Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sledi časa

28.08.2016


Vojne in denar

Krvavi spopadi spremljajo človeštvo že od pradavnine, in žal ostaja tako reševanje sporov stalnica tudi danes. Nobena vojna človeštva ni naučila ničesar, zaradi uporabe novih tehnologij se je spremenilo samo število tistih, ki jih “krvavi ples” najbolj prizadene. V tako rekoč vseh vojnah, bitkah, večjih ali manjših spopadih pa že od nekdaj sodelujejo najemniki in plačanci, ki opravljajo svojo krvavo raboto za denar, zaradi izzivov ali česa drugega. Najemnikih in plačancih so tema oddaje Sledi časa.

 

Najemnik ali plačanec?

Na začetku se lahko vprašamo, ali sploh poznamo razliko med najemnikom in plačancem? Najbrž večina te razlike sploh ne zazna, pa tudi različni slovarji in enciklopedije niso pri tem povsem enotni. Dosledno to razlikujejo le na nemškem govornem področju ( tako piše Nuša Gajšek,  v svojem diplomskem delu- Najemniške vojske nekoč in danes, FDV Ljubljana, 2006). Lahko bi se strinjali, da imata v vsakdanjem pogovoru obe oznaki slabšalni prizvok, saj sta povezani z bojevanjem za denar, za tuje države in njihove interese.

Kakšna je pravzaprav razlika med najemniki in plačanci v primerjavi z redno vojsko? Dr. Uroš Svete, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani, Katedra za obramboslovje,  pravi, da je razlik več.

Prva razlika je, da imajo posamezne kategorije različne statuse glede na mednarodno in domače pravo. Najemniki imajo lahko v nekaterih državah zelo velike probleme, ker njihove aktivnosti država sankcionira, to je primer Avstrije in Švice, kjer njihovi državljani ne smejo sodelovati kot najemniki v tujih vojskah. Poleg tega ženevska konvencija najemnikom ne priznava statusa borca, kar pomeni, da gre za oborožene civiliste, ki nimajo zaščite. Tu so tudi najemniki, ki lahko prehajajo med stranmi in je njihov glavni interes zaslužek. Medtem ko profesionalni, poklicni, vojaki služijo svoji domovini. Tudi njihov status je povsem drugačen od najemnikov in plačancev. Danes imamo tudi zasebna vojaška podjetja, kjer so problemi še večji, saj se tu združujejo tako najemniki, kot poklicni vojaki v neko novo kategorijo. Po ocenah poznavalcev naj bi bilo takih zasebnih vojaških podjetij po svetu okrog 700.

Kaj pa Slovenska vojska?

Dr. Uroše Svete odgovarja,  da dokler je SV- Slovenska vojska edina vojska te države, in nosi državne simbole, to ni najemniška ampak poklicna vojska.

 

 

Kratka zgodovina najemništva

Organizirano najemništvo v oboroženih silah je znano približno od sredine drugega tisočletja pred našim štetjem, ko so egiptovski faraoni za vojaške potrebe najemali pripadnike sosednjih ljudstev, predvsem Nubijce, Libijce, in druge. Z vzponom grške civilizacije pa se tudi Grki, oziroma prebivalci grških mestnih držav začnejo vključevati v oborožene formacije kot najemniki. Cenjeni so bili zaradi orožja, ki so ga uporabljali, in zaradi načinov bojevanja, ki so jih izpopolnili v grško-perzijskih vojnah. Plačanci in najemniki se pojavijo tudi v času starega Rima, kjer so najprej skrbno pazili, kakšna bo sestava legij, nato pa so bili za obrambo meja imperija prisiljeni najemati tudi tuje vojake iz tako imenovanih barbarskih ljudstev. Po zatonu rimskega cesarstva poznamo različne sisteme  najemništva v zgodnjem srednjem veku, pove  zgodovinar mag.  Zvezdan Markovič.

mag. Zvezdan Markovič.

foto: Osebni arhiv Zvezdan Markovič.

Po njegovem doživi najemništvo svoj vzpon, na zahodu, v Angliji za časa Henrika I. ki sklene pogodbo z Robertom Flandrijskim, ki ga najame za vojaške potrebe izven fevdalnih zavez do kralja. Nato pride do razmaha najemništva po vsej zahodni, JV, Evropi pa tudi na področju bizantinskega cesarstva. V 15. stoletju se zelo uveljavijo kot najemniki Švicarji, ki so bili tako cenjeni, da so lahko sami določali vojaške formacije in razporede v enotah in bitkah.

 

V srednjem veku se začno nato razvijati posamezne enote, skupine ki se imenujejo kompanije, te so obvladali dokler so bile vključene v vojne spopade. Ko pa spopadi prenehajo se te kompanije prosto gibljejo po terenu in ropajo trgovce in njihove karavane, kmečko in mestno prebivalstvo. Zato so trgovci zahtevali, da naj jih vladarji zaščitijo, kar ti, bolj ali manj uspešno, tudi storijo.  Skupine najemnikov ali tudi kompanije, so najemala tudi srednjeveška mesta oziroma mestne države, ki so se bojevale med seboj. Ob tem pa se je dogajalo, da je določena kompanija, ki je dobila boljše plačilo pri nasprotniku, že med samimi spopadom hitro prestopila na drugo stran.

 

Kaj pa slovenski prostor?

Ta je bil vedno na prepihu, tu so se križali imperiji in številne pomembne prometne povezave med vzhodom in zahodom, severom in jugom. Zato je lahko plemstvo v srednjem veku  intenzivno sodelovalo v pestrem političnem dogajanju, pravi zgodovinar, strokovnjak za srednji vek, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem Inštitutu  Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani  dr. Miha Kosi.

Prednjačila je severna Italija, kjer je bilo politično dogajanje v visokem in poznem srednjem veku zelo pestro. Tam je bilo na desetine  mestnih državic, ki so bile redno vpletene v medsebojne spopade. Take aktivnosti pa so potrebovale veliko vojaških sil. In velik del teh sil, ali kontingentov, je prihajal iz nemškega cesarstva v katerega je sodilo tudi današnje ozemlje naše države.  Nosilci vojaške dejavnosti so bili plemiči, ki so imeli pri tem bolj ali manj proste roke. In posamezni podjetni plemiči so imeli svoje zaseben vojaške kontingente s katerimi so prosto delovali na trgu. V 14. stoletju so bili to pri nas predvsem Celjski grofje, grofje Ortenburški, gospodi Ptujski in malo  manj znani Čretenški ( Reutenberški) z Dolenjske.

 

 

Glavni so bili Celjski grofje

 

Celjski grofje, kot državni knezi.

foto: Wikipedia.org

 

Za celjske grofe imajo zelo zanimive podatke. Tako so se udejstvovali v vojskovanju na Ogrskem, pri obleganju Zadra, v križarskih vojnah v Prusiji proti poganskim Litvancem,  v severni Italiji in južnem Tirolskem. Njihovi kontingenti so bili močni, imeli so po 60, 80 tudi 100 oboroženih konjenikov, ki so imeli kar nekaj spremljevalcev, kar je pomenilo, da je bilo v kontingentu še enkrat večje število mož. Ta močna vojska je služila celjskim grofom tudi pri njihovih lastnih političnih načrtih. Najemniško vojskovanje je prinašalo zelo velike prihodke, to je bila donosna dejavnost, in strokovnjaki domnevajo, da so celjski grofje velik del svojega vzpona v 14. stoletju financirali prav iz naslova najemniškega vojskovanja. Najemniški vojaki so imeli tudi delež pri delitvi plena, poleg plačila, ki ga je plačal poveljnik.

 

Kdo  so bili najemniki?

Dr. Miha Kosi, pove, da so v listinah o najemniškem vojskovanju zapisane predvsem številke, koliko konjenikov bo sodelovalo v boju, redko pa so dodani poimenski seznami mož. Iz časa celjski grofov imajo nekaj podatkov iz katerih se vidi, da so kontingente sestavljali vojaki iz slovenskih delež, in tistih dežel s katerimi so imeli celjski intenzivne stike. Herman II. je imel takrat že velike posesti na Hrvaškem, bil je tast ogrskega, češkega in kasneje nemškega kralja ter cesarja Sigismunda, imel stike s Češko itd. Zelo znamenit pa je bil celjski vojskovodja Jan Vitovec, po rodu Čeh, ki je dosegel celo grofovsko čast, in odigral pomembno vlogo v bojih za dediščino celjskih grofov.

 

 

 

 

 

 

Na vzhod

Ne samo na zahodu, ljudje iz naših krajev so sodelovali tudi v vojskah na jugu, v srednjeveški Srbiji, pove mag. Zvezdan Markovič. Srednjeveška srbska država se je v srednjem veku  krepila in širila svoje ozemlje, svoj največji vzpon doživi za časa kralja, ali kot Srbi rečejo carja Dušana Silnega, v prvi polovici 14. stoletja. Pred njim so vladarji v srbski državi najemali vojake iz vzhoda, z ozemlja bizantinskega cesarstva. Tako so v svoje vojaške enote vključevali na primer Tatare in druga turkmenska ljudstva. Za časa Dušana Silnega pa se obrnejo na zahod in začnejo najemati vojake iz nemških dežel. In tudi sicer je bila takratna srbska vojska tipična najemniška vojska, tako kot je to veljalo v srednjem veku za skorajda vse vojaške formacije. Za slovensko vojaško zgodovino pa je zanimivo, da se med najemniki pojavijo tudi vojaki z današnjega slovenskega ozemlja, s Kranjske. Tu je treba omeniti viteza Palmana, iz okolice Litije,  ki se je vključil v srbsko srednjeveško vojsko  z nekaj  vojaki, in tam dosegel visoke položaje.  Te podatke najdemo tudi v zapisih znamenitega jezikoslovca Frana Miklošiča.

 

 

Razvoj

Razvoj najemniških vojska in plačancev do francoske revolucije je zelo zanimiv, pravi mag. Zvezdan Markovič, ker so te najemnike v 17. stoletju oblikovali v neke enote, ki so začetek današnjih bataljonov in polkov.  Predvsem s pojavom "landknehtov-landsknecht" v nemških deželah, to pomeni tudi kakovosten preskok v organizaciji vojaštva, in vpliva na manjši zaton priljubljenosti švicarskih najemnikov v tistem času. Ena tistih dežel, ki je prednjačila v organizaciji najemnikov je bila Prusija, ki je nekako uspela združiti poveljevanje, dril in učinkovitost na bojišču. Sicer pa se po francoski revoluciji  začnejo razvijat velike stalne armade in najemniki počasi izgubljajo pomen, kot so ga imeli.

Landsknecht-i, najemniški vojaki, 1530.

foto: Daniel Hopfer,

 

Med obema vojnama

Ta čas je zelo zanimiv, prelomen in pomemben.  Saj v tem obdobju poleg armad delujejo tudi najemniške vojske. Če pogledamo na primer, najbolj znano Francosko tujsko legijo je to tipična predstavnica najemniške vojske, ki je nastala po francoski revoluciji. Mag. Zvezdan Markovič doda, da ima  zato ta dve fazi razvoja. Prvo od ustanovitve (ustanovljena je bila 1831) do konca 18. stoletja, in drugo, do nekje leta 1930, ko vključuje v svoje vrste domoljube, ki se borijo za potrebe francoske države. Po tem letu pa vidimo razvoj v smeri obvladovanja francoskih kolonialnih posesti, saj njene enote pošiljajo izven domačega ozemlja. Enote legije pa so delovale tudi v času I. in II. svetovne vojne, kjer so dosegale pomembne rezultate še doda, mag. Markovič.

Sicer pa se za našo zgodovino odpira tudi vprašanje prostovoljcev in dobrovoljcev, ki so se borili v različnih vojskah na tleh Balkana. Nekateri poenostavljeno pravijo, da so delovali na prostovoljni osnovi, vendar pa so bili za svoje delovanje tudi na nek način plačani. Zato lahko trdimo, da so bili najemniki zelo prisotni v obeh svetovnih vojnah.

Španska tujska legija

Druga taka najemniška vojska je bila Španska tujska legija. Tudi ta ima zanimivo zgodbo, delovati je začela leta 1920, ko želi Španija za vsako ceno obvladovati svoja kolonialna ozemlja v Afriki, predvsem v Maroku. Takrat ustanovijo enote, ki pa vključujejo predvsem tujce. Kasneje v španski državljanski vojni se je španska tujska legija odkrito postavila na stran frankistov, na stran generala Franca, in s tem bistveno pripomogla k njihovi zmagi.

 

Španska legija v Malagi, 2009.

foto: Eduardo Huelin.

Francoska legija tujcev

"Legio, patria nostra!"

Po mnenju mnogih je med najemniškimi vojskami najbolj  usposobljena Francoska legija tujcev in kar nekaj Slovencev je od njenega nastanka služilo v njenih enotah. Nekateri jo poveličujejo in hvalijo, drugi pa zanjo ne najdejo lepih besed. Sicer pa velja nenapisano pravilo, da se legionarja nikoli ne vpraša o njegovi preteklosti, in ali je koga v času službovanja v legiji ubil, pravi nekdanji legionar  Robert Markuš. Ta opozarja, da je treba tudi Legijo razumeti kot profesionalno vojsko, ki je del francoskih oboroženih sil, saj nosi oznake francoske vojske. In kadar gredo legionarji na misije v tuje države, potujejo s francoskim potnim listom. Poleg tega plačujejo tudi vse davščine, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje francoski državi.

Kljub temu pa leti na legijo veliko očitkov, da so v njej samo kriminalci, morilci, tatovi, kar po oceni Markuša niti slučajno ne drži. Konec koncev legionarji po določenem času dobijo francosko državljanstvo, z vsemi potrebnimi dokumenti. Markuš poleg tega doda, da je prvih pet let služi v legiji kot najemnik in nato ostalih 10 let kot profesionalni vojak.

Ta upokojeni legionar gleda na legijo izredno pozitivno, in mu je celo žal, da se ni vanjo vključil prej kot se je, namesto pri 27 bi  moral vstopil vanjo že z 18 leti. Na svetu namreč ni ustanove, ki bi sprejela pod svojo streho popolnega tujca in mu nudila popolnoma vse, sicer res v zameno za zvestobo in njegovo življenje, vendar pa se je za vstop vsakdo odločil sam, ni ga k temu prisilila ali ga prišla iskati legija.

 

Pomen legije je podoben, kot velja za vse oborožene sile, poveljuje ji francoski predsednik, in deluje v interesu Francije, EU, ali OZN. Legija pa si je svoj pomen pridobila skozi 200-letno zgodovino, ki je bila pozitivna, še doda nekdanji legionar Markuš. Legija je po njegovem neusmiljena in uspešna in deluje kot družina, ne kot delovna enota ali tovarna. Legija je način življenja, ni služba, vanjo se ne gre zjutraj in se ob dveh popoldne delo konča. O legiji je Markuš napisal dve knjigi, da bi nalil javnosti čistega vina o tem kaj legija je in kaj ni.

 

 

V legiji je sicer res lahko nekaj avanturistov, meni Markuš,  da bi pa bila leglo morilcev in posiljevalcev, pa ne drži. Vanjo vstopi ogromno ljudi in od osmih sprejmejo le enega, ki izpolnjuje vse pogoje, ne samo fizične ampak tudi psihične.

V legiji namreč obstaja notranja varnostna služba -legionarji ji rečejo gestapo - ki natančno preveri vsakega kandidata in njegovo preteklost, zato vanjo ne more vstopiti nihče s kriminalno zgodovino. Res pa je, da so na začetku delovanja legije, vanjo vstopili  predvsem francoski državljani, ki so storili manjša kazniva dejanja in so jim dali na izbiro kazen ali vstop v legijo. Zato se jih je veliko raje odločilo za legijo.

Precej pa je k negativni podobi legije naredila tudi antipropaganda. Če bi v državah od koder so in še prihajajo fantje, govorili resnico, bi države, še posebno nekdanja Jugoslavija, pa tudi današnja Slovenija ostali brez vojakov, saj bi v legijo vstopilo še več mladih fantov, kot jih je, in kot jih še danes. Tako pa so širili laži, da vsakega, ki preživi, na koncu ubijejo legionarji sami, da mu  poberejo denar, da ga bodo zasledovali in zaprli, če bo dezertiral, Markuš pravi, da to absolutno ne drži. Sam pozna tri dezerterje, pa jih do danes še nihče ni zaradi tega ubil.

Kakšni vojaki so Slovenci? So zelo priznani, odgovarja Markuš, vsi, ki jih pozna, so bili uspešni in cenjeni. Nadrejeni so jih imeli radi in so jih spoštovali. Legija je s Slovenci zelo zadovoljna, še doda.

 

Drugačen pogled

Dr. Uroš Svete, ob tem pove, da Francija ni edina država, ki najema tujce za sodelovanje v svojih oboroženih silah. Poznamo tudi recimo Gurkha v Veliki Britaniji, najemnike imajo tudi nekatere druge države. Sicer pa za Francijo najem ni problem, pri legiji ne gre za neke klasične najemnike, ker ti v zgodovini niso delovali v okviru države, v primeru Francoske tujske legije pa delujejo prav v okviru nacionalnih oboroženih sil. In tudi v okviru mednarodnega prava njihov status ni problematičen, je pa to lahko v državah, od koder ti vojaki prihajajo.

Zakaj med najemnike in plačance?

Eden glavnih motivov je izziv za mlado generacijo, ki zapade v krizo meni dr. Uroš Svete. Mladi tako iščejo neke življenjske priložnosti, cilje, izhode,  pa tudi avanture,  in z vstopom  v legijo  lahko  radikalno prelomiš s svojo preteklostjo. V zgodovini se je pokazalo, da so številni, ki so prekršili zakon, našli zatočišče v najemniških vojskah. Razlogov za vstop v legijo ali podobne enote je še več, meni dr. Svete, ki doda, da je danes tu tudi moment, ko je veliko odsluženega vojaškega kadra,  predvsem moških, ki po dopolnjeni starosti 45 let, ne morejo biti več poklicni vojak. Zato lahko iščejo nove izzive v najemniških enotah, saj pogrešajo adrenalin iz časov njihovega služenju v vojski, in ga iščejo tam kjer ga lahko najdejo. To pa ponujajo nove oblike zasebnih vojaških in podobnih podjetjih, ki delujejo podobno kot vojaške enote.

Razlogi, zakaj se nekdo odloči za najemnika, so zelo različni, potrdi tudi mag. Zvezdan Markovič. Prve najemniške formacije iz zgodovine kažejo celo paleto vzrokov, zakaj so se posamezniki odločili za najemništvo. Eno je želja po novih doživetjih, drugo, da marsikdo ne najde zaslužka za preživetje, tretji pa želijo tudi na tak način spoznati svet. So pa tudi primeri, ko so v legijo vstopili tisti, ki so skušali skriti svojo kriminalno preteklost, saj so tako lahko prikrili vse sledi o sebi.

Kakšna pa bo prihodnost najemniških vojska?

Mag. Zvezdan Markovič, vidi perspektivo najemnikov tudi v preoblikovanju večjih in manjših armad v poklicne vojske, tak proces pa je zelo dolgotrajen. Glede na razvoj in potrebe, ko hočejo države imeti hitre in učinkovite enote, ki lahko posredujejo kjerkoli, verjame, da najemniške vojske nikakor ne bodo izginile. Konec koncev so v zgodovini človeštva prisotne že najmanj od srede 2. tisočletja pred našim štetjem.


Sledi časa

909 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Sledi časa

28.08.2016


Vojne in denar

Krvavi spopadi spremljajo človeštvo že od pradavnine, in žal ostaja tako reševanje sporov stalnica tudi danes. Nobena vojna človeštva ni naučila ničesar, zaradi uporabe novih tehnologij se je spremenilo samo število tistih, ki jih “krvavi ples” najbolj prizadene. V tako rekoč vseh vojnah, bitkah, večjih ali manjših spopadih pa že od nekdaj sodelujejo najemniki in plačanci, ki opravljajo svojo krvavo raboto za denar, zaradi izzivov ali česa drugega. Najemnikih in plačancih so tema oddaje Sledi časa.

 

Najemnik ali plačanec?

Na začetku se lahko vprašamo, ali sploh poznamo razliko med najemnikom in plačancem? Najbrž večina te razlike sploh ne zazna, pa tudi različni slovarji in enciklopedije niso pri tem povsem enotni. Dosledno to razlikujejo le na nemškem govornem področju ( tako piše Nuša Gajšek,  v svojem diplomskem delu- Najemniške vojske nekoč in danes, FDV Ljubljana, 2006). Lahko bi se strinjali, da imata v vsakdanjem pogovoru obe oznaki slabšalni prizvok, saj sta povezani z bojevanjem za denar, za tuje države in njihove interese.

Kakšna je pravzaprav razlika med najemniki in plačanci v primerjavi z redno vojsko? Dr. Uroš Svete, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani, Katedra za obramboslovje,  pravi, da je razlik več.

Prva razlika je, da imajo posamezne kategorije različne statuse glede na mednarodno in domače pravo. Najemniki imajo lahko v nekaterih državah zelo velike probleme, ker njihove aktivnosti država sankcionira, to je primer Avstrije in Švice, kjer njihovi državljani ne smejo sodelovati kot najemniki v tujih vojskah. Poleg tega ženevska konvencija najemnikom ne priznava statusa borca, kar pomeni, da gre za oborožene civiliste, ki nimajo zaščite. Tu so tudi najemniki, ki lahko prehajajo med stranmi in je njihov glavni interes zaslužek. Medtem ko profesionalni, poklicni, vojaki služijo svoji domovini. Tudi njihov status je povsem drugačen od najemnikov in plačancev. Danes imamo tudi zasebna vojaška podjetja, kjer so problemi še večji, saj se tu združujejo tako najemniki, kot poklicni vojaki v neko novo kategorijo. Po ocenah poznavalcev naj bi bilo takih zasebnih vojaških podjetij po svetu okrog 700.

Kaj pa Slovenska vojska?

Dr. Uroše Svete odgovarja,  da dokler je SV- Slovenska vojska edina vojska te države, in nosi državne simbole, to ni najemniška ampak poklicna vojska.

 

 

Kratka zgodovina najemništva

Organizirano najemništvo v oboroženih silah je znano približno od sredine drugega tisočletja pred našim štetjem, ko so egiptovski faraoni za vojaške potrebe najemali pripadnike sosednjih ljudstev, predvsem Nubijce, Libijce, in druge. Z vzponom grške civilizacije pa se tudi Grki, oziroma prebivalci grških mestnih držav začnejo vključevati v oborožene formacije kot najemniki. Cenjeni so bili zaradi orožja, ki so ga uporabljali, in zaradi načinov bojevanja, ki so jih izpopolnili v grško-perzijskih vojnah. Plačanci in najemniki se pojavijo tudi v času starega Rima, kjer so najprej skrbno pazili, kakšna bo sestava legij, nato pa so bili za obrambo meja imperija prisiljeni najemati tudi tuje vojake iz tako imenovanih barbarskih ljudstev. Po zatonu rimskega cesarstva poznamo različne sisteme  najemništva v zgodnjem srednjem veku, pove  zgodovinar mag.  Zvezdan Markovič.

mag. Zvezdan Markovič.

foto: Osebni arhiv Zvezdan Markovič.

Po njegovem doživi najemništvo svoj vzpon, na zahodu, v Angliji za časa Henrika I. ki sklene pogodbo z Robertom Flandrijskim, ki ga najame za vojaške potrebe izven fevdalnih zavez do kralja. Nato pride do razmaha najemništva po vsej zahodni, JV, Evropi pa tudi na področju bizantinskega cesarstva. V 15. stoletju se zelo uveljavijo kot najemniki Švicarji, ki so bili tako cenjeni, da so lahko sami določali vojaške formacije in razporede v enotah in bitkah.

 

V srednjem veku se začno nato razvijati posamezne enote, skupine ki se imenujejo kompanije, te so obvladali dokler so bile vključene v vojne spopade. Ko pa spopadi prenehajo se te kompanije prosto gibljejo po terenu in ropajo trgovce in njihove karavane, kmečko in mestno prebivalstvo. Zato so trgovci zahtevali, da naj jih vladarji zaščitijo, kar ti, bolj ali manj uspešno, tudi storijo.  Skupine najemnikov ali tudi kompanije, so najemala tudi srednjeveška mesta oziroma mestne države, ki so se bojevale med seboj. Ob tem pa se je dogajalo, da je določena kompanija, ki je dobila boljše plačilo pri nasprotniku, že med samimi spopadom hitro prestopila na drugo stran.

 

Kaj pa slovenski prostor?

Ta je bil vedno na prepihu, tu so se križali imperiji in številne pomembne prometne povezave med vzhodom in zahodom, severom in jugom. Zato je lahko plemstvo v srednjem veku  intenzivno sodelovalo v pestrem političnem dogajanju, pravi zgodovinar, strokovnjak za srednji vek, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem Inštitutu  Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani  dr. Miha Kosi.

Prednjačila je severna Italija, kjer je bilo politično dogajanje v visokem in poznem srednjem veku zelo pestro. Tam je bilo na desetine  mestnih državic, ki so bile redno vpletene v medsebojne spopade. Take aktivnosti pa so potrebovale veliko vojaških sil. In velik del teh sil, ali kontingentov, je prihajal iz nemškega cesarstva v katerega je sodilo tudi današnje ozemlje naše države.  Nosilci vojaške dejavnosti so bili plemiči, ki so imeli pri tem bolj ali manj proste roke. In posamezni podjetni plemiči so imeli svoje zaseben vojaške kontingente s katerimi so prosto delovali na trgu. V 14. stoletju so bili to pri nas predvsem Celjski grofje, grofje Ortenburški, gospodi Ptujski in malo  manj znani Čretenški ( Reutenberški) z Dolenjske.

 

 

Glavni so bili Celjski grofje

 

Celjski grofje, kot državni knezi.

foto: Wikipedia.org

 

Za celjske grofe imajo zelo zanimive podatke. Tako so se udejstvovali v vojskovanju na Ogrskem, pri obleganju Zadra, v križarskih vojnah v Prusiji proti poganskim Litvancem,  v severni Italiji in južnem Tirolskem. Njihovi kontingenti so bili močni, imeli so po 60, 80 tudi 100 oboroženih konjenikov, ki so imeli kar nekaj spremljevalcev, kar je pomenilo, da je bilo v kontingentu še enkrat večje število mož. Ta močna vojska je služila celjskim grofom tudi pri njihovih lastnih političnih načrtih. Najemniško vojskovanje je prinašalo zelo velike prihodke, to je bila donosna dejavnost, in strokovnjaki domnevajo, da so celjski grofje velik del svojega vzpona v 14. stoletju financirali prav iz naslova najemniškega vojskovanja. Najemniški vojaki so imeli tudi delež pri delitvi plena, poleg plačila, ki ga je plačal poveljnik.

 

Kdo  so bili najemniki?

Dr. Miha Kosi, pove, da so v listinah o najemniškem vojskovanju zapisane predvsem številke, koliko konjenikov bo sodelovalo v boju, redko pa so dodani poimenski seznami mož. Iz časa celjski grofov imajo nekaj podatkov iz katerih se vidi, da so kontingente sestavljali vojaki iz slovenskih delež, in tistih dežel s katerimi so imeli celjski intenzivne stike. Herman II. je imel takrat že velike posesti na Hrvaškem, bil je tast ogrskega, češkega in kasneje nemškega kralja ter cesarja Sigismunda, imel stike s Češko itd. Zelo znamenit pa je bil celjski vojskovodja Jan Vitovec, po rodu Čeh, ki je dosegel celo grofovsko čast, in odigral pomembno vlogo v bojih za dediščino celjskih grofov.

 

 

 

 

 

 

Na vzhod

Ne samo na zahodu, ljudje iz naših krajev so sodelovali tudi v vojskah na jugu, v srednjeveški Srbiji, pove mag. Zvezdan Markovič. Srednjeveška srbska država se je v srednjem veku  krepila in širila svoje ozemlje, svoj največji vzpon doživi za časa kralja, ali kot Srbi rečejo carja Dušana Silnega, v prvi polovici 14. stoletja. Pred njim so vladarji v srbski državi najemali vojake iz vzhoda, z ozemlja bizantinskega cesarstva. Tako so v svoje vojaške enote vključevali na primer Tatare in druga turkmenska ljudstva. Za časa Dušana Silnega pa se obrnejo na zahod in začnejo najemati vojake iz nemških dežel. In tudi sicer je bila takratna srbska vojska tipična najemniška vojska, tako kot je to veljalo v srednjem veku za skorajda vse vojaške formacije. Za slovensko vojaško zgodovino pa je zanimivo, da se med najemniki pojavijo tudi vojaki z današnjega slovenskega ozemlja, s Kranjske. Tu je treba omeniti viteza Palmana, iz okolice Litije,  ki se je vključil v srbsko srednjeveško vojsko  z nekaj  vojaki, in tam dosegel visoke položaje.  Te podatke najdemo tudi v zapisih znamenitega jezikoslovca Frana Miklošiča.

 

 

Razvoj

Razvoj najemniških vojska in plačancev do francoske revolucije je zelo zanimiv, pravi mag. Zvezdan Markovič, ker so te najemnike v 17. stoletju oblikovali v neke enote, ki so začetek današnjih bataljonov in polkov.  Predvsem s pojavom "landknehtov-landsknecht" v nemških deželah, to pomeni tudi kakovosten preskok v organizaciji vojaštva, in vpliva na manjši zaton priljubljenosti švicarskih najemnikov v tistem času. Ena tistih dežel, ki je prednjačila v organizaciji najemnikov je bila Prusija, ki je nekako uspela združiti poveljevanje, dril in učinkovitost na bojišču. Sicer pa se po francoski revoluciji  začnejo razvijat velike stalne armade in najemniki počasi izgubljajo pomen, kot so ga imeli.

Landsknecht-i, najemniški vojaki, 1530.

foto: Daniel Hopfer,

 

Med obema vojnama

Ta čas je zelo zanimiv, prelomen in pomemben.  Saj v tem obdobju poleg armad delujejo tudi najemniške vojske. Če pogledamo na primer, najbolj znano Francosko tujsko legijo je to tipična predstavnica najemniške vojske, ki je nastala po francoski revoluciji. Mag. Zvezdan Markovič doda, da ima  zato ta dve fazi razvoja. Prvo od ustanovitve (ustanovljena je bila 1831) do konca 18. stoletja, in drugo, do nekje leta 1930, ko vključuje v svoje vrste domoljube, ki se borijo za potrebe francoske države. Po tem letu pa vidimo razvoj v smeri obvladovanja francoskih kolonialnih posesti, saj njene enote pošiljajo izven domačega ozemlja. Enote legije pa so delovale tudi v času I. in II. svetovne vojne, kjer so dosegale pomembne rezultate še doda, mag. Markovič.

Sicer pa se za našo zgodovino odpira tudi vprašanje prostovoljcev in dobrovoljcev, ki so se borili v različnih vojskah na tleh Balkana. Nekateri poenostavljeno pravijo, da so delovali na prostovoljni osnovi, vendar pa so bili za svoje delovanje tudi na nek način plačani. Zato lahko trdimo, da so bili najemniki zelo prisotni v obeh svetovnih vojnah.

Španska tujska legija

Druga taka najemniška vojska je bila Španska tujska legija. Tudi ta ima zanimivo zgodbo, delovati je začela leta 1920, ko želi Španija za vsako ceno obvladovati svoja kolonialna ozemlja v Afriki, predvsem v Maroku. Takrat ustanovijo enote, ki pa vključujejo predvsem tujce. Kasneje v španski državljanski vojni se je španska tujska legija odkrito postavila na stran frankistov, na stran generala Franca, in s tem bistveno pripomogla k njihovi zmagi.

 

Španska legija v Malagi, 2009.

foto: Eduardo Huelin.

Francoska legija tujcev

"Legio, patria nostra!"

Po mnenju mnogih je med najemniškimi vojskami najbolj  usposobljena Francoska legija tujcev in kar nekaj Slovencev je od njenega nastanka služilo v njenih enotah. Nekateri jo poveličujejo in hvalijo, drugi pa zanjo ne najdejo lepih besed. Sicer pa velja nenapisano pravilo, da se legionarja nikoli ne vpraša o njegovi preteklosti, in ali je koga v času službovanja v legiji ubil, pravi nekdanji legionar  Robert Markuš. Ta opozarja, da je treba tudi Legijo razumeti kot profesionalno vojsko, ki je del francoskih oboroženih sil, saj nosi oznake francoske vojske. In kadar gredo legionarji na misije v tuje države, potujejo s francoskim potnim listom. Poleg tega plačujejo tudi vse davščine, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje francoski državi.

Kljub temu pa leti na legijo veliko očitkov, da so v njej samo kriminalci, morilci, tatovi, kar po oceni Markuša niti slučajno ne drži. Konec koncev legionarji po določenem času dobijo francosko državljanstvo, z vsemi potrebnimi dokumenti. Markuš poleg tega doda, da je prvih pet let služi v legiji kot najemnik in nato ostalih 10 let kot profesionalni vojak.

Ta upokojeni legionar gleda na legijo izredno pozitivno, in mu je celo žal, da se ni vanjo vključil prej kot se je, namesto pri 27 bi  moral vstopil vanjo že z 18 leti. Na svetu namreč ni ustanove, ki bi sprejela pod svojo streho popolnega tujca in mu nudila popolnoma vse, sicer res v zameno za zvestobo in njegovo življenje, vendar pa se je za vstop vsakdo odločil sam, ni ga k temu prisilila ali ga prišla iskati legija.

 

Pomen legije je podoben, kot velja za vse oborožene sile, poveljuje ji francoski predsednik, in deluje v interesu Francije, EU, ali OZN. Legija pa si je svoj pomen pridobila skozi 200-letno zgodovino, ki je bila pozitivna, še doda nekdanji legionar Markuš. Legija je po njegovem neusmiljena in uspešna in deluje kot družina, ne kot delovna enota ali tovarna. Legija je način življenja, ni služba, vanjo se ne gre zjutraj in se ob dveh popoldne delo konča. O legiji je Markuš napisal dve knjigi, da bi nalil javnosti čistega vina o tem kaj legija je in kaj ni.

 

 

V legiji je sicer res lahko nekaj avanturistov, meni Markuš,  da bi pa bila leglo morilcev in posiljevalcev, pa ne drži. Vanjo vstopi ogromno ljudi in od osmih sprejmejo le enega, ki izpolnjuje vse pogoje, ne samo fizične ampak tudi psihične.

V legiji namreč obstaja notranja varnostna služba -legionarji ji rečejo gestapo - ki natančno preveri vsakega kandidata in njegovo preteklost, zato vanjo ne more vstopiti nihče s kriminalno zgodovino. Res pa je, da so na začetku delovanja legije, vanjo vstopili  predvsem francoski državljani, ki so storili manjša kazniva dejanja in so jim dali na izbiro kazen ali vstop v legijo. Zato se jih je veliko raje odločilo za legijo.

Precej pa je k negativni podobi legije naredila tudi antipropaganda. Če bi v državah od koder so in še prihajajo fantje, govorili resnico, bi države, še posebno nekdanja Jugoslavija, pa tudi današnja Slovenija ostali brez vojakov, saj bi v legijo vstopilo še več mladih fantov, kot jih je, in kot jih še danes. Tako pa so širili laži, da vsakega, ki preživi, na koncu ubijejo legionarji sami, da mu  poberejo denar, da ga bodo zasledovali in zaprli, če bo dezertiral, Markuš pravi, da to absolutno ne drži. Sam pozna tri dezerterje, pa jih do danes še nihče ni zaradi tega ubil.

Kakšni vojaki so Slovenci? So zelo priznani, odgovarja Markuš, vsi, ki jih pozna, so bili uspešni in cenjeni. Nadrejeni so jih imeli radi in so jih spoštovali. Legija je s Slovenci zelo zadovoljna, še doda.

 

Drugačen pogled

Dr. Uroš Svete, ob tem pove, da Francija ni edina država, ki najema tujce za sodelovanje v svojih oboroženih silah. Poznamo tudi recimo Gurkha v Veliki Britaniji, najemnike imajo tudi nekatere druge države. Sicer pa za Francijo najem ni problem, pri legiji ne gre za neke klasične najemnike, ker ti v zgodovini niso delovali v okviru države, v primeru Francoske tujske legije pa delujejo prav v okviru nacionalnih oboroženih sil. In tudi v okviru mednarodnega prava njihov status ni problematičen, je pa to lahko v državah, od koder ti vojaki prihajajo.

Zakaj med najemnike in plačance?

Eden glavnih motivov je izziv za mlado generacijo, ki zapade v krizo meni dr. Uroš Svete. Mladi tako iščejo neke življenjske priložnosti, cilje, izhode,  pa tudi avanture,  in z vstopom  v legijo  lahko  radikalno prelomiš s svojo preteklostjo. V zgodovini se je pokazalo, da so številni, ki so prekršili zakon, našli zatočišče v najemniških vojskah. Razlogov za vstop v legijo ali podobne enote je še več, meni dr. Svete, ki doda, da je danes tu tudi moment, ko je veliko odsluženega vojaškega kadra,  predvsem moških, ki po dopolnjeni starosti 45 let, ne morejo biti več poklicni vojak. Zato lahko iščejo nove izzive v najemniških enotah, saj pogrešajo adrenalin iz časov njihovega služenju v vojski, in ga iščejo tam kjer ga lahko najdejo. To pa ponujajo nove oblike zasebnih vojaških in podobnih podjetjih, ki delujejo podobno kot vojaške enote.

Razlogi, zakaj se nekdo odloči za najemnika, so zelo različni, potrdi tudi mag. Zvezdan Markovič. Prve najemniške formacije iz zgodovine kažejo celo paleto vzrokov, zakaj so se posamezniki odločili za najemništvo. Eno je želja po novih doživetjih, drugo, da marsikdo ne najde zaslužka za preživetje, tretji pa želijo tudi na tak način spoznati svet. So pa tudi primeri, ko so v legijo vstopili tisti, ki so skušali skriti svojo kriminalno preteklost, saj so tako lahko prikrili vse sledi o sebi.

Kakšna pa bo prihodnost najemniških vojska?

Mag. Zvezdan Markovič, vidi perspektivo najemnikov tudi v preoblikovanju večjih in manjših armad v poklicne vojske, tak proces pa je zelo dolgotrajen. Glede na razvoj in potrebe, ko hočejo države imeti hitre in učinkovite enote, ki lahko posredujejo kjerkoli, verjame, da najemniške vojske nikakor ne bodo izginile. Konec koncev so v zgodovini človeštva prisotne že najmanj od srede 2. tisočletja pred našim štetjem.


07.07.2019

Poldrugo stoletje tekmovalne naveze med človekom in konjem na Murskem polju

Aprila letos je minilo 145 let od ustanovitve Dunajskega kasaškega kluba, ki velja za najstarejši tovrstni klub v Evropi. Pet mesecev in dva dni pozneje so v Ljutomeru – med križema na Lokavskem polju in Globetkinem mostu – priredili prve konjske dirke. Bile so uspešno izvedene in dobro obiskane, zato so Prleki konec avgusta 1874 poslali dopis Štajerski kmetijski družbi v Gradcu. V njem je Avgust pl. Schenkel, predsednik ljutomerske podružnice te družbe, pojasnil, da je bil na zborovanju tamkajšnjih rejcev konj sprejet sklep, da bodo za izboljšanje kakovosti konjereje in prepoznavnosti ljutomerskega konjskega trga vsako leto pripravili tekmo z enovpregami. Društvo za dirkanje s kobilami v kasu, predhodnik današnjega Kasaškega kluba Ljutomer, je bilo registrirano maja 1875 – dobro leto za Dunajskim. Letos bo tako minilo 145 let od prvih konjeniških prireditev v Ljutomeru, zato bomo v Sledeh časa obiskali muzej Ljutomerski kasač in se ustavili ob najpomembnejših postajah tega športa v obdobju zadnjega nekaj manj kot poldrugega stoletja.


30.06.2019

Ivan Rudolf

Minilo je 120 let od rojstva Ivana Rudolfa, manj znanega primorskega rojaka, ki se je rodil in živel v obdobju, polnem usodnih izzivov. Ko se ga spominjamo danes, govorimo o zavednem Slovencu, o borcu za severno in zahodno mejo, o obveščevalcu zahodnih protifašističnih sil, oblikovalcu prekomorskih vojaških enot, liberalcu in demokratu. Oddajo sledi časa o njegovem delu in življenju je pripravil Jurij Popov.


23.06.2019

Sveča je dogorela

V mesecu, ko praznujemo prvo obletnico svetovnega dneva čebel, Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa pripravlja miniserijo o teh neverjetnih žuželkah. V eni prejšnjih oddaj nam je predstavil ključna imena slovenskega čebelarstva, v tokratni pa nas pelje po sledeh obrti, ki je bila neposredno vezana na čebelarstvo. Pred nekaj meseci so namreč v Slovenskem etnografskem muzeju postavili celotno Svečarsko in lectarsko delavnico, ki jo je družina Krbavčič dolga desetletja vodila na Trubarjevi cesti v Ljubljani. O postavitvi, pa tudi preteklem in zdajšnjem trenutku svečarstva in medarstva v oddaji Sledi časa.


16.06.2019

50 let Alana Forda

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


09.06.2019

Zgodovinski portret misijonarja dr. Ignacija Knobleharja

Dr. Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu na Dolenjskem. Že kot sedemnajstletni mladenič je zelo rad prebiral misijonska pisma Frederika Ireneja Barage, odločitev, da bo tudi sam postal misijonar, pa je v njem dozorela leta 1837, ko je kot gimnazijec v Novem mestu poslušal Baragovo pridigo. Po študiju na liceju v Ljubljani se je leta 1839 vpisal na ljubljansko bogoslovje in potem šolanje nadaljeval v Rimu, kjer je bil leta 1845 posvečen v duhovnika. Čez dve leti je prvič stopil na afriška tla in leta 1848 postal apostolski vikar v Kartumu, kjer je bila ustanovljena prva od treh Knobleharjevih misijonskih postaj v Sudanu. V porečju Nila je nato deloval celo desetletje ter poleg pastoralnega dela z domačini in prizadevanj za odpravo suženjstva veliko svojega časa namenjal tudi raziskovanju in opisovanju etnografskih značilnosti »dežele ob robu ekvatorja«. Izdal je tudi knjigo »Potovanje po beli reki« in zbiral etnološke predmete med ljudstvi v južnem Sudanu, domačini pa so ga poimenovali Abuna Soliman, kar v prevodu pomeni »naš oče Salomon«.


02.06.2019

Podeželski zdravniki

Dostop do zdravstvene oskrbe je za tiste, ki živijo v odmaknjenih krajih, še vedno zelo otežen. Še posebno če govorimo o ranljivih skupinah prebivalstva. Zato so si ljudje že od nekdaj pomagali sami ali pa so se zatekali k domačim zdravilkam in zdravilcem. Ti so jim skušali olajšati težave z zdravilnimi zelišči in med drugim tudi z magičnimi pripomočki, kot so recimo zagovori in uroki. Zato ni čudno, da je bilo zdravilk in zdravilcev na podeželju precej, predvsem zato, ker ljudje niso imeli dostopa do uradnih zdravnikov. Če pa so do zdravnika le nekako prišli, je bil vsak obisk pri njem zelo drag, tega pa si revni prebivalci niso mogli privoščiti. Tudi obiski zdravnikov na domu so bili bolj ali manj redki, odvisno od socialnega, premoženjskega statusa bolnika. Pa vendar lahko v zadnjih 100 letih naletimo na vrsto zdravnikov, ki so svoje delo opravljali predvsem na terenu. Danes so terenske zdravnike zamenjali družinski, ki delajo v zdravstvenih ustanovah in se med dežurstvi odpravijo tudi na teren. Tam pa svoje delo vestno opravljajo tudi patronažne sestre in bratje. In po sledeh zdravstva na terenu bomo šli v današnji oddaji Sledi časa; njen avtor je Milan Trobič.


26.05.2019

Sledi časa

Ob vseh kataklizmičnih prerokbah zadnjih časov je najbolj zanimiva tista, ki govori o koncu sveta zaradi izumrtja čebel. Da bi mogočni človeški rod izumrl, ker bi prej k izumrtju prisilil čebele, se zdi skoraj neverjetno, a če že ne gre verjeti čebelarjem, gre mogoče verjeti soodvisnosti kot glavnemu principu narave. V tednu, ko čebele po najuspešnejši akciji slovenske diplomacije v njeni zgodovini doživljajo svoj globalni trenutek, se v oddaji Sledi časa podajamo v preteklost. Pa ne v preteklost čebel – te so na planetu dlje kot človek – temveč v zgodovino čebelarstva. Slovenskega čebelarstva. Nekaj ikon je splošno znanih povprečno informiranemu Slovencu, kdo pa so še ljudje, ki so zgradili slovenske panje?


19.05.2019

Zadnja seja Zveznega zbora skupščine Jugoslavije

Pred slabimi tridesetimi leti je potekala zadnja seja Zveznega zbora Skupščine Jugoslavije, ki je imela hkrati še zbor republik in pokrajin. Leta 1991 se je vrenje v nekdanji državi približevalo vrelišču zato nesoglasij ter sovražnosti, ki so pripeljale do krvavega razpada nekdaj skupne države, ni bilo več mogoče zaustaviti. Osmega maja letos so se v Ljubljani srečali nekateri slovenski delegati, ki so sestavljali delegacijo v zveznem zboru, v katerem je bilo po 30 predstavnikov iz vsake republike in po 20 iz obeh avtonomnih pokrajin. Čeprav so spomini v skoraj treh desetletjih že nekoliko zbledeli, so v večurnem klepetu razmišljali o viharnih časih in tudi o prizadevanjih slovenske delegacije, da bi se jugoslovanska kriza rešila drugače. Nekatera pričevanja bodo osvežila spomin v današnji oddaji Sledi časa. Pripravil jo je Marjan Rogelj. .


12.05.2019

Severna meja

Od leta 1845 do leta 1940 je nastalo 14 različic severne meje, ki naj bi ločevala slovenski svet od nemškega. Pozneje je nastala še ena. To je meja, ki je nastajala v dolgem zgodovinskem ciklusu vse od devetega stoletja naprej. V tem obdobju se je ozemlje na katerem živimo Slovenci, skrčilo za več kot tri četrtine. Eno ključnih let za oblikovanje naše severne meje je bilo leto 1919, leto po koncu prve svetovne vojne. V Evropi so nastajale nove države in celina je bila polna mejnih sporov. Za našo severno mejo so bili ključni general Maister, ki je zasedel Maribor, nadporočnik Malgaj je odigral odločilno vlogo v Slovenj Gradcu, ki je 8. maja 1919 padel v roke Avstrijcev, že naslednji dan pa bil osvobojen, zaradi sodelovanja pri zmanjševanju vpliva madžarske sovjetske republike, pa je država SHS dobila Prekmurje. Oddajo je pripravil Jurij Popov.


05.05.2019

Jara gospoda

Jedro vsakršnega leposlovja je fikcija, izmišljen niz dogodkov, skupina izmišljenih likov – preprosto ubesedena avtorjeva domišljija. Leposlovna besedila sicer lahko pripovedujejo o resničnih osebah ali preverjenih zgodovinskih dogodkih; to še posebno velja za tista, ki so nastajala v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja, v obdobju literarne smeri realizma (in pozneje naturalizma). To je zahtevalo verodostojno pisanje o vsem, kar so književniki opazili okoli sebe. S tem, ko je prikazovanje realnega sveta postalo norma književnih ustvarjalcev, pa je leposlovje tistega obdobja postalo uporaben (sekundarni) vir za historične znanosti. Tokratne Sledi časa se bodo sprehodile po književnih odlomkih, iz katerih lahko izluščimo zanimive podatke o ohlapno definiranem in – predvsem zaradi poznejše propagande – slabo razumljenem svetu slovenskega meščanstva in izobraženstva. Obdobje realizma v književnosti je namreč tudi čas, ko je bil meščanski sloj na Slovenskem na vrhuncu svoje politične in ekonomske moči. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič. »Borje je trg na Kranjskem /…/ Da trg ni brez župana in dekana, tega ni treba omenjati; celo finančna straža ali, kakor ji ljudstvo pravi, ,iblajtarji', so zastopani. Poleg teh uradnih dostojanstvenikov biva v trgu tudi primerno mnogo premožnih obrtnih in trgovskih rodovin, katere smemo glede izobraženja staviti kolikor toliko v eno socialno vrst z uradnimi osebami. In kadar osnuje čitalnica v trgu veselico, pošlje tudi bližnja okolica, kjer biva po raznih gradovih in gradičih nekaj gospode, dobršno število obiskovalcev.« Janko Kersnik (1852–1897): Ciklamen


28.04.2019

Everest

Pred štiridesetimi leti je peščica slovenskih alpinistov zmrzovala na višini 7520 metrov. Nekaj šotorov tabora IV na pobočju Mount Everesta se je imenovalo »Krka«. Ko je orkanski veter skoraj za teden dni odpravo prikoval na mestu, je do 27. aprila končno premagala dva kilometra in pol dolg greben. A do 13. maja sta jo čakala še dobra dva tedna garanja. Ob 40. obletnici jugoslovanske odprave na Everest poslušajmo nekaj zanimivih spominov, ki jih je v oddaji Sledi časa strnil Viki Grošelj, tokratni sogovornik Marka Radmiloviča.


21.04.2019

Prva pot mojstra Plečnika iz Ljubljane v Prekmurje

To pomlad mineva 95 let od takrat, ko je Ivan Baša, župnik v Bogojini v Prekmurju, zaprosil arhitekta Jožeta Plečnika za načrt za novo župnijsko cerkev Gospodovega vnebohoda. Mojster se je odzval, pripravil dva načrta in se septembra 1924 z večernim vlakom iz Ljubljane odpravil v Radence, kjer je prenočil in se naslednji dan prvič srečal s Slovensko krajino, kot so tedaj rekli Prekmurju. Bil je presenečen nad tem, kar je doživel, še zlasti če upoštevamo, da so bila prav dvajseta leta njegovo najustvarjalnejše obdobje pri prenovi gradu Hradčani v Pragi, kamor ga je osebno povabil tedanji češkoslovaški predsednik Tomaš Masaryk. Plečnikovo občutenje ravnice ob Muri in njenih ljudi je povzročilo, da je opustil dve pripravljeni različici načrta za bogojinsko cerkev in se oprijel tretje, povsem nove, s precejšnjo vključitvijo elementov in simbolike prekmurskega okolja. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.


14.04.2019

Freska Svete nedelje v Crngrobu

Na to, da je nedelja najsvetejši dan v tednu, je vernika v poznem srednjem veku v alpskem prostoru opominjal tudi poseben ikonografski motiv, imenovan Sveta nedelja. Gre za likovno upodobitev trpečega Kristusa, ki mu povzročamo še večje trpljenje, kadar se v nedeljo lotimo vsakdanjih del in opravil. Med najpomembnejše Svete nedelje v Evropi sodi stenska poslikava na pročelju romarske cerkve Marijinega vnebovzetja v Crngrobu blizu Škofje Loke. Ta freska nam s svojimi miniaturnimi upodobitvami nudi edinstven vpogled v srednjeveški način življenja na naših tleh. Na njej med drugim vidimo delo kmetov in obrtnikov, prostočasne dejavnosti, orodje in oblačilno kulturo.


07.04.2019

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


31.03.2019

Fran Ramovš

Zgodilo se je 3. decembra leta 1919 dopoldne. Kraj dogajanja je bil Deželni dvorec v Ljubljani, natančneje deželna zbornica. Doktor Fran Ramovš, takrat star 28 let in že mednarodno uveljavljen in cenjen slavist, je imel prvo predavanje na komaj ustanovljeni Univerzi v Ljubljani, prvi po razpadu Avstro-Ogrske. Ni znano, ali gre za slučaj ali ne, toda prvo predavanje je bilo na Prešernov rojstni dan, tema pa historična gramatika slovenskega jezika. Tudi ni znano, koliko slušateljev je poslušalo njegovo prvo predavanje, vendar je znano, da je bilo na novi univerzi, ki te dni slavi 100-letnico obstoja, vpisanih 942 študentov, od tega le 28 žensk.


24.03.2019

Pristati v Piranskem zalivu

Turizem, že sam po sebi zanimiv pojav, ima še bolj navdihujočo zgodovino. Človek bi domneval, da se je razvijal postopno, tako kot vse preostale industrije. Vendar ne! Turizem je bil izumljen z eno samo potezo, z božjim vzgibom, če hočete. Hočemo poudariti, da so vsi turistični triki, obredja in navade, kot tudi velika večina turistične infrastrukture, z nami že vse od tistega dne, ko si je Thomas Cook, ta ozdravljeni alkoholik, izmislil množični turizem. Meka slovenskega turizma, ki je hkrati laboratorij za vse zgoraj navedene trditve, je seveda Portorož in v tokratnih Sledeh časa bomo zgodovino turistični Portorož navili do konca. Oddaja z naslovom Pristati v Piranskem zalivu pripoveduje zgodbo o nenavadni, a redni letalski liniji, ki je Portorož povezovala s svetom sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja.


17.03.2019

Uboštevni redovi

Srednjeveški položaj Rimskokatoliške cerkve je bil precej drugačen od današnjega, saj je imela glavno vlogo na tako rekoč vseh ravneh življenja. V tem obdobju, pa seveda že tudi prej, so nastajale redovne skupnosti, kjer so izpostavljali predvsem preprostost, nravno čistost in uboštvo. Pri tem pa se je pojavilo različno imenovanje teh redovnih skupnosti. Tako je bilo dolgo časa uveljavljeno ime beraški redovi, pozneje ubožni, zdaj pa se je uveljavilo imenovanje uboštveni redovi. Ti so bili v času nastanka po svoji organizaciji nekaj čisto novega. Strogo uboštvo ni vezalo le posameznikov, ampak tudi skupnost, samostan, cerkev. Preživljali so se z ročnim delom in z miloščino. V zameno so ljudem oznanjali božjo besedo in pomagali pri pastoralnem delu. V dobi, ko se je precejšnji del duhovščine predajal bogastvu in uživanju, ko so se pojavljala krivoverstva, so uboštveni redovi vključevali nove življenjske tokove in tako postali nosilci tedanje reforme Cerkve. V oddaji Sledi časa, bomo predstavili uboštvene redove nekoč in danes in spregovorili tudi o pečatu, ki so ga pustili v arhitekturi.


10.03.2019

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


03.03.2019

Jadralna šola Bloke

Bloke že od nekdaj slovijo kot zibelka slovenskega smučanja, malo manj pa je znano, da bi jih lahko poznali tudi kot zibelko slovenskega jadralnega letalstva.


24.02.2019

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


Stran 14 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov