomini vseh tistih, ki sodelujejo pri nastajanju starih slik, pa tudi tistih, ki članke berejo in komentirajo, bodisi v elektronski ali pisni obliki. To so tako sorodniki in prijatelji sodelujočih kot tudi vsi drugi, ki jim je ta tematika blizu. Ožja ekipa vsak dan izbere temo prispevkov, ki jih bo objavila. Ob objavah na spletni strani pa je dodana možnost, da lahko bralec prisluhne tudi govornim prispevkom.
Miloš Toni, urednik spletne strani, pravi, da se je vse začelo leta 2010. Od takrat vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, objavijo po en prispevek.
Toni tudi pove, da je osnova za vsak prispevek fotografija, ki jo fotografsko obdelajo – to pomeni, da jo preslikajo, povečajo, izostrijo in prikažejo stvari, ki na sami fotografiji niso opazne. Ob tem ob strani skenirajo razglednice ali fotografije z vsem dodatki, ki jih ima izvirni dokument – robovi, okraski, dopisi in podobnim. Fotografije so največkrat zelo majhne, od 5 do 7 cm; največje fotografije, ki so jih izdelovali nekoč, so bile tako velike kot razglednice.
Bralce usmerijo na podrobnosti, ki prej niso opazili. Ti se odzivajo s komentarji; največ jih je tam, kjer je kakšna napaka – takoj opozorijo nanjo in jo popravijo. Zato se te objave vedno dopolnjujejo in izboljšujejo. Povprečno je od 1.400 do 1.500 ogledov na dan, prijavijo se obiskovalci s 300 ali celo 500 različnih računalnikov z vseh celin. Opažajo, da imajo stalne bralce v Avstraliji, Kanadi, ZDA – to so izseljenci, mogoče celo treh rodov. Tudi oni s svojimi komentarji in zamislimi popestrijo objave. Glede na to, kako delujejo, gradiva, ki ga objavijo, ne hranijo – vse namreč, kot rečeno, čim bolj kakovostno skenirajo in spravijo na računalnike, fotografije in drugo pa čim hitreje vrnejo lastnikom.
Ljudje so namreč nezaupljivi, ko kdo hoče od njih kakšne fotografije –navezani so nanje. Te objave so pripravili tudi v tiskani obliki; ciljno občinstvo so namreč prebivalci, starejši od 40 let, in ti so najbolj nevešči dela z računalnikom. Zato že nekaj let sodelujejo s knjižnico Jožeta Udoviča iz Cerknice in njenimi podružnicami na Rakeku in v Starem Trgu, in v teh članek vsako jutro, ko je na spletu, natisnejo in ponudijo bralcem. Stalnih sodelavcev portala je 15, v 6-ih letih so objavili 2.300 prispevkov. Poskušajo ohraniti enotno obliko, vendar tudi posebnosti jezika.
In kaj je Miloš Toni zapisal o sebi na spletni strani StareSlike: "Dovolj sem star, da bi bil lahko tudi v Stareslike. Vse življenje sem delal z računalniki, sedaj pa sem v pokoju, da lahko v miru delam, kar me veseli – z računalniki. Stareslike sem začel iz potrebe. Doma se je nabrala veliko fotografij, na katerih pa ni več mogoče prepoznati ljudi. Preprosto, nikogar več ni, ki bi jih prepoznal. Sklenil sem, da ne bom pustil, da bi se pozabilo na ljudi, ki so na mojih fotografijah. Imam ženo in dve hčerki, ki me podpirajo pri vsaki nenavadni zadevi, ki se je lotim. Hčerki sta že zdavnaj odleteli iz gnezda v svet. Sedaj sem zadovoljen, da sta vsaj v Evropi. Rad in veliko sem kolesaril. Na svojih poteh sem spoznal, da sem del okolja, kjer živim. Gozdovi in poti po njih so mi odkrili, da je tu lepo. Aja, veseli me tudi fotografija."
Alojz Mazij sodeluje pri projektu StareSlike že štiri leta. Za sodelovanje ga je navdušil kolega Dušan Gogala.
Najprej je tesno sodeloval z Gogalo in Milošem Tonijem, pozneje pa je začel tudi sam pisati prispevke. Alojz opisuje dogodke in stare slike z Bloške planote, ki v preteklosti niso bili tako znani. Tak primer so odhodi ljudi v Združene države Amerike in njihove vrnitve.
Veliko Bločank in Bločanov je namreč odhajalo ne samo na vzhod ZDA, v okolico Pensilvanije ali Clevelanda, ampak tudi daleč v notranjost, na primer v Colorado in Denver, v katerih so delali v rudnikih, veliko pa so delali tudi v gozdovih.
Mazij opisuje tudi odhode ljudi v Francijo pred drugo svetovno vojno, zanimajo pa ga še bloški trgovci z voli in sejmarji, ki so hodili na Dolenjsko in v Belo krajino.
Alojz Mazij je dolgoletni gospodarstvenik, ki je zdaj v pokoju. V njegovih prispevkih je veliko gospodarske tematike, saj se je z gospodarstvom ukvarjal več kot 40 let. Zanimajo pa ga tudi druge teme; žal mu je, da je veliko zgodb preslišal. Njegov oče je bil krojač in k njemu so hodili z vse Bloške planote in iz Cerkniške doline, da bi jim sešil oblačila. Ob tem so pri očetu vasovali in pripovedovali zgodbe. Kot majhen otrok jih je poslušal, nekaj si jih je tudi zapomnil, veliko pa jih je pozabil. Danes obžaluje, da si jih ni zapisal. Njegova mama pa je bila navdušena pevka in pripovedovalka zgodb, zato je oboje všeč tudi njemu.
Najbolj so ga presenetile zgodbe ljudi iz ameriških rudnikov. Tam je bilo nekaj družin iz Blok in ko sta se srečala neki fant in dekle, sta se poročila in odhitela domov, da dekleta ne bi presenetil porod. Želela sta, da bi se otrok rodil doma na Blokah; to je bilo leta 1905.
Njuna hčerkica pa se je rodila na ladji in kapitan jo je krstil za Loren, kot se je imenovala francoska ladja, na kateri so pluli. Ko so prišli domov, so jo še enkrat krstili, saj njenega ladijskega imena ni znal nihče ne izgovoriti ne napisati.
Ta deklica je bila mama pripovedovalke te zgodbe, ki jo je zapisal Anton. Gospa je stara že več kot 90 let. Alojz Mazij je ob sliki zapisal: " Marija – Mica je s svojo hčerko vsa leta preživela v Mali gasi. Starši njenega nesojenega moža so ji prepisali eno njivo. Tako kot mnoge bloške ženske se je preživljala tudi z izdelavo zobotrebcev. To delo je družilo sosede v dolgih zimskih večerih." Sicer pa ob prejšnjih dveh fotografijah lahko vidimo, da pisci člankov za StareSlike, ob skenirani "glavni fotografiji" dodajo tudi izsečke te fotografije, in tako dobi članek dodano vrednost.
Sicer pa Mazij pravi, da ljudje radi posodijo gradivo, ki ga imajo v lasti, vendar je le redko urejeno, največkrat je v kartonskih škatlah. Raje pokažejo fotografije veselih dogodkov.
Najzanimivejše so najstarejše fotografije in dokumenti; eden najstarejših je odpustno pismo avstro-ogrskega vojaka, ki se je po bitki pri Hradcu Kralovem na Češkem, v kateri je Avstro-Ogrska izgubila vojno proti Prusiji, po 12-ih letih vojaške službe lahko vrnil domov na Bloke. Nato je preučeval tudi zgodovino polka, v katerem je ta mož služil.
Pri zbiranju fotografij pa velja, naj bodo iz leta 1970, mogoče 1975, ko so se začeli Bloški teki.
Dušan Gogala pri projektu StareSlike ni sodeloval od začetka, ekipi se je pridružil malce pozneje.
Na mostu v Cerknici je srečal Miloša Tonija in mu zaupal željo, da bi tudi sam kaj napisal za StareSlike. Dušan ne bi bil Dušan, če ne bi takoj postregel z anekdoto o mostu, na katerem se je začelo njegovo sodelovanje pri tem projektu. Gogala pove, da sta se na mostu pred leti dobivala soseda Mesojedec in Rakovec, pri Gorjupu pa so imel psa Mora. V tistem času je bil italijanski zunanji predsednik Aldo Moro. Možakarja sta si na mostu vsako jutro izmenjavala novice. Pa pravi eden drugemu, da so Mora ubili, drugi pa –ker je mislil, da gre za sosedovega kužka – odgovori, da je bilo to prav, ker je bil nevaren za ljudi. S to šalo se je začelo. Najprej je napisal prispevek o nekem starem mlinu – zanj je dobil fotografije znancev, nekaj pa jih je imel tudi sam.
Na začetku je za opis ene fotografije potreboval 2 do 3 ure, pozneje je v enem samem dnevu obdelal kar 3. Danes potrebuje 14 dni za oblikovanje prispevka. Vse pa se je začelo z željo, da bi napisal knjigo za svoje potomce. Pozneje je te krajše zgodbe iz nastajajoče knjige vključil v članke za StareSlike. Najraje izbira tematiko, ki je vezana na kakšno anekdoto. Tak primer je bila nogometna tekma v Begunjah pri Cerknici iz leta 1952. Tam je bilo veliko prekrškov in domačinke so organizirale prvo pomoč, vsak, ki je bil poškodovan, pa je za poživitev dobil šilce žganja.
Pa dodajmo še odlomek iz članka o nogometni tekmi: »Sodnik je bil Cerkničan Janez Kebe - Štefe z Velike gase. Celo on kot sodnik je dal gol za Cerknico, in to z roko – ter ga kljub protestom preostalih igralcev in gledalcev priznal. Zmagali so Begunjci z rezultatom 3 : 2. Enkrat je za Begunje zadel Slavko Tornič, dvakrat pa njegov stric France. Seveda pa to še ni vse. Begunjci so za vsak primer organizirali zdravstveno okrepčevalno ekipo, ki je dežurala ob igrišču. To ekipo so sestavljale mlade, brhke Begunjke. Po vsakem prekršku so igralcu, ki je obležal, priskočile na pomoč s šilcem prave kave in šilcem žganja. Zato se je po igrišču od “silnih bolečin” zvijalo vedno več igralcev. Celo sodnik je začutil bolečino in padel po tleh in tudi on je moral dobiti poživilo. Šele nato se je tekma lahko nadaljevala. Ker so Begunjci radodarni, je količina kave in žganja zdržala vso tekmo. Bralcu tega prispevka prepuščam presojo o blagodejni uspešnosti kombinacije kave in žganja ter lepih Begunjk, saj so bili vsi igralci s sodnikom vred ob koncu tekme zdravi in nobenega ni nič bolelo.«
Sam tudi zbira in objavlja stare izraze, ki so že šli v pozabo. Sicer pa ga v trgovini, v katero gre vsak dan, ustavljajo ljudje, komentirajo njegove članke in mu prinašajo fotografije. Najbolj opažena je bila njegova fotografija prvega razreda osnovne šole iz leta 1954. Zanimajo ga tudi pustne dogodivščine in vreme – sam namreč meri vremenske podatke za ARSO.
Dušan Gogala je na spletni strani StareSlike o sebi zapisal tole: "Rodil sem se 7. 11. 1947 doma v Cerknici. Pri porodu je bila babica Anica Obreza in moja teta Fanči. Teta je šla takoj poročat očetu v trgovino, kjer je prodajal čevlje in mu rekla: »Fant je.«V Cerknici sem končal osnovno šolo, v Ljubljani pa Tehniško šolo strojne stroke in Fakulteto za strojništvo. Vojake sem služil leta 1974. Najprej v Zadru v artiljeriski šoli rezervnih vojaških starešin, nato pa sem stažiral v Ajdovščini in v Črnomlju. Med študijem sem imel štipendijo Kovinoplastike Lož, kjer sem se zaposlil 5. 2. 1973. Začel sem kot pripravnik na področju razvoja okovja. Moj mentor je bil France Kovačič. Pripravnik sem bil 10 mesecev. Nato sem bil celotno delovno dobo zaposlen v tem čudovitem podjetju. Sem poročen, imam sina in hči. Leta 1981 me je Denis naučil voziti traktor. Zdaj sem upokojen. Nekaj mesecev pred upokojitvijo sem kupil nekaj gozda. Prvo hojo sem podrl, ko sem imel že 63 let. Imel sem srečo, pa tudi tisti, ki so bili takrat z menoj, saj hoja ni padla tja, kamor sem predvidel. Sošolec me je leta 2010 informiral, da se na internetu objavljajo cerkniške stare slike. Ko sem jih pogledal, se mi je zdelo zares zanimivo. Kmalu zatem sem pred Gorjupom srečal Miloša in od takrat včasih kaj napišem za Stareslike. Spoznal pa sem, da je spomin zelo porozen. O kakem dogodku je več mnenj, pa tudi pozabi se kaj. Tudi jaz večkrat pozabim, da sem kaj pozabil, zato pa za pomoč vprašam Šajnovega Staneta, pa Ladota Urbanca, Ljerko Zagorjanovo, Staneta Urha in še mnogo drugih. Vesel sem tudi vsakega komentarja."
Dušana Gogalo zanimajo tudi pustne dogodivščine, sprevodi in maske. Fotografije pusta v Cerknici iz obdobja pred vojno so zelo redke.
Fotografije pustnih sprevodov so se v večjem številu pojavile šele po letu 1954.
Milena Ožbolt piše o sebi na strani StareSlike: " Ko sem se precej pred dobo plastike rodila, se je teta Johana v Ameriki za zmeraj nehala oglašati, menda zato, ker mi niso dali njenega imena, čeprav je prispevala zajeten paket, da bi jaz laže preživela – dali so mi dali »rusko« ime!… A se vseeno kar dobro počutim z njim. Od vseh poklicev v življenju sem najraje stara mama, to že moram reči. Me pa – še vedno – zanima vse počez kar je lepega, dobrega, koristnega, resničnega. Čas me je že povozil, a če ne bo hujšega… Najljubše izrazno sredstvo mi je beseda, ki po mojem prepričanju JE konj, v družbi s sliko še toliko močnejši. A tudi ločilo je sporočilo… Mar mi je slovenska dediščina, zato o tem včasih kaj malega napišem. Nič od naštetega pa ni moj poklic, kruh sem si služila v povsem drugi zgodbi. Vedno pa sem delala reči, ki jih nisem znala in ko sem se ravno za silo naučila, me je že doletelo kaj drugega. Se to res vsem dogaja? Starih slik sem se – glede na nekaj izkušenj – dolgo otepala v strahu, da ne bom znala, zmogla, nič razumela in nič koristnega naredila, čeprav me je kajpada mikalo – ko je bilo pa spet nekaj novega! A sem podlegla skušnjavi in zdaj sem tu. Postopoma dojemam, da so Stare slike sijajna zadeva, v katero je mogoče verjeti in da je lepo biti zraven…In da takih kot so bile, nikoli več ne bo. Kdaj pa kdaj me kar napade tudi veliko navdušenje – gotovo se me loteva staroslikizem!…"
Nam pa je Milena Ožbolt povedala, da jo k pisanju spodbudi kakšen predmet, slika ali kaj podobnega. V Loški dolini živi že kar vrsto let, vmes so bili presledki ko je živela drugje, in v tem času se je nabralo kar precej spominov in različnih podatkov. Ljudje jo dobro poznajo, do "obisti" pravi, saj se veliko pogovarja z njimi, jih obiskuje in tako ji marsikaj povedo. To pa so za Mileno dragocene zgodbe. Vsaka je drugačna in vsaka je odsev razmer, v katerih je živel posameznik. Sama namenoma ne piše ganljivo, takih stvari ne želi brati, vendar pa se zgodi, da se kdaj neusmiljeno zjoče, ko opisuje kakšno zgodbo. Včasih pa se zgodi tudi veliko zabavnega.
Med bolj žalostne sodi opis zgodb, povezanih z italijanskim taboriščem na Rabu.
Mimo teh zgod ni mogla zbežati pove Milena Ožbolt, saj so del njen mladosti, čeprav v taborišču ni bila, ker je rojena kasneje, je pa v mladosti slišala veliko pričevanj o tem taborišču. Iz Loške doline je bilo tam interniranih preko 300 domačinov, 64 jih je tam umrlo. Še več pa jih je bilo iz Gorskega Kotarja, ki so ga Italijani popolnoma izpraznili in vasi požgali. Že kot otrok je velikokrat slišala o Rabu in šele sedaj dojema kako je ta postal nek simbol strahovitega trpljenja, saj so ljudje govorili, da huje kot na Rabu pa ne more biti. Ali pa če je bil kdo bolan, izčrpan, so rekli, ta je pa kot da bi iz Raba prišel.
Če v Loški dolini omeniš Rab vsakdo ve, da je bilo to nekaj strašnega, neko strašno trpljenje. Ko se je s to temo srečala, jo je ponudila uredniku strani Stareslike, ki jo je sprejel, čeprav nekako ne gre povsem v njihov kontekst , saj si ne želijo opisovanja medvojnega dogajanja. To so sedaj že spomini iz druge roke, mnogi pa so ji povedali, da ljudje o teh izkušnjah z Raba, niso hotel govoriti, ker se jim je zdelo, da je bilo to v nekem drugem vesolju, da tega nihče ne more razumeti in se bali ponovno podoživljati vso grozo, ki so jo prestali.
Ko so jo povabili k sodelovanju s stranjo Stareslike, se je zelo upirala, da bi pisala, ker se ji je zdelo, da ne bo imela kaj prispevati, da je vse prezahtevno. Počasi pa je speljala, piše rada, dediščina ji je dragocena, to ima v sebi, že od nekdaj. Vedno jo je privabljala pripovedna dediščina, narečja. Zanima jo kulinarična, oblačilna in druga dediščina. Pri tem sedaj uživa.
Ko ji kdo pove zgodbo, in ko vidi še kako sliko vse to z veseljem opiše. V 50 letih pa se je vse tako spremenilo, da je to nekaj neverjetnega. Izginilo je ogromno besed, veščin, znanja. Bosopeti šolarčki so bili nekaj normalnega še v njeni mladosti, danes pa imajo otroci vse mogoče obleke. Najbolj se je zabavala ob zapisu besede kavalecna, to je beseda iz Blok, ki pomeni, stol za "prasca klat" tega pa si tudi ne zna več vsak predstavljati, saj kdo pa danes še sam dela koline. Ob tem zapisu so našli veliko izrazov, za postopke odstranjevanje prašičjih ščetin; ošopat, omavžat, opauhat, opalužit, okalužit, obrit.
V vseh svojih prispevkih zavestno uporabi narečne besede, da te ne bi tako hitro izginile v pozabo. Žal pa se to dogaja zelo hitro, bil je v nekam muzeju, kjer so videli srp iz časa antike, podobnih oblik je bil tudi srp kot so ga uporabljali še v času njene mladosti, danes pa z njim nihče več ne zna žeti.
Marija Hribar direktorica Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica pove, da s skupino Stareslike sodelujejo že od leta 2013. Pove, da so pripravili so več zanimivih razstav in večerov, letos so v Starem trgu, v knjižnici, ob razstavi Karla Destovnika Kajuha, dodali razstavo fotografij. Lani so bo izidu Steinbergova Cerkniškega jezera predstavili tudi njegovo oljno sliko jezera.
To je pripravil urednik Stareslike Miloš Toni, dobili so 12 delov slike in spoznali povsem nove podobe, ki jih prej ni bilo mogoče opaziti.
Skupaj so pripravili dogodek-po praznikih diši, kjer je Milena Ožbolt pripovedovala svoje spomine ob fotografija s portala Stareslike. Vsak dan v Cerknici in dveh enotah knjižnice objavijo tiskano verzijo Stareslike. To je spodbudilo tudi tiste občane, ki niso člani knjižnice, da pridejo to prebrati. Tako so v zgodbe vključeni tudi starejši občani. Sicer pa so Stareslike genialna ideja, saj se tako ohranijo zgodbe, spomini, narečje, šege in navade itd.
Posebej jo je nagovorila zgodba o konju iz leta 1934, jezdec kmetske konjenice je bil tudi njen oče, kar jo je zelo presenetilo.
Marijo Hribar je presenetil tudi podatek, ki je bil na zadnji strani fotografije.
Seveda pa ni vse samo idilična zgodba o objavljanju starih slik, spominov, dogodkov in vsakršnih opisov. Dogaja se tudi, da jim kakšno fotografijo preprosto ukradejo in objavijo drugje. Tak primer je bil posnetek sankanja v Begunjah pri Cerknici leta 1959, ki so ga preprosto objavili kot primer sankanja v Srbiji. Miloš Toni. pravi, da slike snamejo ali ukradejo čeprav imajo na spletni strani napisano, da fotografij razen za objavo ne smejo uporabiti drugje, saj so ljudem obljubili, da jih bodo za vsako objavo vprašali. Vendar kljub temu posamezniki prepišejo cele članke, fotografije in podobno.
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
To so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. Zato ni presenetljivo, da je bil ta spletni portal lani uvrščen med najbolj priljubljene bloge o kulturi v naši državi. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Vsakdanji ritem življenja, ki ga zaznamuje nenehno hitenje, nas vse bolj siromaši, saj izgubljamo stik s soljudmi, še posebno s starejšimi rodovi, ki s svojimi izkušnjami, spomini, pripovedmi in izročilom prepogosto ostajajo prezrti. Vendar le ni vse tako črno, kot se zdi. Obstaja namreč vrsta projektov ter pobud posameznikov in skupin, ki načrtno ohranjajo izročilno podobo in zavedanje o preteklih obdobjih, spreminjajočih se podobah krajev in ljudi. Eden takih projektov je zagotovo spletna stran StareSlike, ki deluje v Cerknici že dobrih šest let.
Na spletni strani StareSlike objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje tako Notranjske, kot območje "Zelenega Krasa" in drugih koncev in krajev. Tako nam omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in v tujini.
Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo, občasno pa sodelujejo tudi pri postavitvi samostojnih razstav ali ob priložnostnih dogodkih.
Z objavami na spletni strani ohranjajo krajevno izročilo in ga vsaj delno varujejo pred pozabo. V prispevkih lahko zaslutimo življenjske zgodbe, usode posameznikov, ki so že davno odšli, vendar so zaznamovali svoj življenjski prostor. V zgodbah nastopajo ljudje, ki niso dobili pomembnejšega mesta v zgodovinskih zapisih, so pa v svojem času sooblikovali okolje, iz katerega izhajajo ustvarjalci, sodelavci projekta StareSlike.
V knjižnici Jožeta Udoviča v Cerknici vsak objavljen prispevek natisnejo in ponudijo bralcem, ki nimajo svojega računalnika ali dostopa do svetovnega spleta. Tako pogosto objavljanje jim omogoča mreža sodelavcev, ki pomagajo pri zbiranju podatkov.
Fotografije za objavo pridobivajo iz različnih zbirk. Sodelujejo tudi s Slovenskim etnografskim muzejem in Slovenskim šolskim muzejem.
Fotografije objavljajo z namenom, da bi se ohranili spomini, povezani z vsebino posamezne fotografije.
