Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sledi časa

28.08.2016


Vojne in denar

Krvavi spopadi spremljajo človeštvo že od pradavnine, in žal ostaja tako reševanje sporov stalnica tudi danes. Nobena vojna človeštva ni naučila ničesar, zaradi uporabe novih tehnologij se je spremenilo samo število tistih, ki jih “krvavi ples” najbolj prizadene. V tako rekoč vseh vojnah, bitkah, večjih ali manjših spopadih pa že od nekdaj sodelujejo najemniki in plačanci, ki opravljajo svojo krvavo raboto za denar, zaradi izzivov ali česa drugega. Najemnikih in plačancih so tema oddaje Sledi časa.

 

Najemnik ali plačanec?

Na začetku se lahko vprašamo, ali sploh poznamo razliko med najemnikom in plačancem? Najbrž večina te razlike sploh ne zazna, pa tudi različni slovarji in enciklopedije niso pri tem povsem enotni. Dosledno to razlikujejo le na nemškem govornem področju ( tako piše Nuša Gajšek,  v svojem diplomskem delu- Najemniške vojske nekoč in danes, FDV Ljubljana, 2006). Lahko bi se strinjali, da imata v vsakdanjem pogovoru obe oznaki slabšalni prizvok, saj sta povezani z bojevanjem za denar, za tuje države in njihove interese.

Kakšna je pravzaprav razlika med najemniki in plačanci v primerjavi z redno vojsko? Dr. Uroš Svete, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani, Katedra za obramboslovje,  pravi, da je razlik več.

Prva razlika je, da imajo posamezne kategorije različne statuse glede na mednarodno in domače pravo. Najemniki imajo lahko v nekaterih državah zelo velike probleme, ker njihove aktivnosti država sankcionira, to je primer Avstrije in Švice, kjer njihovi državljani ne smejo sodelovati kot najemniki v tujih vojskah. Poleg tega ženevska konvencija najemnikom ne priznava statusa borca, kar pomeni, da gre za oborožene civiliste, ki nimajo zaščite. Tu so tudi najemniki, ki lahko prehajajo med stranmi in je njihov glavni interes zaslužek. Medtem ko profesionalni, poklicni, vojaki služijo svoji domovini. Tudi njihov status je povsem drugačen od najemnikov in plačancev. Danes imamo tudi zasebna vojaška podjetja, kjer so problemi še večji, saj se tu združujejo tako najemniki, kot poklicni vojaki v neko novo kategorijo. Po ocenah poznavalcev naj bi bilo takih zasebnih vojaških podjetij po svetu okrog 700.

Kaj pa Slovenska vojska?

Dr. Uroše Svete odgovarja,  da dokler je SV- Slovenska vojska edina vojska te države, in nosi državne simbole, to ni najemniška ampak poklicna vojska.

 

 

Kratka zgodovina najemništva

Organizirano najemništvo v oboroženih silah je znano približno od sredine drugega tisočletja pred našim štetjem, ko so egiptovski faraoni za vojaške potrebe najemali pripadnike sosednjih ljudstev, predvsem Nubijce, Libijce, in druge. Z vzponom grške civilizacije pa se tudi Grki, oziroma prebivalci grških mestnih držav začnejo vključevati v oborožene formacije kot najemniki. Cenjeni so bili zaradi orožja, ki so ga uporabljali, in zaradi načinov bojevanja, ki so jih izpopolnili v grško-perzijskih vojnah. Plačanci in najemniki se pojavijo tudi v času starega Rima, kjer so najprej skrbno pazili, kakšna bo sestava legij, nato pa so bili za obrambo meja imperija prisiljeni najemati tudi tuje vojake iz tako imenovanih barbarskih ljudstev. Po zatonu rimskega cesarstva poznamo različne sisteme  najemništva v zgodnjem srednjem veku, pove  zgodovinar mag.  Zvezdan Markovič.

mag. Zvezdan Markovič.

foto: Osebni arhiv Zvezdan Markovič.

Po njegovem doživi najemništvo svoj vzpon, na zahodu, v Angliji za časa Henrika I. ki sklene pogodbo z Robertom Flandrijskim, ki ga najame za vojaške potrebe izven fevdalnih zavez do kralja. Nato pride do razmaha najemništva po vsej zahodni, JV, Evropi pa tudi na področju bizantinskega cesarstva. V 15. stoletju se zelo uveljavijo kot najemniki Švicarji, ki so bili tako cenjeni, da so lahko sami določali vojaške formacije in razporede v enotah in bitkah.

 

V srednjem veku se začno nato razvijati posamezne enote, skupine ki se imenujejo kompanije, te so obvladali dokler so bile vključene v vojne spopade. Ko pa spopadi prenehajo se te kompanije prosto gibljejo po terenu in ropajo trgovce in njihove karavane, kmečko in mestno prebivalstvo. Zato so trgovci zahtevali, da naj jih vladarji zaščitijo, kar ti, bolj ali manj uspešno, tudi storijo.  Skupine najemnikov ali tudi kompanije, so najemala tudi srednjeveška mesta oziroma mestne države, ki so se bojevale med seboj. Ob tem pa se je dogajalo, da je določena kompanija, ki je dobila boljše plačilo pri nasprotniku, že med samimi spopadom hitro prestopila na drugo stran.

 

Kaj pa slovenski prostor?

Ta je bil vedno na prepihu, tu so se križali imperiji in številne pomembne prometne povezave med vzhodom in zahodom, severom in jugom. Zato je lahko plemstvo v srednjem veku  intenzivno sodelovalo v pestrem političnem dogajanju, pravi zgodovinar, strokovnjak za srednji vek, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem Inštitutu  Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani  dr. Miha Kosi.

Prednjačila je severna Italija, kjer je bilo politično dogajanje v visokem in poznem srednjem veku zelo pestro. Tam je bilo na desetine  mestnih državic, ki so bile redno vpletene v medsebojne spopade. Take aktivnosti pa so potrebovale veliko vojaških sil. In velik del teh sil, ali kontingentov, je prihajal iz nemškega cesarstva v katerega je sodilo tudi današnje ozemlje naše države.  Nosilci vojaške dejavnosti so bili plemiči, ki so imeli pri tem bolj ali manj proste roke. In posamezni podjetni plemiči so imeli svoje zaseben vojaške kontingente s katerimi so prosto delovali na trgu. V 14. stoletju so bili to pri nas predvsem Celjski grofje, grofje Ortenburški, gospodi Ptujski in malo  manj znani Čretenški ( Reutenberški) z Dolenjske.

 

 

Glavni so bili Celjski grofje

 

Celjski grofje, kot državni knezi.

foto: Wikipedia.org

 

Za celjske grofe imajo zelo zanimive podatke. Tako so se udejstvovali v vojskovanju na Ogrskem, pri obleganju Zadra, v križarskih vojnah v Prusiji proti poganskim Litvancem,  v severni Italiji in južnem Tirolskem. Njihovi kontingenti so bili močni, imeli so po 60, 80 tudi 100 oboroženih konjenikov, ki so imeli kar nekaj spremljevalcev, kar je pomenilo, da je bilo v kontingentu še enkrat večje število mož. Ta močna vojska je služila celjskim grofom tudi pri njihovih lastnih političnih načrtih. Najemniško vojskovanje je prinašalo zelo velike prihodke, to je bila donosna dejavnost, in strokovnjaki domnevajo, da so celjski grofje velik del svojega vzpona v 14. stoletju financirali prav iz naslova najemniškega vojskovanja. Najemniški vojaki so imeli tudi delež pri delitvi plena, poleg plačila, ki ga je plačal poveljnik.

 

Kdo  so bili najemniki?

Dr. Miha Kosi, pove, da so v listinah o najemniškem vojskovanju zapisane predvsem številke, koliko konjenikov bo sodelovalo v boju, redko pa so dodani poimenski seznami mož. Iz časa celjski grofov imajo nekaj podatkov iz katerih se vidi, da so kontingente sestavljali vojaki iz slovenskih delež, in tistih dežel s katerimi so imeli celjski intenzivne stike. Herman II. je imel takrat že velike posesti na Hrvaškem, bil je tast ogrskega, češkega in kasneje nemškega kralja ter cesarja Sigismunda, imel stike s Češko itd. Zelo znamenit pa je bil celjski vojskovodja Jan Vitovec, po rodu Čeh, ki je dosegel celo grofovsko čast, in odigral pomembno vlogo v bojih za dediščino celjskih grofov.

 

 

 

 

 

 

Na vzhod

Ne samo na zahodu, ljudje iz naših krajev so sodelovali tudi v vojskah na jugu, v srednjeveški Srbiji, pove mag. Zvezdan Markovič. Srednjeveška srbska država se je v srednjem veku  krepila in širila svoje ozemlje, svoj največji vzpon doživi za časa kralja, ali kot Srbi rečejo carja Dušana Silnega, v prvi polovici 14. stoletja. Pred njim so vladarji v srbski državi najemali vojake iz vzhoda, z ozemlja bizantinskega cesarstva. Tako so v svoje vojaške enote vključevali na primer Tatare in druga turkmenska ljudstva. Za časa Dušana Silnega pa se obrnejo na zahod in začnejo najemati vojake iz nemških dežel. In tudi sicer je bila takratna srbska vojska tipična najemniška vojska, tako kot je to veljalo v srednjem veku za skorajda vse vojaške formacije. Za slovensko vojaško zgodovino pa je zanimivo, da se med najemniki pojavijo tudi vojaki z današnjega slovenskega ozemlja, s Kranjske. Tu je treba omeniti viteza Palmana, iz okolice Litije,  ki se je vključil v srbsko srednjeveško vojsko  z nekaj  vojaki, in tam dosegel visoke položaje.  Te podatke najdemo tudi v zapisih znamenitega jezikoslovca Frana Miklošiča.

 

 

Razvoj

Razvoj najemniških vojska in plačancev do francoske revolucije je zelo zanimiv, pravi mag. Zvezdan Markovič, ker so te najemnike v 17. stoletju oblikovali v neke enote, ki so začetek današnjih bataljonov in polkov.  Predvsem s pojavom "landknehtov-landsknecht" v nemških deželah, to pomeni tudi kakovosten preskok v organizaciji vojaštva, in vpliva na manjši zaton priljubljenosti švicarskih najemnikov v tistem času. Ena tistih dežel, ki je prednjačila v organizaciji najemnikov je bila Prusija, ki je nekako uspela združiti poveljevanje, dril in učinkovitost na bojišču. Sicer pa se po francoski revoluciji  začnejo razvijat velike stalne armade in najemniki počasi izgubljajo pomen, kot so ga imeli.

Landsknecht-i, najemniški vojaki, 1530.

foto: Daniel Hopfer,

 

Med obema vojnama

Ta čas je zelo zanimiv, prelomen in pomemben.  Saj v tem obdobju poleg armad delujejo tudi najemniške vojske. Če pogledamo na primer, najbolj znano Francosko tujsko legijo je to tipična predstavnica najemniške vojske, ki je nastala po francoski revoluciji. Mag. Zvezdan Markovič doda, da ima  zato ta dve fazi razvoja. Prvo od ustanovitve (ustanovljena je bila 1831) do konca 18. stoletja, in drugo, do nekje leta 1930, ko vključuje v svoje vrste domoljube, ki se borijo za potrebe francoske države. Po tem letu pa vidimo razvoj v smeri obvladovanja francoskih kolonialnih posesti, saj njene enote pošiljajo izven domačega ozemlja. Enote legije pa so delovale tudi v času I. in II. svetovne vojne, kjer so dosegale pomembne rezultate še doda, mag. Markovič.

Sicer pa se za našo zgodovino odpira tudi vprašanje prostovoljcev in dobrovoljcev, ki so se borili v različnih vojskah na tleh Balkana. Nekateri poenostavljeno pravijo, da so delovali na prostovoljni osnovi, vendar pa so bili za svoje delovanje tudi na nek način plačani. Zato lahko trdimo, da so bili najemniki zelo prisotni v obeh svetovnih vojnah.

Španska tujska legija

Druga taka najemniška vojska je bila Španska tujska legija. Tudi ta ima zanimivo zgodbo, delovati je začela leta 1920, ko želi Španija za vsako ceno obvladovati svoja kolonialna ozemlja v Afriki, predvsem v Maroku. Takrat ustanovijo enote, ki pa vključujejo predvsem tujce. Kasneje v španski državljanski vojni se je španska tujska legija odkrito postavila na stran frankistov, na stran generala Franca, in s tem bistveno pripomogla k njihovi zmagi.

 

Španska legija v Malagi, 2009.

foto: Eduardo Huelin.

Francoska legija tujcev

"Legio, patria nostra!"

Po mnenju mnogih je med najemniškimi vojskami najbolj  usposobljena Francoska legija tujcev in kar nekaj Slovencev je od njenega nastanka služilo v njenih enotah. Nekateri jo poveličujejo in hvalijo, drugi pa zanjo ne najdejo lepih besed. Sicer pa velja nenapisano pravilo, da se legionarja nikoli ne vpraša o njegovi preteklosti, in ali je koga v času službovanja v legiji ubil, pravi nekdanji legionar  Robert Markuš. Ta opozarja, da je treba tudi Legijo razumeti kot profesionalno vojsko, ki je del francoskih oboroženih sil, saj nosi oznake francoske vojske. In kadar gredo legionarji na misije v tuje države, potujejo s francoskim potnim listom. Poleg tega plačujejo tudi vse davščine, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje francoski državi.

Kljub temu pa leti na legijo veliko očitkov, da so v njej samo kriminalci, morilci, tatovi, kar po oceni Markuša niti slučajno ne drži. Konec koncev legionarji po določenem času dobijo francosko državljanstvo, z vsemi potrebnimi dokumenti. Markuš poleg tega doda, da je prvih pet let služi v legiji kot najemnik in nato ostalih 10 let kot profesionalni vojak.

Ta upokojeni legionar gleda na legijo izredno pozitivno, in mu je celo žal, da se ni vanjo vključil prej kot se je, namesto pri 27 bi  moral vstopil vanjo že z 18 leti. Na svetu namreč ni ustanove, ki bi sprejela pod svojo streho popolnega tujca in mu nudila popolnoma vse, sicer res v zameno za zvestobo in njegovo življenje, vendar pa se je za vstop vsakdo odločil sam, ni ga k temu prisilila ali ga prišla iskati legija.

 

Pomen legije je podoben, kot velja za vse oborožene sile, poveljuje ji francoski predsednik, in deluje v interesu Francije, EU, ali OZN. Legija pa si je svoj pomen pridobila skozi 200-letno zgodovino, ki je bila pozitivna, še doda nekdanji legionar Markuš. Legija je po njegovem neusmiljena in uspešna in deluje kot družina, ne kot delovna enota ali tovarna. Legija je način življenja, ni služba, vanjo se ne gre zjutraj in se ob dveh popoldne delo konča. O legiji je Markuš napisal dve knjigi, da bi nalil javnosti čistega vina o tem kaj legija je in kaj ni.

 

 

V legiji je sicer res lahko nekaj avanturistov, meni Markuš,  da bi pa bila leglo morilcev in posiljevalcev, pa ne drži. Vanjo vstopi ogromno ljudi in od osmih sprejmejo le enega, ki izpolnjuje vse pogoje, ne samo fizične ampak tudi psihične.

V legiji namreč obstaja notranja varnostna služba -legionarji ji rečejo gestapo - ki natančno preveri vsakega kandidata in njegovo preteklost, zato vanjo ne more vstopiti nihče s kriminalno zgodovino. Res pa je, da so na začetku delovanja legije, vanjo vstopili  predvsem francoski državljani, ki so storili manjša kazniva dejanja in so jim dali na izbiro kazen ali vstop v legijo. Zato se jih je veliko raje odločilo za legijo.

Precej pa je k negativni podobi legije naredila tudi antipropaganda. Če bi v državah od koder so in še prihajajo fantje, govorili resnico, bi države, še posebno nekdanja Jugoslavija, pa tudi današnja Slovenija ostali brez vojakov, saj bi v legijo vstopilo še več mladih fantov, kot jih je, in kot jih še danes. Tako pa so širili laži, da vsakega, ki preživi, na koncu ubijejo legionarji sami, da mu  poberejo denar, da ga bodo zasledovali in zaprli, če bo dezertiral, Markuš pravi, da to absolutno ne drži. Sam pozna tri dezerterje, pa jih do danes še nihče ni zaradi tega ubil.

Kakšni vojaki so Slovenci? So zelo priznani, odgovarja Markuš, vsi, ki jih pozna, so bili uspešni in cenjeni. Nadrejeni so jih imeli radi in so jih spoštovali. Legija je s Slovenci zelo zadovoljna, še doda.

 

Drugačen pogled

Dr. Uroš Svete, ob tem pove, da Francija ni edina država, ki najema tujce za sodelovanje v svojih oboroženih silah. Poznamo tudi recimo Gurkha v Veliki Britaniji, najemnike imajo tudi nekatere druge države. Sicer pa za Francijo najem ni problem, pri legiji ne gre za neke klasične najemnike, ker ti v zgodovini niso delovali v okviru države, v primeru Francoske tujske legije pa delujejo prav v okviru nacionalnih oboroženih sil. In tudi v okviru mednarodnega prava njihov status ni problematičen, je pa to lahko v državah, od koder ti vojaki prihajajo.

Zakaj med najemnike in plačance?

Eden glavnih motivov je izziv za mlado generacijo, ki zapade v krizo meni dr. Uroš Svete. Mladi tako iščejo neke življenjske priložnosti, cilje, izhode,  pa tudi avanture,  in z vstopom  v legijo  lahko  radikalno prelomiš s svojo preteklostjo. V zgodovini se je pokazalo, da so številni, ki so prekršili zakon, našli zatočišče v najemniških vojskah. Razlogov za vstop v legijo ali podobne enote je še več, meni dr. Svete, ki doda, da je danes tu tudi moment, ko je veliko odsluženega vojaškega kadra,  predvsem moških, ki po dopolnjeni starosti 45 let, ne morejo biti več poklicni vojak. Zato lahko iščejo nove izzive v najemniških enotah, saj pogrešajo adrenalin iz časov njihovega služenju v vojski, in ga iščejo tam kjer ga lahko najdejo. To pa ponujajo nove oblike zasebnih vojaških in podobnih podjetjih, ki delujejo podobno kot vojaške enote.

Razlogi, zakaj se nekdo odloči za najemnika, so zelo različni, potrdi tudi mag. Zvezdan Markovič. Prve najemniške formacije iz zgodovine kažejo celo paleto vzrokov, zakaj so se posamezniki odločili za najemništvo. Eno je želja po novih doživetjih, drugo, da marsikdo ne najde zaslužka za preživetje, tretji pa želijo tudi na tak način spoznati svet. So pa tudi primeri, ko so v legijo vstopili tisti, ki so skušali skriti svojo kriminalno preteklost, saj so tako lahko prikrili vse sledi o sebi.

Kakšna pa bo prihodnost najemniških vojska?

Mag. Zvezdan Markovič, vidi perspektivo najemnikov tudi v preoblikovanju večjih in manjših armad v poklicne vojske, tak proces pa je zelo dolgotrajen. Glede na razvoj in potrebe, ko hočejo države imeti hitre in učinkovite enote, ki lahko posredujejo kjerkoli, verjame, da najemniške vojske nikakor ne bodo izginile. Konec koncev so v zgodovini človeštva prisotne že najmanj od srede 2. tisočletja pred našim štetjem.


Sledi časa

909 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Sledi časa

28.08.2016


Vojne in denar

Krvavi spopadi spremljajo človeštvo že od pradavnine, in žal ostaja tako reševanje sporov stalnica tudi danes. Nobena vojna človeštva ni naučila ničesar, zaradi uporabe novih tehnologij se je spremenilo samo število tistih, ki jih “krvavi ples” najbolj prizadene. V tako rekoč vseh vojnah, bitkah, večjih ali manjših spopadih pa že od nekdaj sodelujejo najemniki in plačanci, ki opravljajo svojo krvavo raboto za denar, zaradi izzivov ali česa drugega. Najemnikih in plačancih so tema oddaje Sledi časa.

 

Najemnik ali plačanec?

Na začetku se lahko vprašamo, ali sploh poznamo razliko med najemnikom in plačancem? Najbrž večina te razlike sploh ne zazna, pa tudi različni slovarji in enciklopedije niso pri tem povsem enotni. Dosledno to razlikujejo le na nemškem govornem področju ( tako piše Nuša Gajšek,  v svojem diplomskem delu- Najemniške vojske nekoč in danes, FDV Ljubljana, 2006). Lahko bi se strinjali, da imata v vsakdanjem pogovoru obe oznaki slabšalni prizvok, saj sta povezani z bojevanjem za denar, za tuje države in njihove interese.

Kakšna je pravzaprav razlika med najemniki in plačanci v primerjavi z redno vojsko? Dr. Uroš Svete, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani, Katedra za obramboslovje,  pravi, da je razlik več.

Prva razlika je, da imajo posamezne kategorije različne statuse glede na mednarodno in domače pravo. Najemniki imajo lahko v nekaterih državah zelo velike probleme, ker njihove aktivnosti država sankcionira, to je primer Avstrije in Švice, kjer njihovi državljani ne smejo sodelovati kot najemniki v tujih vojskah. Poleg tega ženevska konvencija najemnikom ne priznava statusa borca, kar pomeni, da gre za oborožene civiliste, ki nimajo zaščite. Tu so tudi najemniki, ki lahko prehajajo med stranmi in je njihov glavni interes zaslužek. Medtem ko profesionalni, poklicni, vojaki služijo svoji domovini. Tudi njihov status je povsem drugačen od najemnikov in plačancev. Danes imamo tudi zasebna vojaška podjetja, kjer so problemi še večji, saj se tu združujejo tako najemniki, kot poklicni vojaki v neko novo kategorijo. Po ocenah poznavalcev naj bi bilo takih zasebnih vojaških podjetij po svetu okrog 700.

Kaj pa Slovenska vojska?

Dr. Uroše Svete odgovarja,  da dokler je SV- Slovenska vojska edina vojska te države, in nosi državne simbole, to ni najemniška ampak poklicna vojska.

 

 

Kratka zgodovina najemništva

Organizirano najemništvo v oboroženih silah je znano približno od sredine drugega tisočletja pred našim štetjem, ko so egiptovski faraoni za vojaške potrebe najemali pripadnike sosednjih ljudstev, predvsem Nubijce, Libijce, in druge. Z vzponom grške civilizacije pa se tudi Grki, oziroma prebivalci grških mestnih držav začnejo vključevati v oborožene formacije kot najemniki. Cenjeni so bili zaradi orožja, ki so ga uporabljali, in zaradi načinov bojevanja, ki so jih izpopolnili v grško-perzijskih vojnah. Plačanci in najemniki se pojavijo tudi v času starega Rima, kjer so najprej skrbno pazili, kakšna bo sestava legij, nato pa so bili za obrambo meja imperija prisiljeni najemati tudi tuje vojake iz tako imenovanih barbarskih ljudstev. Po zatonu rimskega cesarstva poznamo različne sisteme  najemništva v zgodnjem srednjem veku, pove  zgodovinar mag.  Zvezdan Markovič.

mag. Zvezdan Markovič.

foto: Osebni arhiv Zvezdan Markovič.

Po njegovem doživi najemništvo svoj vzpon, na zahodu, v Angliji za časa Henrika I. ki sklene pogodbo z Robertom Flandrijskim, ki ga najame za vojaške potrebe izven fevdalnih zavez do kralja. Nato pride do razmaha najemništva po vsej zahodni, JV, Evropi pa tudi na področju bizantinskega cesarstva. V 15. stoletju se zelo uveljavijo kot najemniki Švicarji, ki so bili tako cenjeni, da so lahko sami določali vojaške formacije in razporede v enotah in bitkah.

 

V srednjem veku se začno nato razvijati posamezne enote, skupine ki se imenujejo kompanije, te so obvladali dokler so bile vključene v vojne spopade. Ko pa spopadi prenehajo se te kompanije prosto gibljejo po terenu in ropajo trgovce in njihove karavane, kmečko in mestno prebivalstvo. Zato so trgovci zahtevali, da naj jih vladarji zaščitijo, kar ti, bolj ali manj uspešno, tudi storijo.  Skupine najemnikov ali tudi kompanije, so najemala tudi srednjeveška mesta oziroma mestne države, ki so se bojevale med seboj. Ob tem pa se je dogajalo, da je določena kompanija, ki je dobila boljše plačilo pri nasprotniku, že med samimi spopadom hitro prestopila na drugo stran.

 

Kaj pa slovenski prostor?

Ta je bil vedno na prepihu, tu so se križali imperiji in številne pomembne prometne povezave med vzhodom in zahodom, severom in jugom. Zato je lahko plemstvo v srednjem veku  intenzivno sodelovalo v pestrem političnem dogajanju, pravi zgodovinar, strokovnjak za srednji vek, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem Inštitutu  Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani  dr. Miha Kosi.

Prednjačila je severna Italija, kjer je bilo politično dogajanje v visokem in poznem srednjem veku zelo pestro. Tam je bilo na desetine  mestnih državic, ki so bile redno vpletene v medsebojne spopade. Take aktivnosti pa so potrebovale veliko vojaških sil. In velik del teh sil, ali kontingentov, je prihajal iz nemškega cesarstva v katerega je sodilo tudi današnje ozemlje naše države.  Nosilci vojaške dejavnosti so bili plemiči, ki so imeli pri tem bolj ali manj proste roke. In posamezni podjetni plemiči so imeli svoje zaseben vojaške kontingente s katerimi so prosto delovali na trgu. V 14. stoletju so bili to pri nas predvsem Celjski grofje, grofje Ortenburški, gospodi Ptujski in malo  manj znani Čretenški ( Reutenberški) z Dolenjske.

 

 

Glavni so bili Celjski grofje

 

Celjski grofje, kot državni knezi.

foto: Wikipedia.org

 

Za celjske grofe imajo zelo zanimive podatke. Tako so se udejstvovali v vojskovanju na Ogrskem, pri obleganju Zadra, v križarskih vojnah v Prusiji proti poganskim Litvancem,  v severni Italiji in južnem Tirolskem. Njihovi kontingenti so bili močni, imeli so po 60, 80 tudi 100 oboroženih konjenikov, ki so imeli kar nekaj spremljevalcev, kar je pomenilo, da je bilo v kontingentu še enkrat večje število mož. Ta močna vojska je služila celjskim grofom tudi pri njihovih lastnih političnih načrtih. Najemniško vojskovanje je prinašalo zelo velike prihodke, to je bila donosna dejavnost, in strokovnjaki domnevajo, da so celjski grofje velik del svojega vzpona v 14. stoletju financirali prav iz naslova najemniškega vojskovanja. Najemniški vojaki so imeli tudi delež pri delitvi plena, poleg plačila, ki ga je plačal poveljnik.

 

Kdo  so bili najemniki?

Dr. Miha Kosi, pove, da so v listinah o najemniškem vojskovanju zapisane predvsem številke, koliko konjenikov bo sodelovalo v boju, redko pa so dodani poimenski seznami mož. Iz časa celjski grofov imajo nekaj podatkov iz katerih se vidi, da so kontingente sestavljali vojaki iz slovenskih delež, in tistih dežel s katerimi so imeli celjski intenzivne stike. Herman II. je imel takrat že velike posesti na Hrvaškem, bil je tast ogrskega, češkega in kasneje nemškega kralja ter cesarja Sigismunda, imel stike s Češko itd. Zelo znamenit pa je bil celjski vojskovodja Jan Vitovec, po rodu Čeh, ki je dosegel celo grofovsko čast, in odigral pomembno vlogo v bojih za dediščino celjskih grofov.

 

 

 

 

 

 

Na vzhod

Ne samo na zahodu, ljudje iz naših krajev so sodelovali tudi v vojskah na jugu, v srednjeveški Srbiji, pove mag. Zvezdan Markovič. Srednjeveška srbska država se je v srednjem veku  krepila in širila svoje ozemlje, svoj največji vzpon doživi za časa kralja, ali kot Srbi rečejo carja Dušana Silnega, v prvi polovici 14. stoletja. Pred njim so vladarji v srbski državi najemali vojake iz vzhoda, z ozemlja bizantinskega cesarstva. Tako so v svoje vojaške enote vključevali na primer Tatare in druga turkmenska ljudstva. Za časa Dušana Silnega pa se obrnejo na zahod in začnejo najemati vojake iz nemških dežel. In tudi sicer je bila takratna srbska vojska tipična najemniška vojska, tako kot je to veljalo v srednjem veku za skorajda vse vojaške formacije. Za slovensko vojaško zgodovino pa je zanimivo, da se med najemniki pojavijo tudi vojaki z današnjega slovenskega ozemlja, s Kranjske. Tu je treba omeniti viteza Palmana, iz okolice Litije,  ki se je vključil v srbsko srednjeveško vojsko  z nekaj  vojaki, in tam dosegel visoke položaje.  Te podatke najdemo tudi v zapisih znamenitega jezikoslovca Frana Miklošiča.

 

 

Razvoj

Razvoj najemniških vojska in plačancev do francoske revolucije je zelo zanimiv, pravi mag. Zvezdan Markovič, ker so te najemnike v 17. stoletju oblikovali v neke enote, ki so začetek današnjih bataljonov in polkov.  Predvsem s pojavom "landknehtov-landsknecht" v nemških deželah, to pomeni tudi kakovosten preskok v organizaciji vojaštva, in vpliva na manjši zaton priljubljenosti švicarskih najemnikov v tistem času. Ena tistih dežel, ki je prednjačila v organizaciji najemnikov je bila Prusija, ki je nekako uspela združiti poveljevanje, dril in učinkovitost na bojišču. Sicer pa se po francoski revoluciji  začnejo razvijat velike stalne armade in najemniki počasi izgubljajo pomen, kot so ga imeli.

Landsknecht-i, najemniški vojaki, 1530.

foto: Daniel Hopfer,

 

Med obema vojnama

Ta čas je zelo zanimiv, prelomen in pomemben.  Saj v tem obdobju poleg armad delujejo tudi najemniške vojske. Če pogledamo na primer, najbolj znano Francosko tujsko legijo je to tipična predstavnica najemniške vojske, ki je nastala po francoski revoluciji. Mag. Zvezdan Markovič doda, da ima  zato ta dve fazi razvoja. Prvo od ustanovitve (ustanovljena je bila 1831) do konca 18. stoletja, in drugo, do nekje leta 1930, ko vključuje v svoje vrste domoljube, ki se borijo za potrebe francoske države. Po tem letu pa vidimo razvoj v smeri obvladovanja francoskih kolonialnih posesti, saj njene enote pošiljajo izven domačega ozemlja. Enote legije pa so delovale tudi v času I. in II. svetovne vojne, kjer so dosegale pomembne rezultate še doda, mag. Markovič.

Sicer pa se za našo zgodovino odpira tudi vprašanje prostovoljcev in dobrovoljcev, ki so se borili v različnih vojskah na tleh Balkana. Nekateri poenostavljeno pravijo, da so delovali na prostovoljni osnovi, vendar pa so bili za svoje delovanje tudi na nek način plačani. Zato lahko trdimo, da so bili najemniki zelo prisotni v obeh svetovnih vojnah.

Španska tujska legija

Druga taka najemniška vojska je bila Španska tujska legija. Tudi ta ima zanimivo zgodbo, delovati je začela leta 1920, ko želi Španija za vsako ceno obvladovati svoja kolonialna ozemlja v Afriki, predvsem v Maroku. Takrat ustanovijo enote, ki pa vključujejo predvsem tujce. Kasneje v španski državljanski vojni se je španska tujska legija odkrito postavila na stran frankistov, na stran generala Franca, in s tem bistveno pripomogla k njihovi zmagi.

 

Španska legija v Malagi, 2009.

foto: Eduardo Huelin.

Francoska legija tujcev

"Legio, patria nostra!"

Po mnenju mnogih je med najemniškimi vojskami najbolj  usposobljena Francoska legija tujcev in kar nekaj Slovencev je od njenega nastanka služilo v njenih enotah. Nekateri jo poveličujejo in hvalijo, drugi pa zanjo ne najdejo lepih besed. Sicer pa velja nenapisano pravilo, da se legionarja nikoli ne vpraša o njegovi preteklosti, in ali je koga v času službovanja v legiji ubil, pravi nekdanji legionar  Robert Markuš. Ta opozarja, da je treba tudi Legijo razumeti kot profesionalno vojsko, ki je del francoskih oboroženih sil, saj nosi oznake francoske vojske. In kadar gredo legionarji na misije v tuje države, potujejo s francoskim potnim listom. Poleg tega plačujejo tudi vse davščine, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje francoski državi.

Kljub temu pa leti na legijo veliko očitkov, da so v njej samo kriminalci, morilci, tatovi, kar po oceni Markuša niti slučajno ne drži. Konec koncev legionarji po določenem času dobijo francosko državljanstvo, z vsemi potrebnimi dokumenti. Markuš poleg tega doda, da je prvih pet let služi v legiji kot najemnik in nato ostalih 10 let kot profesionalni vojak.

Ta upokojeni legionar gleda na legijo izredno pozitivno, in mu je celo žal, da se ni vanjo vključil prej kot se je, namesto pri 27 bi  moral vstopil vanjo že z 18 leti. Na svetu namreč ni ustanove, ki bi sprejela pod svojo streho popolnega tujca in mu nudila popolnoma vse, sicer res v zameno za zvestobo in njegovo življenje, vendar pa se je za vstop vsakdo odločil sam, ni ga k temu prisilila ali ga prišla iskati legija.

 

Pomen legije je podoben, kot velja za vse oborožene sile, poveljuje ji francoski predsednik, in deluje v interesu Francije, EU, ali OZN. Legija pa si je svoj pomen pridobila skozi 200-letno zgodovino, ki je bila pozitivna, še doda nekdanji legionar Markuš. Legija je po njegovem neusmiljena in uspešna in deluje kot družina, ne kot delovna enota ali tovarna. Legija je način življenja, ni služba, vanjo se ne gre zjutraj in se ob dveh popoldne delo konča. O legiji je Markuš napisal dve knjigi, da bi nalil javnosti čistega vina o tem kaj legija je in kaj ni.

 

 

V legiji je sicer res lahko nekaj avanturistov, meni Markuš,  da bi pa bila leglo morilcev in posiljevalcev, pa ne drži. Vanjo vstopi ogromno ljudi in od osmih sprejmejo le enega, ki izpolnjuje vse pogoje, ne samo fizične ampak tudi psihične.

V legiji namreč obstaja notranja varnostna služba -legionarji ji rečejo gestapo - ki natančno preveri vsakega kandidata in njegovo preteklost, zato vanjo ne more vstopiti nihče s kriminalno zgodovino. Res pa je, da so na začetku delovanja legije, vanjo vstopili  predvsem francoski državljani, ki so storili manjša kazniva dejanja in so jim dali na izbiro kazen ali vstop v legijo. Zato se jih je veliko raje odločilo za legijo.

Precej pa je k negativni podobi legije naredila tudi antipropaganda. Če bi v državah od koder so in še prihajajo fantje, govorili resnico, bi države, še posebno nekdanja Jugoslavija, pa tudi današnja Slovenija ostali brez vojakov, saj bi v legijo vstopilo še več mladih fantov, kot jih je, in kot jih še danes. Tako pa so širili laži, da vsakega, ki preživi, na koncu ubijejo legionarji sami, da mu  poberejo denar, da ga bodo zasledovali in zaprli, če bo dezertiral, Markuš pravi, da to absolutno ne drži. Sam pozna tri dezerterje, pa jih do danes še nihče ni zaradi tega ubil.

Kakšni vojaki so Slovenci? So zelo priznani, odgovarja Markuš, vsi, ki jih pozna, so bili uspešni in cenjeni. Nadrejeni so jih imeli radi in so jih spoštovali. Legija je s Slovenci zelo zadovoljna, še doda.

 

Drugačen pogled

Dr. Uroš Svete, ob tem pove, da Francija ni edina država, ki najema tujce za sodelovanje v svojih oboroženih silah. Poznamo tudi recimo Gurkha v Veliki Britaniji, najemnike imajo tudi nekatere druge države. Sicer pa za Francijo najem ni problem, pri legiji ne gre za neke klasične najemnike, ker ti v zgodovini niso delovali v okviru države, v primeru Francoske tujske legije pa delujejo prav v okviru nacionalnih oboroženih sil. In tudi v okviru mednarodnega prava njihov status ni problematičen, je pa to lahko v državah, od koder ti vojaki prihajajo.

Zakaj med najemnike in plačance?

Eden glavnih motivov je izziv za mlado generacijo, ki zapade v krizo meni dr. Uroš Svete. Mladi tako iščejo neke življenjske priložnosti, cilje, izhode,  pa tudi avanture,  in z vstopom  v legijo  lahko  radikalno prelomiš s svojo preteklostjo. V zgodovini se je pokazalo, da so številni, ki so prekršili zakon, našli zatočišče v najemniških vojskah. Razlogov za vstop v legijo ali podobne enote je še več, meni dr. Svete, ki doda, da je danes tu tudi moment, ko je veliko odsluženega vojaškega kadra,  predvsem moških, ki po dopolnjeni starosti 45 let, ne morejo biti več poklicni vojak. Zato lahko iščejo nove izzive v najemniških enotah, saj pogrešajo adrenalin iz časov njihovega služenju v vojski, in ga iščejo tam kjer ga lahko najdejo. To pa ponujajo nove oblike zasebnih vojaških in podobnih podjetjih, ki delujejo podobno kot vojaške enote.

Razlogi, zakaj se nekdo odloči za najemnika, so zelo različni, potrdi tudi mag. Zvezdan Markovič. Prve najemniške formacije iz zgodovine kažejo celo paleto vzrokov, zakaj so se posamezniki odločili za najemništvo. Eno je želja po novih doživetjih, drugo, da marsikdo ne najde zaslužka za preživetje, tretji pa želijo tudi na tak način spoznati svet. So pa tudi primeri, ko so v legijo vstopili tisti, ki so skušali skriti svojo kriminalno preteklost, saj so tako lahko prikrili vse sledi o sebi.

Kakšna pa bo prihodnost najemniških vojska?

Mag. Zvezdan Markovič, vidi perspektivo najemnikov tudi v preoblikovanju večjih in manjših armad v poklicne vojske, tak proces pa je zelo dolgotrajen. Glede na razvoj in potrebe, ko hočejo države imeti hitre in učinkovite enote, ki lahko posredujejo kjerkoli, verjame, da najemniške vojske nikakor ne bodo izginile. Konec koncev so v zgodovini človeštva prisotne že najmanj od srede 2. tisočletja pred našim štetjem.


26.04.2020

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


19.04.2020

Planinska gora

Napoved: Planinska gora je dobila ime po trgu Planina na Notranjskem in je za nekatere izjemna romarska točka, za druge cilj popoldanskega izleta, kamor lahko pobegnejo pred vsakodnevnim hrupom, in za tretje izhodišče za polet z jadralnim padalom, za spust z gorskim kolesom in podobno. Je pa to tudi kraj, ki ga prepredajo številne legende, pravljice in izročilo. Pa še nekaj je zanimivega, z imenom Planinska gora označujejo sedlo med dvema vrhovoma, in sicer Grmado in Petričevim hribom. In domačini, ki se odpravijo na ta kraj, rečejo, da gredo »na guro – na goro«. Posebnost je tudi to, da Planinska gora ni gora s strmimi prepadnimi stenami, ampak je porasla z gozdom, ki ga sekajo delno opusteli travniki in pašniki. Kljub temu pa je popotnik, ki se vzpne na to goro, deležen čudovitega razgleda na Notranjsko. To so v času med obema svetovnima vojnama zelo dobro vedeli tudi Italijani, ki so goro prepredli s številni podzemeljskimi utrdbami in bunkerji. Ti seveda mamijo s skrivnostnimi vhodi, vendar pa v njih prežijo nevarnosti, in kar nekaj neprevidnih obiskovalcev je zato že dobilo hude telesne poškodbe. Pa vendar je Planinska gora čudovita pohodniška točka, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Planinsko goro in z njo povezano izročilo bomo spoznali v oddaji Sledi časa – njen avtor je Milan Trobič.


12.04.2020

Sledi časa

Libeliče so vas, ki je vkovana pod Libeliško goro v obliki podkve. Podkev je eden od najbolj znanih simbolov sreče v svetu. Simbolizira sožitje človeka in konja. Ker je iz železa, pomeni trdnost, varnost in zaščito, sicer pa spominja na mesec oziroma živalske rogove, kar simbolizira plodnost in rodovitnost. Mogoče je vse to razlog, da so Libeliče, ki so nastale najbrž v desetem stoletju ali kakšno prej, zgrajene prav v obliki tega simbola, vse značilnosti simbola pa so tudi značilnosti, ki do danes krasijo značaje vaščanov. Vas je polna zgodovinskih zgodb in znamenj od ene izmed treh slovenskih kostnic naprej, njena lega ob meji z Avstrijo pa jo je v zgodovini še posebej zaznamovala. Gre za dogajanje ob koncu prve svetovne vojne, ko so se v Evropi risale nove meje in je ta proces potekal z veliko zapleti in ne najboljšimi in pogosto tudi krivičnimi odločitvami. Znano je, da pri določanju teh mej tisti, ki so odločali o njih, niso bili najbolj dosledni. Na naši meji z Italijo, na primer, so upoštevali tajni Londonski sporazum iz leta 1915 med Antanto in Italijo na račun Istre, Dalmacije celo Grčije. Za nekatera sporna območja Evrope so določili plebiscit kot rešitev, ki naj bi bila pravična. Tudi za Koroško so ga. Pred sto leti je bil. Žal so se ljudje na njem večinsko odločili za Avstrijo. K tej novo nastajajoči državi so priključili tudi Libeliče, kar pa večina prebivalstva ni sprejela. Začel se je svojevrsten upor, kakršnega drugod po Evropi ne poznajo. Trajal je dve leti in Libeličani so dosegli svoje. Vrnili so se v objem matične dežele. Kako je to potekalo in kaj vse se je v teh dveh letih dogajalo, pa v oddaji avtorja Jurija Popova. Foto: Jurij Popov, Radio Prvi


05.04.2020

Potovanje na Veliki Zvonik

Ker so nam planine trenutno nedosegljive, jih obiščimo vsaj iz udobja domačega naslanjača. V Oddaji Sledi časa, bomo stopali po sledeh Franceta Kadilnika in ga spremljali med vzponom na najvišjo goro tedanje monarhije. Takrat se je še Veliki Klek imenoval »Veliki Zvonik,« in France, ki je bil začetnik organiziranega slovenskega planinstva, je vzpon nanj opisal v imenitnem potopisu, ki ga za radijske potrebe prireja Marko Radmilovič.


22.03.2020

Zdravljica postane himna

Jeseni 1844, okrog praznika sv. Martina, je France Prešeren napisal prvo inačico pesmi, ki je ob nastanku imela naslov »Zdravica ob novini leta 1844«. Tankočutni bralci so v poznejših različicah tedaj spočete pesmi začutili slavospev bratstvu, svobodi in enakosti. Ta duh je na pomlad narodov 1848 odprl vrata gibanju, po katerem v monarhiji tudi s Slovenci nič več ni bilo tako kot dotlej. Besedilo je vznemirilo glasbenega ustvarjalca izpod Nanosa, duhovnika in skladatelja Stanka Premrla. Leta 1917, ko je bila v dunajskem parlamentu prebrana Majniška deklaracija s slovenskimi narodnimi zahtevami, je bila Premrl-Prešernova pesem prvič javno izvedena. Sedem desetletij zatem, v času političnih sprememb, zlasti od leta 1987 naprej, so začeli ljudje ob njenem prepevanju spontano vstajati. Slovenija je dobila himno, ki jo je bilo treba le še formalno potrditi. Da je postala državna himna, pa je morala najprej nastati še slovenska država.


15.03.2020

Hugo Wolf

Življenjsko zgodbo Huga Wolfa lahko primerjamo z življenjsko zgodbo Wolfganga Amadeusa Mozarta. Oba sta se rodila v glasbenih družinah, pri obeh je imel odločilno vlogo pri vzgoji in na njuni glasbeni poti oče, oba sta imela popoln posluh in sta nastopala že kot otroka. Žal je usoda hotela, da sta imela tudi podobno tragično življenjsko zgodbo – oba sta umrla v revščini, bolna in brez ugleda, ki bi si ga brez dvoma zaslužila že za življenja. Danes sta oba simbola mest, v katerih sta se rodila – Salzburga in Slovenj Gradca. Rojstno hišo slovenskega Mozarta Huga Wolfa je v oddaji Sledi časa ob 160. obletnici slovenskega skladatelja obiskal Jure K. Čokl.


01.03.2020

Rapalska meja

Ob Ligurski obali, prav tam, kjer leži eno najslikovitejših italijanskih obmorskih območij Cinque Terre, leži še en letoviški kraj, ki ga pri nas pogosto omenjamo, ne da bi se tega zavedali. Gre za Rapallo na širšem območju Genove. Mesta samega po sebi ne omenjamo, omenjamo pa rapalsko mejo. Ime je dobila prav po tem letoviškem kraju, v katerem so predstavniki Kraljevine Italije in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 12. novembra leta 1920 podpisali krivični sporazum o meji med državama. Podpis rapalske pogodbe ni bil posledica pogajalskega procesa. Ne, to je bilo dejanje, v katero so Kraljevino SHS prisilili predstavniki antante, zavezniki v prvi svetovni vojni, ki so se bojevali proti centralnim silam in jih premagali. Zato ne more imeti pravne podlage. Predstavniki antante so s pogajanji in darovanjem tujih ozemelj prepričali Italijo, da je leta 1915 odprla novo fronto v vojni proti centralnim silam – fronto na meji med habsburško monarhijo in Italijo, ki je bila dolga 600 kilometrov. Približno 93 kilometorv je je potekalo po današnjem slovenskem ozemlju. Ta del fronte imenujemo soška fronta. Antanta je Italijanom s tajnim londonskim sporazumom leta 1915 obljubila pravico do priključitve vseh ozemelj, ki so jih zahtevali, tako na Slovenskem kot v Istri, Dalmaciji, Albaniji in tako naprej. S tem ni imela težav, saj Italijanom ni obljubila svojih ozemelj ali ozemelj, za katera bi se posebno zanimala. O tem se tudi ni pogovarjala s predstavniki držav, na katerih so ozemlja ležala. Kaj pa je to pomenilo za slovenski narod? To je bila zgodovinska zareza, ki je velik del slovenskega naroda ločila od matice in ga prepustila italijanski politiki preganjanja, poniževanja in ne nazadnje raznarodovanja. V Sledeh časa ob stoti obletnici tega dogodka se je Jurij Popov pogovarjal o življenju ob tej meji in za njo tudi z živima pričama rapalske meje, Andrejem Milavcem iz Planine pri Rakeku in Francem Jerončičem iz Kanalskega Kolovrata.


23.02.2020

Bizoviške perice

Pranje perila je ena najstarejših domačih uslužnostnih obrti, je leta 1958 zapisala etnologinja Pavla Štrukelj, ki je raziskovala to obrt v okolici Ljubljane. Največji razmah je ta obrt dosegla v vaseh severozahodno in jugovzhodno od Ljubljane. O pericah v okolici Ljubljane je pisal že Janez Vajkard Valvazor, ki sicer omenja to obrt v Spodnjih Dobrunjah in drugih vaseh. Vendar je osrednja točka, kjer je potekalo poklicno pranje perila, prav gručasta vas Bizovik. To pa zato, ker priteče izpod Orl posebna, tako imenovana mehka voda, in to je bilo za pranje perila zelo pomembno. V vasi so poleg manjšega števila kmetov živeli predvsem kajžarji, to je pomenilo, da so morali iskati dodaten zaslužek za preživetje. Možje in fantje so imeli predvsem sezonsko delo kot tesarji in pozneje kot zidarji, pleskarji in kamnoseki. Njihov zaslužek ni zadoščal za preživetje velikih družin, zato so žene in dekleta prigarale dodaten zaslužek s pranjem perila za bogatejše meščanske družine v Ljubljani, pa tudi za obrtnike, trgovce in podjetja.


16.02.2020

Sledi časa

Lahko bi rekli, da se je zgodba o vurmoharjih začela veliko prej, kot se je dejansko. Na primer leta 1492, ko je cesar Friderik III Habsburški podelil prebivalcem Kočevske tako imenovani krošnjarski patent. Ta je prebivalcem teh krajev dovoljeval prodajo doma narejenih izdelkov na Hrvaško in v druge dežele cesarstva brez plačila davkov. Začetek te zgodbe lahko pomaknemo še dobro stoletje bolj v preteklost, v obdobje, ko so se začeli turški vpadi na to območje, ki so med ljudi zasejali revščino. To je bil namreč neposredni vzrok za sprejem omenjenega patenta, ki je ljudem omogočal najprej preživetje, pozneje pa tudi boljše življenje. Res pa je tudi, da je bilo krošnjarjenje v teh krajih znano tudi iz obdobja pred turškimi vpadi. Krošnjarji so bili trgovci brez trgovine, ki so prodajali svoje doma narejene izdelke ali pridelke od mesta do mesta, od vasi do vasi, od hiše do hiše. Poznamo več vrst krošnjarjev – iz ribniškega konca so prihajali zdumarji, ti so prodajali suho robo in lončene izdelke, krošnjarji s Kočevskega in iz Bele krajine so prodajali južno sadje in galenterijsko robo, krošnjarji iz Kostela in Velikih Lašč so prodajali kostanj, krošnjarji iz zgornje doline Kolpe pa so bili žagmojstri in vurmoharji. Ti so se pojavili zadnji, na začetku 19. stoletja. Jurij Popov se je za oddajo Sledi časa odpravil po poti vurmoharjev. To so bili krošnjarji iz zgornje doline Kolpe, ki so prodajali stenske ure in jih nekateri tudi popravljali. Krošnjarili so na Hrvaško, v Vojvodino in tudi na Madžarsko. Tovrstno krošnjarjenje se je ohranilo najmanj časa, dobrega pol stoletja.


09.02.2020

Novo življenje pesnikove knjižnice

Janko Glazer, pesnik Pohorja, po katerem so v Mariboru poimenovana najvišja priznanja za ustvarjalnost na področju kulture, je, kot je zapisal literarni zgodovinar dr. Bruno Hartman, »od konca prve svetovne vojne do svoje smrti leta 1975 bistveno oblikoval duhovni svet Maribora: bogatil ga je s poezijo, mu utiral pot k znanju in znanosti ter ga utrjeval v slovenstvu«. 1. januarja 1931 je prevzel vodenje tedanje Študijske knjižnice v Mariboru in ji služil, dokler ga niso nacisti z družino dobro desetletje kasneje izgnali v Srbijo. Janko Glazer je že kot dijak zbiral knjige, njegova zapuščina, vključno s pisalno mizo in v njenih predalih skoraj pol stoletja nedotaknjeno vsebino, je na željo pesnikovih najbližjih našla svoj dom in pregledno postavitev v Univerzitetni knjižnici v Mariboru.


02.02.2020

Izbrana poglavja iz holokavsta

Letošnje spominjanje vseh žrtev holokavsta, ki se jim poklonimo konec januarja, je posebno, saj je minilo 75 let od osvoboditve Auschwitza. Predvsem na vzhodu države, na katerem so pred več kot desetletjem začeli obujati spomin, so obletnico letos pripravili še pozorneje kot po navadi. Te dni si je mogoče na različnih krajih v Mariboru in Prekmurju ogledati štiri vsebinsko različne razstave, ki jim je skupen le boj za preživetje v okviru nacistične »dokončne rešitve«. Del letošnjega spominjanja žrtev holokavsta povzema Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.


26.01.2020

Častitljivih 100 let prohibicije

1. Svetovna vojna se je končala in v ZDA so nastopila rjoveča 20. leta – obdobje dekadentnih zabav v ritmu charlestona in gospodarskega napredka. Lahko bi rekli, da so si ljudje po koncu vojne dali duška. Vendar je po mnenju nekaterih posameznikov, pozneje društev in nato celo zveznih držav slavje trajalo predolgo. Začelo se je tiho, nato pa vedno bolj glasno in tudi odmevno nasprotovanje alkoholu, ki je vodilo v eno izmed najbolj zanimivih poglavij tako ameriške kot tudi svetovne zgodovine. Prohibicijo. Kako je ta povzročila razcvet organiziranega kriminala, pahnila revne sloje v uživanje strupenih nadomestkov alkohola in hkrati statistično zmanjšala število obolelih zaradi posledic alkohola? Kako je prohibicija našla svoje podpornike tudi na naših tleh in kako se je končala, je v oddaji Sledi časa na Prvem raziskoval Jure K. Čokl.


19.01.2020

Stoletnica organiziranega izobraževanja slepih in slabovidnih

V Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani so ob stoletnici prve šole za slepe in slabovidne na Slovenskem pripravili razstavo z naslovom »V tem domu luč prosvete sije!« Kako se je pisala zgodovina prve šole za slepe in slabovidne in kakšen je bil razvoj izobraževanja slepih v zadnjih sto letih, pa tudi o ključni vlogi, ki jo je imela v izobraževanju slepih Minka Skaberne, ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe, in o sami razstavi bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.


12.01.2020

Pavel Knobl

Koliko let mora miniti in kaj vse se mora zgoditi, da se v ozadje potisnjene resnice prebijejo na plano? Univerzalnega odgovora ni. Mogoče bi bil edino primeren odgovor sestavljen le iz dveh besed – skupek okoliščin. Skupek okoliščin je v 19. stoletju pripomogel k temu, da je bil za avtorja prve slovenske posvetne pesniške zbirke imenovan Valentin Vodnik. Pesniška zbirka nosi naslov Pesme za pokušino. To se je zgodilo leta 1805. Toda tudi takrat je krog, ki si je privoščil to netočnost, vedel, da to ni res. Tudi sam Valentin Vodnik je vedel, saj je imel prvo slovensko posvetno pesniško zbirko v svojih rokah. Izšla je pet let prej, leta 1801 v Kranju. Njen naslov je Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi, napisal pa jo je ljudski pesnik ali bukovniški verzifikator, kot so ga imenovali – Pavel Knobl, Notranjec, doma iz Orehka pri Postojni. Kdo je bil Pavel Knobl in kakšne pesmi je pisal? Odgovor na to vprašanje je iskal Jurij Popov.


05.01.2020

Debeli sneg je düno

Pomurski muzej je v zadnjih tednih leta 2019 izdal drobno knjižico etnologinje Jelke Pšajt z naslovom Debeli sneg je düno. V njej se raziskovalka ukvarja s spominjanjem na vreme, ki ga je našla in analizirala na področju Slovenskih Goric in Pomurja. Ne le vremenski pregovori, temveč tudi vremenske statistike, zapisi o vremenu in predvsem usodna povezanost med človekom in vremenom so temelj tega zanimivega dela. Knjižica je avtorju Marku Radmiloviču služila kot opora za oddajo Sledi časa, v kateri se s pomočjo avtorice podaja v razmišljanje o našem odnosu do vremena nekoč in danes.


29.12.2019

Praznični spomin iz Kort

Korte so največji kraj izolskega zaledja ter središče izolskega podeželja, župnije in krajevne skupnosti. V Nedeljski reportaži Jurija Popova se ne bomo poglabljali v tako daljno zgodovino tega kraja s tipično mediteransko podobo, ampak se bomo ob pomoči spominov treh domačinov preselili v božično-novoletno obdobje pred petimi oziroma šestimi desetletji. Takrat je bilo to območje še del Svobodnega tržaškega ozemlja, to pa je na poseben način zaznamovalo tudi Korte. To obdobje se je končalo leta 1954, revščina pa je kraje zapustila veliko let pozneje. Na seznamu zgodovinskih vaških praznikov smo jih našteli 11, posebej pa bosta v oddaji odmevala dva – koledovanje otrok z voščili in običajem “dobra roka” na novega leta dan in božična vilja, večerja z raznovrstno zelenjavo, bakalajem na belo, palento in fritlami ter odhod k polnočnici. V oddaji bomo izvedeli tudi, kdo sta šanta teta in fioco ter kakšna vez ju druži, pa kdaj je bil Šentnikolo, kaj je bila kvaternica in tudi s kako malim so morali biti otroci zadovoljni. Pomaranča je bila v tistem obdobju že zelo luksuzno darilo, po navadi so se morali zadovoljiti z mandlji. Preselili se bomo torej v obdobje, ki ga najbolje lahko opišemo z eno samo besedo – skromnost.


22.12.2019

Kultura spomina

Med zadnjimi peripetijami okoli državljanstva koroške Slovenke Angelike Mlinar so naši rojaki na avstrijskem Koroškem spet prišli v žarišče javnosti. In le še enkrat več se je pokazalo, kako malo vemo o današnjem trenutku, kaj šele o preteklosti življenja naše manjšine onkraj Karavank. Zato se Marko Radmilovič v Sledeh časa odpravlja iskat spomin med koroške Slovence in po čem se njihovo spominjanje na preteklost razlikuje od spominov matičnega naroda.


15.12.2019

Kovaški muzej Klavže

Če vas pot zanese v Klavže v Baški grapi, lahko za to obstajata dva razloga. Eden je, da točno veste, koga ali kaj tam iščete. Drugi je, da ste se verjetno izgubili. Svet, ki se zdi kot iz pravljice, je turistom seveda privlačen. Tistim, ki so si tam služili in si še služijo vsakdanji kruh, pa ni bilo nikoli lahko. Zato ne preseneča, da so se ljudje od tam kljub mnogim poskusom oblasti odseljevali, naseljeval pa se je v te kraje malokdo. Vseeno so bila nekatera obdobja do prebivalcev prijaznejša kot druga. Tako obdobje je bilo tudi na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko so na tem pozabljenem koncu zaradi potreb po povezavi Primorske z Gorenjsko začeli graditi železniško progo. Takrat se začne tudi zgodba kovačije Antona Kogoja, ki kljub številnim težavam kot zasebna zbirka ali še bolj kot muzej stoji še danes. V čas kovaških mojstrov se je z njegovim vnukom Ljubom v oddaji Sledi časa vrnil Jure K. Čokl.


08.12.2019

In potem so tudi ženske oblekle hlače …

Pogovorna fraza, češ da naj bi se vedelo »kdo v hiši nosi hlače«, bi morala že zdavnaj romati na »smetišče zgodovine«. Kajti zdaj že davnega leta je francoski modni oblikovalec Poul Poiret v Parizu predstavil tri modele tako imenovanih jupe-culotte oziroma hlačnih kril, kot smo oblačilo poimenovali na Slovenskem, ki pa se zaradi širokih hlačnic niti ni bistveno razlikovalo od »navadnega« ženskega krila. Širom po Evropi je potem prišlo že pred prvo svetovno vojno do različnih odmevov. Eni so bili pozitivni, saj so nekateri novo oblačilo povezovali z emancipacijo žensk, po drugi strani pa je bilo predvsem med moškimi tudi veliko negativnih odzivov. V Italiji je tako na primer vojaški častnik, ko je hčerko videl v hlačah, zaradi sramote naredil samomor, v Romuniji pa je zaročenec ubil svojo partnerko, ko jo je v hlačah videl na ulici …


01.12.2019

Dr. Milko Matičetov

Letošnje leto mineva tudi v znamenju 100. obletnice rojstva dr. Milka Matičetovega, etnologa, narodopisca, ki je širši javnosti znan po pravljicah Zverinice iz Rezije. Rodil se je leta 1919 v Koprivi na Krasu. Leta 1929 se je vpisal na gimnazijo v Kopru in se leto pozneje prepisal v Gorico. Tam je leta 1938 tudi maturiral. Nato je študiral klasično in moderno filologijo na univerzi v Padovi do leta 1943. Po kapitulaciji Italije se je pridružil borcem prekomorskih brigad in bil dodeljen prvi tankovski diviziji, za katero je uredil pet številk glasila Čelična - Jeklena pest. Po demobilizaciji iz Jugoslovanske ljudske armade leta 1945 se je zaposlil kot kustos v Etnografskem muzeju v Ljubljani, vendar je že leta 1952 postal prvi redno zaposleni član Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU-ju v Ljubljani. Tu je osnoval arhiv slovenskih ljudskih pripovedi. Doktoriral je leta 1955 s folklorno študijo Sežgani in prerojeni človek pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Med letoma 1975 in 1985 je bil upravnik na Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU, v letih od 1995 do 2008 pa predsednik njegovega znanstvenega sveta. Leta 1995 je postal izredni in 2001 redni član SAZU v razredu za filološke in literarne vede. Milko Matičetov je desetletja zbiral ljudsko gradivo predvsem v Reziji, zbral je več kot 3000 pravljic, raziskoval pa je tudi po drugih slovenskih pokrajinah, od Istre do Porabja. V oddaji Sledi časa bomo Milka Matičetovega, ki se je od nas poslovil leta 2014, spoznali nekoliko drugače, skozi spomine njegovih svojcev in znancev. Avtor oddaje je Milan Trobič.


Stran 12 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov