Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sledi časa

28.08.2016


Vojne in denar

Krvavi spopadi spremljajo človeštvo že od pradavnine, in žal ostaja tako reševanje sporov stalnica tudi danes. Nobena vojna človeštva ni naučila ničesar, zaradi uporabe novih tehnologij se je spremenilo samo število tistih, ki jih “krvavi ples” najbolj prizadene. V tako rekoč vseh vojnah, bitkah, večjih ali manjših spopadih pa že od nekdaj sodelujejo najemniki in plačanci, ki opravljajo svojo krvavo raboto za denar, zaradi izzivov ali česa drugega. Najemnikih in plačancih so tema oddaje Sledi časa.

 

Najemnik ali plačanec?

Na začetku se lahko vprašamo, ali sploh poznamo razliko med najemnikom in plačancem? Najbrž večina te razlike sploh ne zazna, pa tudi različni slovarji in enciklopedije niso pri tem povsem enotni. Dosledno to razlikujejo le na nemškem govornem področju ( tako piše Nuša Gajšek,  v svojem diplomskem delu- Najemniške vojske nekoč in danes, FDV Ljubljana, 2006). Lahko bi se strinjali, da imata v vsakdanjem pogovoru obe oznaki slabšalni prizvok, saj sta povezani z bojevanjem za denar, za tuje države in njihove interese.

Kakšna je pravzaprav razlika med najemniki in plačanci v primerjavi z redno vojsko? Dr. Uroš Svete, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani, Katedra za obramboslovje,  pravi, da je razlik več.

Prva razlika je, da imajo posamezne kategorije različne statuse glede na mednarodno in domače pravo. Najemniki imajo lahko v nekaterih državah zelo velike probleme, ker njihove aktivnosti država sankcionira, to je primer Avstrije in Švice, kjer njihovi državljani ne smejo sodelovati kot najemniki v tujih vojskah. Poleg tega ženevska konvencija najemnikom ne priznava statusa borca, kar pomeni, da gre za oborožene civiliste, ki nimajo zaščite. Tu so tudi najemniki, ki lahko prehajajo med stranmi in je njihov glavni interes zaslužek. Medtem ko profesionalni, poklicni, vojaki služijo svoji domovini. Tudi njihov status je povsem drugačen od najemnikov in plačancev. Danes imamo tudi zasebna vojaška podjetja, kjer so problemi še večji, saj se tu združujejo tako najemniki, kot poklicni vojaki v neko novo kategorijo. Po ocenah poznavalcev naj bi bilo takih zasebnih vojaških podjetij po svetu okrog 700.

Kaj pa Slovenska vojska?

Dr. Uroše Svete odgovarja,  da dokler je SV- Slovenska vojska edina vojska te države, in nosi državne simbole, to ni najemniška ampak poklicna vojska.

 

 

Kratka zgodovina najemništva

Organizirano najemništvo v oboroženih silah je znano približno od sredine drugega tisočletja pred našim štetjem, ko so egiptovski faraoni za vojaške potrebe najemali pripadnike sosednjih ljudstev, predvsem Nubijce, Libijce, in druge. Z vzponom grške civilizacije pa se tudi Grki, oziroma prebivalci grških mestnih držav začnejo vključevati v oborožene formacije kot najemniki. Cenjeni so bili zaradi orožja, ki so ga uporabljali, in zaradi načinov bojevanja, ki so jih izpopolnili v grško-perzijskih vojnah. Plačanci in najemniki se pojavijo tudi v času starega Rima, kjer so najprej skrbno pazili, kakšna bo sestava legij, nato pa so bili za obrambo meja imperija prisiljeni najemati tudi tuje vojake iz tako imenovanih barbarskih ljudstev. Po zatonu rimskega cesarstva poznamo različne sisteme  najemništva v zgodnjem srednjem veku, pove  zgodovinar mag.  Zvezdan Markovič.

mag. Zvezdan Markovič.

foto: Osebni arhiv Zvezdan Markovič.

Po njegovem doživi najemništvo svoj vzpon, na zahodu, v Angliji za časa Henrika I. ki sklene pogodbo z Robertom Flandrijskim, ki ga najame za vojaške potrebe izven fevdalnih zavez do kralja. Nato pride do razmaha najemništva po vsej zahodni, JV, Evropi pa tudi na področju bizantinskega cesarstva. V 15. stoletju se zelo uveljavijo kot najemniki Švicarji, ki so bili tako cenjeni, da so lahko sami določali vojaške formacije in razporede v enotah in bitkah.

 

V srednjem veku se začno nato razvijati posamezne enote, skupine ki se imenujejo kompanije, te so obvladali dokler so bile vključene v vojne spopade. Ko pa spopadi prenehajo se te kompanije prosto gibljejo po terenu in ropajo trgovce in njihove karavane, kmečko in mestno prebivalstvo. Zato so trgovci zahtevali, da naj jih vladarji zaščitijo, kar ti, bolj ali manj uspešno, tudi storijo.  Skupine najemnikov ali tudi kompanije, so najemala tudi srednjeveška mesta oziroma mestne države, ki so se bojevale med seboj. Ob tem pa se je dogajalo, da je določena kompanija, ki je dobila boljše plačilo pri nasprotniku, že med samimi spopadom hitro prestopila na drugo stran.

 

Kaj pa slovenski prostor?

Ta je bil vedno na prepihu, tu so se križali imperiji in številne pomembne prometne povezave med vzhodom in zahodom, severom in jugom. Zato je lahko plemstvo v srednjem veku  intenzivno sodelovalo v pestrem političnem dogajanju, pravi zgodovinar, strokovnjak za srednji vek, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem Inštitutu  Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani  dr. Miha Kosi.

Prednjačila je severna Italija, kjer je bilo politično dogajanje v visokem in poznem srednjem veku zelo pestro. Tam je bilo na desetine  mestnih državic, ki so bile redno vpletene v medsebojne spopade. Take aktivnosti pa so potrebovale veliko vojaških sil. In velik del teh sil, ali kontingentov, je prihajal iz nemškega cesarstva v katerega je sodilo tudi današnje ozemlje naše države.  Nosilci vojaške dejavnosti so bili plemiči, ki so imeli pri tem bolj ali manj proste roke. In posamezni podjetni plemiči so imeli svoje zaseben vojaške kontingente s katerimi so prosto delovali na trgu. V 14. stoletju so bili to pri nas predvsem Celjski grofje, grofje Ortenburški, gospodi Ptujski in malo  manj znani Čretenški ( Reutenberški) z Dolenjske.

 

 

Glavni so bili Celjski grofje

 

Celjski grofje, kot državni knezi.

foto: Wikipedia.org

 

Za celjske grofe imajo zelo zanimive podatke. Tako so se udejstvovali v vojskovanju na Ogrskem, pri obleganju Zadra, v križarskih vojnah v Prusiji proti poganskim Litvancem,  v severni Italiji in južnem Tirolskem. Njihovi kontingenti so bili močni, imeli so po 60, 80 tudi 100 oboroženih konjenikov, ki so imeli kar nekaj spremljevalcev, kar je pomenilo, da je bilo v kontingentu še enkrat večje število mož. Ta močna vojska je služila celjskim grofom tudi pri njihovih lastnih političnih načrtih. Najemniško vojskovanje je prinašalo zelo velike prihodke, to je bila donosna dejavnost, in strokovnjaki domnevajo, da so celjski grofje velik del svojega vzpona v 14. stoletju financirali prav iz naslova najemniškega vojskovanja. Najemniški vojaki so imeli tudi delež pri delitvi plena, poleg plačila, ki ga je plačal poveljnik.