StareSlike so spletna stran, na kateri objavljajo prispevke. Glavna tema je krajevno izročilo – spomini vseh tistih, ki sodelujejo pri nastajanju starih slik, pa tudi tistih, ki članke berejo in komentirajo, bodisi v elektronski ali pisni obliki. To so tako sorodniki in prijatelji sodelujočih kot tudi vsi drugi, ki jim je ta tematika blizu. Ožja ekipa vsak dan izbere temo prispevkov, ki jih bo objavila. Ob objavah na spletni strani pa je dodana možnost, da lahko bralec prisluhne tudi govornim prispevkom.
Miloš Toni, urednik spletne strani, pravi, da se je vse začelo leta 2010. Od takrat vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, objavijo po en prispevek.
Toni tudi pove, da je osnova za vsak prispevek fotografija, ki jo fotografsko obdelajo – to pomeni, da jo preslikajo, povečajo, izostrijo in prikažejo stvari, ki na sami fotografiji niso opazne. Ob tem ob strani skenirajo razglednice ali fotografije z vsem dodatki, ki jih ima izvirni dokument – robovi, okraski, dopisi in podobnim. Fotografije so največkrat zelo majhne, od 5 do 7 cm; največje fotografije, ki so jih izdelovali nekoč, so bile tako velike kot razglednice.
Bralce usmerijo na podrobnosti, ki prej niso opazili. Ti se odzivajo s komentarji; največ jih je tam, kjer je kakšna napaka – takoj opozorijo nanjo in jo popravijo. Zato se te objave vedno dopolnjujejo in izboljšujejo. Povprečno je od 1.400 do 1.500 ogledov na dan, prijavijo se obiskovalci s 300 ali celo 500 različnih računalnikov z vseh celin. Opažajo, da imajo stalne bralce v Avstraliji, Kanadi, ZDA – to so izseljenci, mogoče celo treh rodov. Tudi oni s svojimi komentarji in zamislimi popestrijo objave. Glede na to, kako delujejo, gradiva, ki ga objavijo, ne hranijo – vse namreč, kot rečeno, čim bolj kakovostno skenirajo in spravijo na računalnike, fotografije in drugo pa čim hitreje vrnejo lastnikom.
Ljudje so namreč nezaupljivi, ko kdo hoče od njih kakšne fotografije –navezani so nanje. Te objave so pripravili tudi v tiskani obliki; ciljno občinstvo so namreč prebivalci, starejši od 40 let, in ti so najbolj nevešči dela z računalnikom. Zato že nekaj let sodelujejo s knjižnico Jožeta Udoviča iz Cerknice in njenimi podružnicami na Rakeku in v Starem Trgu, in v teh članek vsako jutro, ko je na spletu, natisnejo in ponudijo bralcem. Stalnih sodelavcev portala je 15, v 6-ih letih so objavili 2.300 prispevkov. Poskušajo ohraniti enotno obliko, vendar tudi posebnosti jezika.
In kaj je Miloš Toni zapisal o sebi na spletni strani StareSlike: "Dovolj sem star, da bi bil lahko tudi v Stareslike. Vse življenje sem delal z računalniki, sedaj pa sem v pokoju, da lahko v miru delam, kar me veseli – z računalniki. Stareslike sem začel iz potrebe. Doma se je nabrala veliko fotografij, na katerih pa ni več mogoče prepoznati ljudi. Preprosto, nikogar več ni, ki bi jih prepoznal. Sklenil sem, da ne bom pustil, da bi se pozabilo na ljudi, ki so na mojih fotografijah. Imam ženo in dve hčerki, ki me podpirajo pri vsaki nenavadni zadevi, ki se je lotim. Hčerki sta že zdavnaj odleteli iz gnezda v svet. Sedaj sem zadovoljen, da sta vsaj v Evropi. Rad in veliko sem kolesaril. Na svojih poteh sem spoznal, da sem del okolja, kjer živim. Gozdovi in poti po njih so mi odkrili, da je tu lepo. Aja, veseli me tudi fotografija."
Alojz Mazij sodeluje pri projektu StareSlike že štiri leta. Za sodelovanje ga je navdušil kolega Dušan Gogala.
Najprej je tesno sodeloval z Gogalo in Milošem Tonijem, pozneje pa je začel tudi sam pisati prispevke. Alojz opisuje dogodke in stare slike z Bloške planote, ki v preteklosti niso bili tako znani. Tak primer so odhodi ljudi v Združene države Amerike in njihove vrnitve.
Veliko Bločank in Bločanov je namreč odhajalo ne samo na vzhod ZDA, v okolico Pensilvanije ali Clevelanda, ampak tudi daleč v notranjost, na primer v Colorado in Denver, v katerih so delali v rudnikih, veliko pa so delali tudi v gozdovih.
Mazij opisuje tudi odhode ljudi v Francijo pred drugo svetovno vojno, zanimajo pa ga še bloški trgovci z voli in sejmarji, ki so hodili na Dolenjsko in v Belo krajino.
Alojz Mazij je dolgoletni gospodarstvenik, ki je zdaj v pokoju. V njegovih prispevkih je veliko gospodarske tematike, saj se je z gospodarstvom ukvarjal več kot 40 let. Zanimajo pa ga tudi druge teme; žal mu je, da je veliko zgodb preslišal. Njegov oče je bil krojač in k njemu so hodili z vse Bloške planote in iz Cerkniške doline, da bi jim sešil oblačila. Ob tem so pri očetu vasovali in pripovedovali zgodbe. Kot majhen otrok jih je poslušal, nekaj si jih je tudi zapomnil, veliko pa jih je pozabil. Danes obžaluje, da si jih ni zapisal. Njegova mama pa je bila navdušena pevka in pripovedovalka zgodb, zato je oboje všeč tudi njemu.
Najbolj so ga presenetile zgodbe ljudi iz ameriških rudnikov. Tam je bilo nekaj družin iz Blok in ko sta se srečala neki fant in dekle, sta se poročila in odhitela domov, da dekleta ne bi presenetil porod. Želela sta, da bi se otrok rodil doma na Blokah; to je bilo leta 1905.
Njuna hčerkica pa se je rodila na ladji in kapitan jo je krstil za Loren, kot se je imenovala francoska ladja, na kateri so pluli. Ko so prišli domov, so jo še enkrat krstili, saj njenega ladijskega imena ni znal nihče ne izgovoriti ne napisati.
Ta deklica je bila mama pripovedovalke te zgodbe, ki jo je zapisal Anton. Gospa je stara že več kot 90 let. Alojz Mazij je ob sliki zapisal: " Marija – Mica je s svojo hčerko vsa leta preživela v Mali gasi. Starši njenega nesojenega moža so ji prepisali eno njivo. Tako kot mnoge bloške ženske se je preživljala tudi z izdelavo zobotrebcev. To delo je družilo sosede v dolgih zimskih večerih." Sicer pa ob prejšnjih dveh fotografijah lahko vidimo, da pisci člankov za StareSlike, ob skenirani "glavni fotografiji" dodajo tudi izsečke te fotografije, in tako dobi članek dodano vrednost.
Sicer pa Mazij pravi, da ljudje radi posodijo gradivo, ki ga imajo v lasti, vendar je le redko urejeno, največkrat je v kartonskih škatlah. Raje pokažejo fotografije veselih dogodkov.
Najzanimivejše so najstarejše fotografije in dokumenti; eden najstarejših je odpustno pismo avstro-ogrskega vojaka, ki se je po bitki pri Hradcu Kralovem na Češkem, v kateri je Avstro-Ogrska izgubila vojno proti Prusiji, po 12-ih letih vojaške službe lahko vrnil domov na Bloke. Nato je preučeval tudi zgodovino polka, v katerem je ta mož služil.
Pri zbiranju fotografij pa velja, naj bodo iz leta 1970, mogoče 1975, ko so se začeli Bloški teki.
Dušan Gogala pri projektu StareSlike ni sodeloval od začetka, ekipi se je pridružil malce pozneje.
Na mostu v Cerknici je srečal Miloša Tonija in mu zaupal željo, da bi tudi sam kaj napisal za StareSlike. Dušan ne bi bil Dušan, če ne bi takoj postregel z anekdoto o mostu, na katerem se je začelo njegovo sodelovanje pri tem projektu. Gogala pove, da sta se na mostu pred leti dobivala soseda Mesojedec in Rakovec, pri Gorjupu pa so imel psa Mora. V tistem času je bil italijanski zunanji predsednik Aldo Moro. Možakarja sta si na mostu vsako jutro izmenjavala novice. Pa pravi eden drugemu, da so Mora ubili, drugi pa –ker je mislil, da gre za sosedovega kužka – odgovori, da je bilo to prav, ker je bil nevaren za ljudi. S to šalo se je začelo. Najprej je napisal prispevek o nekem starem mlinu – zanj je dobil fotografije znancev, nekaj pa jih je imel tudi sam.
Na začetku je za opis ene fotografije potreboval 2 do 3 ure, pozneje je v enem samem dnevu obdelal kar 3. Danes potrebuje 14 dni za oblikovanje prispevka. Vse pa se je začelo z željo, da bi napisal knjigo za svoje potomce. Pozneje je te krajše zgodbe iz nastajajoče knjige vključil v članke za StareSlike. Najraje izbira tematiko, ki je vezana na kakšno anekdoto. Tak primer je bila nogometna tekma v Begunjah pri Cerknici iz leta 1952. Tam je bilo veliko prekrškov in domačinke so organizirale prvo pomoč, vsak, ki je bil poškodovan, pa je za poživitev dobil šilce žganja.
Pa dodajmo še odlomek iz članka o nogometni tekmi: »Sodnik je bil Cerkničan Janez Kebe - Štefe z Velike gase. Celo on kot sodnik je dal gol za Cerknico, in to z roko – ter ga kljub protestom preostalih igralcev in gledalcev priznal. Zmagali so Begunjci z rezultatom 3 : 2. Enkrat je za Begunje zadel Slavko Tornič, dvakrat pa njegov stric France. Seveda pa to še ni vse. Begunjci so za vsak primer organizirali zdravstveno okrepčevalno ekipo, ki je dežurala ob igrišču. To ekipo so sestavljale mlade, brhke Begunjke. Po vsakem prekršku so igralcu, ki je obležal, priskočile na pomoč s šilcem prave kave in šilcem žganja. Zato se je po igrišču od “silnih bolečin” zvijalo vedno več igralcev. Celo sodnik je začutil bolečino in padel po tleh in tudi on je moral dobiti poživilo. Šele nato se je tekma lahko nadaljevala. Ker so Begunjci radodarni, je količina kave in žganja zdržala vso tekmo. Bralcu tega prispevka prepuščam presojo o blagodejni uspešnosti kombinacije kave in žganja ter lepih Begunjk, saj so bili vsi igralci s sodnikom vred ob koncu tekme zdravi in nobenega ni nič bolelo.«
Sam tudi zbira in objavlja stare izraze, ki so že šli v pozabo. Sicer pa ga v trgovini, v katero gre vsak dan, ustavljajo ljudje, komentirajo njegove članke in mu prinašajo fotografije. Najbolj opažena je bila njegova fotografija prvega razreda osnovne šole iz leta 1954. Zanimajo ga tudi pustne dogodivščine in vreme – sam namreč meri vremenske podatke za ARSO.
Dušan Gogala je na spletni strani StareSlike o sebi zapisal tole: "Rodil sem se 7. 11. 1947 doma v Cerknici. Pri porodu je bila babica Anica Obreza in moja teta Fanči. Teta je šla takoj poročat očetu v trgovino, kjer je prodajal čevlje in mu rekla: »Fant je.«V Cerknici sem končal osnovno šolo, v Ljubljani pa Tehniško šolo strojne stroke in Fakulteto za strojništvo. Vojake sem služil leta 1974. Najprej v Zadru v artiljeriski šoli rezervnih vojaških starešin, nato pa sem stažiral v Ajdovščini in v Črnomlju. Med študijem sem imel štipendijo Kovinoplastike Lož, kjer sem se zaposlil 5. 2. 1973. Začel sem kot pripravnik na področju razvoja okovja. Moj mentor je bil France Kovačič. Pripravnik sem bil 10 mesecev. Nato sem bil celotno delovno dobo zaposlen v tem čudovitem podjetju. Sem poročen, imam sina in hči. Leta 1981 me je Denis naučil voziti traktor. Zdaj sem upokojen. Nekaj mesecev pred upokojitvijo sem kupil nekaj gozda. Prvo hojo sem podrl, ko sem imel že 63 let. Imel sem srečo, pa tudi tisti, ki so bili takrat z menoj, saj hoja ni padla tja, kamor sem predvidel. Sošolec me je leta 2010 informiral, da se na internetu objavljajo cerkniške stare slike. Ko sem jih pogledal, se mi je zdelo zares zanimivo. Kmalu zatem sem pred Gorjupom srečal Miloša in od takrat včasih kaj napišem za Stareslike. Spoznal pa sem, da je spomin zelo porozen. O kakem dogodku je več mnenj, pa tudi pozabi se kaj. Tudi jaz večkrat pozabim, da sem kaj pozabil, zato pa za pomoč vprašam Šajnovega Staneta, pa Ladota Urbanca, Ljerko Zagorjanovo, Staneta Urha in še mnogo drugih. Vesel sem tudi vsakega komentarja."
Dušana Gogalo zanimajo tudi pustne dogodivščine, sprevodi in maske. Fotografije pusta v Cerknici iz obdobja pred vojno so zelo redke.
Fotografije pustnih sprevodov so se v večjem številu pojavile šele po letu 1954.
Milena Ožbolt piše o sebi na strani StareSlike: " Ko sem se precej pred dobo plastike rodila, se je teta Johana v Ameriki za zmeraj nehala oglašati, menda zato, ker mi niso dali njenega imena, čeprav je prispevala zajeten paket, da bi jaz laže preživela – dali so mi dali »rusko« ime!… A se vseeno kar dobro počutim z njim. Od vseh poklicev v življenju sem najraje stara mama, to že moram reči. Me pa – še vedno – zanima vse počez kar je lepega, dobrega, koristnega, resničnega. Čas me je že povozil, a če ne bo hujšega… Najljubše izrazno sredstvo mi je beseda, ki po mojem prepričanju JE konj, v družbi s sliko še toliko močnejši. A tudi ločilo je sporočilo… Mar mi je slovenska dediščina, zato o tem včasih kaj malega napišem. Nič od naštetega pa ni moj poklic, kruh sem si služila v povsem drugi zgodbi. Vedno pa sem delala reči, ki jih nisem znala in ko sem se ravno za silo naučila, me je že doletelo kaj drugega. Se to res vsem dogaja? Starih slik sem se – glede na nekaj izkušenj – dolgo otepala v strahu, da ne bom znala, zmogla, nič razumela in nič koristnega naredila, čeprav me je kajpada mikalo – ko je bilo pa spet nekaj novega! A sem podlegla skušnjavi in zdaj sem tu. Postopoma dojemam, da so Stare slike sijajna zadeva, v katero je mogoče verjeti in da je lepo biti zraven…In da takih kot so bile, nikoli več ne bo. Kdaj pa kdaj me kar napade tudi veliko navdušenje – gotovo se me loteva staroslikizem!…"
Nam pa je Milena Ožbolt povedala, da jo k pisanju spodbudi kakšen predmet, slika ali kaj podobnega. V Loški dolini živi že kar vrsto let, vmes so bili presledki ko je živela drugje, in v tem času se je nabralo kar precej spominov in različnih podatkov. Ljudje jo dobro poznajo, do "obisti" pravi, saj se veliko pogovarja z njimi, jih obiskuje in tako ji marsikaj povedo. To pa so za Mileno dragocene zgodbe. Vsaka je drugačna in vsaka je odsev razmer, v katerih je živel posameznik. Sama namenoma ne piše ganljivo, takih stvari ne želi brati, vendar pa se zgodi, da se kdaj neusmiljeno zjoče, ko opisuje kakšno zgodbo. Včasih pa se zgodi tudi veliko zabavnega.
