Vojne in denar

Krvavi spopadi spremljajo človeštvo že od pradavnine, in žal ostaja tako reševanje sporov stalnica tudi danes. Nobena vojna človeštva ni naučila ničesar, zaradi uporabe novih tehnologij se je spremenilo samo število tistih, ki jih “krvavi ples” najbolj prizadene. V tako rekoč vseh vojnah, bitkah, večjih ali manjših spopadih pa že od nekdaj sodelujejo najemniki in plačanci, ki opravljajo svojo krvavo raboto za denar, zaradi izzivov ali česa drugega. Najemnikih in plačancih so tema oddaje Sledi časa.

Najemnik ali plačanec?

Na začetku se lahko vprašamo, ali sploh poznamo razliko med najemnikom in plačancem? Najbrž večina te razlike sploh ne zazna, pa tudi različni slovarji in enciklopedije niso pri tem povsem enotni. Dosledno to razlikujejo le na nemškem govornem področju ( tako piše Nuša Gajšek,  v svojem diplomskem delu- Najemniške vojske nekoč in danes, FDV Ljubljana, 2006). Lahko bi se strinjali, da imata v vsakdanjem pogovoru obe oznaki slabšalni prizvok, saj sta povezani z bojevanjem za denar, za tuje države in njihove interese.

Kakšna je pravzaprav razlika med najemniki in plačanci v primerjavi z redno vojsko? Dr. Uroš Svete, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani, Katedra za obramboslovje,  pravi, da je razlik več.

Prva razlika je, da imajo posamezne kategorije različne statuse glede na mednarodno in domače pravo. Najemniki imajo lahko v nekaterih državah zelo velike probleme, ker njihove aktivnosti država sankcionira, to je primer Avstrije in Švice, kjer njihovi državljani ne smejo sodelovati kot najemniki v tujih vojskah. Poleg tega ženevska konvencija najemnikom ne priznava statusa borca, kar pomeni, da gre za oborožene civiliste, ki nimajo zaščite. Tu so tudi najemniki, ki lahko prehajajo med stranmi in je njihov glavni interes zaslužek. Medtem ko profesionalni, poklicni, vojaki služijo svoji domovini. Tudi njihov status je povsem drugačen od najemnikov in plačancev. Danes imamo tudi zasebna vojaška podjetja, kjer so problemi še večji, saj se tu združujejo tako najemniki, kot poklicni vojaki v neko novo kategorijo. Po ocenah poznavalcev naj bi bilo takih zasebnih vojaških podjetij po svetu okrog 700.

Kaj pa Slovenska vojska?

Dr. Uroše Svete odgovarja,  da dokler je SV- Slovenska vojska edina vojska te države, in nosi državne simbole, to ni najemniška ampak poklicna vojska.

Kratka zgodovina najemništva

Organizirano najemništvo v oboroženih silah je znano približno od sredine drugega tisočletja pred našim štetjem, ko so egiptovski faraoni za vojaške potrebe najemali pripadnike sosednjih ljudstev, predvsem Nubijce, Libijce, in druge. Z vzponom grške civilizacije pa se tudi Grki, oziroma prebivalci grških mestnih držav začnejo vključevati v oborožene formacije kot najemniki. Cenjeni so bili zaradi orožja, ki so ga uporabljali, in zaradi načinov bojevanja, ki so jih izpopolnili v grško-perzijskih vojnah. Plačanci in najemniki se pojavijo tudi v času starega Rima, kjer so najprej skrbno pazili, kakšna bo sestava legij, nato pa so bili za obrambo meja imperija prisiljeni najemati tudi tuje vojake iz tako imenovanih barbarskih ljudstev. Po zatonu rimskega cesarstva poznamo različne sisteme  najemništva v zgodnjem srednjem veku, pove  zgodovinar mag.  Zvezdan Markovič.

Po njegovem doživi najemništvo svoj vzpon, na zahodu, v Angliji za časa Henrika I. ki sklene pogodbo z Robertom Flandrijskim, ki ga najame za vojaške potrebe izven fevdalnih zavez do kralja. Nato pride do razmaha najemništva po vsej zahodni, JV, Evropi pa tudi na področju bizantinskega cesarstva. V 15. stoletju se zelo uveljavijo kot najemniki Švicarji, ki so bili tako cenjeni, da so lahko sami določali vojaške formacije in razporede v enotah in bitkah.

V srednjem veku se začno nato razvijati posamezne enote, skupine ki se imenujejo kompanije, te so obvladali dokler so bile vključene v vojne spopade. Ko pa spopadi prenehajo se te kompanije prosto gibljejo po terenu in ropajo trgovce in njihove karavane, kmečko in mestno prebivalstvo. Zato so trgovci zahtevali, da naj jih vladarji zaščitijo, kar ti, bolj ali manj uspešno, tudi storijo.  Skupine najemnikov ali tudi kompanije, so najemala tudi srednjeveška mesta oziroma mestne države, ki so se bojevale med seboj. Ob tem pa se je dogajalo, da je določena kompanija, ki je dobila boljše plačilo pri nasprotniku, že med samimi spopadom hitro prestopila na drugo stran.

Kaj pa slovenski prostor?

Ta je bil vedno na prepihu, tu so se križali imperiji in številne pomembne prometne povezave med vzhodom in zahodom, severom in jugom. Zato je lahko plemstvo v srednjem veku  intenzivno sodelovalo v pestrem političnem dogajanju, pravi zgodovinar, strokovnjak za srednji vek, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem Inštitutu  Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani  dr. Miha Kosi.

Prednjačila je severna Italija, kjer je bilo politično dogajanje v visokem in poznem srednjem veku zelo pestro. Tam je bilo na desetine  mestnih državic, ki so bile redno vpletene v medsebojne spopade. Take aktivnosti pa so potrebovale veliko vojaških sil. In velik del teh sil, ali kontingentov, je prihajal iz nemškega cesarstva v katerega je sodilo tudi današnje ozemlje naše države.  Nosilci vojaške dejavnosti so bili plemiči, ki so imeli pri tem bolj ali manj proste roke. In posamezni podjetni plemiči so imeli svoje zaseben vojaške kontingente s katerimi so prosto delovali na trgu. V 14. stoletju so bili to pri nas predvsem Celjski grofje, grofje Ortenburški, gospodi Ptujski in malo  manj znani Čretenški ( Reutenberški) z Dolenjske.

Glavni so bili Celjski grofje

Za celjske grofe imajo zelo zanimive podatke. Tako so se udejstvovali v vojskovanju na Ogrskem, pri obleganju Zadra, v križarskih vojnah v Prusiji proti poganskim Litvancem,  v severni Italiji in južnem Tirolskem. Njihovi kontingenti so bili močni, imeli so po 60, 80 tudi 100 oboroženih konjenikov, ki so imeli kar nekaj spremljevalcev, kar je pomenilo, da je bilo v kontingentu še enkrat večje število mož. Ta močna vojska je služila celjskim grofom tudi pri njihovih lastnih političnih načrtih. Najemniško vojskovanje je prinašalo zelo velike prihodke, to je bila donosna dejavnost, in strokovnjaki domnevajo, da so celjski grofje velik del svojega vzpona v 14. stoletju financirali prav iz naslova najemniškega vojskovanja. Najemniški vojaki so imeli tudi delež pri delitvi plena, poleg plačila, ki ga je plačal poveljnik.

Kdo  so bili najemniki?

Dr. Miha Kosi, pove, da so v listinah o najemniškem vojskovanju zapisane predvsem številke, koliko konjenikov bo sodelovalo v boju, redko pa so dodani poimenski seznami mož. Iz časa celjski grofov imajo nekaj podatkov iz katerih se vidi, da so kontingente sestavljali vojaki iz slovenskih delež, in tistih dežel s katerimi so imeli celjski intenzivne stike. Herman II. je imel takrat že velike posesti na Hrvaškem, bil je tast ogrskega, češkega in kasneje nemškega kralja ter cesarja Sigismunda, imel stike s Češko itd. Zelo znamenit pa je bil celjski vojskovodja Jan Vitovec, po rodu Čeh, ki je dosegel celo grofovsko čast, in odigral pomembno vlogo v bojih za dediščino celjskih grofov.

Na vzhod

Ne samo na zahodu, ljudje iz naših krajev so sodelovali tudi v vojskah na jugu, v srednjeveški Srbiji, pove mag. Zvezdan Markovič. Srednjeveška srbska država se je v srednjem veku  krepila in širila svoje ozemlje, svoj največji vzpon doživi za časa kralja, ali kot Srbi rečejo carja Dušana Silnega, v prvi polovici 14. stoletja. Pred njim so vladarji v srbski državi najemali vojake iz vzhoda, z ozemlja bizantinskega cesarstva. Tako so v svoje vojaške enote vključevali na primer Tatare in druga turkmenska ljudstva. Za časa Dušana Silnega pa se obrnejo na zahod in začnejo najemati vojake iz nemških dežel. In tudi sicer je bila takratna srbska vojska tipična najemniška vojska, tako kot je to veljalo v srednjem veku za skorajda vse vojaške formacije. Za slovensko vojaško zgodovino pa je zanimivo, da se med najemniki pojavijo tudi vojaki z današnjega slovenskega ozemlja, s Kranjske. Tu je treba omeniti viteza Palmana, iz okolice Litije,  ki se je vključil v srbsko srednjeveško vojsko  z nekaj  vojaki, in tam dosegel visoke položaje.  Te podatke najdemo tudi v zapisih znamenitega jezikoslovca Frana Miklošiča.

Razvoj

Razvoj najemniških vojska in plačancev do francoske revolucije je zelo zanimiv, pravi mag. Zvezdan Markovič, ker so te najemnike v 17. stoletju oblikovali v neke enote, ki so začetek današnjih bataljonov in polkov.  Predvsem s pojavom "landknehtov-landsknecht" v nemških deželah, to pomeni tudi kakovosten preskok v organizaciji vojaštva, in vpliva na manjši zaton priljubljenosti švicarskih najemnikov v tistem času. Ena tistih dežel, ki je prednjačila v organizaciji najemnikov je bila Prusija, ki je nekako uspela združiti poveljevanje, dril in učinkovitost na bojišču. Sicer pa se po francoski revoluciji  začnejo razvijat velike stalne armade in najemniki počasi izgubljajo pomen, kot so ga imeli.

Med obema vojnama

Ta čas je zelo zanimiv, prelomen in pomemben.  Saj v tem obdobju poleg armad delujejo tudi najemniške vojske. Če pogledamo na primer, najbolj znano Francosko tujsko legijo je to tipična predstavnica najemniške vojske, ki je nastala po francoski revoluciji. Mag. Zvezdan Markovič doda, da ima  zato ta dve fazi razvoja. Prvo od ustanovitve (ustanovljena je bila 1831) do konca 18. stoletja, in drugo, do nekje leta 1930, ko vključuje v svoje vrste domoljube, ki se borijo za potrebe francoske države. Po tem letu pa vidimo razvoj v smeri obvladovanja francoskih kolonialnih posesti, saj njene enote pošiljajo izven domačega ozemlja. Enote legije pa so delovale tudi v času I. in II. svetovne vojne, kjer so dosegale pomembne rezultate še doda, mag. Markovič.

Sicer pa se za našo zgodovino odpira tudi vprašanje prostovoljcev in dobrovoljcev, ki so se borili v različnih vojskah na tleh Balkana. Nekateri poenostavljeno pravijo, da so delovali na prostovoljni osnovi, vendar pa so bili za svoje delovanje tudi na nek način plačani. Zato lahko trdimo, da so bili najemniki zelo prisotni v obeh svetovnih vojnah.

Španska tujska legija

Druga taka najemniška vojska je bila Španska tujska legija. Tudi ta ima zanimivo zgodbo, delovati je začela leta 1920, ko želi Španija za vsako ceno obvladovati svoja kolonialna ozemlja v Afriki, predvsem v Maroku. Takrat ustanovijo enote, ki pa vključujejo predvsem tujce. Kasneje v španski državljanski vojni se je španska tujska legija odkrito postavila na stran frankistov, na stran generala Franca, in s tem bistveno pripomogla k njihovi zmagi.

Francoska legija tujcev

"Legio, patria nostra!"

Po mnenju mnogih je med najemniškimi vojskami najbolj  usposobljena Francoska legija tujcev in kar nekaj Slovencev je od njenega nastanka služilo v njenih enotah. Nekateri jo poveličujejo in hvalijo, drugi pa zanjo ne najdejo lepih besed. Sicer pa velja nenapisano pravilo, da se legionarja nikoli ne vpraša o njegovi preteklosti, in ali je koga v času službovanja v legiji ubil, pravi nekdanji legionar  Robert Markuš. Ta opozarja, da je treba tudi Legijo razumeti kot profesionalno vojsko, ki je del francoskih oboroženih sil, saj nosi oznake francoske vojske. In kadar gredo legionarji na misije v tuje države, potujejo s francoskim potnim listom. Poleg tega plačujejo tudi vse davščine, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje francoski državi.

Kljub temu pa leti na legijo veliko očitkov, da so v njej samo kriminalci, morilci, tatovi, kar po oceni Markuša niti slučajno ne drži. Konec koncev legionarji po določenem času dobijo francosko državljanstvo, z vsemi potrebnimi dokumenti. Markuš poleg tega doda, da je prvih pet let služi v legiji kot najemnik in nato ostalih 10 let kot profesionalni vojak.

Ta upokojeni legionar gleda na legijo izredno pozitivno, in mu je celo žal, da se ni vanjo vključil prej kot se je, namesto pri 27 bi  moral vstopil vanjo že z 18 leti. Na svetu namreč ni ustanove, ki bi sprejela pod svojo streho popolnega tujca in mu nudila popolnoma vse, sicer res v zameno za zvestobo in njegovo življenje, vendar pa se je za vstop vsakdo odločil sam, ni ga k temu prisilila ali ga prišla iskati legija.

Pomen legije je podoben, kot velja za vse oborožene sile, poveljuje ji francoski predsednik, in deluje v interesu Francije, EU, ali OZN. Legija pa si je svoj pomen pridobila skozi 200-letno zgodovino, ki je bila pozitivna, še doda nekdanji legionar Markuš. Legija je po njegovem neusmiljena in uspešna in deluje kot družina, ne kot delovna enota ali tovarna. Legija je način življenja, ni služba, vanjo se ne gre zjutraj in se ob dveh popoldne delo konča. O legiji je Markuš napisal dve knjigi, da bi nalil javnosti čistega vina o tem kaj legija je in kaj ni.

V legiji je sicer res lahko nekaj avanturistov, meni Markuš,  da bi pa bila leglo morilcev in posiljevalcev, pa ne drži. Vanjo vstopi ogromno ljudi in od osmih sprejmejo le enega, ki izpolnjuje vse pogoje, ne samo fizične ampak tudi psihične.

V legiji namreč obstaja notranja varnostna služba -legionarji ji rečejo gestapo - ki natančno preveri vsakega kandidata in njegovo preteklost, zato vanjo ne more vstopiti nihče s kriminalno zgodovino. Res pa je, da so na začetku delovanja legije, vanjo vstopili  predvsem francoski državljani, ki so storili manjša kazniva dejanja in so jim dali na izbiro kazen ali vstop v legijo. Zato se jih je veliko raje odločilo za legijo.

Precej pa je k negativni podobi legije naredila tudi antipropaganda. Če bi v državah od koder so in še prihajajo fantje, govorili resnico, bi države, še posebno nekdanja Jugoslavija, pa tudi današnja Slovenija ostali brez vojakov, saj bi v legijo vstopilo še več mladih fantov, kot jih je, in kot jih še danes. Tako pa so širili laži, da vsakega, ki preživi, na koncu ubijejo legionarji sami, da mu  poberejo denar, da ga bodo zasledovali in zaprli, če bo dezertiral, Markuš pravi, da to absolutno ne drži. Sam pozna tri dezerterje, pa jih do danes še nihče ni zaradi tega ubil.

Kakšni vojaki so Slovenci? So zelo priznani, odgovarja Markuš, vsi, ki jih pozna, so bili uspešni in cenjeni. Nadrejeni so jih imeli radi in so jih spoštovali. Legija je s Slovenci zelo zadovoljna, še doda.

Drugačen pogled

Dr. Uroš Svete, ob tem pove, da Francija ni edina država, ki najema tujce za sodelovanje v svojih oboroženih silah. Poznamo tudi recimo Gurkha v Veliki Britaniji, najemnike imajo tudi nekatere druge države. Sicer pa za Francijo najem ni problem, pri legiji ne gre za neke klasične najemnike, ker ti v zgodovini niso delovali v okviru države, v primeru Francoske tujske legije pa delujejo prav v okviru nacionalnih oboroženih sil. In tudi v okviru mednarodnega prava njihov status ni problematičen, je pa to lahko v državah, od koder ti vojaki prihajajo.

Zakaj med najemnike in plačance?

Eden glavnih motivov je izziv za mlado generacijo, ki zapade v krizo meni dr. Uroš Svete. Mladi tako iščejo neke življenjske priložnosti, cilje, izhode,  pa tudi avanture,  in z vstopom  v legijo  lahko  radikalno prelomiš s svojo preteklostjo. V zgodovini se je pokazalo, da so številni, ki so prekršili zakon, našli zatočišče v najemniških vojskah. Razlogov za vstop v legijo ali podobne enote je še več, meni dr. Svete, ki doda, da je danes tu tudi moment, ko je veliko odsluženega vojaškega kadra,  predvsem moških, ki po dopolnjeni starosti 45 let, ne morejo biti več poklicni vojak. Zato lahko iščejo nove izzive v najemniških enotah, saj pogrešajo adrenalin iz časov njihovega služenju v vojski, in ga iščejo tam kjer ga lahko najdejo. To pa ponujajo nove oblike zasebnih vojaških in podobnih podjetjih, ki delujejo podobno kot vojaške enote.

Razlogi, zakaj se nekdo odloči za najemnika, so zelo različni, potrdi tudi mag. Zvezdan Markovič. Prve najemniške formacije iz zgodovine kažejo celo paleto vzrokov, zakaj so se posamezniki odločili za najemništvo. Eno je želja po novih doživetjih, drugo, da marsikdo ne najde zaslužka za preživetje, tretji pa želijo tudi na tak način spoznati svet. So pa tudi primeri, ko so v legijo vstopili tisti, ki so skušali skriti svojo kriminalno preteklost, saj so tako lahko prikrili vse sledi o sebi.

Kakšna pa bo prihodnost najemniških vojska?

Mag. Zvezdan Markovič, vidi perspektivo najemnikov tudi v preoblikovanju večjih in manjših armad v poklicne vojske, tak proces pa je zelo dolgotrajen. Glede na razvoj in potrebe, ko hočejo države imeti hitre in učinkovite enote, ki lahko posredujejo kjerkoli, verjame, da najemniške vojske nikakor ne bodo izginile. Konec koncev so v zgodovini človeštva prisotne že najmanj od srede 2. tisočletja pred našim štetjem.