Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celotno obrobje severno-italijanske ravnine, pa tudi Vipavske doline je bilo vpeto v trgovino z ledom. Ta je cvetela v prvi polovici 19. stoletja in s koncem prve svetovne vojne zamrla. Ponovno so jo začasno in na zelo omejenem področju Trnovskega gozda oživeli v začetku 50-let minulega stoletja. Potrebe po ledu so bile zelo velike, in v zimskem času, niso mogli skladiščiti ledu iz rek ali jezer, ker ga je bilo preprosto premalo. Zaradi tega so iskali vire ledu na področju Alp in na Trnovskem gozdu. Poleg tega pa so bile za pridobivanje ledu znane tudi kraške jame na planotah Snežnika, Kočevskih gozdov in Hrušice.
Mala Lazna,razcep z Paradano.
Na Notranjskem in v preostalih predelih naše države pa so zime dovolj ostre in so led veliko laže in ceneje sekali na zaledenelih rekah, jezerih in bajerjih. Potem so ga shranili v posebej za to zgrajenih kleteh; v njih je zdržal vse leto in gostilničarji in mesarji so ga uporabljali za shranjevanje živil. Za ledarstvo je bil zanimiv Trnovski gozd, predvsem Paradana, in na drugi strani območje Nanosa, pravi dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.
Povedal je, da sta ti območji, Trnovski gozd in Nanos, postali zanimivi za ledarstvo šele po dograditvi cest. Iz Nanosa so led prenašali v Vipavo, porabili pa so ga tudi za pašo na nanoški planoti. Še večji zagon pa je ledarstvu dala železnica; takrat se je pokazala prednost ledene jame Paradane v Trnovskem gozdu.
Vhod v jamo Paradano je na nadmorski višini 1.100 metrov. Leži v kotanji, v kateri se zadržuje hladen zrak. Tam je bil prvič na svetu opisan pojav toplotnega in vegetacijskega obrata. Opazili so, da leži v kotanjah hladen zrak in da se zato tudi vegetacija spreminja. Globlje ko gremo proti dnu kotanje, bolj se spreminja, saj je tam zelo hladno. Moralo pa bi biti obrnjeno. To so po pravici najprej pripisali toplotnemu obratu, geografi pa so k temu dodali še lego vhoda. Vendar pa se to ne sklada z dejstvi. Leta 1880 je namreč naravoslovec Fugger z znanjem fizike in termike ugotovil, da se led v jamah ne more obdržati vse leto, če ni močne zračne cirkulacije, ki v hladni polovici leta deluje, v topli pa ne.
Vhodni del Paradane.
foto: Drago Korenč.
Ledena sveča.
Ledeno tihožitje.
Ledarstvo je kot posebnost poniknilo v zgodovino z razvojem modernih strojev, ki so začeli izdelovati led. Ta je poleg soli ( pa tudi sladkorja) zagotovo eden najpomembnejših konzervansov, ki so jih ljudje uporabljali stoletja dolgo. Največji razcvet pa je ledarstvo doživelo z razmahom industrijske revolucije. Takrat ledu niso uporabljali le za hranjenje živil, ampak so si z njim pomagali tudi ulični sladoledarji, poleg tega pa so takrat izumili hladilno pove Boris Blažko samostojni muzejski tehnik- oblikovalec iz Goriškega muzeja.
Društvo Doli- društvo za ohranjanje lokavskega izročila, deluje že 28 let. Najprej je bilo fantovska skupina, potem so se njegovi člani začeli ukvarjati z zbiranjem in ohranjanjem nesnovne dediščine, predvsem izročila furmanov. Zbrali so zadnja izročila mož, ki so tovore prevažali z vozovi. Na Trnovski planoti, ki je bila državni gozd, so se uveljavljali drugačni načini vožnje kot drugje po državi. To pa je pomenilo, da so v nekaterih pogledih celo prednjačili pri načinih vožnje lesa in drugih tovorov. Člani društva so te načine skušali obuditi, med njimi tudi prevoze ledu; vozili so ga v Postojno, Ajdovščino in drugam. Take furnge, furenge- ali prevozi so bili zelo zanimivi za ljudi, saj so led vozili poleti. Vendar pa ga niso smeli vzeti iz jam, saj jim tega Zavod za varstvo narave ni dovolil, ker so ledene jame v Paradani zaščitene in tudi ker led v jamah izginja.
Na fotografijah, ki so dodane, avtor je Boris Blažko, lahko vidimo celoten potek priprave, izdelave, in vožnje ledu.
Trnovska planota je bila državni gozd, ki je spadal pod avstro-ogrsko mornarico. Poraba lesa je bila zato velika. Ob tem so bile tudi ledenice državne in led so lahko izkoriščali le s koncesijo, za to pa je bilo treba plačati davek. Ta led ni bil porabljen za potrebe sladoledarjev, ampak je bil namenjen za ladje.
Boris Blažko opozori, da so tedaj rekli, da so ta led vozili v Aleksandrijo, v Egipt. Tja so izvažali hlajenje in tam so potem vodo iz staljenega ledu prodali.
Tako so morali ladijske hladilne komore napolniti z velikimi količinami ledu. Ko je prišlo naročilo, so trnovski »furmani« vse noči vozili led v pristanišče, dokler niso napolnili ladje ali skladišča. Vozili so ga ponoči, pri tem so ga izolirali, za to pa so uporabljali cerade, vejevje in listje. Če je bilo povpraševanje veliko, so ga lomili tudi iz kalov in ga vozili iz skladišč ali shramb. V Tihi dolini, na Predmeji, je recimo še ohranjena shramba za led.
Najbolj znani družini, ki sta obogateli z ledom oziroma vodo, sta bili po domače Štemč in Ferluga. Gospodarja sta sezonsko najemala delavce za spravilo ledu. Tega so redkeje sekali, raje so ga žagali, saj so potrebovali bloke. Led so vlekli s posebnimi kleščami in kljukami. V Paradani je obstajala tudi dvižna naprava zanj. Vse skupaj je bilo namreč zelo nevarno, vendar pa Boris Blažko za smrtne žrtve ne ve. Led so naložili na vozove in odpeljali naprej; to so delali poleti, pozimi pa ne. Na Predmeji obstaja tudi brezno, v katerega so ljudje shranili pridelke kot v vaško kaščo.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Celotno obrobje severno-italijanske ravnine, pa tudi Vipavske doline je bilo vpeto v trgovino z ledom. Ta je cvetela v prvi polovici 19. stoletja in s koncem prve svetovne vojne zamrla. Ponovno so jo začasno in na zelo omejenem področju Trnovskega gozda oživeli v začetku 50-let minulega stoletja. Potrebe po ledu so bile zelo velike, in v zimskem času, niso mogli skladiščiti ledu iz rek ali jezer, ker ga je bilo preprosto premalo. Zaradi tega so iskali vire ledu na področju Alp in na Trnovskem gozdu. Poleg tega pa so bile za pridobivanje ledu znane tudi kraške jame na planotah Snežnika, Kočevskih gozdov in Hrušice.
Mala Lazna,razcep z Paradano.
Na Notranjskem in v preostalih predelih naše države pa so zime dovolj ostre in so led veliko laže in ceneje sekali na zaledenelih rekah, jezerih in bajerjih. Potem so ga shranili v posebej za to zgrajenih kleteh; v njih je zdržal vse leto in gostilničarji in mesarji so ga uporabljali za shranjevanje živil. Za ledarstvo je bil zanimiv Trnovski gozd, predvsem Paradana, in na drugi strani območje Nanosa, pravi dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.
Povedal je, da sta ti območji, Trnovski gozd in Nanos, postali zanimivi za ledarstvo šele po dograditvi cest. Iz Nanosa so led prenašali v Vipavo, porabili pa so ga tudi za pašo na nanoški planoti. Še večji zagon pa je ledarstvu dala železnica; takrat se je pokazala prednost ledene jame Paradane v Trnovskem gozdu.
Vhod v jamo Paradano je na nadmorski višini 1.100 metrov. Leži v kotanji, v kateri se zadržuje hladen zrak. Tam je bil prvič na svetu opisan pojav toplotnega in vegetacijskega obrata. Opazili so, da leži v kotanjah hladen zrak in da se zato tudi vegetacija spreminja. Globlje ko gremo proti dnu kotanje, bolj se spreminja, saj je tam zelo hladno. Moralo pa bi biti obrnjeno. To so po pravici najprej pripisali toplotnemu obratu, geografi pa so k temu dodali še lego vhoda. Vendar pa se to ne sklada z dejstvi. Leta 1880 je namreč naravoslovec Fugger z znanjem fizike in termike ugotovil, da se led v jamah ne more obdržati vse leto, če ni močne zračne cirkulacije, ki v hladni polovici leta deluje, v topli pa ne.
Vhodni del Paradane.
foto: Drago Korenč.
Ledena sveča.
Ledeno tihožitje.
Ledarstvo je kot posebnost poniknilo v zgodovino z razvojem modernih strojev, ki so začeli izdelovati led. Ta je poleg soli ( pa tudi sladkorja) zagotovo eden najpomembnejših konzervansov, ki so jih ljudje uporabljali stoletja dolgo. Največji razcvet pa je ledarstvo doživelo z razmahom industrijske revolucije. Takrat ledu niso uporabljali le za hranjenje živil, ampak so si z njim pomagali tudi ulični sladoledarji, poleg tega pa so takrat izumili hladilno pove Boris Blažko samostojni muzejski tehnik- oblikovalec iz Goriškega muzeja.
Društvo Doli- društvo za ohranjanje lokavskega izročila, deluje že 28 let. Najprej je bilo fantovska skupina, potem so se njegovi člani začeli ukvarjati z zbiranjem in ohranjanjem nesnovne dediščine, predvsem izročila furmanov. Zbrali so zadnja izročila mož, ki so tovore prevažali z vozovi. Na Trnovski planoti, ki je bila državni gozd, so se uveljavljali drugačni načini vožnje kot drugje po državi. To pa je pomenilo, da so v nekaterih pogledih celo prednjačili pri načinih vožnje lesa in drugih tovorov. Člani društva so te načine skušali obuditi, med njimi tudi prevoze ledu; vozili so ga v Postojno, Ajdovščino in drugam. Take furnge, furenge- ali prevozi so bili zelo zanimivi za ljudi, saj so led vozili poleti. Vendar pa ga niso smeli vzeti iz jam, saj jim tega Zavod za varstvo narave ni dovolil, ker so ledene jame v Paradani zaščitene in tudi ker led v jamah izginja.
Na fotografijah, ki so dodane, avtor je Boris Blažko, lahko vidimo celoten potek priprave, izdelave, in vožnje ledu.
Trnovska planota je bila državni gozd, ki je spadal pod avstro-ogrsko mornarico. Poraba lesa je bila zato velika. Ob tem so bile tudi ledenice državne in led so lahko izkoriščali le s koncesijo, za to pa je bilo treba plačati davek. Ta led ni bil porabljen za potrebe sladoledarjev, ampak je bil namenjen za ladje.
Boris Blažko opozori, da so tedaj rekli, da so ta led vozili v Aleksandrijo, v Egipt. Tja so izvažali hlajenje in tam so potem vodo iz staljenega ledu prodali.
Tako so morali ladijske hladilne komore napolniti z velikimi količinami ledu. Ko je prišlo naročilo, so trnovski »furmani« vse noči vozili led v pristanišče, dokler niso napolnili ladje ali skladišča. Vozili so ga ponoči, pri tem so ga izolirali, za to pa so uporabljali cerade, vejevje in listje. Če je bilo povpraševanje veliko, so ga lomili tudi iz kalov in ga vozili iz skladišč ali shramb. V Tihi dolini, na Predmeji, je recimo še ohranjena shramba za led.
Najbolj znani družini, ki sta obogateli z ledom oziroma vodo, sta bili po domače Štemč in Ferluga. Gospodarja sta sezonsko najemala delavce za spravilo ledu. Tega so redkeje sekali, raje so ga žagali, saj so potrebovali bloke. Led so vlekli s posebnimi kleščami in kljukami. V Paradani je obstajala tudi dvižna naprava zanj. Vse skupaj je bilo namreč zelo nevarno, vendar pa Boris Blažko za smrtne žrtve ne ve. Led so naložili na vozove in odpeljali naprej; to so delali poleti, pozimi pa ne. Na Predmeji obstaja tudi brezno, v katerega so ljudje shranili pridelke kot v vaško kaščo.
Kako se je prehranjevalo plemstvo v Habsburških deželah in na Kranjskem v 18. stoletju? Iz kakšnih materialov je bilo njihovo jedilno posodje in kako je bilo oblikovano? Ter ne nazadnje, kaj se je največkrat znašlo na njihovih jedilnih mizah, kako so jim hrano in pijačo postregli in kakšni načini strežbe so bili »zapovedani« za različne priložnosti in za različna omizja? Na ta in še kopico drugih vprašanj bomo skušali odgovoriti v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Dušan Berne.
Človek si v želji, da se spomin nanj ne bi izgubil, že stoletja prizadeva, da bi premagal obličje smrti in postal nesmrten. Kakšno vlogo imajo pri tem posmrtne maske? So bile izdelane le za ohranjanje spomina za kasnejše rodove ali za graditev nacionalne identitete? Kako je s posmrtnimi maskami v Sloveniji? V okviru Društva za domače raziskave poteka raziskava z naslovom Odlivanje smrti, ki se osredotoča na posmrtne maske v slovenskih javnih zbirkah - muzejih, knjižnicah, arhivih. Gre za odlitke obrazov znanih slovenskih umetnikov in politikov, ki so zaznamovali prejšnji stoletji. Kdo so bili upodobljenci in kdo umetniki, ki so posmrtne maske izdelovali - o tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Nihče si ni mislil, da bo šlo tako težko… Življenje v bivši državi, oddaljeno že četrt stoletja, še zmeraj noče zbledeti. Še več; skozi mnoge točke postaja vse bolj prisotno. Pojav, imenujemo ga »jugonostalgija,« je zadnja leta dovolj živ, da se ga je zavedla tudi resna znanost. Nedavno sta pri ZRC SAZU znotraj zbirke » Kulturni spomin« izšli zanimivi deli. Prvo, »Made in YU,« se ukvarja s fenomenom potrošništva v Jugoslaviji.
Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje in pustilo za sabo raznovrstno materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznavamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju, v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti. Tako so zapisali ob odprtju razstave: Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem, ki je na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Razstava se časovno ujema s 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije. Petdeset let pozneje so se lože začele širiti tudi v slovenske deleže. Toda kakšen je bil ta razvoj na naših tleh? Kakšno usodo so doživljali prostozidarji? So njihovi skrivni obredi in način delovanja res zarotniška oblika uporabe vseh sredstev za vzpostavitev svetovne prevlade? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa; njen avtor je Milan Trobič.
Na Slovenskem po nenatačnih ocenah poje približno 170 tisoč ljudi, kar predstavlja 8,3 odtstotka populacije, oziroma 0,8 odstotka pevske populacije Evropske Unije. Še zmeraj nenatančni podatki pravijo, da pri nas deluje približno 3.800 pevskih zasedb, oziroma približno 1.300 odraslih, 1.100 šolskih, 700 cerkvenih odraslih in 700 cerkvenih otroških in mladinskih pevskih zasedb. Gre za podatke, ki jih je mogoče najti v evropski študiji Singing Europe 2015, študija francoskega ministrstva za kulturo iz istega leta pa je pokazala, da naši pevski zbori po kakovosti sodijo v sam svetovni vrh. Vse to je posledica tega, da je prepevanje v zborih najbolj razširjena prostočasna kulturna dejavnost pri nas, ki se je posebeja razmahnila po pomladi narodov sredi 19. stoletja. Za ohranjanje in razvoj te dejavnosti so ključnega pomena skladatelji in predvsem zborovodje. Lani je za življenjsko delo na tem področju dobila zlato plaketo Javnega sklada za kulturno dejavnost Republike Slovenije zborovodkinja predvsem mladinskih pevskih zborov Majda Hauptman. Njena življenjska pot se je začela pred 85-imi leti, skoraj hkrati pa tudi glasbena, saj izhaja iz glasbene družine. Več stricev, med njimi najbolj Rudolf Mecilošek , so soodgovorni za njen glasbeni razvoj, še najbolj pa vzpon slovitega pevskega zbora Trboveljski slavček, ki ga je vodil Avgust Šuligoj, pozneje tudi dober Majdin prijatelj in glasbeni svetovalec. Rojena v Zagorju in ob takšni glasbeni podlagi se je odločila za pedagoški in glasbeni študij in se posvetila predvsem vzgoji mladih zborovskih pevcev. Temu se je posvečala tudi kot urednica v glasbenem programu Radia Slovenija, kjer je vztrajala približnio desetletje preden se je vrnila k otrokom in glasbenem poučevanju. Največje uspehe je doživela z Mladinskim pevskim zborom Osnovne šole Trnovo, ki ga je sama tudi ustanovila in ga dolga leta vodila. Prav pevci prvega rodu tega zbora so ji ob svoji 50-letnici pripravili posebno presenečenje, saj so se znova zbrali in jo povabili naj jih vodi tudi zdaj, ko so že sami dedki in babice. Tako se je spletla posebna zgodba, zgodba o zgodovini in prenosu ljubezni do zborovskega petja skozi čas. Zgodbi se je posvetil in jo oblikoval v Sledeh časa Jurij Popov.
"Denar je sveta vladar!" je že nekoliko oguljen rek, ki pa se vedno znova potrjuje. Žal tudi na takih področjih življenja, kjer bi to najmanj želeli in pričakovali. Nekoč je bila vloga denarja nekoliko drugačna od današnje. Denar ni bil samo dokaz lastništva nad dušami in telesi prebivalcev posameznih pokrajin, ampak je bil tudi nekak medijski prenašalec sporočil, kdo in kdaj je prevzel vrhovno oblast in se oklical za državnega monarha. Ko je bil Karel Veliki leta 800 kronan za prvega cesarja, je nastala tudi prva srednjeveška državna tvorba - Sveto rimsko cesarstvo. Od tod naprej lahko govorimo o srednjem veku. Zgodbo o srednjeveškem denarju na Slovenskem pa lahko nekoliko zaplete vprašanje, ali so bili naši predniki Slovani ali ne, in če so bili, potem zanje vemo, da niso uporabljali denarja. Pri nas se zgodba o denarništvu začne v 12 . stoletju. In o vlogi srednjeveških novcev bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
"Vsi kapucinski samostani na Slovenskem so zgrajeni na podlagi tipične zasnove beneško-tirolskega tipa samostana," poudarja med drugim v svojih znanstvenih raziskavah doktorica Tanja Martelanc. "Cerkvene zunanjščine in notranjščine so izredno skromne, le oprema samostana je bila nekoliko bolj bogata. Zato ji je umetnostnozgodovinska stroka namenila več pozornosti kot arhitekturi." No, v oddaji Sledi časa bomo skušali osvetliti oboje, doktorici Tanji Martelanc pa se bosta v studiu pridružila še dva starejša vrhunska strokovnjaka s tega področja: dr. Metod Benedik in dr. Vinko Škafar. Pripravlja: Dušan Berne
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kot za mnoge druge izdelke človeških rok in domišljije, tudi za čipko ne moremo reči, kdaj natanko in kje se je najprej pojavila. Italijani pravijo, da so prvo začeli izdelovati leta 1493 pri milanski družini Sforza, Flamci pa pravijo, da se je prva čipka pojavila na albi njihovega duhovnika Hansa Memlinga že leta 1485. Preučevalci so spoznali, da podatka ne govorita o začetku razvoja čipke in da je ta podatek nemogoče odkriti. Čipko so v 16. stoletju na vsak načn uporabljali duhovniki kot del oblačila za posebne ceremonije, v širšo rabo pa je prišla v 17. stoleltju, ko so jo uporabljali kot okras oblačil le priviligirani družbeni sloji – plemstvo in svečeništvo. Najprej je čipka prevladovala kot okras oblek moških in šele pozneje se je uveljavila tudi v ženski modi. Tako je bilo v svetu, kako pa je bilo pri nas? Čipka se je na Slovenskem uveljavila v drugi polovici 16. in v 17. stoletju. Kot okrasni elemnt oblačil so jo tako kot drugod po svetu najprej uporabljali pripadniki visokih družbenih slojev. Na začetku uveljavljanja so jo uvažali iz Benetk in Nizozemske, vendar so jo kmalu začele izdelovati tudi naše ženske, predvsem iz nžšjih slojev družbe. Cesarica Marija Terezija je celo s posebnim patentom prepodevala uvoz dragega okrasja, med drugim tudi čipk, da je tako zaščitila čipkarstvo na avstro-ogrskem ozemlju, kamor so spadale tudi naše dežele. Žal je čipkarstvo rodilo še eno veliko anomalijo družbe. Čipke so izdelovale ženske nižjih slojev, ki so za svoje delo dobivale zelo nizko plačilo, z njo pa so se postavljali pripadniki najvišjih slojev družbe, ki so zanjo plačevali izjemno ceno, še zlasti za tiste, ki so bile izdelane s pomočjo srebrnih in zlatih niti. Tudi klekljane čipke so se kmalu pojavile na današnjem slovenskem ozemlju. V Ljubljani je bila leta 1763 ustanovljena prva čipkarska šola na našem ozemlju, idrijska je začela delovati vč kot sto let pozneje, leta 1876, in se je ohranila do danes, medtem ko ljubljanske ni več. Zgodovina razvoja čipkarstva, ki je bilo vsaj dve stoletji pomembna gospodarska panoga, je zelo zanimiva in je povezana s splošnim razvojem družbe in njenih navad.
Svila danes nima več tako prestižne vloge, kot jo je imela nekoč, ko je bila predvsem domena visokih posvetnih in duhovnih vladarjev in avtoritet. Ne nazadnje je bilo treba v davnih, zlatih časih za kilogram svile odšteti kilogram zlata. Tehnologija izdelave svile ali svilogojstvo pa je bila kar nekaj tisočletij skrbno varovana skrivnost, dokler ni, lahko bi rekli, zaradi klasičnega industrijskega vohunstva in tihotapstva postala laže dostopna večjemu krogu prebivalstva. V Slovenijo so sviloprejke prihajale iz Italije, in to za vladavine Marije Terezije, ki je spodbujala gojenje. To je bilo obdobje monokultur in tisti, ki so bili pripravljeni zasaditi murve in se ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni. Zato se je nad to panogo počasi navdušilo tudi kmečko prebivalstvo. Najprej pa so se s tem ukvarjali v premožnejših družinah, v katerih so imeli večje potrebe po svili. Konec 17. stoletja in v začetku 18. je napočila zlata doba svilogojstva pri nas. Svilogojstvo bomo predstavili v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Označevanje prostora pri človeku se zdi zapleten, skrivnosten pojem, s katerim se zavestno ne ukvarja nobena znanost. Če že kako, ljudje označujemo prostora preko ideologij, z zgodovino, ali z simboli skritimi v arhitekturi. Zadnja leta pa se z ideološko – zgodovinskim označevanjem, ali celo omejevanjem prostora, ukvarja vse več raziskovalcev in o neverjetnem projektu slovenskega slikarja Toneta Kralja bo tekla beseda v Sledeh časa. S slovenskim zgodovinarjem dr. Egonom Pelikanom.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vsak začetek leta med drugimi bolj ali manj bizarnimi obredji obeležijo tudi novoletne poslanice. V glavnem iz vrhov politike, se počasi spuščajo po lestvici in zadnja leta, sploh z eksplozijo socialnih omrežij, se čuti poklican že vsak malo bolj ambiciozen uradnik sporočiti "mestu in svetu" misel zazrto v prihodnost. Od kod novoletne poslanice prihajajo, predvsem pa kam gredo v prvih Sledeh časa leta 2017 izpod peresa Marka Radmiloviča .
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Gradišča so prazgodovinske naselbine utrjene s kamnitim obzidjem. Pri nas so se pojavila v bronasti dobi, okoli leta 1600 pr. n. št., doživela razcvet v železni dobi (nekje med 1000 in 500 pr. n. št.); in so stala na vzpetinah ali nižinah. Pri nas najdemo gradišča zlasti na Krasu, v Posočju Vipavski dolini, Istri pa tudi na Notranjskem. Te naselbine uvrščamo v tako imenovano kulturo kaštelirjev. V oddaji bomo spoznali eno naših največjih in najbolje ohranjenih gradišč- Debelo grižo, ki je v neposredni bližini Komna na Krasu. To gradišče je spodbudilo podjetnika Gorana Živca, ki namerava to lokacijo približati širšemu krogu obiskovalcev. Zato je del površin že odkupil, ustanovil tudi javni zavod, ki bo skrbel za promocijo, povezave, predstavitve in drugo. Prav tako pa je skupaj s sodelavci pripravil zanimivo razstavo- gradišča neme priče zgodovine. Ta je trenutno postavljena v Parku vojaške zgodovine v Pivki, kmalu pa bo na ogled tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Neveljaven email naslov