Med bolj žalostne sodi opis zgodb, povezanih z italijanskim taboriščem na Rabu.
Mimo teh zgod ni mogla zbežati pove Milena Ožbolt, saj so del njen mladosti, čeprav v taborišču ni bila, ker je rojena kasneje, je pa v mladosti slišala veliko pričevanj o tem taborišču. Iz Loške doline je bilo tam interniranih preko 300 domačinov, 64 jih je tam umrlo. Še več pa jih je bilo iz Gorskega Kotarja, ki so ga Italijani popolnoma izpraznili in vasi požgali. Že kot otrok je velikokrat slišala o Rabu in šele sedaj dojema kako je ta postal nek simbol strahovitega trpljenja, saj so ljudje govorili, da huje kot na Rabu pa ne more biti. Ali pa če je bil kdo bolan, izčrpan, so rekli, ta je pa kot da bi iz Raba prišel.
Če v Loški dolini omeniš Rab vsakdo ve, da je bilo to nekaj strašnega, neko strašno trpljenje. Ko se je s to temo srečala, jo je ponudila uredniku strani Stareslike, ki jo je sprejel, čeprav nekako ne gre povsem v njihov kontekst , saj si ne želijo opisovanja medvojnega dogajanja. To so sedaj že spomini iz druge roke, mnogi pa so ji povedali, da ljudje o teh izkušnjah z Raba, niso hotel govoriti, ker se jim je zdelo, da je bilo to v nekem drugem vesolju, da tega nihče ne more razumeti in se bali ponovno podoživljati vso grozo, ki so jo prestali.
Ko so jo povabili k sodelovanju s stranjo Stareslike, se je zelo upirala, da bi pisala, ker se ji je zdelo, da ne bo imela kaj prispevati, da je vse prezahtevno. Počasi pa je speljala, piše rada, dediščina ji je dragocena, to ima v sebi, že od nekdaj. Vedno jo je privabljala pripovedna dediščina, narečja. Zanima jo kulinarična, oblačilna in druga dediščina. Pri tem sedaj uživa.
Ko ji kdo pove zgodbo, in ko vidi še kako sliko vse to z veseljem opiše. V 50 letih pa se je vse tako spremenilo, da je to nekaj neverjetnega. Izginilo je ogromno besed, veščin, znanja. Bosopeti šolarčki so bili nekaj normalnega še v njeni mladosti, danes pa imajo otroci vse mogoče obleke. Najbolj se je zabavala ob zapisu besede kavalecna, to je beseda iz Blok, ki pomeni, stol za "prasca klat" tega pa si tudi ne zna več vsak predstavljati, saj kdo pa danes še sam dela koline. Ob tem zapisu so našli veliko izrazov, za postopke odstranjevanje prašičjih ščetin; ošopat, omavžat, opauhat, opalužit, okalužit, obrit.
V vseh svojih prispevkih zavestno uporabi narečne besede, da te ne bi tako hitro izginile v pozabo. Žal pa se to dogaja zelo hitro, bil je v nekam muzeju, kjer so videli srp iz časa antike, podobnih oblik je bil tudi srp kot so ga uporabljali še v času njene mladosti, danes pa z njim nihče več ne zna žeti.
Marija Hribar direktorica Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica pove, da s skupino Stareslike sodelujejo že od leta 2013. Pove, da so pripravili so več zanimivih razstav in večerov, letos so v Starem trgu, v knjižnici, ob razstavi Karla Destovnika Kajuha, dodali razstavo fotografij. Lani so bo izidu Steinbergova Cerkniškega jezera predstavili tudi njegovo oljno sliko jezera.
To je pripravil urednik Stareslike Miloš Toni, dobili so 12 delov slike in spoznali povsem nove podobe, ki jih prej ni bilo mogoče opaziti.
Skupaj so pripravili dogodek-po praznikih diši, kjer je Milena Ožbolt pripovedovala svoje spomine ob fotografija s portala Stareslike. Vsak dan v Cerknici in dveh enotah knjižnice objavijo tiskano verzijo Stareslike. To je spodbudilo tudi tiste občane, ki niso člani knjižnice, da pridejo to prebrati. Tako so v zgodbe vključeni tudi starejši občani. Sicer pa so Stareslike genialna ideja, saj se tako ohranijo zgodbe, spomini, narečje, šege in navade itd.
Posebej jo je nagovorila zgodba o konju iz leta 1934, jezdec kmetske konjenice je bil tudi njen oče, kar jo je zelo presenetilo.
Marijo Hribar je presenetil tudi podatek, ki je bil na zadnji strani fotografije.
Seveda pa ni vse samo idilična zgodba o objavljanju starih slik, spominov, dogodkov in vsakršnih opisov. Dogaja se tudi, da jim kakšno fotografijo preprosto ukradejo in objavijo drugje. Tak primer je bil posnetek sankanja v Begunjah pri Cerknici leta 1959, ki so ga preprosto objavili kot primer sankanja v Srbiji. Miloš Toni. pravi, da slike snamejo ali ukradejo čeprav imajo na spletni strani napisano, da fotografij razen za objavo ne smejo uporabiti drugje, saj so ljudem obljubili, da jih bodo za vsako objavo vprašali. Vendar kljub temu posamezniki prepišejo cele članke, fotografije in podobno.
Med prvo svetovno vojno je večina žensk delovala na takoimenovanih domačih frontah . To pomeni, da so doma zamenjale svoje moške, ki so se borili in umirali na številnih bojiščih velike vojne. Najbližje prvim forntnim linijam so bile predvsem bolniške sestre, ki so delovale v številnih kampih Rdečega križa. Nekaj žensk, kot na primer Birtanka DorothyLawrence, so oblekle vojaško sukno, nekaj pa jih je tlakovalo pot vojnim dopisnicam. Za eno prvih vojnih poročevalk sicer velja Američanka Margaret Fuller , poročala je o vojaškem spopadu med Francijo in Rimsko republiko leta 1849 iz obdobja italijanskih združitvenih vojn. V veliki vojni pa so se uveljavile na primer Britanke in Američanke Corra Haris, Marguerita Higgins, Peggy Hull in na primer Nellie Bly. Med ženskami vojnimi poročevalkami pa ima posebo mesto Dunajčanka Alice Schalek, ki je bila edina članica avstro-ogrskega tiskovnega urada . Še več, bila je edina ženska, ki je poročala tudi iz prve frontne črte. Najprej v Srbiji in Črni gori, leta 1916 pa je preživela štiri mesece na soški fronti in poleg devetnajstih člankov napisala tudi knjigo, ki je izšla istega leta. Njeno delo in poročanje je rdeča nit Sledi časa, ki jih jepripravil Jurij Popov.
Najbolj kompleksna komunikacija je ena izmed temeljnih lastnosti človeške vrste, po kateri se ločujemo od drugih vrst našega planeta. Tudi zato, ker se ves čas spreminja, išče nove poti in sredstva ter sproža revolucije - male in velike. Zaradi pisem so se vojne začenjale in končevale. Telefonski klici so zapečatili usode milijonov. Elektronska sporočila so trend, ki je za zmeraj spremenil podobo komuniciranja tega sveta. Kako je Tehniški muzej Slovenije v nekaj sobah ujel duh časa, ki ga je pisala naša pošta in z njo povezane telekomunikacije, je v oddaji Sledi časa preverjal Jure K. Čokl.
Ljubezni do domovine ni mogoče zaukazati. Nosimo jo v srcu, ali je preprosto nimamo. Slovenci, ki so okusili tujino, to najlažje razumejo in težko bi našli koga, ki mu ni do doma in domovine. Večini že ob imenu Slovenija poskoči srce. Pa ne govorimo o pretiranih čustvih, ki rada uidejo čez rob, marveč o prvobitnih čustvih človeka. Ta določajo identiteto vsakogar in ga kot z dolgim nevidnim pajčolanom pripenjajo na skupnost iz katere izhaja. In ta pripetost oblikuje naš odnos do vsega, kar je družina, sorodstvo, rod in - družba. Za oddajo smo ob nedavni obletnici plebiscitarne odločitve za samostojno Slovenijo k razmisleku o domoljubju povabili upokojenega polkovnika Slovenske vojske Miha Butaro.
23. decembra 1990 so Slovenci odločno in jasno povedali, da hočejo svojo državo. Od plebiscita, ki pomeni začetek rojstva samostojne in neodvisne Slovenije, mineva četrt stoletja. V Sledeh časa se bomo spomnili prelomnih dni pred 25 leti; tedanjih upov, hotenj, želja in sanj, pa tudi tega, kako je isti cilj združeval in vsaj za trenutek pometel z rivalstvi. Oddajo pripravlja Nika Benedik.
Planinski vestnik, slovenska najstarejša še 'živeča' revija, se je v svoji prvi številki februarja leta 1895 javnosti predstavila takole: "Da slovensko planinsko društvo doseže svoj namen (izdajati, pospeševati in podpirati zanimljive planinaslovne spise in slike), sklenil je odbor 'Sl. pl. dr.' od leta 1895. počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike".' Od takrat je minilo 120 let, zamenjalo se je 8 glavnih urednikov in cela vrsta izjemnih piscev, ki je zaznamovala tudi slovenski kulturni prostor z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine. Kako je Planinski vestnik nekajkrat skoraj propadel, zamenjal več formatov, preživel dve vojni in do danes ostal zvest svojemu prvobitnemu poslanstvu, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Planinski vestnik, slovenska najstarejša še 'živeča' revija, se je v svoji prvi številki februarja leta 1895 javnosti predstavila takole: "Da slovensko planinsko društvo doseže svoj namen (izdajati, pospeševati in podpirati zanimljive planinaslovne spise in slike), sklenil je odbor 'Sl. pl. dr.' od leta 1895. počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike".' Od takrat je minilo 120 let, zamenjalo se je 8 glavnih urednikov in cela vrsta izjemnih piscev, ki je zaznamovala tudi slovenski kulturni prostor z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine. Kako je Planinski vestnik nekajkrat skoraj propadel, zamenjal več formatov, preživel dve vojni in do danes ostal zvest svojemu prvobitnemu poslanstvu, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Jeseni smo na Radiu Slovenija začeli vrsto novih oddaj na temo - domoljubje. Razvrščene so v dva tematska sklopa, v Mejnike identitete in Domovina v srcu. Oddaje premierno predvajamo na III. programu ARS, danes pa jih začenjamo predvajati v nekoliko skrajšani obliki, primerni programskemu prostoru Sledi časa na Prvemu radijskem programu.
Še nekaj deset let nazaj so se otroci panično skrivali po hišah, ko je prišel večer svetega Miklavža. Zunaj so namreč rožljale verige, slišalo se je rjovenje 'parkljev', ki so lovili poredne otroke in jih včasih tudi kruto kaznovali. Če je na oknu hiše ta večer gorela sveča, so imeli prost vstop tudi Miklavževi grozljivi spremljevalci, ki so poskrbeli, da jih poredni otroci niso odnesli vsaj brez strahu. Kdo 'parklji' sploh so, kako so prišli k nam in kaj pomenijo danes? Kako so povezani s satirji in fauni ter koliko vražjega je ostalo v njih, bo v oddaji Sledi časa previdno preverjal Jure K. Čokl.
7. aprila leta 1365 je takrat 27 letni vojvoda Rudolf IV. Habsburški izdal posebno listino, ustavno pismo so ji nekdaj tudi rekli, s katero je na okljuku reke Krke ustanovil mestno naselbino in ji obstoj in razcvet med drugim omogočil tudi s podelitvijo številnih privilegijev. Samovšečno je sicer mesto kar po sebi poimenoval Rudolfwert oziroma "Rudolfovo pristanišče", vendar so ga ljudje že od vsega začetka imenovali tudi Novo mesto. Že sama geografska lega mesta kaže na to, da je želel vojvoda Rudolf, v trgovsko in prometno pomembni dolini Krke in v središču Dolenjske, postaviti na noge novo gospodarsko in upravnopolitično jedro ter tudi oporišče vse bolj proti Jadranu stremeči habsburški posesti. Ob ustanovitvi Novega mesta je bila meščanom zagotovljena osebna svoboda, mestna samouprava, lastni in voljeni sodniki, pravica do trgovanja in sejmov. Poldrugo stoletje je tako mesto cvetelo, podoba ustanovitelja pa je postala simbol mesta, tako da vojvoda Rudolf še danes sedi na prestolu tudi v grbu Novega mesta ?
Slovenski kraški svet je domovina svetovnega krasoslovja. Naš priznani, svetovno uveljavljeni krasoslovec dr. Andrej Kranjc je zapisal: "Z vidika krasoslovja je pomen Krasa predvsem dvojen, zgodovinski in 'referenčni'. Če ne bi bilo Krasa, ne bi bilo vede s tem imenom niti 'kraških' pojavov. Ko so Rimljani osvojili kraljestvo Histrov, so prvotno ime Krasa, katerega osnova je bila *karus in koren *kar (kamen), latinizirali v Carsus. Iz tožilnika tega imena je nastalo italijansko ime Carso, predslovenska oblika Kras najpozneje v 9. stol. in nemška Karst. Pomen Krasa dokazujejo stari zemljevidi. V Hohenwartovem vodniku po Postojnski jami (1830) se prvič pojavi trditev, da kras ni le na Krasu, ampak se razteza od Videmskega okrožja do otoka Kefalonija. Kras in Dinarski kras sta bila glavni vir spoznanj o krasu." Zato tudi ne preseneča, da so poimenovanja, kot so: dolina, polje in vrtača, znana po vsem svetu. Ob tem je neločljivi del krasoslovja, pa naj gre za ljubiteljske ali profesionalne raziskovalce, vezan na odkrivanje jam. Te pa so že vse od časov Valvasorja dokumentirali, opisovali in jih zbirali v posebnih zbirkah, ki so prerasle v jamarski kataster. Tega kot celoto na dveh lokacijah vodita Jamarska zveza Slovenije v Ljubljani in Inštitut za raziskovanje Krasa v Postojni. V oddaji Sledi časa bomo spoznali delovanje in posebnosti jamarskega katastra. Oddajo pripravlja Milana Trobič.
Letos mineva natanko 300 let od izida ene najpomembnejših, a hkrati tudi najbolj prezrtih knjig, namenjenih slovenskemu življu. Morebiti je Mali katechismus Franca Temlina v letošnjem letu z dokumentarnim filmom in kar nekaj medijskimi zapisi vendarle stopil iz anonimnosti, toda ta edicija, izrednega pomena tako za razvoj prekmurskega jezika kot tudi slovanskega življa ob Muri, skriva v sebi še zelo veliko skrivnosti. Nekatere med njimi bomo skušali razkriti v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Starejši ljudje na Koroškem vedo povedati, da so nekoč sredi noči v gozdovih rohneli tovornjaki, gorele luči in slišala se je tuja govorica. Zjutraj je bil gozd očiščen, sledi gum pa so iz gozda vodile neznano kam. Nihče ni vedel ničesar, prijav pa tudi ni bilo. Kdo je hodil po les, kam ga je odpeljal in koliko denarja je to početje prinašalo domačinom? Kako so na to gledali "pristojni", ki so vedeli vse, a videli nič? Med gosta koroška debla se je v Sledeh časa na lovu za odgovori podal Jure K. Čokl.
Ob dnevu spomina na mrtve in na krščanski praznik vseh svetih bomo v oddaji Sledi časa razmišljali o simboliki sveče, ki nas spremlja od rojstva do smrti. Sprehodili se bomo skozi zgodovino svečarstva, osvetlili nekatere že pozabljene šege in navade, omenili pomen sveče v krščanskem izročilu ter se vprašali, kako sveča pomaga pri obujanju spomina na umrle prednike. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Ste vedeli, da je bilo Mladinsko gledališče ustanovljeno 25. decembra leta 1955 v okviru oddelka Pionirske knjižnice? Da je bila premiera prve predstave tega gledališča izvedena čez nekaj mesecev v Viteški dvorani Križank, gledališče pa je postalo samostojna ustanova v okviru Ljubljanskega festivala šele leta 1958, ko se je tudi preselilo v dvorano Soča, ki je današnja zgornja dvorana SMG. Ste vedeli, da je "gledališče za mladino in otroke" že pod taktirko ustanoviteljice, umetniške voditeljice in režiserke Baldine Battelino Baranović nosilo v sebi klice eksperimentalnega gledališča? In da je 16. oktobra letos minilo 40 let od premiere predstave Žrtve mode bum-bum Dušana Jovanovića, ki ni bila samo veliki "bum" na odrih takratne Jugoslavije, ampak se je z njo Mladinsko gledališče, ki se je leta 1979 preimenovalo v Slovensko mladinsko gledališče, prvič tudi mednarodno uveljavilo v konkurenci eksperimentalnih gledališč? Seveda je to samo nekaj zanimivih utrinkov v šest desetletji dolgi zgodovini SMG, ki jo bomo orisali v oddaji Sledi časa. "Vodnik", ki nas bo vodil na potepanjih po teh "sledeh", bo Dušan Berne.
Kje je že leto 1933, ko je France Bevk zapisal: "Slovenija! Beneška Slovenija! Siromašna, lepa zemlja, stokrat bičana in križana, ti in srca, ki te ljubijo." Takrat je spisal eno svojih najpomembnejših del Kaplan Martin Čedermac, delo, ki je zaznamovalo slovenske duhovnike v Benečiji s posebno vztrajnostjo in pogumom. To je zgodba o zatiranju slovenskega jezika v Beneški Sloveniji in o pogumnih duhovnikih, ki so kljub preganjanju in prepovedim v cerkvah govorili in učili slovensko. Teror fašizma je bil hud, toda še huje je bilo po drugi svetovni vojni, ko so kar tri tajne organizacije preganjale, zatirale, zalezovale in ovajale slovenske duhovnike, ki niso podlegli pritiskom in so vztrajali pri ohranjanju slovenščine. To danes slišimo le še v nekaj cerkvah, slovensko pa se pogovarjajo le še starejši domačini med sabo. Mladi govorijo italijansko ali furlansko. V vseh treh dolinah - Nadiški, Terski in Kanalski, so le še štirje "čedermaci", le še štirje duhovniki, ki v nekaterih cerkvah še mašujejo v slovenščini. Vsi štirje so letos obhajali 50-letnico maševanja. Z dvema izmed njih se je pogovarjal Jurij Popov in pripravil Sledi časa, ki bodo skušale odgovoriti na eno samo vprašanje - bo slovenščina v Beneški Sloveniji utihnila?
Slovenija ima bogato pivovarsko tradicijo. Sploh v zadnjem času se je razbohotila izdelava butičnega piva, ki dosega zavidljivo kakovost. Vendar pa večina ljubiteljev penečih vrčkov zmotno misli, da se je pri nas vse začelo v Laškem ali v Ljubljani. Nikakor. Začelo se je precej prej, v pivovarni, ki danes ne obstaja več, bila pa je tako velika, da je bilo njeno pivo na večini slovenskega ozemlja celo resna konkurenca obema omenjenima pivovarnama. Ta pivovarna po doslej znanih podatkih velja tudi za najstarejšo na naših tleh. Govorili bomo o Staretovi pivovarni v Mengšu, ki je dajala kruh domačim in tujim mojstrom, ki so njeno slavo ponesli daleč naokoli. V oddaji Sledi časa bo zamašek s starih steklenic s sogovorniki odprl Jure K. Čokl.
Med socializmom in kapitalizmom živijo spomini na tovarno, kot je še ne bilo. "Mati fabrika" ji še zdaj pravijo nekdanji zaposleni, strokovnjaki pa zbirajo koščke razbitih spominov in razbitih duš. Med nostalgijo in dejstvi, ki krožijo okoli ravenske železarne, se bo v oddaji Sledi časa sprehodil Marko Radmilovič.
Slovenski alpinizem, nekoč so ga imenovali turistika, je že štiri desetletja v samem svetovnem vrhu. Jurij Popov se je v Sledeh časa vprašal, kdaj in kje se je začela in kakšna je bila pot , ki ga je pripeljala v ta položaj. Nedvomno se je začela z osvojitvijo prvega izmed mnogih izjemnih vrhov slovenskih Alp - Storžičem leta 1758. Že naslednje leto beležimo prvi pristop na Grintovec, leta 1778 pa še na Triglav. Za zgodovino slovenskega alpinizma je ključna tudi Triglavska severna stena, ena izmed največjih v Alpah, saj meri 4 kilometre v širino in enega v višino. Pa vendar prvi slovenski alpinist in eden od pionirjev modernega alpinizma na sploh Valentin Stanič, ni najprej preplezal te stene. V 19. stoletju je opravil vrsto izvirnih in drznih vzponov, tudi zimskih, znan pa je tudi kot eden prvih samohodnikov. Za prvo obdobje slovenskega alpinizma je značilen izrazit nacionalni naboj, saj so si naši alpinisti najprej prizadevali preplezati vse tiste smeri v naših Alpah, ki so jih prej že preplezali tujci, predvsem Nemci in Avstrijci. Na seznamu svetovnega alpinizma sta posebej zapisani tudi izjemni medvojni alpinistki Mira Marko Debeljak in Pavla Jesih, ki sta plezali v moško-ženski navezi, vendar večinoma prvi v navezi. Rodovi izvrstnih slovenskih plezalcev so se po drugi svetovni vojni vrstili eden za drugim. To je bila posledica predvsem odlične organizacije tako pohodništva kot alpinizma, načrtnega šolanja in ne nazadnje razvoja gorske reševalne službe. Po ustanovitvi komisije za tuja gorstva so naši alpinisti začeli načrtno obiskovati Himalajo in si tam začrtali pot v sam svetovni alpinistični vrh. Hkrati pa so v domačih gorah reševali probleme, ki jih prej ni bilo mogoče. Seznam vrhunskih slovenskih plezalk in plezalcev zapisanih v knjigi Zgodovina slovenskega alpinizma, sicer zajema samo 37 imen, toda to je vrh ledene gore imenovane slovenski alpinizem. Dokaz za svetovni ugled našega alpinizma je navsezadnje tudi število zlatih cepinov, najimenitnejšega alpin
Nad Kojskim v Goriških brdih je podružnična romarska cerkvica sv. Križa na Taboru. Gotska cerkvica ima za Slovenijo nenavaden zvonik, ki spominja na majhno utrdbo. Zaključuje se s cinami, ki so značilne za Brda in v njej so zakladi izjemne umetniške vrednosti. Naključnega obiskovalca najprej premamijo sijaj dveh baročnih stranskih oltarjev in freske na stenah, toda pravi biser je glavni gotski krilni oltar iz leta 1515. To je edini in največji, skoraj popolnoma ohranjen gotski krilni oltar v Sloveniji. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Deblak iz hrastovega lesa je v Ljubljanici v osemdesetih letih prejšnjega stoletja našel potapljač Miro Potočnik. Minilo je kar 30 let, preden je tehnologija toliko napredovala, da so ga končno uspeli dvigniti in prenesti v restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Kaj se bo potem zgodilo z njim? Kako pomembna najdba je to in kaj je njena največja vrednost? Kaj se je dogajalo na tem področju nekoč in kaj so arheologi našli pod ostanki deblaka? Globoko v mulj in daleč v zgodovino se bo v oddaji Sledi časa s sogovorniki potopil Jure K. Čokl.
Neveljaven email naslov