Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljudje zlato občudujemo že več kot 6000 let
Zlato je v jezikih Egipčanov, Sumercev, Asircev, Hebrejcev in Grkov povezano s sijajem sonca in ognja. Vse do tedaj, ko ga je človek našel in začel uporabljati, je simboliziralo in predstavljalo predmet, ki pooseblja nadzemeljsko mogočnost. Tako je leta 1999 zapisal dr. Miha Jeršek v knjigi Zlato ( Jeršek, Miha. 1999, Zlato, Galerija Avsenik- HOHNER d.o.o. Begunje, Tiskarna Galerija Avsenik, Begunje) .
V oddaji Sledi časa pa ne bomo govorili o vse vidikih zlata, ampak se bomo osredotočili na zlato na ozemlju današnje Slovenije. Predvsem bomo skušali predstaviti izpiranje zlata na rekah Dravi in Muri. Seveda pa bomo predstavili tudi nekaj drobcev iz bogate zakladnice spominov moža, ki je v iskanju zlata prepotoval skorajda cel svet. Ob tem se zavedamo, da ima zlato, predvsem pa njegova uporaba, raba in predelava izjemno zgodovino, ki bi močno presegla okvir tokratne oddaje. O zlatarstvu bomo morali spregovoriti kdaj drugič.
Kot piše dr. Miha Jeršek je zlato po kemični sestavi kovina, ki je v naravi zelo redka in je edina rumene barve. Zanjo je značilna kovnost, nizko tališče in dobra kemična odpornost. Zato so iz nje že nekdaj izdelovali različne okrasne predmete. Ljudje zlato občudujemo in cenimo že več kot 6000 let.
O zlatu je pisal Janez Jalen v znameniti knjigi Bobri. V njej omenja zlatonosne reke in na koncu doda zgodbo o tujcih, ki so prenašali zlato runo po reki Savi in Ljubljanici. Pred njim pa je, med drugimi, o zlatu na območju današnje Slovenije, pisal že antični, rimski zgodovinar Plinij, in čeprav ni nekih trdnih dokazov, je zelo verjetno, da je šlo za sekundarna najdišča, ki pa jih še danes niso odkrili. Poglejmo kaj je v že omenjeni knjigi- Zlato je Miha Jeršek, na strani 28 zapisal: " Najbolj drzne trditev o nahajališčih zlata na današnjem Slovenskem (nekdanje področje noriških Tavriskov) je zapisal Strabon (4.6.12). Iz prispevka kustosa Narodnega muzeja , Draga Svoljšaka (1997), povzemamo prevod povzetka iz 34. knjige Polibijeve zgodovine ( 147-132 pr. Kr.):"
Polibij pravi poleg tega, da je v njegovem času bil odkrit, približno nasproti Ogleja, na področju noriških Tavriskov, rudnik zlata, na za izkoriščanje tako primernem kraju, da ko je enkrat odstranjena vrhnja plast zemlje do globine dveh čevljev, se je takoj nahajalo zlato in da nahajališča niso bila nikoli globja od petnajstih čevljev; in nadaljuje rekoč, da je del zlata takoj čistega, po meri fižola ali volčjega boba, izgubljajoč le osmino, tisto pa kar ostane je potrebno taliti, kar je še vedno umestno; in da se je po dveh mesecih, odkar so se Italioti pridružili delu v rudniku, cena zlata znižala za tretjino po vsej Italiji, ko pa so Tavriski to doumeli so pregnali svoje sodelavce in vpeljali monopol.
Precej bolj jasna je zgodovina izpred 300 let, ko je cesarica Marija Terezija dala številnim ljudem dovoljenja, oziroma koncesije za izpiranje zlata . V Sloveniji imamo dve zlatonosni reki Dravo in Muro. Docent na Katedri za mineralogijo, petrologijo in materiale, na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, Dr. Uroš Herlec, doda, da so bili nekoč izpiralci zlata na omenjenih rekah kar številni, dandanes pa to počnejo predvsem posamezniki, bolj za zabavo, kot za preživetje.