 

Kdo  so bili najemniki?

Dr. Miha Kosi, pove, da so v listinah o najemniškem vojskovanju zapisane predvsem številke, koliko konjenikov bo sodelovalo v boju, redko pa so dodani poimenski seznami mož. Iz časa celjski grofov imajo nekaj podatkov iz katerih se vidi, da so kontingente sestavljali vojaki iz slovenskih delež, in tistih dežel s katerimi so imeli celjski intenzivne stike. Herman II. je imel takrat že velike posesti na Hrvaškem, bil je tast ogrskega, češkega in kasneje nemškega kralja ter cesarja Sigismunda, imel stike s Češko itd. Zelo znamenit pa je bil celjski vojskovodja Jan Vitovec, po rodu Čeh, ki je dosegel celo grofovsko čast, in odigral pomembno vlogo v bojih za dediščino celjskih grofov.

 

 

 

 

 

 

Na vzhod

Ne samo na zahodu, ljudje iz naših krajev so sodelovali tudi v vojskah na jugu, v srednjeveški Srbiji, pove mag. Zvezdan Markovič. Srednjeveška srbska država se je v srednjem veku  krepila in širila svoje ozemlje, svoj največji vzpon doživi za časa kralja, ali kot Srbi rečejo carja Dušana Silnega, v prvi polovici 14. stoletja. Pred njim so vladarji v srbski državi najemali vojake iz vzhoda, z ozemlja bizantinskega cesarstva. Tako so v svoje vojaške enote vključevali na primer Tatare in druga turkmenska ljudstva. Za časa Dušana Silnega pa se obrnejo na zahod in začnejo najemati vojake iz nemških dežel. In tudi sicer je bila takratna srbska vojska tipična najemniška vojska, tako kot je to veljalo v srednjem veku za skorajda vse vojaške formacije. Za slovensko vojaško zgodovino pa je zanimivo, da se med najemniki pojavijo tudi vojaki z današnjega slovenskega ozemlja, s Kranjske. Tu je treba omeniti viteza Palmana, iz okolice Litije,  ki se je vključil v srbsko srednjeveško vojsko  z nekaj  vojaki, in tam dosegel visoke položaje.  Te podatke najdemo tudi v zapisih znamenitega jezikoslovca Frana Miklošiča.

 

 

Razvoj

Razvoj najemniških vojska in plačancev do francoske revolucije je zelo zanimiv, pravi mag. Zvezdan Markovič, ker so te najemnike v 17. stoletju oblikovali v neke enote, ki so začetek današnjih bataljonov in polkov.  Predvsem s pojavom "landknehtov-landsknecht" v nemških deželah, to pomeni tudi kakovosten preskok v organizaciji vojaštva, in vpliva na manjši zaton priljubljenosti švicarskih najemnikov v tistem času. Ena tistih dežel, ki je prednjačila v organizaciji najemnikov je bila Prusija, ki je nekako uspela združiti poveljevanje, dril in učinkovitost na bojišču. Sicer pa se po francoski revoluciji  začnejo razvijat velike stalne armade in najemniki počasi izgubljajo pomen, kot so ga imeli.

Landsknecht-i, najemniški vojaki, 1530.

foto: Daniel Hopfer,

 

Med obema vojnama

Ta čas je zelo zanimiv, prelomen in pomemben.  Saj v tem obdobju poleg armad delujejo tudi najemniške vojske. Če pogledamo na primer, najbolj znano Francosko tujsko legijo je to tipična predstavnica najemniške vojske, ki je nastala po francoski revoluciji. Mag. Zvezdan Markovič doda, da ima  zato ta dve fazi razvoja. Prvo od ustanovitve (ustanovljena je bila 1831) do konca 18. stoletja, in drugo, do nekje leta 1930, ko vključuje v svoje vrste domoljube, ki se borijo za potrebe francoske države. Po tem letu pa vidimo razvoj v smeri obvladovanja francoskih kolonialnih posesti, saj njene enote pošiljajo izven domačega ozemlja. Enote legije pa so delovale tudi v času I. in II. svetovne vojne, kjer so dosegale pomembne rezultate še doda, mag. Markovič.

Sicer pa se za našo zgodovino odpira tudi vprašanje prostovoljcev in dobrovoljcev, ki so se borili v različnih vojskah na tleh Balkana. Nekateri poenostavljeno pravijo, da so delovali na prostovoljni osnovi, vendar pa so bili za svoje delovanje tudi na nek način plačani. Zato lahko trdimo, da so bili najemniki zelo prisotni v obeh svetovnih vojnah.

Španska tujska legija

Druga taka najemniška vojska je bila Španska tujska legija. Tudi ta ima zanimivo zgodbo, delovati je začela leta 1920, ko želi Španija za vsako ceno obvladovati svoja kolonialna ozemlja v Afriki, predvsem v Maroku. Takrat ustanovijo enote, ki pa vključujejo predvsem tujce. Kasneje v španski državljanski vojni se je španska tujska legija odkrito postavila na stran frankistov, na stran generala Franca, in s tem bistveno pripomogla k njihovi zmagi.

 

Španska legija v Malagi, 2009.

foto: Eduardo Huelin.

Francoska legija tujcev

"Legio, patria nostra!"

Po mnenju mnogih je med najemniškimi vojskami najbolj  usposobljena Francoska legija tujcev in kar nekaj Slovencev je od njenega nastanka služilo v njenih enotah. Nekateri jo poveličujejo in hvalijo, drugi pa zanjo ne najdejo lepih besed. Sicer pa velja nenapisano pravilo, da se legionarja nikoli ne vpraša o njegovi preteklosti, in ali je koga v času službovanja v legiji ubil, pravi nekdanji legionar  Robert Markuš. Ta opozarja, da je treba tudi Legijo razumeti kot profesionalno vojsko, ki je del francoskih oboroženih sil, saj nosi oznake francoske vojske. In kadar gredo legionarji na misije v tuje države, potujejo s francoskim potnim listom. Poleg tega plačujejo tudi vse davščine, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje francoski državi.

Kljub temu pa leti na legijo veliko očitkov, da so v njej samo kriminalci, morilci, tatovi, kar po oceni Markuša niti slučajno ne drži. Konec koncev legionarji po določenem času dobijo francosko državljanstvo, z vsemi potrebnimi dokumenti. Markuš poleg tega doda, da je prvih pet let služi v legiji kot najemnik in nato ostalih 10 let kot profesionalni vojak.

Ta upokojeni legionar gleda na legijo izredno pozitivno, in mu je celo žal, da se ni vanjo vključil prej kot se je, namesto pri 27 bi  moral vstopil vanjo že z 18 leti. Na svetu namreč ni ustanove, ki bi sprejela pod svojo streho popolnega tujca in mu nudila popolnoma vse, sicer res v zameno za zvestobo in njegovo življenje, vendar pa se je za vstop vsakdo odločil sam, ni ga k temu prisilila ali ga prišla iskati legija.

 

Pomen legije je podoben, kot velja za vse oborožene sile, poveljuje ji francoski predsednik, in deluje v interesu Francije, EU, ali OZN. Legija pa si je svoj pomen pridobila skozi 200-letno zgodovino, ki je bila pozitivna, še doda nekdanji legionar Markuš. Legija je po njegovem neusmiljena in uspešna in deluje kot družina, ne kot delovna enota ali tovarna. Legija je način življenja, ni služba, vanjo se ne gre zjutraj in se ob dveh popoldne delo konča. O legiji je Markuš napisal dve knjigi, da bi nalil javnosti čistega vina o tem kaj legija je in kaj ni.

