Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izumrla tradicija voščenih figur v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični
V oddaji Sledi časa se bomo spomnili pri nas že pozabljenega običaja čaščenja deteta Jezusa, ki je bil po evropskih deželah zelo razširjen v 17. in 18. stoletju. Nanj nas spominja izjemna zbirka štiridesetih voščenih figur iz Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Gre za največjo tovrstno zbirko pri nas, ki je primerljiva s sorodnimi zbirkami po Evropi. Večino figur so muzeju med letoma 1990 in 1992 v hrambo zaupale škofjeloške uršulinke. V muzeju tako med drugim hranijo tudi dve kopiji svetovno znanega Jezuščka iz Prage. V oddaji boste izvedeli kako je potekalo čaščenje deteta Jezusa na Slovenskem, zakaj je škofjeloški praški Jezušček tudi čudodelen ter kako so se v muzeju lotili zahtevnega konserviranja in restavriranja figur, da bi jim vrnili nekdanji sijaj.
Med 40 voščenimi baročnimi in poznobaročnimi figuricami, ki jih hranijo v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični, najbolj izstopa škofjeloški praški Jezušček (naslovna fotografija). Je najbolj podoben izvirniku, Milostnemu praškemu Jezuščku, ki ga hranijo v karmeličanski cerkvi v Pragi. Čudodelni škofjeloški praški Jezušček je izdelan iz voska. V notranjosti telesa je lesena palica, ki je figuri za oporo. Jezušček drži v levi roki vladarsko jabolko, z desno blagoslavlja. Trije prsti na desni roki so odlomljeni. Oči so steklene, obrvi, obroba oči, nosne luknjice in ustnice so poslikane. Lasulja je iz naravnih las. Krona je oblikovana iz pozlačenih žičk, spletenih v cvetje, in okrašena z okrasnimi kamenčki iz barvnega stekla, z ornamenti listov, pletenih iz zlate in zelene svile okoli papirne osnove. Čudodelni škofjeloški praški Jezušček je oblečen je v pet oblačil. Vrhnja obleka je iz svile krem barve, ki jo krasi vezenina iz pozlačenih nitk in dekorativnih elementov v obliki grozdja, listov in klasja. Obrobljena je s čipko iz pozlačene nitke v obliki školjke. Čez ramena ima položeno ogrinjalo v obliki ožjega pasu, obrobljeno z enako čipko. Obleka in ogrinjalo sta v notranjosti podložena z rdečim impregniranim tekstilom. Pod zgornjo obleko je še belo krilo iz bombaža, ki je zavezano čez preprosto bombažno spodnjo obleko s čipko, pod njo pa je še obleka iz rjave svile brez čipke. Figura stoji v pozlačeni omarici s steklenimi vratci in steklenimi stranicami. Omarica je bila po vsej verjetnosti izdelana leta 1842, ko so redovnice figuro praškega Jezuščka prestavile z glavnega oltarja na oltar sv. Valentina. Na zadnji notranji strani omarice sta bili nekdaj pritrjeni dve bidermajerski zapestnici iz čeških granatov. Jezuščku sta bili darovani v 19. stoletju. Ohranila se je le ena. Škofjeloški praški Jezušček je bil izdelan po vsej verjetnosti v Pragi v drugi polovici 18. stoletja. Ta kipec naj bi v škofjeloški uršulinski cerkvi častili že od leta 1769 dalje. (Vir: knjiga Jesulus Pragensis: Praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju)
Telo figure je izdelano iz bombažne osnove, povite s stakovi. Iz blaga so tudi noge in čeveljci. Glava in dlani so ulite iz voska. V spodnjem delu je Jezušček pritrjen na palico z lesenim podstavkom. V levi roki drži vladarsko jabolko, desna roka je spuščena ob telesu. Oči so steklene, obrvi, obroba oči, nosne luknjice in ustnice so poslikane. Lica so rahlo tonirana. Na glavi ima novo lasuljo iz naravnih las. Krono iz medenine krasijo majhne dopasne upodobitve svetnikov. Jezušček je oblečen v tri oblačila. Vrhnja obleka je iz svetle svile, krasi jo rastlinski vzorec z močno reliefno konturo in lazurno poslikavo. Čez ramena je položeno ogrinjalo v obliki ožjega pasu. Okoli vratu vidimo ovratnik iz pozlačenih resic. Spodnja obleka in krilo sta iz belega bombaža. Krilo je obrobljeno s čipko. Na verižici iz umetnih bisernih jagod visi novejši križec. Jezušček stoji v črni leseni omarici s steklenimi vratci in steklenima stranicama. Ozadje je prelepljeno z belo tapeto, okrašeno z zlatimi zvezdicami. (Vir: knjiga Jesulus Pragensis: Praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju)
Jezušček je v celoti iz voska. Okoli ledij je povit z belim blagom in široko čipko. Oči ima narisane, glavo mu obdaja nimb iz pozlačene žičke. Leži na blazinici iz rumene in modre svile. (Vir: knjiga Jesulus Pragensis: Praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju)
Telo Marije je v celoti izdelano iz lesa. Iz voska so le glava in dlani. Marija sedi na preprostem podstavku, v naočju drži mrtvega Jezusa. Glavo je sklonila proti sinu, čez ramena ji padajo dolgi lasje. Glavo ima prekrito s črnim pajčolanom. Lasulja iz naravnih las je prvotna. Obraz je izdelan izredno natančno. Oči so steklene, obrvi, ustnice so naslikane. Na glavi ima krono, oblikovano iz pozlačenih in posrebrenih kovinskih žičk, pritrjenih na papirnato osnovo. Oblečena je v črno svileno obleko, okrašeno z bogato svileno vezenino. Okoli vratu jo krasi čipka v obliki školjke iz pozlačene niti. Pod gornjo obleko je preprosta bela bombažna obleka, ki je ob vratu in na rokavih obrobljena z belo čipko. Verižica, na kateri visi medaljon, je iz čeških granatov. Iz češkega granata sta tudi zapestnici. Sedem mečev žalosti je iz pobarvanega papirja. Jezus, ki leži v njenem naročju, je v celoti iz voska. Njegovo golo izmučeno telo, polno krvavih ran, prekriva le opasica iz belega bombaža v ledvenem delu. Marija z mrtvim Jezusom v naročju sedi v leseni omarici s steklenimi vratci in steklenimi stranicami. Ozadje omarice prekriva temen bleščeč dekorativni papir. (Vir: knjiga Jesulus Pragensis: Praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju)
Telo figure je izdelano iz bombažne osnove, povite z blagom. Iz voska je le glava, prekrivajo jo naravni lasje. Oči so steklene. Obrobe oči, obrvi, nosne luknjice in ustnice so naslikane, lica so tonirana. Marija je povita – z rokami ob telesu – v belo blago s tremi zlatimi trakovi. Leži v leseni omarici, s stekleno prednjo stranjo. Položena je na posteljo, oblikovano iz svetlejšega kartona. Prednjo stran postelje krasijo Marijin monogram in rastlinska dekoracija. Ob telesu so ohranjeni cvetovi, izdelani iz blaga. Pod glavo, ki je položena na manjšo blazino, vidimo zlate žarke iz papirja. Notranjost omarice je polepljena s temnejšim papirjem. Zadnjo notranjo stran krasijo srebrne papirnate zvezdice, na krajših stranicah omarice sta dodani nalepki dveh angelčkov. (Vir: knjiga Jesulus Pragensis: Praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju)
910 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Izumrla tradicija voščenih figur v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični
V oddaji Sledi časa se bomo spomnili pri nas že pozabljenega običaja čaščenja deteta Jezusa, ki je bil po evropskih deželah zelo razširjen v 17. in 18. stoletju. Nanj nas spominja izjemna zbirka štiridesetih voščenih figur iz Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Gre za največjo tovrstno zbirko pri nas, ki je primerljiva s sorodnimi zbirkami po Evropi. Večino figur so muzeju med letoma 1990 in 1992 v hrambo zaupale škofjeloške uršulinke. V muzeju tako med drugim hranijo tudi dve kopiji svetovno znanega Jezuščka iz Prage. V oddaji boste izvedeli kako je potekalo čaščenje deteta Jezusa na Slovenskem, zakaj je škofjeloški praški Jezušček tudi čudodelen ter kako so se v muzeju lotili zahtevnega konserviranja in restavriranja figur, da bi jim vrnili nekdanji sijaj.
Med 40 voščenimi baročnimi in poznobaročnimi figuricami, ki jih hranijo v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični, najbolj izstopa škofjeloški praški Jezušček (naslovna fotografija). Je najbolj podoben izvirniku, Milostnemu praškemu Jezuščku, ki ga hranijo v karmeličanski cerkvi v Pragi. Čudodelni škofjeloški praški Jezušček je izdelan iz voska. V notranjosti telesa je lesena palica, ki je figuri za oporo. Jezušček drži v levi roki vladarsko jabolko, z desno blagoslavlja. Trije prsti na desni roki so odlomljeni. Oči so steklene, obrvi, obroba oči, nosne luknjice in ustnice so poslikane. Lasulja je iz naravnih las. Krona je oblikovana iz pozlačenih žičk, spletenih v cvetje, in okrašena z okrasnimi kamenčki iz barvnega stekla, z ornamenti listov, pletenih iz zlate in zelene svile okoli papirne osnove. Čudodelni škofjeloški praški Jezušček je oblečen je v pet oblačil. Vrhnja obleka je iz svile krem barve, ki jo krasi vezenina iz pozlačenih nitk in dekorativnih elementov v obliki grozdja, listov in klasja. Obrobljena je s čipko iz pozlačene nitke v obliki školjke. Čez ramena ima položeno ogrinjalo v obliki ožjega pasu, obrobljeno z enako čipko. Obleka in ogrinjalo sta v notranjosti podložena z rdečim impregniranim tekstilom. Pod zgornjo obleko je še belo krilo iz bombaža, ki je zavezano čez preprosto bombažno spodnjo obleko s čipko, pod njo pa je še obleka iz rjave svile brez čipke. Figura stoji v pozlačeni omarici s steklenimi vratci in steklenimi stranicami. Omarica je bila po vsej verjetnosti izdelana leta 1842, ko so redovnice figuro praškega Jezuščka prestavile z glavnega oltarja na oltar sv. Valentina. Na zadnji notranji strani omarice sta bili nekdaj pritrjeni dve bidermajerski zapestnici iz čeških granatov. Jezuščku sta bili darovani v 19. stoletju. Ohranila se je le ena. Škofjeloški praški Jezušček je bil izdelan po vsej verjetnosti v Pragi v drugi polovici 18. stoletja. Ta kipec naj bi v škofjeloški uršulinski cerkvi častili že od leta 1769 dalje. (Vir: knjiga Jesulus Pragensis: Praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju)
Telo figure je izdelano iz bombažne osnove, povite s stakovi. Iz blaga so tudi noge in čeveljci. Glava in dlani so ulite iz voska. V spodnjem delu je Jezušček pritrjen na palico z lesenim podstavkom. V levi roki drži vladarsko jabolko, desna roka je spuščena ob telesu. Oči so steklene, obrvi, obroba oči, nosne luknjice in ustnice so poslikane. Lica so rahlo tonirana. Na glavi ima novo lasuljo iz naravnih las. Krono iz medenine krasijo majhne dopasne upodobitve svetnikov. Jezušček je oblečen v tri oblačila. Vrhnja obleka je iz svetle svile, krasi jo rastlinski vzorec z močno reliefno konturo in lazurno poslikavo. Čez ramena je položeno ogrinjalo v obliki ožjega pasu. Okoli vratu vidimo ovratnik iz pozlačenih resic. Spodnja obleka in krilo sta iz belega bombaža. Krilo je obrobljeno s čipko. Na verižici iz umetnih bisernih jagod visi novejši križec. Jezušček stoji v črni leseni omarici s steklenimi vratci in steklenima stranicama. Ozadje je prelepljeno z belo tapeto, okrašeno z zlatimi zvezdicami. (Vir: knjiga Jesulus Pragensis: Praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju)
Jezušček je v celoti iz voska. Okoli ledij je povit z belim blagom in široko čipko. Oči ima narisane, glavo mu obdaja nimb iz pozlačene žičke. Leži na blazinici iz rumene in modre svile. (Vir: knjiga Jesulus Pragensis: Praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju)
Telo Marije je v celoti izdelano iz lesa. Iz voska so le glava in dlani. Marija sedi na preprostem podstavku, v naočju drži mrtvega Jezusa. Glavo je sklonila proti sinu, čez ramena ji padajo dolgi lasje. Glavo ima prekrito s črnim pajčolanom. Lasulja iz naravnih las je prvotna. Obraz je izdelan izredno natančno. Oči so steklene, obrvi, ustnice so naslikane. Na glavi ima krono, oblikovano iz pozlačenih in posrebrenih kovinskih žičk, pritrjenih na papirnato osnovo. Oblečena je v črno svileno obleko, okrašeno z bogato svileno vezenino. Okoli vratu jo krasi čipka v obliki školjke iz pozlačene niti. Pod gornjo obleko je preprosta bela bombažna obleka, ki je ob vratu in na rokavih obrobljena z belo čipko. Verižica, na kateri visi medaljon, je iz čeških granatov. Iz češkega granata sta tudi zapestnici. Sedem mečev žalosti je iz pobarvanega papirja. Jezus, ki leži v njenem naročju, je v celoti iz voska. Njegovo golo izmučeno telo, polno krvavih ran, prekriva le opasica iz belega bombaža v ledvenem delu. Marija z mrtvim Jezusom v naročju sedi v leseni omarici s steklenimi vratci in steklenimi stranicami. Ozadje omarice prekriva temen bleščeč dekorativni papir. (Vir: knjiga Jesulus Pragensis: Praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju)
Telo figure je izdelano iz bombažne osnove, povite z blagom. Iz voska je le glava, prekrivajo jo naravni lasje. Oči so steklene. Obrobe oči, obrvi, nosne luknjice in ustnice so naslikane, lica so tonirana. Marija je povita – z rokami ob telesu – v belo blago s tremi zlatimi trakovi. Leži v leseni omarici, s stekleno prednjo stranjo. Položena je na posteljo, oblikovano iz svetlejšega kartona. Prednjo stran postelje krasijo Marijin monogram in rastlinska dekoracija. Ob telesu so ohranjeni cvetovi, izdelani iz blaga. Pod glavo, ki je položena na manjšo blazino, vidimo zlate žarke iz papirja. Notranjost omarice je polepljena s temnejšim papirjem. Zadnjo notranjo stran krasijo srebrne papirnate zvezdice, na krajših stranicah omarice sta dodani nalepki dveh angelčkov. (Vir: knjiga Jesulus Pragensis: Praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju)
Danes bi, če bi bilo vse prav, veselo pustovali. Nekateri sicer menijo, da gre za preostanek nekdanje folklore, ki je sicer imela globoke in smiselne korenine, zdaj, ko je dobila sodobno preobleko, pa je postala zelo površinska in posledica tega sta razbrzdanost in pijančevanje. Pustne šege in navade so v preteklosti različne posvetne in cerkvene oblasti poskušale zatreti, vendar je slovenska pustna dediščina ostala pestra in bogata. Tokrat v oddaji Sledi časa o nekaterih vidikih pustnih praznovanj z nekoliko drugačnimi pogledi na Cerkljansko laufarijo.
V med strokovnjaki nadvse pomembni publikaciji Christianity and Monasticism (Krščanstvo in meništvo) je bila pred nedavnim objavljena raziskava, skupaj z zemljevidom, o puščavniški naselbini v Wadi Naggatu. Pod mogočnimi »Škrlatnimi gorami«, puščavskim gorskim masivom v centralni »Vzhodni puščavi«, so prvi raziskovalci sicer že pred dvema stoletjema našli puščavniško cerkev, ki jo je nekdo kasneje označil kot »najbolj odmaknjen kraj božjega čaščenja na planetu«! A šele nedavne raziskave slovenskega filozofa in raziskovalca dr. Jana Ciglenečkega so v bližini cerkve odkrile tudi nekaj samotišč, ki so jih puščavniki uporabljali v četrtem stoletju našega štetja. To pomembno in redko odkritje, ki si je zaslužilo tudi prestižno objavo, je le eno v okvirih projekta, ki sta ga dr.Ciglenečki in slovenski fotograf, delujoč v Egiptu, Matjaž Kačičnik opravila v letih 2018/19. O njunih raziskavah v Egiptu govori oddaja Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Prva svetovna vojna se je končala. Družbena ureditev, v kateri so se znašli naši predniki, se je znova spremenila: Avstro-Ogrske ni bilo več, nastala je država SHS. Posledice vojne so občutili tudi tisti, ki so jih povezovale gore: poti so bile poškodovane, številne koče so pogorele. Slovensko planinsko društvo (SPD) je svojo novo usmeritev videlo v gospodarski dejavnosti, kar pa ni bilo po godu mladi generaciji, ki je želela v gorah iskati predvsem športne izzive. 2. februarja 1921 se je rodil Turistovski klub Skala, ki je spremenil zgodovino slovenskega alpinizma in močno vplival na razvoj in usmeritev te dejavnosti pri nas. Zakaj je pritegnil mlade ljudi povsem različnih nazorov, zajemal tako številna področja in kakšna bi bila njegova vloga, če bi obstajal še danes, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Od priseljenskega delavca prek literarnega zvezdnika do političnega izobčenca
Spomenica iz leta 1920 je prvi celostni slovenski naravovarstveni program. Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo jo je predložil takratni začasni pokrajinski vladi za Slovenijo in v njej postavil konkretne zahteve za zavarovanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter kraških jam in razglasitev sedmih konkretnih območij. Med temi je bil omenjen tudi pragozd kneza Windischgraetza nad Lokanjo vasjo pri Oplotnici na Pohorju. Tega gozda danes ni več, vzela ga je potreba po lesu ob udarniškem koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja. Tedaj se niso kaj prida ozirali na častitljive gozdne sestoje, ki so rastli stoletja in jim je začetek slovenskega naravovarstvenega razuma namenil nujno varovanje. Te Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, bodo na Pohorju iskale izginulo in opozorile na tisti del žive narave, ki je tako redek, da se moramo razveseliti vsakega osebka in mu še naprej zagotavljati življenjski prostor.
Sneg je bistven. Že stoletja v decembru zapade in marca skopni. Bolj ali manj. Ta ritem se nam je vsadil v gene, postal je del našega bitja in zadnja leta, ko so zime da bog pomagaj, smo nervozni in si lažemo, da še dobro, da ga ni, ker so ceste suhe. Poleg tega je sneg slovenskemu narodu dal identiteto, ga osamosvojil in udržavotvoril. Govorimo seveda o smučanju. Pa ne o kakršnem koli smučanju, temveč o zlati dobi slovenskega smučanja, ki se je začela sredi sedemdesetih let in nato skozi osemdeseta in prvo polovico devetdesetih krepko preoblikovala nas Slovence kot danes samostojen narod. O smučanju, ki se je v športu pretvorilo v lepilo nacionalne tvarine, je bilo prelitega že veliko črnila, v Sledeh časa pa prinašamo zgodbo, ki je večini poslušalcev povsem neznana. Skupaj s takrat še skromno reprezentanco odhajamo avgusta na smučanje v Argentino. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič
V obdobju novega leta sta združena čas, ki beži, in čas, ki se ponavlja. Zato tokratna oddaja Sledi časa razmišlja o času kot eni temeljnih kategorij človekovega dojemanja sveta in svojega mesta v njem.
»Pa smo okrog,« je rekel star cigan in izključil vrtiljak blaznosti, ki nas je zavrtel 365-krat okrog večne osi življenja. Bili smo tako zelo zasedeni, da tega nismo niti opazili! Nekajkrat smo rekli: »Je že prvi maj?« ... »Je že dopust?« In nekajkrat smo rekli: »Madona, kako čas leti.« Ves čas pa smo vili pandemične roke k nebu … In smo spet na začetku. Ker smo preživeli leto, ne da bi ugotovili, kaj se je v resnici zgodilo, se ga, razumljivo, danes več ne spominjamo. Na srečo pa nacionalne ustanove kolektivnega spomina, kamor spada tudi naš Radio, vsakič znova poskrbijo, da se vsaj za trenutek spomnite, kaj hudiča se je dogajalo v letu 2020. Lažje boste zakoračili v 2021, ko boste rekli »Ja, ja, tako je bilo!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Tudi neskončni hodniki velikih hotelov skrivajo svoje zgodbe. Prav je, da se jim posvetimo tudi v času, ko turizem diha na škrge in so hoteli zaprti. V oddaji Sledi časa se bomo spomnili Grand hotela Adelsberg, ki je nekoč stal na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna. Zgradili so ga pred pred 145 leti in je bil eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, primerljiv s Parkhotelom Mallnar na Bledu, hotelom St. Johann v Bohinju ter Grandhotelom Union v Ljubljani. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. Hotel so obiskovale kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Spomine na grand hotel, ki ga več ni, bomo obudili v reprizi oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.
Petinsedemdeset let, osemsto številk, več tisoč sodelujočih avtorjev in likovnih ustvarjalcev, brez katerih si otroške in mladinske literature sploh ne gre zamisliti, in več milijonov bralcev … Ciciban, najstarejša otroška revija pri nas, je imela v najboljših letih več kot sto tisoč izvodov naklade. Danes je ta številka, tudi zaradi mlajšega bratca Cicidoja, ki je začel izhajati leta 1998, veliko nižja, kljub temu pa vsa ta leta ostaja zakladnica kakovostnih umetniških vsebin in didaktičnega gradiva za otroke.
V decembru ima obdarovanje, lahko bi rekli, »domovinsko pravico« in je sestavni del vsakdanjega življenja. Za manjše ali večje pozornosti poskrbimo sami ali pa to skrb prepustimo trem dobrim možem, Miklavžu, Božičku in dedku Mrazu. Ti pa imajo poleg funkcije obdarovanja še veliko skupnega, in del tega bomo spoznali v današnji oddaji. Šli bomo namreč po sledeh palice, ki jo ob drugih simbolih nosijo trije možje. Gre za škofovsko palico. V spisih so namreč med insignijami, ki jih prejme škof ob posvečenju, tudi pastirske palice. Te so vnesene v bogoslužje kot neki praktičen predmet. Tega uporablja človek, ki ima avtoriteto, ta pa je povezana s starostjo tega človeka. Eden od zapisov namreč pravi, da stari človek hodi po treh in ta tretja noga je palica. V liturgičnem smislu pa je pomen palice treba iskati v Svetem pismu, kjer je opis palice recimo v enem od psalmov - Gospod je moj pastir. V tej omembi pa se skriva tudi podoba Mojzesa, ki je ob videnju gorečega grma kot pastir pasel ovce. Pozneje je Mojzes svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in to ljudstvo vodil s svojo pastirsko palico. Z njo je v puščavi udaril po skali in iz nje je pritekla voda, kar kaže na zakramentalni vidik. Vendar pa palica ni samo krščanski in judovski simbol, najdemo jo v starodavnih prazgodovinskih kulturah na vzhodu in na zahodu. Več o simbolnem pomenu palice pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Leta 1966 sta Ante Mahkota in Peter Ščetinin tehnično preplezala do takrat nerešljiv alpinistični problem – obraz sfinge v Severni triglavski steni. S tem sta izpolnila sanje celotne generacije in na svoj način končala tako imenovano 'železno dobo' slovenskega alpinizma. Miniti je moralo skoraj 30 let, da je naslednja generacija naredila korak naprej – obraz sfinge sta v jeseni leta 1995 kot prva prosto preplezala Gregor Kresal in Miha Kajzelj.
V javnosti iz leta 1990 praviloma izpostavljamo le armadno akcijo delne razorožitve in prevzema orožja Teritorialne obrambe. Ob tem pa – menda nenamerno – pozabljamo, da so dobro organizirane skupine spretnih in pogumnih iz varovanih armadnih skladišč odpeljale zajetne količine vojaške opreme in orožja. Pripadniki tedanje milice ter Manevrske strukture narodne zaščite so »ukraden« tovor prepeljali na skrivne lokacije, praviloma v skladišča posameznih podjetij in na kmetije, katerih lastniki so se strinjali, da nase prevzamejo breme tveganja. To je bil čas osebnih odločitev in velikega zaupanja med prebivalci in pripadniki slovenskih obrambnih sil. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Osemnajsto stoletje se je burno odvilo ne le na parketu cesarskih palač in po bojiščih po vsej Evropi, temveč tudi v vinogradih. Velike bolezni, napredek v znanosti, seveda pa tudi dostopnost vina in razvoj vinske trgovine so iz te pijače naredile to, kar poznamo danes. Ne le enega igralca na ne vedno veselem igrišču alkoholnih pijač, temveč vzvišeno, pesniško navdahnjeno in v mnogočem kulturno dobrino, ki se ji klanja ves omikan svet. Ob tem, da je vino tudi možna panoga znotraj tako zelo občutljivega kmetijstva, ni potrebno posebej poudarjati. Delček uvida v pisano zgodovino vinske trte nam prinaša oddaja Sledi časa, ki jo je avtor Marko Radmilovič naslovil »Martinovanje 2020!«
Pred 100 leti se je v kraju Grmada pri Trebnjem rodil pokojni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Po študiju teologije in duhovniškem posvečenju je ostal v tujini. V domovino se je vrnil leta 1977 in bil tri leta pozneje imenovan na najvišji položaj v nadškofiji. Dr. Alojzij Šuštar je opravil pomembno delo, povezano z demokratičnimi procesi in poznejšim mednarodnim priznanjem Slovenije. Tokratno oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Ob besedah smrt, minevanje, pogreb, pokopališče se vsakdo izmed nas zdrzne. O teh poslednjih stvareh namreč zelo neradi govorimo, če pa že, je to takrat, ko umre eden izmed naših svojcev ali prijateljev. Neizogibnost slovesa je potem navzoča še dolgo, pogosto vse naše življenje, dokler tudi sami nismo postavljeni pred dokončno dejstvo, da smo na tem svetu le popotniki, ki jih čaka končni odhod. V teh prazničnih dneh so nam smrt in z njo povezane besede še posebno blizu. Marsikdo meni, da je tako prav, drugi spet temu nasprotujejo in si namesto obiska pokopališč in prižiganja svečk izberejo tako ali drugačno potovanje in oddih. V današnji oddaji ne bomo razmišljali o simbolnih pomenih smrti in pogrebnih šegah in navadah. Ne bomo ocenjevali, kakšna ekološka obremenitev so gore ostankov plastičnih sveč na pokopališčih, niti nas ne bo zanimalo, kako gledajo na smrt druge kulture, narodi in ljudstva. Zanimal nas bo čisto oseben stik s smrtjo, kot ga doživljajo tisti, ki jim je nekako blizu, kot poslanstvo, poklic, navdih za razmišljanje. Za nekatere sta smrt in minevanje nekaj popolnoma vsakdanjega. Njihov poklic je vezan na smrt in dogajanje v zvezi z njo. Spet drugi so se recimo odločili, da jim bo ta končni del vsakega človeškega življenja še posebno blizu, ne zaradi njihove lastne smrti, ampak tako, da spremljajo umirajoče in njihove svojce. In tu so tudi tisti, ki o smrti razmišljajo. O tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja Lahko noč, otroci z legendarnim avizom Urbana Kodra je ena najstarejših radijskih oddaj, ki jo lahko na Prvem – neprekinjeno – poslušamo prav vsak dan ob 19.45 že 55 let. Čeprav se ustvarjalci – režiserji, avtorji, igralci in uredniki – menjajo, čeprav so danes drugačni tudi časi, v katerih živimo, pa poslanstvo pravljice za lahko noč ves čas ostaja enako: otroke popeljati v svet domišljije in sanj. Oddaja nastaja v sodelovanju igranega in otroškega programa Radia Slovenija, s spomini naših sogovornikov pa se bomo tudi mi potopili v pravljični radijski svet.
Janez Svečnik se je kot član mariborskega harmonikarskega orkestra pri glasbenem mojstru Šuštaršiču kot osemletni deček skrbno pripravljal na gostovanje v Združenih državah, ki je bilo načrtovano za pomlad 1941. Pa so vojaške koračnice preglasile zven harmonike, sledila je pot v Ljubljano, kjer so bili člani orkestra Doma Ivana Cankarja še bodoči zdravnik Anton Dolenc, pesnik Janez Menart, zapornik na Golem otoku Radovan Hrast in drugi. Draga Šauperla si je nemška turistka odpeljala v domovino, v Kölnu je postal član ugledne vokalne zasedbe in z njo prepotoval velik del sveta. Dve zgodbi, ki ju je življenje izpisalo po notnem črtovju. Tokratne Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Zaradi tega, ker v času teniškega turnirja, ki se je odvijal v Ljubljani, Maribor s širšo okolico še ni bil pokrit s TV signalom, je neki moški z nožem napadel opremo takratne TV Ljubljana in kričal »Kje je Bergant?« Leta 1941 so oddajnike napadli vojaki tretjega rajha, 50 let pozneje pa iz istega razloga še vojaki JLA. Vendar ti stojijo še danes in zaradi njih vsak dan več kot tretjina Slovenk in Slovencev spremlja dogajanje doma in na tujem. Stebri, ki oddajajo signal so hkrati tudi stebri, ki podpirajo demokracijo. Med njimi se je v oddaji Sledi časa sprehodil Jure K. Čokl.
Neveljaven email naslov