Z dr. Urošem Herlecem smo se srečali v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, kjer imajo bogato zbirko kamnin, mineralov, rud in fosilov.
Zlato iz Visokih Tur se je skozi tisočletja izpiralo v naplavine rek Drave in Mure in številni ljudje so od iskanja zlatih luskic tudi "živeli". Zlato pa se pri nas pojavlja tudi v nekaterih manjših rudiščih skupaj z drugimi minerali. V rečnih usedlinah so spremljevalci zlata težki minerali, kot so: hematit, leukoksen, minerali granatove skupine, turmalin, muskovit, epidot, nekateri amfiboli in pirokseni, cirkon, rutil, zoisit in disten ( Jeršek, 28, 1999).
V zbirki Naravoslovnotehniške fakultete nam je seveda pozornost vzbudila velika "zlato-sijoča" kepa. Da to ne more biti "pravo zlato" smo nekako vedeli takoj, saj takega kosa, če bi bil pravi, zagotovo ne bi hranili kar na vitrini!
No ko smo to "skrivnostno" zlato kepo pogledali in jo prijeli v roke, se je pokazalo, da so bili sumi upravičeni. Dr. Herlec nam je z nasmehom povedal, da je to odlitek največjega zlatega nugget-a ( bolj razumljivo bi lahko rekli tudi kepa, zrno itd.) ki se imenuje "Precious". Najden je bil 5.1.1871 pri kraju Berlin v Viktoriji, Avstralija. Njegova skupna teža je bila 53,217 kg. Inventarna številka v zbirki Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, oddelek za geologijo pa je št. 5671.
V vitrini pa je primerek pravega zlata iz Romunije.
Ni vse zlato, kar se sveti, je zagotovo eden najbolj znanih izrekov. Tak naslov pa nosi tudi povest Frana Erjavca iz leta 1887. Tam opisuje kmeta Čerina, ki najde "zlato" ali kot se izkaže svetleči pirit, ki so ga mnogi, pred in po Čerinu, zlahka zamenjali za zlato. Kot so zapisali na spletnih straneh Prirodoslovnega muzeja Slovenije, je pirit eden najbolj pogostih sulfidnih mineralov. Ima značilen kovinski sijaj in je običajno kovinsko rumen oziroma zlat. Nastaja v zelo širokem razponu temperature in pritiska. Zato ga najdemo v magmatskih, sedimantnih in metamorfnih kamninah. Še posebno značilen je za hidrotermalno fazo nastanka, ko je skupaj z galenitom, sfaleritom, kremenom. Pogosto nastane tudi v sedimentu, kjer vlada redukcijsko okolje. Najlepši kristali pirita so znani iz Španije, Peruja, Elbe. Tudi v Sloveniji je zelo pogost. Našli so ga v kristalih, kristalih dvojčkih, masivnega, ali pa nadomešča rastlinske in živalske ostanke. Pirit so nekoč pogosto zamenjevali za zlato. Vzrok temu sta njegova barva in izrazit kovinski sijaj. Vendar pa je zanimivo, da pirit lahko vsebuje primesi zlata. Pri procesih preperevanja, ko nastane limonit, se zlato izloči iz pirita in lahko se koncentrira tudi v gospodarsko pomembnih količinah!
Sigismund Zois, Sigismund (Žiga) Zois. Njegova zbirka je ena izmed temeljnih, ustanovnih zbirk prvega muzeja na Slovenskem. To je bil Deželni muzej, ki so ga ustanovili leta 1821, za javnost pa odprli deset let zatem. Danes hrani Zoisovo zbirko Prirodoslovni muzej Slovenije.
Tudi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije imajo razstavljen primerke zlata iz Romunije.
Z izpiranje zlata se je pred drugo svetovno vojno preživljalo več kot 200 izpiralcev. Po nekaterih podatkih so v kraljevini SHS izpiralcem njihovo dejavnost priznali kot obrt. Po podatkih dr. Mihe Jerška: "sta bili, med letoma 1910 in 1940, področji reke Drave in Mure razdeljeni na posamezne koncesije za raziskave in izkoriščanje zlata. To so bile koncesije Benedicto Dravac ( Od Varaždina do Legrada), koncesija Stočes ( Dravski del od Prevalj do Varaždina, in murski del od Radgone do Legrada), okoli 8 kilometrov Drave je pripadalo tudi mlinarju Braunu. Omenjene koncesije je želelo odkupiti angleško podjetje Selection Trust, ki je izvedlo več raziskav na omenjenem področju. Pri tem so kot posredniki sodelovali strokovnjaki iz rudnika Trepča."(Jeršek, 26, 1999).
Izpiralca, ki ju vidimo na fotografiji mag. Milana Bidovca, sta leta 1986, ko je nastal posnetek, pomagala dokumentirati Geološkemu zavodu Slovenije način pridobivanja zlata iz dravskega proda. Pripomočke sta si izdelala sama.
Kot vidimo na spodnji sliki, mag. Milana Bidovca, so zlato ločili iz težke frakcije s pomočjo živega srebra, na katerega se luskice zlata sprimejo. Pri tem nastane amalgam. Odvečno živo srebro so nato stisnili skozi platneno krpo.
Kot smo že spoznali, reka Drava in Mura odnašata zlato iz primernih nahajališč v Visokih Turah. Miha Jeršek piše, da imajo reke v zgornjem toku več energije zato nosijo erodiran material s seboj v nižje dele ali dele z manj energije. Glede na velikost ali bolje rečeno maso posameznih zrn se najprej odložijo delci zlata z višjo maso. Tako se z oddaljenostjo od izvornega mesta zlata manjša velikost odloženih zlatih zrn v sedimentu. Zlato se odlaga skupaj z drugimi težkimi minerali na delih z manj energije. To so lahko mesta za določenimi ovirami v rekah, slapovi ali najpogosteje konkavni deli rečnih zavojev. Podatki govorijo, da zlato v reki Dravi in Muri nastopa v luskicah, premera 0,8 mm, kar pomeni, da je potrebno tudi do 9000 luskic za en gram zlata. Zato pa je potrebno sprati približno 1 prostorninski meter dravskega proda (Jeršek, 28, 26, 1999).
Davorin Založnik zelo dobro pozna minerale, ker ga ta skrivnostni svet veseli, tudi sam izpira zlato v reki Dravi. Ko smo se skupaj odpravili na eno takih nahajališč, je najprej povedal, kako izbira najprimernejši prostor.
Davorin Založnik na avstrijski strani ob reki Dravi ni še nikoli izpiral zlata, bo pa to poskusil in skupaj s prijatelji obiskal avstrijske kolege.
Mladen Čeranič je pravi iskalec zlata, kot ga srečamo v filmih, v zadnjih desetletjih je bil na 26 različnih koncih sveta: od Indonezije, Avstralije do Mehike, Peruja in Bolivije, kjer je iskal ne samo zlato, ampak tudi poldrage in drage kamne. Tako je recimo iskal opale. Kot pravi iskanje in kopanje zlata ni lahka zgodba, saj moraš za to imeti posebne stroje, ekipo, vse skupaj pa zahteva tudi zelo veliko denarja. Prvič se je odpravil na pot pred 30-imi leti.
905 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ljudje zlato občudujemo že več kot 6000 let
Zlato je v jezikih Egipčanov, Sumercev, Asircev, Hebrejcev in Grkov povezano s sijajem sonca in ognja. Vse do tedaj, ko ga je človek našel in začel uporabljati, je simboliziralo in predstavljalo predmet, ki pooseblja nadzemeljsko mogočnost. Tako je leta 1999 zapisal dr. Miha Jeršek v knjigi Zlato ( Jeršek, Miha. 1999, Zlato, Galerija Avsenik- HOHNER d.o.o. Begunje, Tiskarna Galerija Avsenik, Begunje) .
V oddaji Sledi časa pa ne bomo govorili o vse vidikih zlata, ampak se bomo osredotočili na zlato na ozemlju današnje Slovenije. Predvsem bomo skušali predstaviti izpiranje zlata na rekah Dravi in Muri. Seveda pa bomo predstavili tudi nekaj drobcev iz bogate zakladnice spominov moža, ki je v iskanju zlata prepotoval skorajda cel svet. Ob tem se zavedamo, da ima zlato, predvsem pa njegova uporaba, raba in predelava izjemno zgodovino, ki bi močno presegla okvir tokratne oddaje. O zlatarstvu bomo morali spregovoriti kdaj drugič.
Kot piše dr. Miha Jeršek je zlato po kemični sestavi kovina, ki je v naravi zelo redka in je edina rumene barve. Zanjo je značilna kovnost, nizko tališče in dobra kemična odpornost. Zato so iz nje že nekdaj izdelovali različne okrasne predmete. Ljudje zlato občudujemo in cenimo že več kot 6000 let.
O zlatu je pisal Janez Jalen v znameniti knjigi Bobri. V njej omenja zlatonosne reke in na koncu doda zgodbo o tujcih, ki so prenašali zlato runo po reki Savi in Ljubljanici. Pred njim pa je, med drugimi, o zlatu na območju današnje Slovenije, pisal že antični, rimski zgodovinar Plinij, in čeprav ni nekih trdnih dokazov, je zelo verjetno, da je šlo za sekundarna najdišča, ki pa jih še danes niso odkrili. Poglejmo kaj je v že omenjeni knjigi- Zlato je Miha Jeršek, na strani 28 zapisal: " Najbolj drzne trditev o nahajališčih zlata na današnjem Slovenskem (nekdanje področje noriških Tavriskov) je zapisal Strabon (4.6.12). Iz prispevka kustosa Narodnega muzeja , Draga Svoljšaka (1997), povzemamo prevod povzetka iz 34. knjige Polibijeve zgodovine ( 147-132 pr. Kr.):"
Polibij pravi poleg tega, da je v njegovem času bil odkrit, približno nasproti Ogleja, na področju noriških Tavriskov, rudnik zlata, na za izkoriščanje tako primernem kraju, da ko je enkrat odstranjena vrhnja plast zemlje do globine dveh čevljev, se je takoj nahajalo zlato in da nahajališča niso bila nikoli globja od petnajstih čevljev; in nadaljuje rekoč, da je del zlata takoj čistega, po meri fižola ali volčjega boba, izgubljajoč le osmino, tisto pa kar ostane je potrebno taliti, kar je še vedno umestno; in da se je po dveh mesecih, odkar so se Italioti pridružili delu v rudniku, cena zlata znižala za tretjino po vsej Italiji, ko pa so Tavriski to doumeli so pregnali svoje sodelavce in vpeljali monopol.
Precej bolj jasna je zgodovina izpred 300 let, ko je cesarica Marija Terezija dala številnim ljudem dovoljenja, oziroma koncesije za izpiranje zlata . V Sloveniji imamo dve zlatonosni reki Dravo in Muro. Docent na Katedri za mineralogijo, petrologijo in materiale, na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, Dr. Uroš Herlec, doda, da so bili nekoč izpiralci zlata na omenjenih rekah kar številni, dandanes pa to počnejo predvsem posamezniki, bolj za zabavo, kot za preživetje.
Z dr. Urošem Herlecem smo se srečali v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, kjer imajo bogato zbirko kamnin, mineralov, rud in fosilov.
Zlato iz Visokih Tur se je skozi tisočletja izpiralo v naplavine rek Drave in Mure in številni ljudje so od iskanja zlatih luskic tudi "živeli". Zlato pa se pri nas pojavlja tudi v nekaterih manjših rudiščih skupaj z drugimi minerali. V rečnih usedlinah so spremljevalci zlata težki minerali, kot so: hematit, leukoksen, minerali granatove skupine, turmalin, muskovit, epidot, nekateri amfiboli in pirokseni, cirkon, rutil, zoisit in disten ( Jeršek, 28, 1999).
V zbirki Naravoslovnotehniške fakultete nam je seveda pozornost vzbudila velika "zlato-sijoča" kepa. Da to ne more biti "pravo zlato" smo nekako vedeli takoj, saj takega kosa, če bi bil pravi, zagotovo ne bi hranili kar na vitrini!
No ko smo to "skrivnostno" zlato kepo pogledali in jo prijeli v roke, se je pokazalo, da so bili sumi upravičeni. Dr. Herlec nam je z nasmehom povedal, da je to odlitek največjega zlatega nugget-a ( bolj razumljivo bi lahko rekli tudi kepa, zrno itd.) ki se imenuje "Precious". Najden je bil 5.1.1871 pri kraju Berlin v Viktoriji, Avstralija. Njegova skupna teža je bila 53,217 kg. Inventarna številka v zbirki Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, oddelek za geologijo pa je št. 5671.
V vitrini pa je primerek pravega zlata iz Romunije.
Ni vse zlato, kar se sveti, je zagotovo eden najbolj znanih izrekov. Tak naslov pa nosi tudi povest Frana Erjavca iz leta 1887. Tam opisuje kmeta Čerina, ki najde "zlato" ali kot se izkaže svetleči pirit, ki so ga mnogi, pred in po Čerinu, zlahka zamenjali za zlato. Kot so zapisali na spletnih straneh Prirodoslovnega muzeja Slovenije, je pirit eden najbolj pogostih sulfidnih mineralov. Ima značilen kovinski sijaj in je običajno kovinsko rumen oziroma zlat. Nastaja v zelo širokem razponu temperature in pritiska. Zato ga najdemo v magmatskih, sedimantnih in metamorfnih kamninah. Še posebno značilen je za hidrotermalno fazo nastanka, ko je skupaj z galenitom, sfaleritom, kremenom. Pogosto nastane tudi v sedimentu, kjer vlada redukcijsko okolje. Najlepši kristali pirita so znani iz Španije, Peruja, Elbe. Tudi v Sloveniji je zelo pogost. Našli so ga v kristalih, kristalih dvojčkih, masivnega, ali pa nadomešča rastlinske in živalske ostanke. Pirit so nekoč pogosto zamenjevali za zlato. Vzrok temu sta njegova barva in izrazit kovinski sijaj. Vendar pa je zanimivo, da pirit lahko vsebuje primesi zlata. Pri procesih preperevanja, ko nastane limonit, se zlato izloči iz pirita in lahko se koncentrira tudi v gospodarsko pomembnih količinah!
Sigismund Zois, Sigismund (Žiga) Zois. Njegova zbirka je ena izmed temeljnih, ustanovnih zbirk prvega muzeja na Slovenskem. To je bil Deželni muzej, ki so ga ustanovili leta 1821, za javnost pa odprli deset let zatem. Danes hrani Zoisovo zbirko Prirodoslovni muzej Slovenije.
Tudi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije imajo razstavljen primerke zlata iz Romunije.
Z izpiranje zlata se je pred drugo svetovno vojno preživljalo več kot 200 izpiralcev. Po nekaterih podatkih so v kraljevini SHS izpiralcem njihovo dejavnost priznali kot obrt. Po podatkih dr. Mihe Jerška: "sta bili, med letoma 1910 in 1940, področji reke Drave in Mure razdeljeni na posamezne koncesije za raziskave in izkoriščanje zlata. To so bile koncesije Benedicto Dravac ( Od Varaždina do Legrada), koncesija Stočes ( Dravski del od Prevalj do Varaždina, in murski del od Radgone do Legrada), okoli 8 kilometrov Drave je pripadalo tudi mlinarju Braunu. Omenjene koncesije je želelo odkupiti angleško podjetje Selection Trust, ki je izvedlo več raziskav na omenjenem področju. Pri tem so kot posredniki sodelovali strokovnjaki iz rudnika Trepča."(Jeršek, 26, 1999).
Izpiralca, ki ju vidimo na fotografiji mag. Milana Bidovca, sta leta 1986, ko je nastal posnetek, pomagala dokumentirati Geološkemu zavodu Slovenije način pridobivanja zlata iz dravskega proda. Pripomočke sta si izdelala sama.
Kot vidimo na spodnji sliki, mag. Milana Bidovca, so zlato ločili iz težke frakcije s pomočjo živega srebra, na katerega se luskice zlata sprimejo. Pri tem nastane amalgam. Odvečno živo srebro so nato stisnili skozi platneno krpo.
Kot smo že spoznali, reka Drava in Mura odnašata zlato iz primernih nahajališč v Visokih Turah. Miha Jeršek piše, da imajo reke v zgornjem toku več energije zato nosijo erodiran material s seboj v nižje dele ali dele z manj energije. Glede na velikost ali bolje rečeno maso posameznih zrn se najprej odložijo delci zlata z višjo maso. Tako se z oddaljenostjo od izvornega mesta zlata manjša velikost odloženih zlatih zrn v sedimentu. Zlato se odlaga skupaj z drugimi težkimi minerali na delih z manj energije. To so lahko mesta za določenimi ovirami v rekah, slapovi ali najpogosteje konkavni deli rečnih zavojev. Podatki govorijo, da zlato v reki Dravi in Muri nastopa v luskicah, premera 0,8 mm, kar pomeni, da je potrebno tudi do 9000 luskic za en gram zlata. Zato pa je potrebno sprati približno 1 prostorninski meter dravskega proda (Jeršek, 28, 26, 1999).
Davorin Založnik zelo dobro pozna minerale, ker ga ta skrivnostni svet veseli, tudi sam izpira zlato v reki Dravi. Ko smo se skupaj odpravili na eno takih nahajališč, je najprej povedal, kako izbira najprimernejši prostor.
Davorin Založnik na avstrijski strani ob reki Dravi ni še nikoli izpiral zlata, bo pa to poskusil in skupaj s prijatelji obiskal avstrijske kolege.
Mladen Čeranič je pravi iskalec zlata, kot ga srečamo v filmih, v zadnjih desetletjih je bil na 26 različnih koncih sveta: od Indonezije, Avstralije do Mehike, Peruja in Bolivije, kjer je iskal ne samo zlato, ampak tudi poldrage in drage kamne. Tako je recimo iskal opale. Kot pravi iskanje in kopanje zlata ni lahka zgodba, saj moraš za to imeti posebne stroje, ekipo, vse skupaj pa zahteva tudi zelo veliko denarja. Prvič se je odpravil na pot pred 30-imi leti.
Eden ključnih ciljev nacistične okupacije leta 1941 sta bila izbris slovenskega naroda kot etnične enote in sprostitev poselitvenega ozemlja za nemške koloniste, ki naj bi »s plugom in mečem« pomenili utrjen branik začasne južne meje tretjega rajha. Nacisti so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem, kjer so po vnaprej pripravljenih seznamih kmalu zbrali prve skupine ljudi, namenjenih v izgnanstvo. Med njimi so bili najbolj zavedni in v preteklosti najbolj domoljubno izpostavljeni ljudje – učitelji, podjetniki, uradniki, duhovniki in drugi, ki so pomenili »slovensko motnjo« v razvijajočem se nemškem projektu bodoče etnične čistosti. Na izpraznjena območja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem in delno tudi Štajerskem pa Nemce iz Kanalske doline in Južne Tirolske. Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja. Prav na brestaniškem gradu so pred tridesetimi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo, ter na trpljenje in gorje, ki ga je v letih od 1941 do 1945 doživljalo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Med ljudstvi, ki so v času pred prihodom Rimljanov živela na območju današnje Slovenije, so zagotovo zelo zanimivi Japodi, o katerih se še dandanes krešejo različna mnenja, kdo so pravzaprav bili in kje je bilo njihovo glavno mesto. Po starejših virih naj bi bilo to v Metúljah na Blokah na Notranjskem, drugi menijo, da je bil to Šmihel pod Nanosom, spet tretji, da je bilo na Hrvaškem v Matuljih, ali v Gorskem kotarju, kjer velja omeniti hrib Velika in Mala Viničica pri Jospidolu pri Ogulinu, kamor pa dejansko stroka vse od 19. stoletja naprej umešča japodsko glavno mesto Metulum. Glede na pisne vire velja za osrednje ozemlje Japodov Lika, kjer naj bi bila tudi večina njihovih naselbin. Seveda pa sledove Japodov najdemo tudi v Kordunu na Hrvaškem, v Pounju v današnji Bosni in Hercegovini, v okolici Bihača, pa seveda tudi na območju današnje Slovenije v Beli krajini in na Notranjskem vse do Razdrtega. Več o tem zanimivem ljudstvu ali skupnosti pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
V Šmarci pri Kamniku je že v prvih letih po drugi svetovni vojni stala tovarna ščetk bratov Naglič. In čeprav bi bila sama zgodba o tej pozabljeni obrti dovolj zanimiva, se v oddaji Sledi časa danes posvečamo mlajšemu izmed bratov, Petru. Ob poslovni žilici je mož vse življenje fotografiral. To ni bilo sredi prejšnjega desetletja nič posebnega, a Peter se je svojemu konjičku strastno zapisal že v časih, ko je bila fotografija še v povojih. Danes njegovo delo spet odkriva, razstavlja in preučuje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki ga je obiskal Marko Radmilovič.
O obnovi in zagonu našega gospodarstva po koncu druge svetovne vojne
Prvi maj, praznik solidarnosti delavcev vsega sveta, je skozi zgodovino doživel številne preobrazbe. V prvih obdobjih praznovanja je rušil in v poznejših utrjeval razmerja politične moči. Razvil je bogato obredje in simbole in skupaj z njimi ustvaril neizbrisno idejno, politično in kulturno dediščino. Tokratne Sledi časa odkrivajo oblike praznovanja praznika dela do druge svetovne vojne. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot »Viniška republika«. 25. aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal 5 dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci Občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Do spontanih uporov pa je prihajalo tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju, in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko. Več o njej pa v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Milan Trobič.
Ko se je Jurij Vega konec osemnajstega stoletja potil nad svojimi logaritmi, si ni predstavljal, da bo čez več kot dve stoletji dal ime stroju, ki bi vse njegove kalkulacije, kar jih je v življenju napravil, izračunal v delčku sekunde. Vega je novi slovenski superračunalnik, ki je postavljen na mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti – Izumu. A v oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič ne vodi le na ekskurzijo v klet, kjer domuje ta digitalna zver, temveč se odpravljamo tudi v zgodovino; v sedemdeseta in osemdeseta, ko je bilo v naših krajih doma že kar nekaj zelo spodobnih računalniških sistemov.
April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje. Tako so na današnji dan leta 1941 v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. O dveh pomembnih srednjeveških letnicah za mesto Celje bomo govorili v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato se bomo v oddaji Sledi časa bolj osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, oblačilni modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo do srednjega veka, njena zlata doba je napočila v drugi polovici 19. stoletja. Z obiskom Tržiča in Žirov, kjer še vedno obstajajo specializirani obrati in vznikajo nova čevljarska podjetja, pa je Špela Šebenik slovenski čevljarski zgodbi sledila tudi v povojno obdobje najbolj znanih tovarn čevljev pri nas.
Pesnjenje v narečju ni ravno pogosta pesniška praksa. Narečje se vsaj na teoretskem nivoju ne strinja z vzvišenim poslanstvom jezika, ki s svojo zbornostjo tudi dokazuje zrelost in potenco nekega naroda za pesniško besedo. A narečja se ne dajo tako zlahka. Slovenski pesnik Ervin Fritz je pred dvema letoma izdal pesniško zbirko v »savinjski govorici«, narečju svojega otroštva in mladosti. Ob mednarodnem dnevu poezije bomo v oddaji »Sledi časa« tako pokukali v ta del pesniškega ustvarjanja. Pesnika, ki je bil vse življenje sodelavec naše medijske hiše, je nazaj v radijske prostore povabil Marko Radmilovič.
Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Naslov današnje oddaje je: Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika: petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo. Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Nastopa tudi v pregovorih, recimo: Na svojem gnojišču je petelin gospod ali Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči. Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Danes bi, če bi bilo vse prav, veselo pustovali. Nekateri sicer menijo, da gre za preostanek nekdanje folklore, ki je sicer imela globoke in smiselne korenine, zdaj, ko je dobila sodobno preobleko, pa je postala zelo površinska in posledica tega sta razbrzdanost in pijančevanje. Pustne šege in navade so v preteklosti različne posvetne in cerkvene oblasti poskušale zatreti, vendar je slovenska pustna dediščina ostala pestra in bogata. Tokrat v oddaji Sledi časa o nekaterih vidikih pustnih praznovanj z nekoliko drugačnimi pogledi na Cerkljansko laufarijo.
V med strokovnjaki nadvse pomembni publikaciji Christianity and Monasticism (Krščanstvo in meništvo) je bila pred nedavnim objavljena raziskava, skupaj z zemljevidom, o puščavniški naselbini v Wadi Naggatu. Pod mogočnimi »Škrlatnimi gorami«, puščavskim gorskim masivom v centralni »Vzhodni puščavi«, so prvi raziskovalci sicer že pred dvema stoletjema našli puščavniško cerkev, ki jo je nekdo kasneje označil kot »najbolj odmaknjen kraj božjega čaščenja na planetu«! A šele nedavne raziskave slovenskega filozofa in raziskovalca dr. Jana Ciglenečkega so v bližini cerkve odkrile tudi nekaj samotišč, ki so jih puščavniki uporabljali v četrtem stoletju našega štetja. To pomembno in redko odkritje, ki si je zaslužilo tudi prestižno objavo, je le eno v okvirih projekta, ki sta ga dr.Ciglenečki in slovenski fotograf, delujoč v Egiptu, Matjaž Kačičnik opravila v letih 2018/19. O njunih raziskavah v Egiptu govori oddaja Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Prva svetovna vojna se je končala. Družbena ureditev, v kateri so se znašli naši predniki, se je znova spremenila: Avstro-Ogrske ni bilo več, nastala je država SHS. Posledice vojne so občutili tudi tisti, ki so jih povezovale gore: poti so bile poškodovane, številne koče so pogorele. Slovensko planinsko društvo (SPD) je svojo novo usmeritev videlo v gospodarski dejavnosti, kar pa ni bilo po godu mladi generaciji, ki je želela v gorah iskati predvsem športne izzive. 2. februarja 1921 se je rodil Turistovski klub Skala, ki je spremenil zgodovino slovenskega alpinizma in močno vplival na razvoj in usmeritev te dejavnosti pri nas. Zakaj je pritegnil mlade ljudi povsem različnih nazorov, zajemal tako številna področja in kakšna bi bila njegova vloga, če bi obstajal še danes, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Od priseljenskega delavca prek literarnega zvezdnika do političnega izobčenca
Spomenica iz leta 1920 je prvi celostni slovenski naravovarstveni program. Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo jo je predložil takratni začasni pokrajinski vladi za Slovenijo in v njej postavil konkretne zahteve za zavarovanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter kraških jam in razglasitev sedmih konkretnih območij. Med temi je bil omenjen tudi pragozd kneza Windischgraetza nad Lokanjo vasjo pri Oplotnici na Pohorju. Tega gozda danes ni več, vzela ga je potreba po lesu ob udarniškem koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja. Tedaj se niso kaj prida ozirali na častitljive gozdne sestoje, ki so rastli stoletja in jim je začetek slovenskega naravovarstvenega razuma namenil nujno varovanje. Te Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, bodo na Pohorju iskale izginulo in opozorile na tisti del žive narave, ki je tako redek, da se moramo razveseliti vsakega osebka in mu še naprej zagotavljati življenjski prostor.
Neveljaven email naslov