 

 

V legiji je sicer res lahko nekaj avanturistov, meni Markuš,  da bi pa bila leglo morilcev in posiljevalcev, pa ne drži. Vanjo vstopi ogromno ljudi in od osmih sprejmejo le enega, ki izpolnjuje vse pogoje, ne samo fizične ampak tudi psihične.

V legiji namreč obstaja notranja varnostna služba -legionarji ji rečejo gestapo - ki natančno preveri vsakega kandidata in njegovo preteklost, zato vanjo ne more vstopiti nihče s kriminalno zgodovino. Res pa je, da so na začetku delovanja legije, vanjo vstopili  predvsem francoski državljani, ki so storili manjša kazniva dejanja in so jim dali na izbiro kazen ali vstop v legijo. Zato se jih je veliko raje odločilo za legijo.

Precej pa je k negativni podobi legije naredila tudi antipropaganda. Če bi v državah od koder so in še prihajajo fantje, govorili resnico, bi države, še posebno nekdanja Jugoslavija, pa tudi današnja Slovenija ostali brez vojakov, saj bi v legijo vstopilo še več mladih fantov, kot jih je, in kot jih še danes. Tako pa so širili laži, da vsakega, ki preživi, na koncu ubijejo legionarji sami, da mu  poberejo denar, da ga bodo zasledovali in zaprli, če bo dezertiral, Markuš pravi, da to absolutno ne drži. Sam pozna tri dezerterje, pa jih do danes še nihče ni zaradi tega ubil.

Kakšni vojaki so Slovenci? So zelo priznani, odgovarja Markuš, vsi, ki jih pozna, so bili uspešni in cenjeni. Nadrejeni so jih imeli radi in so jih spoštovali. Legija je s Slovenci zelo zadovoljna, še doda.

 

Drugačen pogled

Dr. Uroš Svete, ob tem pove, da Francija ni edina država, ki najema tujce za sodelovanje v svojih oboroženih silah. Poznamo tudi recimo Gurkha v Veliki Britaniji, najemnike imajo tudi nekatere druge države. Sicer pa za Francijo najem ni problem, pri legiji ne gre za neke klasične najemnike, ker ti v zgodovini niso delovali v okviru države, v primeru Francoske tujske legije pa delujejo prav v okviru nacionalnih oboroženih sil. In tudi v okviru mednarodnega prava njihov status ni problematičen, je pa to lahko v državah, od koder ti vojaki prihajajo.

Zakaj med najemnike in plačance?

Eden glavnih motivov je izziv za mlado generacijo, ki zapade v krizo meni dr. Uroš Svete. Mladi tako iščejo neke življenjske priložnosti, cilje, izhode,  pa tudi avanture,  in z vstopom  v legijo  lahko  radikalno prelomiš s svojo preteklostjo. V zgodovini se je pokazalo, da so številni, ki so prekršili zakon, našli zatočišče v najemniških vojskah. Razlogov za vstop v legijo ali podobne enote je še več, meni dr. Svete, ki doda, da je danes tu tudi moment, ko je veliko odsluženega vojaškega kadra,  predvsem moških, ki po dopolnjeni starosti 45 let, ne morejo biti več poklicni vojak. Zato lahko iščejo nove izzive v najemniških enotah, saj pogrešajo adrenalin iz časov njihovega služenju v vojski, in ga iščejo tam kjer ga lahko najdejo. To pa ponujajo nove oblike zasebnih vojaških in podobnih podjetjih, ki delujejo podobno kot vojaške enote.

Razlogi, zakaj se nekdo odloči za najemnika, so zelo različni, potrdi tudi mag. Zvezdan Markovič. Prve najemniške formacije iz zgodovine kažejo celo paleto vzrokov, zakaj so se posamezniki odločili za najemništvo. Eno je želja po novih doživetjih, drugo, da marsikdo ne najde zaslužka za preživetje, tretji pa želijo tudi na tak način spoznati svet. So pa tudi primeri, ko so v legijo vstopili tisti, ki so skušali skriti svojo kriminalno preteklost, saj so tako lahko prikrili vse sledi o sebi.

Kakšna pa bo prihodnost najemniških vojska?

Mag. Zvezdan Markovič, vidi perspektivo najemnikov tudi v preoblikovanju večjih in manjših armad v poklicne vojske, tak proces pa je zelo dolgotrajen. Glede na razvoj in potrebe, ko hočejo države imeti hitre in učinkovite enote, ki lahko posredujejo kjerkoli, verjame, da najemniške vojske nikakor ne bodo izginile. Konec koncev so v zgodovini človeštva prisotne že najmanj od srede 2. tisočletja pred našim štetjem.


Sledi časa

909 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Sledi časa

28.08.2016


Vojne in denar

Krvavi spopadi spremljajo človeštvo že od pradavnine, in žal ostaja tako reševanje sporov stalnica tudi danes. Nobena vojna človeštva ni naučila ničesar, zaradi uporabe novih tehnologij se je spremenilo samo število tistih, ki jih “krvavi ples” najbolj prizadene. V tako rekoč vseh vojnah, bitkah, večjih ali manjših spopadih pa že od nekdaj sodelujejo najemniki in plačanci, ki opravljajo svojo krvavo raboto za denar, zaradi izzivov ali česa drugega. Najemnikih in plačancih so tema oddaje Sledi časa.

 

Najemnik ali plačanec?

Na začetku se lahko vprašamo, ali sploh poznamo razliko med najemnikom in plačancem? Najbrž večina te razlike sploh ne zazna, pa tudi različni slovarji in enciklopedije niso pri tem povsem enotni. Dosledno to razlikujejo le na nemškem govornem področju ( tako piše Nuša Gajšek,  v svojem diplomskem delu- Najemniške vojske nekoč in danes, FDV Ljubljana, 2006). Lahko bi se strinjali, da imata v vsakdanjem pogovoru obe oznaki slabšalni prizvok, saj sta povezani z bojevanjem za denar, za tuje države in njihove interese.

Kakšna je pravzaprav razlika med najemniki in plačanci v primerjavi z redno vojsko? Dr. Uroš Svete, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani, Katedra za obramboslovje,  pravi, da je razlik več.

Prva razlika je, da imajo posamezne kategorije različne statuse glede na mednarodno in domače pravo. Najemniki imajo lahko v nekaterih državah zelo velike probleme, ker njihove aktivnosti država sankcionira, to je primer Avstrije in Švice, kjer njihovi državljani ne smejo sodelovati kot najemniki v tujih vojskah. Poleg tega ženevska konvencija najemnikom ne priznava statusa borca, kar pomeni, da gre za oborožene civiliste, ki nimajo zaščite. Tu so tudi najemniki, ki lahko prehajajo med stranmi in je njihov glavni interes zaslužek. Medtem ko profesionalni, poklicni, vojaki služijo svoji domovini. Tudi njihov status je povsem drugačen od najemnikov in plačancev. Danes imamo tudi zasebna vojaška podjetja, kjer so problemi še večji, saj se tu združujejo tako najemniki, kot poklicni vojaki v neko novo kategorijo. Po ocenah poznavalcev naj bi bilo takih zasebnih vojaških podjetij po svetu okrog 700.

Kaj pa Slovenska vojska?

Dr. Uroše Svete odgovarja,  da dokler je SV- Slovenska vojska edina vojska te države, in nosi državne simbole, to ni najemniška ampak poklicna vojska.

 

 

Kratka zgodovina najemništva

Organizirano najemništvo v oboroženih silah je znano približno od sredine drugega tisočletja pred našim štetjem, ko so egiptovski faraoni za vojaške potrebe najemali pripadnike sosednjih ljudstev, predvsem Nubijce, Libijce, in druge. Z vzponom grške civilizacije pa se tudi Grki, oziroma prebivalci grških mestnih držav začnejo vključevati v oborožene formacije kot najemniki. Cenjeni so bili zaradi orožja, ki so ga uporabljali, in zaradi načinov bojevanja, ki so jih izpopolnili v grško-perzijskih vojnah. Plačanci in najemniki se pojavijo tudi v času starega Rima, kjer so najprej skrbno pazili, kakšna bo sestava legij, nato pa so bili za obrambo meja imperija prisiljeni najemati tudi tuje vojake iz tako imenovanih barbarskih ljudstev. Po zatonu rimskega cesarstva poznamo različne sisteme  najemništva v zgodnjem srednjem veku, pove  zgodovinar mag.  Zvezdan Markovič.

mag. Zvezdan Markovič.

foto: Osebni arhiv Zvezdan Markovič.

Po njegovem doživi najemništvo svoj vzpon, na zahodu, v Angliji za časa Henrika I. ki sklene pogodbo z Robertom Flandrijskim, ki ga najame za vojaške potrebe izven fevdalnih zavez do kralja. Nato pride do razmaha najemništva po vsej zahodni, JV, Evropi pa tudi na področju bizantinskega cesarstva. V 15. stoletju se zelo uveljavijo kot najemniki Švicarji, ki so bili tako cenjeni, da so lahko sami določali vojaške formacije in razporede v enotah in bitkah.

 

V srednjem veku se začno nato razvijati posamezne enote, skupine ki se imenujejo kompanije, te so obvladali dokler so bile vključene v vojne spopade. Ko pa spopadi prenehajo se te kompanije prosto gibljejo po terenu in ropajo trgovce in njihove karavane, kmečko in mestno prebivalstvo. Zato so trgovci zahtevali, da naj jih vladarji zaščitijo, kar ti, bolj ali manj uspešno, tudi storijo.  Skupine najemnikov ali tudi kompanije, so najemala tudi srednjeveška mesta oziroma mestne države, ki so se bojevale med seboj. Ob tem pa se je dogajalo, da je določena kompanija, ki je dobila boljše plačilo pri nasprotniku, že med samimi spopadom hitro prestopila na drugo stran.

 

Kaj pa slovenski prostor?

Ta je bil vedno na prepihu, tu so se križali imperiji in številne pomembne prometne povezave med vzhodom in zahodom, severom in jugom. Zato je lahko plemstvo v srednjem veku  intenzivno sodelovalo v pestrem političnem dogajanju, pravi zgodovinar, strokovnjak za srednji vek, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem Inštitutu  Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani  dr. Miha Kosi.

Prednjačila je severna Italija, kjer je bilo politično dogajanje v visokem in poznem srednjem veku zelo pestro. Tam je bilo na desetine  mestnih državic, ki so bile redno vpletene v medsebojne spopade. Take aktivnosti pa so potrebovale veliko vojaških sil. In velik del teh sil, ali kontingentov, je prihajal iz nemškega cesarstva v katerega je sodilo tudi današnje ozemlje naše države.  Nosilci vojaške dejavnosti so bili plemiči, ki so imeli pri tem bolj ali manj proste roke. In posamezni podjetni plemiči so imeli svoje zaseben vojaške kontingente s katerimi so prosto delovali na trgu. V 14. stoletju so bili to pri nas predvsem Celjski grofje, grofje Ortenburški, gospodi Ptujski in malo  manj znani Čretenški ( Reutenberški) z Dolenjske.

 

 

Glavni so bili Celjski grofje

 

Celjski grofje, kot državni knezi.

foto: Wikipedia.org

 

Za celjske grofe imajo zelo zanimive podatke. Tako so se udejstvovali v vojskovanju na Ogrskem, pri obleganju Zadra, v križarskih vojnah v Prusiji proti poganskim Litvancem,  v severni Italiji in južnem Tirolskem. Njihovi kontingenti so bili močni, imeli so po 60, 80 tudi 100 oboroženih konjenikov, ki so imeli kar nekaj spremljevalcev, kar je pomenilo, da je bilo v kontingentu še enkrat večje število mož. Ta močna vojska je služila celjskim grofom tudi pri njihovih lastnih političnih načrtih. Najemniško vojskovanje je prinašalo zelo velike prihodke, to je bila donosna dejavnost, in strokovnjaki domnevajo, da so celjski grofje velik del svojega vzpona v 14. stoletju financirali prav iz naslova najemniškega vojskovanja. Najemniški vojaki so imeli tudi delež pri delitvi plena, poleg plačila, ki ga je plačal poveljnik.

 

Kdo  so bili najemniki?

Dr. Miha Kosi, pove, da so v listinah o najemniškem vojskovanju zapisane predvsem številke, koliko konjenikov bo sodelovalo v boju, redko pa so dodani poimenski seznami mož. Iz časa celjski grofov imajo nekaj podatkov iz katerih se vidi, da so kontingente sestavljali vojaki iz slovenskih delež, in tistih dežel s katerimi so imeli celjski intenzivne stike. Herman II. je imel takrat že velike posesti na Hrvaškem, bil je tast ogrskega, češkega in kasneje nemškega kralja ter cesarja Sigismunda, imel stike s Češko itd. Zelo znamenit pa je bil celjski vojskovodja Jan Vitovec, po rodu Čeh, ki je dosegel celo grofovsko čast, in odigral pomembno vlogo v bojih za dediščino celjskih grofov.

 

 

 

 

 

 

Na vzhod

Ne samo na zahodu, ljudje iz naših krajev so sodelovali tudi v vojskah na jugu, v srednjeveški Srbiji, pove mag. Zvezdan Markovič. Srednjeveška srbska država se je v srednjem veku  krepila in širila svoje ozemlje, svoj največji vzpon doživi za časa kralja, ali kot Srbi rečejo carja Dušana Silnega, v prvi polovici 14. stoletja. Pred njim so vladarji v srbski državi najemali vojake iz vzhoda, z ozemlja bizantinskega cesarstva. Tako so v svoje vojaške enote vključevali na primer Tatare in druga turkmenska ljudstva. Za časa Dušana Silnega pa se obrnejo na zahod in začnejo najemati vojake iz nemških dežel. In tudi sicer je bila takratna srbska vojska tipična najemniška vojska, tako kot je to veljalo v srednjem veku za skorajda vse vojaške formacije. Za slovensko vojaško zgodovino pa je zanimivo, da se med najemniki pojavijo tudi vojaki z današnjega slovenskega ozemlja, s Kranjske. Tu je treba omeniti viteza Palmana, iz okolice Litije,  ki se je vključil v srbsko srednjeveško vojsko  z nekaj  vojaki, in tam dosegel visoke položaje.  Te podatke najdemo tudi v zapisih znamenitega jezikoslovca Frana Miklošiča.

 

 

Razvoj

Razvoj najemniških vojska in plačancev do francoske revolucije je zelo zanimiv, pravi mag. Zvezdan Markovič, ker so te najemnike v 17. stoletju oblikovali v neke enote, ki so začetek današnjih bataljonov in polkov.  Predvsem s pojavom "landknehtov-landsknecht" v nemških deželah, to pomeni tudi kakovosten preskok v organizaciji vojaštva, in vpliva na manjši zaton priljubljenosti švicarskih najemnikov v tistem času. Ena tistih dežel, ki je prednjačila v organizaciji najemnikov je bila Prusija, ki je nekako uspela združiti poveljevanje, dril in učinkovitost na bojišču. Sicer pa se po francoski revoluciji  začnejo razvijat velike stalne armade in najemniki počasi izgubljajo pomen, kot so ga imeli.

Landsknecht-i, najemniški vojaki, 1530.

foto: Daniel Hopfer,

 

Med obema vojnama

Ta čas je zelo zanimiv, prelomen in pomemben.  Saj v tem obdobju poleg armad delujejo tudi najemniške vojske. Če pogledamo na primer, najbolj znano Francosko tujsko legijo je to tipična predstavnica najemniške vojske, ki je nastala po francoski revoluciji. Mag. Zvezdan Markovič doda, da ima  zato ta dve fazi razvoja. Prvo od ustanovitve (ustanovljena je bila 1831) do konca 18. stoletja, in drugo, do nekje leta 1930, ko vključuje v svoje vrste domoljube, ki se borijo za potrebe francoske države. Po tem letu pa vidimo razvoj v smeri obvladovanja francoskih kolonialnih posesti, saj njene enote pošiljajo izven domačega ozemlja. Enote legije pa so delovale tudi v času I. in II. svetovne vojne, kjer so dosegale pomembne rezultate še doda, mag. Markovič.

Sicer pa se za našo zgodovino odpira tudi vprašanje prostovoljcev in dobrovoljcev, ki so se borili v različnih vojskah na tleh Balkana. Nekateri poenostavljeno pravijo, da so delovali na prostovoljni osnovi, vendar pa so bili za svoje delovanje tudi na nek način plačani. Zato lahko trdimo, da so bili najemniki zelo prisotni v obeh svetovnih vojnah.

Španska tujska legija

Druga taka najemniška vojska je bila Španska tujska legija. Tudi ta ima zanimivo zgodbo, delovati je začela leta 1920, ko želi Španija za vsako ceno obvladovati svoja kolonialna ozemlja v Afriki, predvsem v Maroku. Takrat ustanovijo enote, ki pa vključujejo predvsem tujce. Kasneje v španski državljanski vojni se je španska tujska legija odkrito postavila na stran frankistov, na stran generala Franca, in s tem bistveno pripomogla k njihovi zmagi.

 

Španska legija v Malagi, 2009.

foto: Eduardo Huelin.

Francoska legija tujcev

"Legio, patria nostra!"

Po mnenju mnogih je med najemniškimi vojskami najbolj  usposobljena Francoska legija tujcev in kar nekaj Slovencev je od njenega nastanka služilo v njenih enotah. Nekateri jo poveličujejo in hvalijo, drugi pa zanjo ne najdejo lepih besed. Sicer pa velja nenapisano pravilo, da se legionarja nikoli ne vpraša o njegovi preteklosti, in ali je koga v času službovanja v legiji ubil, pravi nekdanji legionar  Robert Markuš. Ta opozarja, da je treba tudi Legijo razumeti kot profesionalno vojsko, ki je del francoskih oboroženih sil, saj nosi oznake francoske vojske. In kadar gredo legionarji na misije v tuje države, potujejo s francoskim potnim listom. Poleg tega plačujejo tudi vse davščine, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje francoski državi.

Kljub temu pa leti na legijo veliko očitkov, da so v njej samo kriminalci, morilci, tatovi, kar po oceni Markuša niti slučajno ne drži. Konec koncev legionarji po določenem času dobijo francosko državljanstvo, z vsemi potrebnimi dokumenti. Markuš poleg tega doda, da je prvih pet let služi v legiji kot najemnik in nato ostalih 10 let kot profesionalni vojak.

Ta upokojeni legionar gleda na legijo izredno pozitivno, in mu je celo žal, da se ni vanjo vključil prej kot se je, namesto pri 27 bi  moral vstopil vanjo že z 18 leti. Na svetu namreč ni ustanove, ki bi sprejela pod svojo streho popolnega tujca in mu nudila popolnoma vse, sicer res v zameno za zvestobo in njegovo življenje, vendar pa se je za vstop vsakdo odločil sam, ni ga k temu prisilila ali ga prišla iskati legija.

 

Pomen legije je podoben, kot velja za vse oborožene sile, poveljuje ji francoski predsednik, in deluje v interesu Francije, EU, ali OZN. Legija pa si je svoj pomen pridobila skozi 200-letno zgodovino, ki je bila pozitivna, še doda nekdanji legionar Markuš. Legija je po njegovem neusmiljena in uspešna in deluje kot družina, ne kot delovna enota ali tovarna. Legija je način življenja, ni služba, vanjo se ne gre zjutraj in se ob dveh popoldne delo konča. O legiji je Markuš napisal dve knjigi, da bi nalil javnosti čistega vina o tem kaj legija je in kaj ni.

 

 

V legiji je sicer res lahko nekaj avanturistov, meni Markuš,  da bi pa bila leglo morilcev in posiljevalcev, pa ne drži. Vanjo vstopi ogromno ljudi in od osmih sprejmejo le enega, ki izpolnjuje vse pogoje, ne samo fizične ampak tudi psihične.

V legiji namreč obstaja notranja varnostna služba -legionarji ji rečejo gestapo - ki natančno preveri vsakega kandidata in njegovo preteklost, zato vanjo ne more vstopiti nihče s kriminalno zgodovino. Res pa je, da so na začetku delovanja legije, vanjo vstopili  predvsem francoski državljani, ki so storili manjša kazniva dejanja in so jim dali na izbiro kazen ali vstop v legijo. Zato se jih je veliko raje odločilo za legijo.

Precej pa je k negativni podobi legije naredila tudi antipropaganda. Če bi v državah od koder so in še prihajajo fantje, govorili resnico, bi države, še posebno nekdanja Jugoslavija, pa tudi današnja Slovenija ostali brez vojakov, saj bi v legijo vstopilo še več mladih fantov, kot jih je, in kot jih še danes. Tako pa so širili laži, da vsakega, ki preživi, na koncu ubijejo legionarji sami, da mu  poberejo denar, da ga bodo zasledovali in zaprli, če bo dezertiral, Markuš pravi, da to absolutno ne drži. Sam pozna tri dezerterje, pa jih do danes še nihče ni zaradi tega ubil.

Kakšni vojaki so Slovenci? So zelo priznani, odgovarja Markuš, vsi, ki jih pozna, so bili uspešni in cenjeni. Nadrejeni so jih imeli radi in so jih spoštovali. Legija je s Slovenci zelo zadovoljna, še doda.

 

Drugačen pogled

Dr. Uroš Svete, ob tem pove, da Francija ni edina država, ki najema tujce za sodelovanje v svojih oboroženih silah. Poznamo tudi recimo Gurkha v Veliki Britaniji, najemnike imajo tudi nekatere druge države. Sicer pa za Francijo najem ni problem, pri legiji ne gre za neke klasične najemnike, ker ti v zgodovini niso delovali v okviru države, v primeru Francoske tujske legije pa delujejo prav v okviru nacionalnih oboroženih sil. In tudi v okviru mednarodnega prava njihov status ni problematičen, je pa to lahko v državah, od koder ti vojaki prihajajo.

Zakaj med najemnike in plačance?

Eden glavnih motivov je izziv za mlado generacijo, ki zapade v krizo meni dr. Uroš Svete. Mladi tako iščejo neke življenjske priložnosti, cilje, izhode,  pa tudi avanture,  in z vstopom  v legijo  lahko  radikalno prelomiš s svojo preteklostjo. V zgodovini se je pokazalo, da so številni, ki so prekršili zakon, našli zatočišče v najemniških vojskah. Razlogov za vstop v legijo ali podobne enote je še več, meni dr. Svete, ki doda, da je danes tu tudi moment, ko je veliko odsluženega vojaškega kadra,  predvsem moških, ki po dopolnjeni starosti 45 let, ne morejo biti več poklicni vojak. Zato lahko iščejo nove izzive v najemniških enotah, saj pogrešajo adrenalin iz časov njihovega služenju v vojski, in ga iščejo tam kjer ga lahko najdejo. To pa ponujajo nove oblike zasebnih vojaških in podobnih podjetjih, ki delujejo podobno kot vojaške enote.

Razlogi, zakaj se nekdo odloči za najemnika, so zelo različni, potrdi tudi mag. Zvezdan Markovič. Prve najemniške formacije iz zgodovine kažejo celo paleto vzrokov, zakaj so se posamezniki odločili za najemništvo. Eno je želja po novih doživetjih, drugo, da marsikdo ne najde zaslužka za preživetje, tretji pa želijo tudi na tak način spoznati svet. So pa tudi primeri, ko so v legijo vstopili tisti, ki so skušali skriti svojo kriminalno preteklost, saj so tako lahko prikrili vse sledi o sebi.

Kakšna pa bo prihodnost najemniških vojska?

Mag. Zvezdan Markovič, vidi perspektivo najemnikov tudi v preoblikovanju večjih in manjših armad v poklicne vojske, tak proces pa je zelo dolgotrajen. Glede na razvoj in potrebe, ko hočejo države imeti hitre in učinkovite enote, ki lahko posredujejo kjerkoli, verjame, da najemniške vojske nikakor ne bodo izginile. Konec koncev so v zgodovini človeštva prisotne že najmanj od srede 2. tisočletja pred našim štetjem.


17.12.2017

V zakladnici NUK-a

Da je Plečnikova Narodna in univerzitetna knjižnica ena daleč najlepših stavb v Ljubljani, pravi pravcati zaklad slovenske kulture, se menda strinjamo vsi. Toda to še zdaleč ni edini zaklad, ki se skriva na Turjaški ulici 1. V kleti knjižnice, daleč od pogledov radovedne javnosti, se za dobro varovanimi, trikrat zapahnjenimi vrati skriva sicer ne prevelika, a skrbno klimatizirana soba s knjižnimi policami. Na njih pa najdemo nekaj največjih zakladov oziroma svetinj slovenskega naroda. Če namreč drži, da smo Slovenci Slovenci predvsem zavoljo književnosti, tedaj je najbrž treba reči, da so dokumenti, ki jih knjižničarji tu hranijo – med drugim gre za rokopise Prešernovih pesmi in Cankarjevih romanov –, pravzaprav rojstno mesto našega naroda. Kaj vse se torej skriva v zakladnici NUK-a, kaj nam ti rokopisi pravzaprav pripovedujejo in kako zahtevno jih je hraniti za prihodnje rodove, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa. Gostje pred mikrofonom so bili literarni zgodovinar Matija Ogrin, ravnateljica NUK-a, Martina Rozman Salobir, in vodja Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov, Marijan Rupert. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Foto: pomožno skladišče Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov v NUK-u (Goran Dekleva)


10.12.2017

Pol stoletja folklorne skupine Emona

Leto, ki trka na vrata, je leto evropske kulturne dediščine. Osnovni cilj te razglasitve je spodbujati in podpirati prizadevanja za zaščito, varstvo, ponovno uporabo, krepitev, vrednotenje in predstavitev evropske kulturne dediščine. Ljubljanska folklorna skupina Emona to počne še pol stoletja. V oddaji bomo z nekaterimi starejšimi in mlajšimi člani skupine prehodili to pot.


03.12.2017

Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči

Kljub načelno odprtemu, preglednemu trenutku naše civilizacije, so nekatere teme še vedno tabu. Ena takšnih je smrt. Že dejstvo, da se o koncu življenja zdi smiselno pogovarjati le v začetku novembra govori samo zase. Morebiti gre za naključje, morebiti ne: prav na dan, ki slavi Pesnikovo rojstvo, namesto prazničnega obhajanja Prešernove smrti v Pomurskem muzeju odpirajo razstavo Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči.


26.11.2017

Zgodovina smučarske vsakdanjosti

Z zimo prihaja tudi na naših prostorih nadvse priljubljeno smučanje. Že dolgo ne gre več le za rekreacijo, smučanje sega v vse pore družbe. Mnoge njegove vidike smo v oddajah Dokumentarnega uredništva že osvetlili, v oddaji Sledi časa pa se bomo tokrat posvetili zgodovini smučarske vsakdanjosti. Govorili bomo o zgodovini smučarske mode, trgovine, oglaševanja in tehnologije.


19.11.2017

Odlivanje smrti in posmrtne maske

Je posmrtna maska stvar preteklosti ali je še vedno del žive kiparske prakse? Kakšno vlogo ima in kdo so bili umetniki in politiki, katerih obličja so bila nekoč odlita? Koliko posmrtnih mask hranijo javne zbirke po Sloveniji in kako so nastali kulturni svetniki? Društvo za domače raziskave je v galeriji Vžigalica v Ljubljani v sodelovanju z akademskim kiparjem Viktorjem Gojkovičem pripravilo razstavo z naslovom Odlivanje smrti, ki se osredotoča na samo prakso odlivanja, hranjenja in arhiviranja posmrtnih mask ter na njihovo večnamensko uporabnost.


12.11.2017

Hokej v mestu športa

Za Celje pravijo, da je malo mesto velikih športnih uspehov. Podobno kot to velja za Slovenijo, le da je Slovenija mala dežela velikih športnih uspehov. Vsi ti uspehi so vsakokratni vrhovi mnogih malih in velikih športnih zgodb. Ko govorimo o slovenskem hokeju, pomislimo predvsem na vlogo, ki sta jo v tej zgodbi odigrali tradicionalni središči te zimske igre na ledu, Jesenice in Ljubljana.


05.11.2017

Staroverci

Čaščenje dreves in kamnov, dobro poznavanje luninega koledarja, déhnar - duhovni vodja, zdravilci, črna vahta, verovanje v ponovna rojstva in zduhca, zgodbe o vesoljnem potopu in beli kači ? Ne, to ne bo potovanje v mitologijo druidov ali zgodovino starih ameriških plemen. Ne, ostali bomo doma in spoznali zapuščino starovercev v Zahodni Sloveniji - takšno, kot jo je v pogovoru z zadnjimi staroverci na levi in desni strani Soče po drugi svetovni vojni spoznal Pavel Medvešček, lastnik etnološke zbirke Staroverstvo in staroverci, ki je na ogled v Goriškem muzeju. Njegovi zapiski in zbirka so zaradi oglarske prisege čakali več kot 40 let, da so prišli med ljudi, zdaj pa Slovencem odpirajo oči v še vedno zelo skrivno, a ne tako daljno preteklost, ko so na svoji zemlji živeli po svojih pravilih in v skladu z naravo.


29.10.2017

Benko, Zorko, Laimiš - tri radijske legende

Dušan Benko, Zvone Zorko in Florijan Laimiš so trije komentatorji in uredniki, ki so vtisnili globok pečat ne samo radijskemu ampak slovenskemu novinarstvu nasploh. Pred skoraj dvema desetletjema je zato Dušan Berne vsakega posebej portretno predstavil v takratnih oddajah Naš gost, zdaj pa je iz kamenčkov v mozaikih njihovih pripovedi izoblikoval novo celoto in jo zaokrožil v oddajo Sledi časa, ki jo uvrščamo v program ob rob 89-letnici delovanja naše radijske postaje. Pripravlja: Dušan Berne


22.10.2017

Preteklost pod mikroskopom - Naravoslovne raziskave v muzeju

Koliko je stara neandertalčeva piščal? Je bil v loncu, ki so ga našli pri Drnovem, skrit zaklad? Kakšen je bil zadnji celjski grof Ulrik II.? Kaj nam pripovedujejo muzejski predmeti in kakšna vprašanja nam zastavljajo? So sporočilo naše preteklosti, toda ali znamo pogledati v njihovo notranjost tako, da vidimo tudi očem nevidno? Kako pri tem pomagajo naravoslovne raziskave? Kakšen je njihov namen pri preučevanju muzejskih predmetov in do kakšnih novih ugotovitev se lahko dokopljemo ob njihovi pomoči? Odgovore na to bo dala prihajajoča razstava Narodnega muzeja Slovenije Preteklost pod mikroskopom - naravoslovne raziskave v muzeju, ki bo na ogled od srede, 25. oktobra. Kaj nam pripovedujejo znani predmeti iz slovenske arheologije, zgodovine in umetnostne zgodovine, ki bodo na razstavi, pa bomo izvedeli tudi v današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.


15.10.2017

500 let reformacije – vrednote, ki ohranjajo gibanje

Pol tisočletja je dolga doba, še zlasti za današnje razumevanje časa. Kot da bi ta pridobival pri hitrosti. Zato je posebna vrednost, da se kaj, na primer družbeno gibanje, ohrani tako dolgo. Pred pol tisočletja, leta 1517, se je nemški duhovnik in teolog Martin Luter v Wittenbergu z znanimi 95 tezami postavil po robu predvsem papeški prodaji odpustkov in zahteval spoštovanje božje besede, kot je zapisana v Bibliji. Tako je povzročil enega najhujših razkolov v zgodovini krščanstva, ki je med drugim sto let pozneje, leta 1618, povzročil tridesetletno vojno, v kateri so se spopadle evropske katoliške in protestantske države. To je negativna posledica reformacije, teh pa je bilo še nekaj, toda protestantizem kot gibanje se je ohranil predvsem zaradi pozitivnih učinkov, ki jih je gotovo več kot negativnih. Temeljnim vrednotam reformacije je posvečen tudi spomenik Spametnost v Puconcih, ki so od letos eno izmed 41-ih evropskih mest reformacije. Ta naziv je mestu podelila Skupnost protestantskih cerkva v Evropi s sedežem na Dunaju. Evropsko mesto reformacije je tudi Ljubljana. V tamkajšnjem Parku reformacije so letos v neposredni bližini evangeličanske cerkve odkrili spomenik, posvečen slovenskim protestantskim piscem 16. stoletja – Primožu Trubarju, Juriju Dalmatinu, Adamu Bohoriču in Sebastijanu Krelju, ki so odločilno vplivali na nastanek slovenskega knjižnega jezika. Avtor spomenika je kipar Luj Vodopivec. Zakaj pa so Puconci dobili naziv mesto reformacije? V Puconcih je nastala prva protestantska občina in bila zgrajena prva protestantska cerkev na današnjem slovenskem ozemlju. Zapisali smo, da je spomenik Spametnost posvečen desetim bistvenim vrednotam reformacije. Te so: svoboda, pismenost, apologija, materinščina, ekumena, toleranca, napredek, odgovornost, svetost in transcendenca. Jurij Popov je prav tem vrednotam namenil Sledi časa, k sodelovanju je povabil škofa Evangeličanske cerkve na Slovenskem Gezo Fila in enega izmed očetov preučevanja religije na Slovenskem, doktorja Marka Kerševana.


08.10.2017

Dr. Janez Evangelist Krek - slovenski ljudski tribun

Na današnji dan pred sto leti se je v Šentjanžu pri Sevnici končala vsestransko bogata in uspešna življenska pot duhovnika, politika, teologa, pisatelja, publicista in časnikarja dr. Janeza Evangelista Kreka, ki velja za začetnika krščansko-socialnega gibanja na Slovenskem. Od leta 1895 pa vse do upokojitve leta 1916 je bil vodja na novo ustanovljene stolice za fundamentalno teologijo in tomistično filozofijo, bil je državni in deželni poslanec ter zelo dober predavatelj in govornik. Deloval je na socialnem, gospodarskem, izobraževalnem in narodnopolitičnem področju, pisal je daljša literarna dela, pesmi in sociološko-filozofske razprave, kot časnikar pa je objavil približno šest tisoč člankov o najbolj perečih socialnih, političnih in družbenih vprašanjih tistega prelomnega obdobja, ko so se v politično odločanje vključile tudi množice. Tako imenovani zgodovinski portret dr. Janeza Evangelista Kreka bomo izoblikovali v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Dušan Berne.


01.10.2017

Trgovina z ljudmi – brazgotine civilizacije

Misel, da je trgovina z ljudmi pojav nam nedosegljive preteklosti, je v prvi vrsti zmotna. Prav tako je zmotna misel, da so trgovino z ljudmi odpravili z zakoni, ki so jih začeli po posameznih državah sprejemati pred več kot 250-imi leti. Zadnja država, ki je kriminalizirala to trgovino, je Mavretanija leta 2007. Suženjstvo oziroma trgovanje s sužnji, torej z ljudmi, je staro toliko, kot je stara zgodovina človeštva in tudi danes ni preteklost. Na vprašanje, koliko je danes ljudi v tej trgovini, ni mogoče odgovoriti. Različne organizacije po svetu postrežejo z različnimi podatki. V letnem poročilu UNODC (United Nations Office on Drugs and Crime – Urad Združenih narodov za mamila in kriminal) za leto 2016 med drugim piše, da nobena država na svetu ni imuna pred tem pojavom. V Evropi na primer, so prepoznali žrtve iz 137-tih držav sveta. Med letoma 2012 in 2014 so zabeležili več kot 500 »valov« trgovanja z ljudmi. Vsi ti valovi pljuskajo iz revnejših delov sveta v bogatejše dele. Žrtev trgovine z ljudmi je več kot sto milijonov, vendar gre le za ocene, saj se trgovina z ljudmi prepleta s številnimi drugimi pojavi kot, so zakonite in nezakonite migracije, tihotapljenje ljudi, različne oblike neformalne ekonomije in ne nazadnje kriminalom. Koliko je v med žrtvami žensk, koliko otrok in koliko moških, za kaj vse uporabljajo žrtve trgovine z ljudmi in podobna vprašanja imajo le medle odgovore, ki nikakor ne razkrijejo celotne slike tega pojava. Kakšne pa so razmere pri nas? Danes je znano, da je val trgovine z ljudmi tudi v Slovenijo pljusknil že pred petindvajsetimi leti, in da Slovenija v tej trgovini nastopa, kot država izvora, država tranzita in končna destinacija, predvsem za ženske. Pred petnajstimi leti je bila ustanovljena tudi še vedno ednina nevladna organizacija za boj proti temu pojavu Ključ – Center za boj proti trgovini z ljudmi, ki ima tudi svojo varno stanovanje za neposrdno pomoč žrtvam, ki se zanjo odločijo. Z nekaterimi članicami te organizacije je Jurij Popov posnel oddajo Sledi časa v kateri teče beseda o »gibanju« tega pojava pri nas. Kakšen je razvoj tega pojava od začetkov zaznavanja in začetkov organiziranega boja proti njemu? Koliko žrtvam so doslej pomagali in za kakšne zlorabe so žrtve pretežno namenjene? To je le nekaj vprašanj nakatera bo dala odgovore oddaja.


24.09.2017

Sto let od bombardiranja Koroške Bele

"Slišim naenkrat močno bobnenje v zraku. Hitro stopim iz župnišča in ugledam ravno nad našo vasjo plavati okoli 10 aeroplanov. Na prvi pogled nisem mogel razločiti, čigavi da so, zato letim po daljnogled in jih opazujem. Takoj sem spoznal, da so italijanski. Hitro tečem skozi vas in ljudi silim iz vasi venkaj pod Lebniče, češ, ako bi kaka bomba padla na vas, da ne bi ubila kakega človeka. Aeroplani so plavali dalje in kmalu zaslišimo močan pok, ki se je ponavljal, kar nam je bilo znamenje, da padajo bombe ?" Tako je takratni župnik Franc Košir v Kroniki župnije opisal začetek bombardiranja Koroške Bele, ki je 14. avgusta leta 1917 spremenilo vas v veliko pogorišče in kup ruševin. Po sledeh Koširjevih zapisov, doslej ugotovljenih in le deloma raziskanih zgodovinskih dejstev, pa tudi še nekaterih odprtih vprašanj, bomo skušali povedati vsaj širši javnosti tako rekoč neznano zgodbo o še enem tragičnem nesmislu prve svetovne vojne. Kajti zdi se, da so tistega vročega poletnega dne italijanska letala bombardirala strateško povsem nepomembno Koroško Belo pravzaprav po pomoti ?


17.09.2017

Svilogojstvo

Svila danes nima več tako prestižne vloge, kot jo je imela nekoč, ko je bila predvsem domena visokih posvetnih in duhovnih vladarjev in avtoritet. To dokazuje tudi podatek, da je bilo treba v davnih časih za kilogram svile odšteti kilogram zlata. Tehnologija izdelave svile ali svilogojstvo pa je bila kar nekaj tisočletij skrbno varovana skrivnost, dokler ni, lahko bi rekli, zaradi “klasičnega industrijskega vohunstva in tihotapstva” postala laže dostopna večjemu krogu prebivalstva. V Slovenijo so sviloprejke dobivali iz Italije, in to v času vladavine Marije Terezije, ki je spodbujala tovrstno gospodarsko dejavnost. To je bilo obdobje monokultur in tisti, ki so bili pripravljeni zasaditi murve in se ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni. Zato se je nad to panogo počasi navdušilo tudi kmečko prebivalstvo. Najprej pa so se s tem ukvarjali v premožnejših družinah, v katerih so imeli večje potrebe po svili. Konec 17. stoletja in v začetku 18. pa je pri nas napočila zlata doba svilogojstva.


10.09.2017

Življenje Leopolda Volkmerja

Na slovenskem Parnasu častimo nabor imen, ki se ni spremenil že desetletja. Kdo so slovenski literati in kakšna zasluga jim gre pri mitološki ohranitvi slovenstvo, se učimo že z maternim mlekom. Zato se zdi možnost odkriti novega poeta, pa čeprav neznatnega in oddaljenega, skoraj zanemarljiva. A je kljub temu mogoče! Marko Radmilovič se v Sledeh časa odpravlja do življenja Leopolda Volkmerja.


03.09.2017

Osamelci

Ljudje so že od pradavnine dojemali krajino, prostor drugače kot danes. Niso ga dojemali dvodimenzionalno, tako kot to velja po sodobnem zahodnjaškem modelu, ampak so trem vidnim silam dodali še četrto dimenzijo, ki je pomenila onstranstvo. V krajini najdemo tudi številne nenavadne naravne oblike: kamnite osamelce, stebre, monolite, stene in podobno. V številnih primerih so take oblike imenovali Babe in Dedci, najdemo pa tudi Kamnite mize, Kamnite lovce, Kamnite svate in druge. Vendar vse skalne oblike niso mitične, in prav tako imamo tudi na tisoče kraških jam, pa imajo le nekatere mitično vlogo in pomenijo stik z onstranstvom. V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po krajini skozi oči prednikov oziroma bomo sledili ostankom izročila, ki je ohranjeno v številnih povedkah, opisih in podobno. Avtor oddaje je Milan Trobič.


27.08.2017

Rezultati arheoloških raziskav na Kapiteljski njivi v Novem mestu

Na območju Kapiteljske njive v Novem mestu so letos, že 31. leto po vrsti, potekala znanstvena raziskovanja prazgodovinskega grobišča. Doslej so izkopali že 51 gomil s 1100 skeletnimi grobovi iz starejše in več kot 720 žganih grobov iz mlajše železne dobe ter več kot 320 žganih grobov iz pozne bronaste dobe. Kakšni so letošnji rezultati, kakšne so bile najdbe, kaj nam povedo in kdo so bili ljudje, ki so nekoč živeli na tem področju, o tem v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.


20.08.2017

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


13.08.2017

Mala kraljica velikih sten

Miroslava Marija Štefanija Debelak se je rodila 26. decembra 1904 v Sarajevu. Bila je najmlajši otrok prvega slovenskega direktorja Jugoslovanske pošte, dr. Janka Debelaka. Drobna deklica je prva leta preživela v Sarajevu in Zadru, potem pa se je skupaj s starši preselila v Ljubljano. Študirala je na Likovni akademiji v Zagrebu, učila se je celo pri takih mojstrih, kot sta bila Šubic in Stele. Njena mladost je bila brezskrbna – njen oče je dobro zaslužil in spadali so v višje sloje tedanje družbe. V Ljubljani so živeli v meščanskem stanovanju nasproti hotela Slon, in dokler je Mira živela pri starših, ji pravzaprav ni manjkalo ničesar. Vedno bolj pa se je kazal njen nemirni duh – najprej se je kot 17-letnica včlanila v takrat ustanovljeno Turistovsko društvo Skala, potem se je po vsega dveh letih in nekaj mesecih po v naprej dogovorjeni poroki ločila od svojega moža, zamenjala celo svojo vero in odšla s svojim bodočim možem, boemskim slikarjem in prav tako plezalcem Edom Deržajem. Sliši se filmsko, a to je le začetek zgodbe o Miri Marko Debelak, ženski, zaradi katere alpinizem v Sloveniji ni bil nikoli več tak, kot je bil prej.


06.08.2017

Tržnica - trebuh mesta

Ob besedi tržnica si pogosto predstavljamo živopisno podobo stojnic z najrazličnejšimi pridelki, izdelki in še marsičem. V večjih urbanih središčih je obisk tržnice del vsakodnevnih opravil. V manjših krajih pa je tržnica odprta le ob koncu tedna. Ne glede na to, kakšen je urnik, je tržnica kraj, kjer srečujemo znance, prijatelje. Na njej kupujemo ali prodajamo. In kot so zapisali na straneh Tolminskega muzeja, na tržnici si izmenjujemo recepte, iščemo nasvete, se pogovarjamo o vremenu, politični in gospodarski situaciji ali včerajšnji televizijski oddaji. Tržnice imajo torej več pomenov - od družbenega do gospodarskega in turističnega. To so prostori komunikacije, družabnosti, tu poteka večplastna interakcija med kupci, prodajalci ali samo opazovalci. Kako so prebivalci Gornjega Posočja prodajali svoje izdelke in pridelke takrat, ko tržnic pri nas še ni bilo in sta bila najbližja trga v Gorici in Čedadu? O tem in o različnih oblikah trgovanja na našem območju pripoveduje slovenski del muzejske razstave, ki sta jo pripravila Etnografski muzej Istre/Museo Etnografico dell'Istria iz Pazina in Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja Rijeka v sodelovanju s Tolminskim muzejem. V oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, bomo spoznali pomen tržnic, trgov in sejmov v Posočju nekoč in danes.


Stran 18 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov