Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vojne in denar
Krvavi spopadi spremljajo človeštvo že od pradavnine, in žal ostaja tako reševanje sporov stalnica tudi danes. Nobena vojna človeštva ni naučila ničesar, zaradi uporabe novih tehnologij se je spremenilo samo število tistih, ki jih “krvavi ples” najbolj prizadene. V tako rekoč vseh vojnah, bitkah, večjih ali manjših spopadih pa že od nekdaj sodelujejo najemniki in plačanci, ki opravljajo svojo krvavo raboto za denar, zaradi izzivov ali česa drugega. Najemnikih in plačancih so tema oddaje Sledi časa.
Na začetku se lahko vprašamo, ali sploh poznamo razliko med najemnikom in plačancem? Najbrž večina te razlike sploh ne zazna, pa tudi različni slovarji in enciklopedije niso pri tem povsem enotni. Dosledno to razlikujejo le na nemškem govornem področju ( tako piše Nuša Gajšek, v svojem diplomskem delu- Najemniške vojske nekoč in danes, FDV Ljubljana, 2006). Lahko bi se strinjali, da imata v vsakdanjem pogovoru obe oznaki slabšalni prizvok, saj sta povezani z bojevanjem za denar, za tuje države in njihove interese.
Kakšna je pravzaprav razlika med najemniki in plačanci v primerjavi z redno vojsko? Dr. Uroš Svete, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani, Katedra za obramboslovje, pravi, da je razlik več.
Prva razlika je, da imajo posamezne kategorije različne statuse glede na mednarodno in domače pravo. Najemniki imajo lahko v nekaterih državah zelo velike probleme, ker njihove aktivnosti država sankcionira, to je primer Avstrije in Švice, kjer njihovi državljani ne smejo sodelovati kot najemniki v tujih vojskah. Poleg tega ženevska konvencija najemnikom ne priznava statusa borca, kar pomeni, da gre za oborožene civiliste, ki nimajo zaščite. Tu so tudi najemniki, ki lahko prehajajo med stranmi in je njihov glavni interes zaslužek. Medtem ko profesionalni, poklicni, vojaki služijo svoji domovini. Tudi njihov status je povsem drugačen od najemnikov in plačancev. Danes imamo tudi zasebna vojaška podjetja, kjer so problemi še večji, saj se tu združujejo tako najemniki, kot poklicni vojaki v neko novo kategorijo. Po ocenah poznavalcev naj bi bilo takih zasebnih vojaških podjetij po svetu okrog 700.
Dr. Uroše Svete odgovarja, da dokler je SV- Slovenska vojska edina vojska te države, in nosi državne simbole, to ni najemniška ampak poklicna vojska.
Organizirano najemništvo v oboroženih silah je znano približno od sredine drugega tisočletja pred našim štetjem, ko so egiptovski faraoni za vojaške potrebe najemali pripadnike sosednjih ljudstev, predvsem Nubijce, Libijce, in druge. Z vzponom grške civilizacije pa se tudi Grki, oziroma prebivalci grških mestnih držav začnejo vključevati v oborožene formacije kot najemniki. Cenjeni so bili zaradi orožja, ki so ga uporabljali, in zaradi načinov bojevanja, ki so jih izpopolnili v grško-perzijskih vojnah. Plačanci in najemniki se pojavijo tudi v času starega Rima, kjer so najprej skrbno pazili, kakšna bo sestava legij, nato pa so bili za obrambo meja imperija prisiljeni najemati tudi tuje vojake iz tako imenovanih barbarskih ljudstev. Po zatonu rimskega cesarstva poznamo različne sisteme najemništva v zgodnjem srednjem veku, pove zgodovinar mag. Zvezdan Markovič.
Po njegovem doživi najemništvo svoj vzpon, na zahodu, v Angliji za časa Henrika I. ki sklene pogodbo z Robertom Flandrijskim, ki ga najame za vojaške potrebe izven fevdalnih zavez do kralja. Nato pride do razmaha najemništva po vsej zahodni, JV, Evropi pa tudi na področju bizantinskega cesarstva. V 15. stoletju se zelo uveljavijo kot najemniki Švicarji, ki so bili tako cenjeni, da so lahko sami določali vojaške formacije in razporede v enotah in bitkah.
V srednjem veku se začno nato razvijati posamezne enote, skupine ki se imenujejo kompanije, te so obvladali dokler so bile vključene v vojne spopade. Ko pa spopadi prenehajo se te kompanije prosto gibljejo po terenu in ropajo trgovce in njihove karavane, kmečko in mestno prebivalstvo. Zato so trgovci zahtevali, da naj jih vladarji zaščitijo, kar ti, bolj ali manj uspešno, tudi storijo. Skupine najemnikov ali tudi kompanije, so najemala tudi srednjeveška mesta oziroma mestne države, ki so se bojevale med seboj. Ob tem pa se je dogajalo, da je določena kompanija, ki je dobila boljše plačilo pri nasprotniku, že med samimi spopadom hitro prestopila na drugo stran.
Ta je bil vedno na prepihu, tu so se križali imperiji in številne pomembne prometne povezave med vzhodom in zahodom, severom in jugom. Zato je lahko plemstvo v srednjem veku intenzivno sodelovalo v pestrem političnem dogajanju, pravi zgodovinar, strokovnjak za srednji vek, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem Inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani dr. Miha Kosi.
Prednjačila je severna Italija, kjer je bilo politično dogajanje v visokem in poznem srednjem veku zelo pestro. Tam je bilo na desetine mestnih državic, ki so bile redno vpletene v medsebojne spopade. Take aktivnosti pa so potrebovale veliko vojaških sil. In velik del teh sil, ali kontingentov, je prihajal iz nemškega cesarstva v katerega je sodilo tudi današnje ozemlje naše države. Nosilci vojaške dejavnosti so bili plemiči, ki so imeli pri tem bolj ali manj proste roke. In posamezni podjetni plemiči so imeli svoje zaseben vojaške kontingente s katerimi so prosto delovali na trgu. V 14. stoletju so bili to pri nas predvsem Celjski grofje, grofje Ortenburški, gospodi Ptujski in malo manj znani Čretenški ( Reutenberški) z Dolenjske.
Za celjske grofe imajo zelo zanimive podatke. Tako so se udejstvovali v vojskovanju na Ogrskem, pri obleganju Zadra, v križarskih vojnah v Prusiji proti poganskim Litvancem, v severni Italiji in južnem Tirolskem. Njihovi kontingenti so bili močni, imeli so po 60, 80 tudi 100 oboroženih konjenikov, ki so imeli kar nekaj spremljevalcev, kar je pomenilo, da je bilo v kontingentu še enkrat večje število mož. Ta močna vojska je služila celjskim grofom tudi pri njihovih lastnih političnih načrtih. Najemniško vojskovanje je prinašalo zelo velike prihodke, to je bila donosna dejavnost, in strokovnjaki domnevajo, da so celjski grofje velik del svojega vzpona v 14. stoletju financirali prav iz naslova najemniškega vojskovanja. Najemniški vojaki so imeli tudi delež pri delitvi plena, poleg plačila, ki ga je plačal poveljnik.
Dr. Miha Kosi, pove, da so v listinah o najemniškem vojskovanju zapisane predvsem številke, koliko konjenikov bo sodelovalo v boju, redko pa so dodani poimenski seznami mož. Iz časa celjski grofov imajo nekaj podatkov iz katerih se vidi, da so kontingente sestavljali vojaki iz slovenskih delež, in tistih dežel s katerimi so imeli celjski intenzivne stike. Herman II. je imel takrat že velike posesti na Hrvaškem, bil je tast ogrskega, češkega in kasneje nemškega kralja ter cesarja Sigismunda, imel stike s Češko itd. Zelo znamenit pa je bil celjski vojskovodja Jan Vitovec, po rodu Čeh, ki je dosegel celo grofovsko čast, in odigral pomembno vlogo v bojih za dediščino celjskih grofov.
Ne samo na zahodu, ljudje iz naših krajev so sodelovali tudi v vojskah na jugu, v srednjeveški Srbiji, pove mag. Zvezdan Markovič. Srednjeveška srbska država se je v srednjem veku krepila in širila svoje ozemlje, svoj največji vzpon doživi za časa kralja, ali kot Srbi rečejo carja Dušana Silnega, v prvi polovici 14. stoletja. Pred njim so vladarji v srbski državi najemali vojake iz vzhoda, z ozemlja bizantinskega cesarstva. Tako so v svoje vojaške enote vključevali na primer Tatare in druga turkmenska ljudstva. Za časa Dušana Silnega pa se obrnejo na zahod in začnejo najemati vojake iz nemških dežel. In tudi sicer je bila takratna srbska vojska tipična najemniška vojska, tako kot je to veljalo v srednjem veku za skorajda vse vojaške formacije. Za slovensko vojaško zgodovino pa je zanimivo, da se med najemniki pojavijo tudi vojaki z današnjega slovenskega ozemlja, s Kranjske. Tu je treba omeniti viteza Palmana, iz okolice Litije, ki se je vključil v srbsko srednjeveško vojsko z nekaj vojaki, in tam dosegel visoke položaje. Te podatke najdemo tudi v zapisih znamenitega jezikoslovca Frana Miklošiča.
Razvoj najemniških vojska in plačancev do francoske revolucije je zelo zanimiv, pravi mag. Zvezdan Markovič, ker so te najemnike v 17. stoletju oblikovali v neke enote, ki so začetek današnjih bataljonov in polkov. Predvsem s pojavom "landknehtov-landsknecht" v nemških deželah, to pomeni tudi kakovosten preskok v organizaciji vojaštva, in vpliva na manjši zaton priljubljenosti švicarskih najemnikov v tistem času. Ena tistih dežel, ki je prednjačila v organizaciji najemnikov je bila Prusija, ki je nekako uspela združiti poveljevanje, dril in učinkovitost na bojišču. Sicer pa se po francoski revoluciji začnejo razvijat velike stalne armade in najemniki počasi izgubljajo pomen, kot so ga imeli.
Ta čas je zelo zanimiv, prelomen in pomemben. Saj v tem obdobju poleg armad delujejo tudi najemniške vojske. Če pogledamo na primer, najbolj znano Francosko tujsko legijo je to tipična predstavnica najemniške vojske, ki je nastala po francoski revoluciji. Mag. Zvezdan Markovič doda, da ima zato ta dve fazi razvoja. Prvo od ustanovitve (ustanovljena je bila 1831) do konca 18. stoletja, in drugo, do nekje leta 1930, ko vključuje v svoje vrste domoljube, ki se borijo za potrebe francoske države. Po tem letu pa vidimo razvoj v smeri obvladovanja francoskih kolonialnih posesti, saj njene enote pošiljajo izven domačega ozemlja. Enote legije pa so delovale tudi v času I. in II. svetovne vojne, kjer so dosegale pomembne rezultate še doda, mag. Markovič.
Sicer pa se za našo zgodovino odpira tudi vprašanje prostovoljcev in dobrovoljcev, ki so se borili v različnih vojskah na tleh Balkana. Nekateri poenostavljeno pravijo, da so delovali na prostovoljni osnovi, vendar pa so bili za svoje delovanje tudi na nek način plačani. Zato lahko trdimo, da so bili najemniki zelo prisotni v obeh svetovnih vojnah.
Druga taka najemniška vojska je bila Španska tujska legija. Tudi ta ima zanimivo zgodbo, delovati je začela leta 1920, ko želi Španija za vsako ceno obvladovati svoja kolonialna ozemlja v Afriki, predvsem v Maroku. Takrat ustanovijo enote, ki pa vključujejo predvsem tujce. Kasneje v španski državljanski vojni se je španska tujska legija odkrito postavila na stran frankistov, na stran generala Franca, in s tem bistveno pripomogla k njihovi zmagi.
"Legio, patria nostra!"
Po mnenju mnogih je med najemniškimi vojskami najbolj usposobljena Francoska legija tujcev in kar nekaj Slovencev je od njenega nastanka služilo v njenih enotah. Nekateri jo poveličujejo in hvalijo, drugi pa zanjo ne najdejo lepih besed. Sicer pa velja nenapisano pravilo, da se legionarja nikoli ne vpraša o njegovi preteklosti, in ali je koga v času službovanja v legiji ubil, pravi nekdanji legionar Robert Markuš. Ta opozarja, da je treba tudi Legijo razumeti kot profesionalno vojsko, ki je del francoskih oboroženih sil, saj nosi oznake francoske vojske. In kadar gredo legionarji na misije v tuje države, potujejo s francoskim potnim listom. Poleg tega plačujejo tudi vse davščine, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje francoski državi.
Kljub temu pa leti na legijo veliko očitkov, da so v njej samo kriminalci, morilci, tatovi, kar po oceni Markuša niti slučajno ne drži. Konec koncev legionarji po določenem času dobijo francosko državljanstvo, z vsemi potrebnimi dokumenti. Markuš poleg tega doda, da je prvih pet let služi v legiji kot najemnik in nato ostalih 10 let kot profesionalni vojak.
Ta upokojeni legionar gleda na legijo izredno pozitivno, in mu je celo žal, da se ni vanjo vključil prej kot se je, namesto pri 27 bi moral vstopil vanjo že z 18 leti. Na svetu namreč ni ustanove, ki bi sprejela pod svojo streho popolnega tujca in mu nudila popolnoma vse, sicer res v zameno za zvestobo in njegovo življenje, vendar pa se je za vstop vsakdo odločil sam, ni ga k temu prisilila ali ga prišla iskati legija.
Pomen legije je podoben, kot velja za vse oborožene sile, poveljuje ji francoski predsednik, in deluje v interesu Francije, EU, ali OZN. Legija pa si je svoj pomen pridobila skozi 200-letno zgodovino, ki je bila pozitivna, še doda nekdanji legionar Markuš. Legija je po njegovem neusmiljena in uspešna in deluje kot družina, ne kot delovna enota ali tovarna. Legija je način življenja, ni služba, vanjo se ne gre zjutraj in se ob dveh popoldne delo konča. O legiji je Markuš napisal dve knjigi, da bi nalil javnosti čistega vina o tem kaj legija je in kaj ni.
V legiji je sicer res lahko nekaj avanturistov, meni Markuš, da bi pa bila leglo morilcev in posiljevalcev, pa ne drži. Vanjo vstopi ogromno ljudi in od osmih sprejmejo le enega, ki izpolnjuje vse pogoje, ne samo fizične ampak tudi psihične.
V legiji namreč obstaja notranja varnostna služba -legionarji ji rečejo gestapo - ki natančno preveri vsakega kandidata in njegovo preteklost, zato vanjo ne more vstopiti nihče s kriminalno zgodovino. Res pa je, da so na začetku delovanja legije, vanjo vstopili predvsem francoski državljani, ki so storili manjša kazniva dejanja in so jim dali na izbiro kazen ali vstop v legijo. Zato se jih je veliko raje odločilo za legijo.
Precej pa je k negativni podobi legije naredila tudi antipropaganda. Če bi v državah od koder so in še prihajajo fantje, govorili resnico, bi države, še posebno nekdanja Jugoslavija, pa tudi današnja Slovenija ostali brez vojakov, saj bi v legijo vstopilo še več mladih fantov, kot jih je, in kot jih še danes. Tako pa so širili laži, da vsakega, ki preživi, na koncu ubijejo legionarji sami, da mu poberejo denar, da ga bodo zasledovali in zaprli, če bo dezertiral, Markuš pravi, da to absolutno ne drži. Sam pozna tri dezerterje, pa jih do danes še nihče ni zaradi tega ubil.
Kakšni vojaki so Slovenci? So zelo priznani, odgovarja Markuš, vsi, ki jih pozna, so bili uspešni in cenjeni. Nadrejeni so jih imeli radi in so jih spoštovali. Legija je s Slovenci zelo zadovoljna, še doda.
Dr. Uroš Svete, ob tem pove, da Francija ni edina država, ki najema tujce za sodelovanje v svojih oboroženih silah. Poznamo tudi recimo Gurkha v Veliki Britaniji, najemnike imajo tudi nekatere druge države. Sicer pa za Francijo najem ni problem, pri legiji ne gre za neke klasične najemnike, ker ti v zgodovini niso delovali v okviru države, v primeru Francoske tujske legije pa delujejo prav v okviru nacionalnih oboroženih sil. In tudi v okviru mednarodnega prava njihov status ni problematičen, je pa to lahko v državah, od koder ti vojaki prihajajo.
Eden glavnih motivov je izziv za mlado generacijo, ki zapade v krizo meni dr. Uroš Svete. Mladi tako iščejo neke življenjske priložnosti, cilje, izhode, pa tudi avanture, in z vstopom v legijo lahko radikalno prelomiš s svojo preteklostjo. V zgodovini se je pokazalo, da so številni, ki so prekršili zakon, našli zatočišče v najemniških vojskah. Razlogov za vstop v legijo ali podobne enote je še več, meni dr. Svete, ki doda, da je danes tu tudi moment, ko je veliko odsluženega vojaškega kadra, predvsem moških, ki po dopolnjeni starosti 45 let, ne morejo biti več poklicni vojak. Zato lahko iščejo nove izzive v najemniških enotah, saj pogrešajo adrenalin iz časov njihovega služenju v vojski, in ga iščejo tam kjer ga lahko najdejo. To pa ponujajo nove oblike zasebnih vojaških in podobnih podjetjih, ki delujejo podobno kot vojaške enote.
Razlogi, zakaj se nekdo odloči za najemnika, so zelo različni, potrdi tudi mag. Zvezdan Markovič. Prve najemniške formacije iz zgodovine kažejo celo paleto vzrokov, zakaj so se posamezniki odločili za najemništvo. Eno je želja po novih doživetjih, drugo, da marsikdo ne najde zaslužka za preživetje, tretji pa želijo tudi na tak način spoznati svet. So pa tudi primeri, ko so v legijo vstopili tisti, ki so skušali skriti svojo kriminalno preteklost, saj so tako lahko prikrili vse sledi o sebi.
Mag. Zvezdan Markovič, vidi perspektivo najemnikov tudi v preoblikovanju večjih in manjših armad v poklicne vojske, tak proces pa je zelo dolgotrajen. Glede na razvoj in potrebe, ko hočejo države imeti hitre in učinkovite enote, ki lahko posredujejo kjerkoli, verjame, da najemniške vojske nikakor ne bodo izginile. Konec koncev so v zgodovini človeštva prisotne že najmanj od srede 2. tisočletja pred našim štetjem.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vojne in denar
Krvavi spopadi spremljajo človeštvo že od pradavnine, in žal ostaja tako reševanje sporov stalnica tudi danes. Nobena vojna človeštva ni naučila ničesar, zaradi uporabe novih tehnologij se je spremenilo samo število tistih, ki jih “krvavi ples” najbolj prizadene. V tako rekoč vseh vojnah, bitkah, večjih ali manjših spopadih pa že od nekdaj sodelujejo najemniki in plačanci, ki opravljajo svojo krvavo raboto za denar, zaradi izzivov ali česa drugega. Najemnikih in plačancih so tema oddaje Sledi časa.
Na začetku se lahko vprašamo, ali sploh poznamo razliko med najemnikom in plačancem? Najbrž večina te razlike sploh ne zazna, pa tudi različni slovarji in enciklopedije niso pri tem povsem enotni. Dosledno to razlikujejo le na nemškem govornem področju ( tako piše Nuša Gajšek, v svojem diplomskem delu- Najemniške vojske nekoč in danes, FDV Ljubljana, 2006). Lahko bi se strinjali, da imata v vsakdanjem pogovoru obe oznaki slabšalni prizvok, saj sta povezani z bojevanjem za denar, za tuje države in njihove interese.
Kakšna je pravzaprav razlika med najemniki in plačanci v primerjavi z redno vojsko? Dr. Uroš Svete, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani, Katedra za obramboslovje, pravi, da je razlik več.
Prva razlika je, da imajo posamezne kategorije različne statuse glede na mednarodno in domače pravo. Najemniki imajo lahko v nekaterih državah zelo velike probleme, ker njihove aktivnosti država sankcionira, to je primer Avstrije in Švice, kjer njihovi državljani ne smejo sodelovati kot najemniki v tujih vojskah. Poleg tega ženevska konvencija najemnikom ne priznava statusa borca, kar pomeni, da gre za oborožene civiliste, ki nimajo zaščite. Tu so tudi najemniki, ki lahko prehajajo med stranmi in je njihov glavni interes zaslužek. Medtem ko profesionalni, poklicni, vojaki služijo svoji domovini. Tudi njihov status je povsem drugačen od najemnikov in plačancev. Danes imamo tudi zasebna vojaška podjetja, kjer so problemi še večji, saj se tu združujejo tako najemniki, kot poklicni vojaki v neko novo kategorijo. Po ocenah poznavalcev naj bi bilo takih zasebnih vojaških podjetij po svetu okrog 700.
Dr. Uroše Svete odgovarja, da dokler je SV- Slovenska vojska edina vojska te države, in nosi državne simbole, to ni najemniška ampak poklicna vojska.
Organizirano najemništvo v oboroženih silah je znano približno od sredine drugega tisočletja pred našim štetjem, ko so egiptovski faraoni za vojaške potrebe najemali pripadnike sosednjih ljudstev, predvsem Nubijce, Libijce, in druge. Z vzponom grške civilizacije pa se tudi Grki, oziroma prebivalci grških mestnih držav začnejo vključevati v oborožene formacije kot najemniki. Cenjeni so bili zaradi orožja, ki so ga uporabljali, in zaradi načinov bojevanja, ki so jih izpopolnili v grško-perzijskih vojnah. Plačanci in najemniki se pojavijo tudi v času starega Rima, kjer so najprej skrbno pazili, kakšna bo sestava legij, nato pa so bili za obrambo meja imperija prisiljeni najemati tudi tuje vojake iz tako imenovanih barbarskih ljudstev. Po zatonu rimskega cesarstva poznamo različne sisteme najemništva v zgodnjem srednjem veku, pove zgodovinar mag. Zvezdan Markovič.
Po njegovem doživi najemništvo svoj vzpon, na zahodu, v Angliji za časa Henrika I. ki sklene pogodbo z Robertom Flandrijskim, ki ga najame za vojaške potrebe izven fevdalnih zavez do kralja. Nato pride do razmaha najemništva po vsej zahodni, JV, Evropi pa tudi na področju bizantinskega cesarstva. V 15. stoletju se zelo uveljavijo kot najemniki Švicarji, ki so bili tako cenjeni, da so lahko sami določali vojaške formacije in razporede v enotah in bitkah.
V srednjem veku se začno nato razvijati posamezne enote, skupine ki se imenujejo kompanije, te so obvladali dokler so bile vključene v vojne spopade. Ko pa spopadi prenehajo se te kompanije prosto gibljejo po terenu in ropajo trgovce in njihove karavane, kmečko in mestno prebivalstvo. Zato so trgovci zahtevali, da naj jih vladarji zaščitijo, kar ti, bolj ali manj uspešno, tudi storijo. Skupine najemnikov ali tudi kompanije, so najemala tudi srednjeveška mesta oziroma mestne države, ki so se bojevale med seboj. Ob tem pa se je dogajalo, da je določena kompanija, ki je dobila boljše plačilo pri nasprotniku, že med samimi spopadom hitro prestopila na drugo stran.
Ta je bil vedno na prepihu, tu so se križali imperiji in številne pomembne prometne povezave med vzhodom in zahodom, severom in jugom. Zato je lahko plemstvo v srednjem veku intenzivno sodelovalo v pestrem političnem dogajanju, pravi zgodovinar, strokovnjak za srednji vek, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem Inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani dr. Miha Kosi.
Prednjačila je severna Italija, kjer je bilo politično dogajanje v visokem in poznem srednjem veku zelo pestro. Tam je bilo na desetine mestnih državic, ki so bile redno vpletene v medsebojne spopade. Take aktivnosti pa so potrebovale veliko vojaških sil. In velik del teh sil, ali kontingentov, je prihajal iz nemškega cesarstva v katerega je sodilo tudi današnje ozemlje naše države. Nosilci vojaške dejavnosti so bili plemiči, ki so imeli pri tem bolj ali manj proste roke. In posamezni podjetni plemiči so imeli svoje zaseben vojaške kontingente s katerimi so prosto delovali na trgu. V 14. stoletju so bili to pri nas predvsem Celjski grofje, grofje Ortenburški, gospodi Ptujski in malo manj znani Čretenški ( Reutenberški) z Dolenjske.
Za celjske grofe imajo zelo zanimive podatke. Tako so se udejstvovali v vojskovanju na Ogrskem, pri obleganju Zadra, v križarskih vojnah v Prusiji proti poganskim Litvancem, v severni Italiji in južnem Tirolskem. Njihovi kontingenti so bili močni, imeli so po 60, 80 tudi 100 oboroženih konjenikov, ki so imeli kar nekaj spremljevalcev, kar je pomenilo, da je bilo v kontingentu še enkrat večje število mož. Ta močna vojska je služila celjskim grofom tudi pri njihovih lastnih političnih načrtih. Najemniško vojskovanje je prinašalo zelo velike prihodke, to je bila donosna dejavnost, in strokovnjaki domnevajo, da so celjski grofje velik del svojega vzpona v 14. stoletju financirali prav iz naslova najemniškega vojskovanja. Najemniški vojaki so imeli tudi delež pri delitvi plena, poleg plačila, ki ga je plačal poveljnik.
Dr. Miha Kosi, pove, da so v listinah o najemniškem vojskovanju zapisane predvsem številke, koliko konjenikov bo sodelovalo v boju, redko pa so dodani poimenski seznami mož. Iz časa celjski grofov imajo nekaj podatkov iz katerih se vidi, da so kontingente sestavljali vojaki iz slovenskih delež, in tistih dežel s katerimi so imeli celjski intenzivne stike. Herman II. je imel takrat že velike posesti na Hrvaškem, bil je tast ogrskega, češkega in kasneje nemškega kralja ter cesarja Sigismunda, imel stike s Češko itd. Zelo znamenit pa je bil celjski vojskovodja Jan Vitovec, po rodu Čeh, ki je dosegel celo grofovsko čast, in odigral pomembno vlogo v bojih za dediščino celjskih grofov.
Ne samo na zahodu, ljudje iz naših krajev so sodelovali tudi v vojskah na jugu, v srednjeveški Srbiji, pove mag. Zvezdan Markovič. Srednjeveška srbska država se je v srednjem veku krepila in širila svoje ozemlje, svoj največji vzpon doživi za časa kralja, ali kot Srbi rečejo carja Dušana Silnega, v prvi polovici 14. stoletja. Pred njim so vladarji v srbski državi najemali vojake iz vzhoda, z ozemlja bizantinskega cesarstva. Tako so v svoje vojaške enote vključevali na primer Tatare in druga turkmenska ljudstva. Za časa Dušana Silnega pa se obrnejo na zahod in začnejo najemati vojake iz nemških dežel. In tudi sicer je bila takratna srbska vojska tipična najemniška vojska, tako kot je to veljalo v srednjem veku za skorajda vse vojaške formacije. Za slovensko vojaško zgodovino pa je zanimivo, da se med najemniki pojavijo tudi vojaki z današnjega slovenskega ozemlja, s Kranjske. Tu je treba omeniti viteza Palmana, iz okolice Litije, ki se je vključil v srbsko srednjeveško vojsko z nekaj vojaki, in tam dosegel visoke položaje. Te podatke najdemo tudi v zapisih znamenitega jezikoslovca Frana Miklošiča.
Razvoj najemniških vojska in plačancev do francoske revolucije je zelo zanimiv, pravi mag. Zvezdan Markovič, ker so te najemnike v 17. stoletju oblikovali v neke enote, ki so začetek današnjih bataljonov in polkov. Predvsem s pojavom "landknehtov-landsknecht" v nemških deželah, to pomeni tudi kakovosten preskok v organizaciji vojaštva, in vpliva na manjši zaton priljubljenosti švicarskih najemnikov v tistem času. Ena tistih dežel, ki je prednjačila v organizaciji najemnikov je bila Prusija, ki je nekako uspela združiti poveljevanje, dril in učinkovitost na bojišču. Sicer pa se po francoski revoluciji začnejo razvijat velike stalne armade in najemniki počasi izgubljajo pomen, kot so ga imeli.
Ta čas je zelo zanimiv, prelomen in pomemben. Saj v tem obdobju poleg armad delujejo tudi najemniške vojske. Če pogledamo na primer, najbolj znano Francosko tujsko legijo je to tipična predstavnica najemniške vojske, ki je nastala po francoski revoluciji. Mag. Zvezdan Markovič doda, da ima zato ta dve fazi razvoja. Prvo od ustanovitve (ustanovljena je bila 1831) do konca 18. stoletja, in drugo, do nekje leta 1930, ko vključuje v svoje vrste domoljube, ki se borijo za potrebe francoske države. Po tem letu pa vidimo razvoj v smeri obvladovanja francoskih kolonialnih posesti, saj njene enote pošiljajo izven domačega ozemlja. Enote legije pa so delovale tudi v času I. in II. svetovne vojne, kjer so dosegale pomembne rezultate še doda, mag. Markovič.
Sicer pa se za našo zgodovino odpira tudi vprašanje prostovoljcev in dobrovoljcev, ki so se borili v različnih vojskah na tleh Balkana. Nekateri poenostavljeno pravijo, da so delovali na prostovoljni osnovi, vendar pa so bili za svoje delovanje tudi na nek način plačani. Zato lahko trdimo, da so bili najemniki zelo prisotni v obeh svetovnih vojnah.
Druga taka najemniška vojska je bila Španska tujska legija. Tudi ta ima zanimivo zgodbo, delovati je začela leta 1920, ko želi Španija za vsako ceno obvladovati svoja kolonialna ozemlja v Afriki, predvsem v Maroku. Takrat ustanovijo enote, ki pa vključujejo predvsem tujce. Kasneje v španski državljanski vojni se je španska tujska legija odkrito postavila na stran frankistov, na stran generala Franca, in s tem bistveno pripomogla k njihovi zmagi.
"Legio, patria nostra!"
Po mnenju mnogih je med najemniškimi vojskami najbolj usposobljena Francoska legija tujcev in kar nekaj Slovencev je od njenega nastanka služilo v njenih enotah. Nekateri jo poveličujejo in hvalijo, drugi pa zanjo ne najdejo lepih besed. Sicer pa velja nenapisano pravilo, da se legionarja nikoli ne vpraša o njegovi preteklosti, in ali je koga v času službovanja v legiji ubil, pravi nekdanji legionar Robert Markuš. Ta opozarja, da je treba tudi Legijo razumeti kot profesionalno vojsko, ki je del francoskih oboroženih sil, saj nosi oznake francoske vojske. In kadar gredo legionarji na misije v tuje države, potujejo s francoskim potnim listom. Poleg tega plačujejo tudi vse davščine, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje francoski državi.
Kljub temu pa leti na legijo veliko očitkov, da so v njej samo kriminalci, morilci, tatovi, kar po oceni Markuša niti slučajno ne drži. Konec koncev legionarji po določenem času dobijo francosko državljanstvo, z vsemi potrebnimi dokumenti. Markuš poleg tega doda, da je prvih pet let služi v legiji kot najemnik in nato ostalih 10 let kot profesionalni vojak.
Ta upokojeni legionar gleda na legijo izredno pozitivno, in mu je celo žal, da se ni vanjo vključil prej kot se je, namesto pri 27 bi moral vstopil vanjo že z 18 leti. Na svetu namreč ni ustanove, ki bi sprejela pod svojo streho popolnega tujca in mu nudila popolnoma vse, sicer res v zameno za zvestobo in njegovo življenje, vendar pa se je za vstop vsakdo odločil sam, ni ga k temu prisilila ali ga prišla iskati legija.
Pomen legije je podoben, kot velja za vse oborožene sile, poveljuje ji francoski predsednik, in deluje v interesu Francije, EU, ali OZN. Legija pa si je svoj pomen pridobila skozi 200-letno zgodovino, ki je bila pozitivna, še doda nekdanji legionar Markuš. Legija je po njegovem neusmiljena in uspešna in deluje kot družina, ne kot delovna enota ali tovarna. Legija je način življenja, ni služba, vanjo se ne gre zjutraj in se ob dveh popoldne delo konča. O legiji je Markuš napisal dve knjigi, da bi nalil javnosti čistega vina o tem kaj legija je in kaj ni.
V legiji je sicer res lahko nekaj avanturistov, meni Markuš, da bi pa bila leglo morilcev in posiljevalcev, pa ne drži. Vanjo vstopi ogromno ljudi in od osmih sprejmejo le enega, ki izpolnjuje vse pogoje, ne samo fizične ampak tudi psihične.
V legiji namreč obstaja notranja varnostna služba -legionarji ji rečejo gestapo - ki natančno preveri vsakega kandidata in njegovo preteklost, zato vanjo ne more vstopiti nihče s kriminalno zgodovino. Res pa je, da so na začetku delovanja legije, vanjo vstopili predvsem francoski državljani, ki so storili manjša kazniva dejanja in so jim dali na izbiro kazen ali vstop v legijo. Zato se jih je veliko raje odločilo za legijo.
Precej pa je k negativni podobi legije naredila tudi antipropaganda. Če bi v državah od koder so in še prihajajo fantje, govorili resnico, bi države, še posebno nekdanja Jugoslavija, pa tudi današnja Slovenija ostali brez vojakov, saj bi v legijo vstopilo še več mladih fantov, kot jih je, in kot jih še danes. Tako pa so širili laži, da vsakega, ki preživi, na koncu ubijejo legionarji sami, da mu poberejo denar, da ga bodo zasledovali in zaprli, če bo dezertiral, Markuš pravi, da to absolutno ne drži. Sam pozna tri dezerterje, pa jih do danes še nihče ni zaradi tega ubil.
Kakšni vojaki so Slovenci? So zelo priznani, odgovarja Markuš, vsi, ki jih pozna, so bili uspešni in cenjeni. Nadrejeni so jih imeli radi in so jih spoštovali. Legija je s Slovenci zelo zadovoljna, še doda.
Dr. Uroš Svete, ob tem pove, da Francija ni edina država, ki najema tujce za sodelovanje v svojih oboroženih silah. Poznamo tudi recimo Gurkha v Veliki Britaniji, najemnike imajo tudi nekatere druge države. Sicer pa za Francijo najem ni problem, pri legiji ne gre za neke klasične najemnike, ker ti v zgodovini niso delovali v okviru države, v primeru Francoske tujske legije pa delujejo prav v okviru nacionalnih oboroženih sil. In tudi v okviru mednarodnega prava njihov status ni problematičen, je pa to lahko v državah, od koder ti vojaki prihajajo.
Eden glavnih motivov je izziv za mlado generacijo, ki zapade v krizo meni dr. Uroš Svete. Mladi tako iščejo neke življenjske priložnosti, cilje, izhode, pa tudi avanture, in z vstopom v legijo lahko radikalno prelomiš s svojo preteklostjo. V zgodovini se je pokazalo, da so številni, ki so prekršili zakon, našli zatočišče v najemniških vojskah. Razlogov za vstop v legijo ali podobne enote je še več, meni dr. Svete, ki doda, da je danes tu tudi moment, ko je veliko odsluženega vojaškega kadra, predvsem moških, ki po dopolnjeni starosti 45 let, ne morejo biti več poklicni vojak. Zato lahko iščejo nove izzive v najemniških enotah, saj pogrešajo adrenalin iz časov njihovega služenju v vojski, in ga iščejo tam kjer ga lahko najdejo. To pa ponujajo nove oblike zasebnih vojaških in podobnih podjetjih, ki delujejo podobno kot vojaške enote.
Razlogi, zakaj se nekdo odloči za najemnika, so zelo različni, potrdi tudi mag. Zvezdan Markovič. Prve najemniške formacije iz zgodovine kažejo celo paleto vzrokov, zakaj so se posamezniki odločili za najemništvo. Eno je želja po novih doživetjih, drugo, da marsikdo ne najde zaslužka za preživetje, tretji pa želijo tudi na tak način spoznati svet. So pa tudi primeri, ko so v legijo vstopili tisti, ki so skušali skriti svojo kriminalno preteklost, saj so tako lahko prikrili vse sledi o sebi.
Mag. Zvezdan Markovič, vidi perspektivo najemnikov tudi v preoblikovanju večjih in manjših armad v poklicne vojske, tak proces pa je zelo dolgotrajen. Glede na razvoj in potrebe, ko hočejo države imeti hitre in učinkovite enote, ki lahko posredujejo kjerkoli, verjame, da najemniške vojske nikakor ne bodo izginile. Konec koncev so v zgodovini človeštva prisotne že najmanj od srede 2. tisočletja pred našim štetjem.
Janez Puhar se je rodil v ugledni kamnoseški družini v Kranju. Že med šolanjem na gimnaziji v Ljubljani se je lahko pogovarjal v kar štirih tujih jezikih, med najboljšimi dijaki pa je bil tudi pri pouku matematike, fizike in kemije. Rad je tudi risal, slikal in pisal pesmi, svojo nadarjenost na glasbenem področju pa je čez čas nadgradil celo z izdelovanjem instrumentov. Po maturi se je tako nameraval posvetiti umetnosti, vendar je na materino željo vstopil v semenišče in bil leta 1838 posvečen v duhovnika. S fotografijo, ki je bila takrat znana kot dagerotipija, naj bi se začel ukvarjati že naslednje leto med službovanjem v Metliki. Pri tem je za slikovno podlago namesto posrebrene bakrene plošče uporabil cenejše in predvsem prosojno steklo, hkrati pa temu postopku prilagodil tudi uporabo kemikalij - žveplovih izparin. Prvo novico o Puharjevem izumu, ki ga je sam poimenoval hyalotipija oziroma svetlopis, je časnik Carniolla objavil že 10. maja leta 1841, žal pa so za njegove dosežke na cesarskem Dunaju izvedeli šele čez devet let, v Parizu pa še dve leti pozneje. Za izumitelja fotografije na steklo je tako v enciklopedije vpisan Abel Niépce, ki je francosko Akademijo znanosti obvestil o svojem izumu oktobra leta 1847 ? Pripravlja: Dušan Berne.
Dokumentarno uredništvo se ob Martinovem, prazniku vina, praviloma posveča tudi etnološko-zgodovinskim pogledom na evolucijo slovenskega vinogradništva. V oddaji na tokratno "Martinovo nedeljo" se vračamo do same geneze sodobnega vinogradništva, ki se je zgodila devetnajstem stoletju. Prav v tem času, zaznamovanem s katastrofo trtne uši, na novo vzpostavljenimi posestnimi in socialnimi odnosi, se je pričelo rojevati slovensko vinogradništvo, kot ga poznamo danes. Več torej v oddaji Sledi časa, očiščeni vse mitološke in komercialne navlake, ki jo na vino obešamo v poznojesenskih dneh. "Ko se je rodilo vino," avtorja Marka Radmiloviča.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bitka za ohranitev dediščine se v glavnem še zmeraj bije po muzejih, izza pultov predavalnic, ali pri nepregledni množici navdušenih zbirateljev. Počasi pa se vzpostavlja tudi drugačen pogled na dediščino. Že pred leti so pričeli predvsem v Skandinaviji s tako imenovano eksperimentalno arheologijo. Dogodke in dosežke globoko v preteklosti so pričeli fizično ponavljati in na tak način tudi vrednotiti. Postavljanje recimo srednjeveških stavb ali celo plovil, s katerimi so se odpravljali tudi preko oceana, je povzročilo pravo revolucijo v zanimanju za pozabljene tehnologije in posledično obrti, ki so jih poznali in implementirali naši predniki. V Sloveniji smo na tem področju šele na začetku poti, a spremenjen odnos predvsem do oživljanja pozabljenih obrti, se počasi kaže že tudi pri nas. O tem in še o čem bo govorila oddaja Sledi časa, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
V Arhivu Republike Slovenije hranijo prepis tako imenovanega Jegličevega dnevnika, v katerem lahko med drugim preberemo: "Od vseh strani se čuje o nemoralnosti naših oficirjev: dobro jedo in pijejo, pa z ženskami nesramno žive. Mnogo je sifilističnih in marsikateri se sam nalašč okuži, da mu na fronto ni treba." V časopisnem članku z naslovom "Pozdrav iz domovine našim vojakom na bojišču" pa piše: "Blagohotna svarila moralnih avtoritet, ki so bila slehernemu vojaku velikega habsburškega imperija polagana na srce, da naj ob junaškem zavračanju zunanjega sovražnika na meji enako zavzeto odbija tudi zavratne in skrivne napade spolne nevarnosti, so bila zaman." O tem, kako je čoln morale nasedel na čereh velike svetovne vojne in kakšno je bilo spolno vedenje avstroogrskih vojakov med prvo svetovno vojno, bomo govorili v Sledeh časa. Avtor: Dušan Berne
Velikokrat utemeljeno dejstvo pravi, da življenja brez zgodovine ni. Na tak ali drugačen način ter na tej ali neki drugi ravni se nas dotika vsak dan in njen vpliv na naš vsakdan je večji, kot se morda tega zavedamo. Navsezadnje je tako pomembna, da se je razvila do najvišje stopnje znanosti. Kot vsak družbeni pojav, tudi zgodovina pozna svoje pozitivne in negativne plati. Ker je tako pomembna, razširjena in seveda uporabna, je navzoča tudi na naših radijskih valovih in to vse od radijske premiere 1.septembra leta 1928 naprej. V zgoščeni in vsakodnevni obliki pa se je usidrala na naš program pred petdesetimi leti. Poleg vseh drugih oblik seveda. Takrat smo začeli objavljati oddajo NA DANAŠNJI DAN, ki je najstarejša vsakodneva oddaja naše radijsko hiše. Vsak dan jo objavljamo ob 12.05 in traja približno pet minut, v povprečju pa omeni pet pomembnih dogodkov in ljudi, ki so vezani na tekoči datum. Vsako leto torej objavimo po 364 ali 365 tovrstnih oddaj. Oddaja je imela zanimivo pot od svojega nastanka do današnjega dne, ko jo pripravlja in ureja Pavle Jakopič, prvi "vremenko" TV Ljubljana (danes Slovenija), od njenega samega začetka 11. oktobra leta 1958. Kaj vse je zgodovina, na kakšen način smo jo predstavljali in jo predtavljamo danes, koliko zanimivih in nenavadnih dejstev smo odkrili in objavili, kako zanimivo je poslušanje starih radijskih posnetkov in tako naprej. Oddaja Sledi časa, pripravlja jo Jurij Popov, bo tako na poseben način ovrednotila eno izmed pomembnih in pogosto spregledanih funkcij naše radijske hiše, hranjenje zvočnega arhiva naše mlade dežele in naroda, ki mu je ta dežela dom. Tudi to je zgodovina. Pripravlja: Jurij Popov
Lokostrelstvo je za nekatere "prestižen šport", za druge pa čisto navadna športna dejavnost, ki zahteva veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in discipline. Vendar ves ta trud poplačajo trenutki, ko se človek zlije z lokom in odkrije svojo prvobitnost. Ko se tetivi zares posvetiš, ne odnehaš več. Tak zanesenjak je tudi Marjan Podržaj, ki se je začel ukvarjati z različnimi športi že v zgodnji mladosti, v 70-ih letih prejšnjega stoletja pa ga je "zastrupilo" lokostrelstvo in tako je že od leta 1977 član lokostrelske reprezentance, najprej v nekdanji skupni državi, danes v samostojni Sloveniji. Toda v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, ne bomo govorili o njegovih izjemnih uspehih, ampak predvsem o njegovi zbirki lokov, ki je od začetka septembra 2016 postavljena kot stalna razstava v Parku vojaške zgodovine v Pivki.
Je človek gospodar časa ali je čas njegov gospodar? V oddaji Sledi časa se bomo posvetili uram in urarski obrti, ki počasi izumira. Pogledali bom globoko v zgodovino k sončnim uram in se prestavili v sedanjost k atomski uri, ki jo imamo tudi v Sloveniji. Zgodovino si bomo razložili s pomočjo ur, ki so bile sprva dragocen, znanstveni instrument, ki so ga znali uporabljati le redki posamezniki, kasneje pa so ure vse bolj začele oblikovati življenje slehernega posameznika. In tako se že več stoletij človek prilagaja stroju, ki ga je sam ustvaril. Po sledeh časa se je odpravila Petra Medved.
Ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, predvsem na Solčavskem, ima bogato tradicijo, saj je bilo to področje naše domovine, od nekdaj nekako odmaknjeno od glavnih prometnih povezav in velikih mestnih središč. Zato so se morali ljudje sami spopadati z boleznimi, tako s svojimi, kot z boleznimi svojega največjega bogastva - živine. Pri tem so uporabljali tako zdravilne rastline, minerale in druge snovi, kot tudi zagovore, uroke, molitve in ne nazadnje magične prakse. V oddaji Sledi časa bomo spoznali enega najbolj prepoznavnih zdravilcev v Solčavi, Vida Strgarja - Fido, ki skoraj sto let po smrti še vedno buri duhove. Spomin nanj je ohranjen v ustnem izročilu, tega zdravilca pa lahko vsaj malo spoznamo, če obiščemo Fidov gaj, etnološko zbirko, ki so jo leta 2012 odprli v gostišču Jože Firšt v Solčavi. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Da bi pomagal krajem, ki so jih prizadeli turški vpadi, je avstrijski cesar Friderik III. Habsburški že leta 1492 izdal tako imenovani krošnjarski patent, ki je, sicer večkrat posodobljen, ostal v veljavi do konca monarhije in celo v obdobju med obema vojnama. S to listino je Kočevarjem dovolil izvažati živino, doma izdelano platno in lesene predmete po vseh deželah monarhije. Sčasoma pa so krošnjarji postali mali trgovci, ki so po znižanih cenah kupovali drobno galanterijsko blago pri velikih trgovcih, si oprtali na ramena krošnjo oziroma leseno ogrodje, v katerem so prenašali svojo "robo", in jo skušali na sejmih in s prodajo od vrat do vrat čim dražje prodati. Zgodovino krošnjarstva pri nas bomo osvetlili v Sledeh časa. Pripravlja: Dušan Berne
Tokratna oddaja se pričenja tam, kjer se je ena prejšnjih končala. Bilo je leta nazaj. Marko Radmilovič je obiskal mlin na potoku Kozarici pod Resevno v občini Šentjur. Z lastnikom sta bila pri koncu pogovora se poslavljala. Tik preden je pomahal v pozdrav, je videl na steni mlina nad strugo zarisano črto. Ker je že videl znamenja, s katerimi v glavnem nesrečni lastniki označijo najvišji vodostaj vodotoka, je le vprašujoče pogledal lastnika. »To je iz avgusta leta 1898, ko so v Šentrupertu pokopali župnika!« In nato mu je povedal zgodbo, preveč fantastično da bi ji v celoti verjel.
Kultura mora med ljudi, so si mislili ljubitelji umetniškega ustvarjanja zbrani v dveh kulturnih društvih, enem v Žalcu in drugem na Vranskem. Umentost ni sama sebi namen, saj je potreba po ustvarjanju organsko vezana na potrebo po predstavljanju. Kar je napisano, kar je narisano, kar je uglasbeno, skratka vse, kar je ustvarjeno in samo diši po umetnosti v ožjem pomenu besede, mora biti videno ali slišano, zaznano s človeškimi očmi in čutili. S takšno temeljno mislijo v podzavesti so se rodili Kavarniški večeri v spodnji Savinjski dolini, ki potekajo že skoraj desetletje. Prvi je bil septembra leta 2007 v kavarni na Vranskem, stoti, ki se ga je udeležil tudi Jurij Popov in tam posnel oddajo Sledi časa, pa avgusta tega leta v dvorcu Novo Celje. Vmes so bili kavarniški večeri še na dveh lokacijah in kmalu se bodo spet selili, kar ni nič hudega, le da ne ugasnejo. Kakšen je značaj teh kavarniških večerov? Predvsem niso smrtno resni in filozofsko globokoumni. Oblikovalci teh večerov vedno zdruižijo tri ali vsaj dve različni umetnosti, literaturo in glasbo na primer, ali še likovno umetnost zraven in jo ponudijo ljudem, ki so prišli v kavarno na kavico, vino ali pivo in klepet. Zraven lahko slišijo še dela kantavtorjev in umetnikov pisane besede, si ogledajo skulpture, slike ali grafike raznih ustvarjalcev in to je to. Z umetniki lahko povsem nenačrtno preživijo zanimiv večer, ki vsem in vsakomur posebaj prinese nekaj dobrega. Kultura namreč ne boli, vsaj večinoma ne.
Zbiranje orožja in vojaške opreme ima zelo dolgo tradicijo ter uživa prestižno mesto tudi v muzealstvu. Temu v prid govori tudi podatek, da so v ljubljanskem Deželnem muzeju v poznem 19. stoletju začeli sestavljati inventurni popis muzejskega fonda prav z orožjem. Po številu, pestrosti in kakovosti primerkov je zbirka orožja Narodnega muzeja Slovenije najpomembnejša pri nas. Med gradivom izstopa več zaokroženih skupin: bodala, sablje, meči, starejše in novejše strelno orožje. Meč iz zgodnjega 15. stoletja iz struge Ljubljanice, plaščni oklep iz Nurnberga, pištola poprnica in samurajski oklep so samo nekateri izmed izjemnih primerkov, ki jih bomo spoznali, ko bomo šli po sledeh zbirke orožja Narodnega muzeja Slovenije. Oddajo pripravlja Bojan Leskovec.
Praški Jezušček in druge voščene figure iz Slovenskega verskega muzeja so izjemna zbirka štiridesetih voščenih figur, ki je največja tovrstna zbirka na Slovenskem in je primerljiva s sorodnimi zbirkami po Evropi. Večino figur so Slovenskemu verskemu muzeju med letoma 1990 in 1992 v hrambo zaupale škofjeloške uršulinke. V muzeju tako med drugim hranijo tudi dve kopiji svetovno znanega Jezuščka iz Prage. Čaščenje deteta Jezusa je bilo razširjeno po evropskih deželah predvsem v 17. in 18. stoletju, znanje izdelovanja takšnih voščenih figur pa se je prenašalo iz samostana v samostan. Kako je potekalo čaščenje deteta Jezusa na Slovenskem, zakaj je škofjeloški praški Jezušček tudi čudodelen ter kako so se v muzeju lotili zahtevnega konserviranja in restavriranja figur, boste izvedeli v današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
»Dama se lahko udeleži partije, ako so ji bili predstavljeni vsi udeležniki. Gospodom, ki nimajo tenisove obleke, je dovoljeno igrati brez suknjiča. Srajca ne sme biti prepotena, ampak popolnoma čista. Dame naj nosijo kratka krila in športne čevlje ter naj gledajo še pri tako razvneti igri, da so mične in dostojne. Zato naj ne delajo prevelikih skokov in naj ne zvijajo preveč telesa.« Te napotke je leta 1932 objavil Domači vedež, mi pa se bomo na našem potepanju po zgodovini tenisa na Slovenskem ustavili že vsaj v letu 1897, ko je dal pisatelj Ivan Tavčar na svojem posestvu na Visokem zgraditi prvo igrišče za tenis.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna, je nekoč stal slavni Grand hotel Adelsberg. Zgradili so ga pred 140 leti in je bil eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, primerljiv s Parkhotelom Mallnar na Bledu, hotelom St. Johann v Bohinju ter Grandhotelom Union v Ljubljani. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. Zato ni čudno, da so si ga za svoje bivanje poleg bogatih Tržačanov izbirali tudi Francozi, Angleži, Američani in drugi. Razvoj hotela je šel z roko v roki z razvojem turizma v Postojnski jami. Hotel so obiskovale tudi kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Spomine na grand hotel, ki ga več ni bomo obudili v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Neveljaven email naslov