Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celotno obrobje severno-italijanske ravnine, pa tudi Vipavske doline je bilo vpeto v trgovino z ledom. Ta je cvetela v prvi polovici 19. stoletja in s koncem prve svetovne vojne zamrla. Ponovno so jo začasno in na zelo omejenem področju Trnovskega gozda oživeli v začetku 50-let minulega stoletja. Potrebe po ledu so bile zelo velike, in v zimskem času, niso mogli skladiščiti ledu iz rek ali jezer, ker ga je bilo preprosto premalo. Zaradi tega so iskali vire ledu na področju Alp in na Trnovskem gozdu. Poleg tega pa so bile za pridobivanje ledu znane tudi kraške jame na planotah Snežnika, Kočevskih gozdov in Hrušice.
Mala Lazna,razcep z Paradano.
Na Notranjskem in v preostalih predelih naše države pa so zime dovolj ostre in so led veliko laže in ceneje sekali na zaledenelih rekah, jezerih in bajerjih. Potem so ga shranili v posebej za to zgrajenih kleteh; v njih je zdržal vse leto in gostilničarji in mesarji so ga uporabljali za shranjevanje živil. Za ledarstvo je bil zanimiv Trnovski gozd, predvsem Paradana, in na drugi strani območje Nanosa, pravi dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.
Povedal je, da sta ti območji, Trnovski gozd in Nanos, postali zanimivi za ledarstvo šele po dograditvi cest. Iz Nanosa so led prenašali v Vipavo, porabili pa so ga tudi za pašo na nanoški planoti. Še večji zagon pa je ledarstvu dala železnica; takrat se je pokazala prednost ledene jame Paradane v Trnovskem gozdu.
Vhod v jamo Paradano je na nadmorski višini 1.100 metrov. Leži v kotanji, v kateri se zadržuje hladen zrak. Tam je bil prvič na svetu opisan pojav toplotnega in vegetacijskega obrata. Opazili so, da leži v kotanjah hladen zrak in da se zato tudi vegetacija spreminja. Globlje ko gremo proti dnu kotanje, bolj se spreminja, saj je tam zelo hladno. Moralo pa bi biti obrnjeno. To so po pravici najprej pripisali toplotnemu obratu, geografi pa so k temu dodali še lego vhoda. Vendar pa se to ne sklada z dejstvi. Leta 1880 je namreč naravoslovec Fugger z znanjem fizike in termike ugotovil, da se led v jamah ne more obdržati vse leto, če ni močne zračne cirkulacije, ki v hladni polovici leta deluje, v topli pa ne.
Vhodni del Paradane.
foto: Drago Korenč.
Ledena sveča.
Ledeno tihožitje.
Ledarstvo je kot posebnost poniknilo v zgodovino z razvojem modernih strojev, ki so začeli izdelovati led. Ta je poleg soli ( pa tudi sladkorja) zagotovo eden najpomembnejših konzervansov, ki so jih ljudje uporabljali stoletja dolgo. Največji razcvet pa je ledarstvo doživelo z razmahom industrijske revolucije. Takrat ledu niso uporabljali le za hranjenje živil, ampak so si z njim pomagali tudi ulični sladoledarji, poleg tega pa so takrat izumili hladilno pove Boris Blažko samostojni muzejski tehnik- oblikovalec iz Goriškega muzeja.
Društvo Doli- društvo za ohranjanje lokavskega izročila, deluje že 28 let. Najprej je bilo fantovska skupina, potem so se njegovi člani začeli ukvarjati z zbiranjem in ohranjanjem nesnovne dediščine, predvsem izročila furmanov. Zbrali so zadnja izročila mož, ki so tovore prevažali z vozovi. Na Trnovski planoti, ki je bila državni gozd, so se uveljavljali drugačni načini vožnje kot drugje po državi. To pa je pomenilo, da so v nekaterih pogledih celo prednjačili pri načinih vožnje lesa in drugih tovorov. Člani društva so te načine skušali obuditi, med njimi tudi prevoze ledu; vozili so ga v Postojno, Ajdovščino in drugam. Take furnge, furenge- ali prevozi so bili zelo zanimivi za ljudi, saj so led vozili poleti. Vendar pa ga niso smeli vzeti iz jam, saj jim tega Zavod za varstvo narave ni dovolil, ker so ledene jame v Paradani zaščitene in tudi ker led v jamah izginja.
Na fotografijah, ki so dodane, avtor je Boris Blažko, lahko vidimo celoten potek priprave, izdelave, in vožnje ledu.
Trnovska planota je bila državni gozd, ki je spadal pod avstro-ogrsko mornarico. Poraba lesa je bila zato velika. Ob tem so bile tudi ledenice državne in led so lahko izkoriščali le s koncesijo, za to pa je bilo treba plačati davek. Ta led ni bil porabljen za potrebe sladoledarjev, ampak je bil namenjen za ladje.
Boris Blažko opozori, da so tedaj rekli, da so ta led vozili v Aleksandrijo, v Egipt. Tja so izvažali hlajenje in tam so potem vodo iz staljenega ledu prodali.
Tako so morali ladijske hladilne komore napolniti z velikimi količinami ledu. Ko je prišlo naročilo, so trnovski »furmani« vse noči vozili led v pristanišče, dokler niso napolnili ladje ali skladišča. Vozili so ga ponoči, pri tem so ga izolirali, za to pa so uporabljali cerade, vejevje in listje. Če je bilo povpraševanje veliko, so ga lomili tudi iz kalov in ga vozili iz skladišč ali shramb. V Tihi dolini, na Predmeji, je recimo še ohranjena shramba za led.
Najbolj znani družini, ki sta obogateli z ledom oziroma vodo, sta bili po domače Štemč in Ferluga. Gospodarja sta sezonsko najemala delavce za spravilo ledu. Tega so redkeje sekali, raje so ga žagali, saj so potrebovali bloke. Led so vlekli s posebnimi kleščami in kljukami. V Paradani je obstajala tudi dvižna naprava zanj. Vse skupaj je bilo namreč zelo nevarno, vendar pa Boris Blažko za smrtne žrtve ne ve. Led so naložili na vozove in odpeljali naprej; to so delali poleti, pozimi pa ne. Na Predmeji obstaja tudi brezno, v katerega so ljudje shranili pridelke kot v vaško kaščo.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Celotno obrobje severno-italijanske ravnine, pa tudi Vipavske doline je bilo vpeto v trgovino z ledom. Ta je cvetela v prvi polovici 19. stoletja in s koncem prve svetovne vojne zamrla. Ponovno so jo začasno in na zelo omejenem področju Trnovskega gozda oživeli v začetku 50-let minulega stoletja. Potrebe po ledu so bile zelo velike, in v zimskem času, niso mogli skladiščiti ledu iz rek ali jezer, ker ga je bilo preprosto premalo. Zaradi tega so iskali vire ledu na področju Alp in na Trnovskem gozdu. Poleg tega pa so bile za pridobivanje ledu znane tudi kraške jame na planotah Snežnika, Kočevskih gozdov in Hrušice.
Mala Lazna,razcep z Paradano.
Na Notranjskem in v preostalih predelih naše države pa so zime dovolj ostre in so led veliko laže in ceneje sekali na zaledenelih rekah, jezerih in bajerjih. Potem so ga shranili v posebej za to zgrajenih kleteh; v njih je zdržal vse leto in gostilničarji in mesarji so ga uporabljali za shranjevanje živil. Za ledarstvo je bil zanimiv Trnovski gozd, predvsem Paradana, in na drugi strani območje Nanosa, pravi dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.
Povedal je, da sta ti območji, Trnovski gozd in Nanos, postali zanimivi za ledarstvo šele po dograditvi cest. Iz Nanosa so led prenašali v Vipavo, porabili pa so ga tudi za pašo na nanoški planoti. Še večji zagon pa je ledarstvu dala železnica; takrat se je pokazala prednost ledene jame Paradane v Trnovskem gozdu.
Vhod v jamo Paradano je na nadmorski višini 1.100 metrov. Leži v kotanji, v kateri se zadržuje hladen zrak. Tam je bil prvič na svetu opisan pojav toplotnega in vegetacijskega obrata. Opazili so, da leži v kotanjah hladen zrak in da se zato tudi vegetacija spreminja. Globlje ko gremo proti dnu kotanje, bolj se spreminja, saj je tam zelo hladno. Moralo pa bi biti obrnjeno. To so po pravici najprej pripisali toplotnemu obratu, geografi pa so k temu dodali še lego vhoda. Vendar pa se to ne sklada z dejstvi. Leta 1880 je namreč naravoslovec Fugger z znanjem fizike in termike ugotovil, da se led v jamah ne more obdržati vse leto, če ni močne zračne cirkulacije, ki v hladni polovici leta deluje, v topli pa ne.
Vhodni del Paradane.
foto: Drago Korenč.
Ledena sveča.
Ledeno tihožitje.
Ledarstvo je kot posebnost poniknilo v zgodovino z razvojem modernih strojev, ki so začeli izdelovati led. Ta je poleg soli ( pa tudi sladkorja) zagotovo eden najpomembnejših konzervansov, ki so jih ljudje uporabljali stoletja dolgo. Največji razcvet pa je ledarstvo doživelo z razmahom industrijske revolucije. Takrat ledu niso uporabljali le za hranjenje živil, ampak so si z njim pomagali tudi ulični sladoledarji, poleg tega pa so takrat izumili hladilno pove Boris Blažko samostojni muzejski tehnik- oblikovalec iz Goriškega muzeja.
Društvo Doli- društvo za ohranjanje lokavskega izročila, deluje že 28 let. Najprej je bilo fantovska skupina, potem so se njegovi člani začeli ukvarjati z zbiranjem in ohranjanjem nesnovne dediščine, predvsem izročila furmanov. Zbrali so zadnja izročila mož, ki so tovore prevažali z vozovi. Na Trnovski planoti, ki je bila državni gozd, so se uveljavljali drugačni načini vožnje kot drugje po državi. To pa je pomenilo, da so v nekaterih pogledih celo prednjačili pri načinih vožnje lesa in drugih tovorov. Člani društva so te načine skušali obuditi, med njimi tudi prevoze ledu; vozili so ga v Postojno, Ajdovščino in drugam. Take furnge, furenge- ali prevozi so bili zelo zanimivi za ljudi, saj so led vozili poleti. Vendar pa ga niso smeli vzeti iz jam, saj jim tega Zavod za varstvo narave ni dovolil, ker so ledene jame v Paradani zaščitene in tudi ker led v jamah izginja.
Na fotografijah, ki so dodane, avtor je Boris Blažko, lahko vidimo celoten potek priprave, izdelave, in vožnje ledu.
Trnovska planota je bila državni gozd, ki je spadal pod avstro-ogrsko mornarico. Poraba lesa je bila zato velika. Ob tem so bile tudi ledenice državne in led so lahko izkoriščali le s koncesijo, za to pa je bilo treba plačati davek. Ta led ni bil porabljen za potrebe sladoledarjev, ampak je bil namenjen za ladje.
Boris Blažko opozori, da so tedaj rekli, da so ta led vozili v Aleksandrijo, v Egipt. Tja so izvažali hlajenje in tam so potem vodo iz staljenega ledu prodali.
Tako so morali ladijske hladilne komore napolniti z velikimi količinami ledu. Ko je prišlo naročilo, so trnovski »furmani« vse noči vozili led v pristanišče, dokler niso napolnili ladje ali skladišča. Vozili so ga ponoči, pri tem so ga izolirali, za to pa so uporabljali cerade, vejevje in listje. Če je bilo povpraševanje veliko, so ga lomili tudi iz kalov in ga vozili iz skladišč ali shramb. V Tihi dolini, na Predmeji, je recimo še ohranjena shramba za led.
Najbolj znani družini, ki sta obogateli z ledom oziroma vodo, sta bili po domače Štemč in Ferluga. Gospodarja sta sezonsko najemala delavce za spravilo ledu. Tega so redkeje sekali, raje so ga žagali, saj so potrebovali bloke. Led so vlekli s posebnimi kleščami in kljukami. V Paradani je obstajala tudi dvižna naprava zanj. Vse skupaj je bilo namreč zelo nevarno, vendar pa Boris Blažko za smrtne žrtve ne ve. Led so naložili na vozove in odpeljali naprej; to so delali poleti, pozimi pa ne. Na Predmeji obstaja tudi brezno, v katerega so ljudje shranili pridelke kot v vaško kaščo.
Janez Puhar se je rodil v ugledni kamnoseški družini v Kranju. Že med šolanjem na gimnaziji v Ljubljani se je lahko pogovarjal v kar štirih tujih jezikih, med najboljšimi dijaki pa je bil tudi pri pouku matematike, fizike in kemije. Rad je tudi risal, slikal in pisal pesmi, svojo nadarjenost na glasbenem področju pa je čez čas nadgradil celo z izdelovanjem instrumentov. Po maturi se je tako nameraval posvetiti umetnosti, vendar je na materino željo vstopil v semenišče in bil leta 1838 posvečen v duhovnika. S fotografijo, ki je bila takrat znana kot dagerotipija, naj bi se začel ukvarjati že naslednje leto med službovanjem v Metliki. Pri tem je za slikovno podlago namesto posrebrene bakrene plošče uporabil cenejše in predvsem prosojno steklo, hkrati pa temu postopku prilagodil tudi uporabo kemikalij - žveplovih izparin. Prvo novico o Puharjevem izumu, ki ga je sam poimenoval hyalotipija oziroma svetlopis, je časnik Carniolla objavil že 10. maja leta 1841, žal pa so za njegove dosežke na cesarskem Dunaju izvedeli šele čez devet let, v Parizu pa še dve leti pozneje. Za izumitelja fotografije na steklo je tako v enciklopedije vpisan Abel Niépce, ki je francosko Akademijo znanosti obvestil o svojem izumu oktobra leta 1847 ? Pripravlja: Dušan Berne.
Dokumentarno uredništvo se ob Martinovem, prazniku vina, praviloma posveča tudi etnološko-zgodovinskim pogledom na evolucijo slovenskega vinogradništva. V oddaji na tokratno "Martinovo nedeljo" se vračamo do same geneze sodobnega vinogradništva, ki se je zgodila devetnajstem stoletju. Prav v tem času, zaznamovanem s katastrofo trtne uši, na novo vzpostavljenimi posestnimi in socialnimi odnosi, se je pričelo rojevati slovensko vinogradništvo, kot ga poznamo danes. Več torej v oddaji Sledi časa, očiščeni vse mitološke in komercialne navlake, ki jo na vino obešamo v poznojesenskih dneh. "Ko se je rodilo vino," avtorja Marka Radmiloviča.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bitka za ohranitev dediščine se v glavnem še zmeraj bije po muzejih, izza pultov predavalnic, ali pri nepregledni množici navdušenih zbirateljev. Počasi pa se vzpostavlja tudi drugačen pogled na dediščino. Že pred leti so pričeli predvsem v Skandinaviji s tako imenovano eksperimentalno arheologijo. Dogodke in dosežke globoko v preteklosti so pričeli fizično ponavljati in na tak način tudi vrednotiti. Postavljanje recimo srednjeveških stavb ali celo plovil, s katerimi so se odpravljali tudi preko oceana, je povzročilo pravo revolucijo v zanimanju za pozabljene tehnologije in posledično obrti, ki so jih poznali in implementirali naši predniki. V Sloveniji smo na tem področju šele na začetku poti, a spremenjen odnos predvsem do oživljanja pozabljenih obrti, se počasi kaže že tudi pri nas. O tem in še o čem bo govorila oddaja Sledi časa, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
V Arhivu Republike Slovenije hranijo prepis tako imenovanega Jegličevega dnevnika, v katerem lahko med drugim preberemo: "Od vseh strani se čuje o nemoralnosti naših oficirjev: dobro jedo in pijejo, pa z ženskami nesramno žive. Mnogo je sifilističnih in marsikateri se sam nalašč okuži, da mu na fronto ni treba." V časopisnem članku z naslovom "Pozdrav iz domovine našim vojakom na bojišču" pa piše: "Blagohotna svarila moralnih avtoritet, ki so bila slehernemu vojaku velikega habsburškega imperija polagana na srce, da naj ob junaškem zavračanju zunanjega sovražnika na meji enako zavzeto odbija tudi zavratne in skrivne napade spolne nevarnosti, so bila zaman." O tem, kako je čoln morale nasedel na čereh velike svetovne vojne in kakšno je bilo spolno vedenje avstroogrskih vojakov med prvo svetovno vojno, bomo govorili v Sledeh časa. Avtor: Dušan Berne
Velikokrat utemeljeno dejstvo pravi, da življenja brez zgodovine ni. Na tak ali drugačen način ter na tej ali neki drugi ravni se nas dotika vsak dan in njen vpliv na naš vsakdan je večji, kot se morda tega zavedamo. Navsezadnje je tako pomembna, da se je razvila do najvišje stopnje znanosti. Kot vsak družbeni pojav, tudi zgodovina pozna svoje pozitivne in negativne plati. Ker je tako pomembna, razširjena in seveda uporabna, je navzoča tudi na naših radijskih valovih in to vse od radijske premiere 1.septembra leta 1928 naprej. V zgoščeni in vsakodnevni obliki pa se je usidrala na naš program pred petdesetimi leti. Poleg vseh drugih oblik seveda. Takrat smo začeli objavljati oddajo NA DANAŠNJI DAN, ki je najstarejša vsakodneva oddaja naše radijsko hiše. Vsak dan jo objavljamo ob 12.05 in traja približno pet minut, v povprečju pa omeni pet pomembnih dogodkov in ljudi, ki so vezani na tekoči datum. Vsako leto torej objavimo po 364 ali 365 tovrstnih oddaj. Oddaja je imela zanimivo pot od svojega nastanka do današnjega dne, ko jo pripravlja in ureja Pavle Jakopič, prvi "vremenko" TV Ljubljana (danes Slovenija), od njenega samega začetka 11. oktobra leta 1958. Kaj vse je zgodovina, na kakšen način smo jo predstavljali in jo predtavljamo danes, koliko zanimivih in nenavadnih dejstev smo odkrili in objavili, kako zanimivo je poslušanje starih radijskih posnetkov in tako naprej. Oddaja Sledi časa, pripravlja jo Jurij Popov, bo tako na poseben način ovrednotila eno izmed pomembnih in pogosto spregledanih funkcij naše radijske hiše, hranjenje zvočnega arhiva naše mlade dežele in naroda, ki mu je ta dežela dom. Tudi to je zgodovina. Pripravlja: Jurij Popov
Lokostrelstvo je za nekatere "prestižen šport", za druge pa čisto navadna športna dejavnost, ki zahteva veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in discipline. Vendar ves ta trud poplačajo trenutki, ko se človek zlije z lokom in odkrije svojo prvobitnost. Ko se tetivi zares posvetiš, ne odnehaš več. Tak zanesenjak je tudi Marjan Podržaj, ki se je začel ukvarjati z različnimi športi že v zgodnji mladosti, v 70-ih letih prejšnjega stoletja pa ga je "zastrupilo" lokostrelstvo in tako je že od leta 1977 član lokostrelske reprezentance, najprej v nekdanji skupni državi, danes v samostojni Sloveniji. Toda v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, ne bomo govorili o njegovih izjemnih uspehih, ampak predvsem o njegovi zbirki lokov, ki je od začetka septembra 2016 postavljena kot stalna razstava v Parku vojaške zgodovine v Pivki.
Je človek gospodar časa ali je čas njegov gospodar? V oddaji Sledi časa se bomo posvetili uram in urarski obrti, ki počasi izumira. Pogledali bom globoko v zgodovino k sončnim uram in se prestavili v sedanjost k atomski uri, ki jo imamo tudi v Sloveniji. Zgodovino si bomo razložili s pomočjo ur, ki so bile sprva dragocen, znanstveni instrument, ki so ga znali uporabljati le redki posamezniki, kasneje pa so ure vse bolj začele oblikovati življenje slehernega posameznika. In tako se že več stoletij človek prilagaja stroju, ki ga je sam ustvaril. Po sledeh časa se je odpravila Petra Medved.
Ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, predvsem na Solčavskem, ima bogato tradicijo, saj je bilo to področje naše domovine, od nekdaj nekako odmaknjeno od glavnih prometnih povezav in velikih mestnih središč. Zato so se morali ljudje sami spopadati z boleznimi, tako s svojimi, kot z boleznimi svojega največjega bogastva - živine. Pri tem so uporabljali tako zdravilne rastline, minerale in druge snovi, kot tudi zagovore, uroke, molitve in ne nazadnje magične prakse. V oddaji Sledi časa bomo spoznali enega najbolj prepoznavnih zdravilcev v Solčavi, Vida Strgarja - Fido, ki skoraj sto let po smrti še vedno buri duhove. Spomin nanj je ohranjen v ustnem izročilu, tega zdravilca pa lahko vsaj malo spoznamo, če obiščemo Fidov gaj, etnološko zbirko, ki so jo leta 2012 odprli v gostišču Jože Firšt v Solčavi. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Da bi pomagal krajem, ki so jih prizadeli turški vpadi, je avstrijski cesar Friderik III. Habsburški že leta 1492 izdal tako imenovani krošnjarski patent, ki je, sicer večkrat posodobljen, ostal v veljavi do konca monarhije in celo v obdobju med obema vojnama. S to listino je Kočevarjem dovolil izvažati živino, doma izdelano platno in lesene predmete po vseh deželah monarhije. Sčasoma pa so krošnjarji postali mali trgovci, ki so po znižanih cenah kupovali drobno galanterijsko blago pri velikih trgovcih, si oprtali na ramena krošnjo oziroma leseno ogrodje, v katerem so prenašali svojo "robo", in jo skušali na sejmih in s prodajo od vrat do vrat čim dražje prodati. Zgodovino krošnjarstva pri nas bomo osvetlili v Sledeh časa. Pripravlja: Dušan Berne
Tokratna oddaja se pričenja tam, kjer se je ena prejšnjih končala. Bilo je leta nazaj. Marko Radmilovič je obiskal mlin na potoku Kozarici pod Resevno v občini Šentjur. Z lastnikom sta bila pri koncu pogovora se poslavljala. Tik preden je pomahal v pozdrav, je videl na steni mlina nad strugo zarisano črto. Ker je že videl znamenja, s katerimi v glavnem nesrečni lastniki označijo najvišji vodostaj vodotoka, je le vprašujoče pogledal lastnika. »To je iz avgusta leta 1898, ko so v Šentrupertu pokopali župnika!« In nato mu je povedal zgodbo, preveč fantastično da bi ji v celoti verjel.
Kultura mora med ljudi, so si mislili ljubitelji umetniškega ustvarjanja zbrani v dveh kulturnih društvih, enem v Žalcu in drugem na Vranskem. Umentost ni sama sebi namen, saj je potreba po ustvarjanju organsko vezana na potrebo po predstavljanju. Kar je napisano, kar je narisano, kar je uglasbeno, skratka vse, kar je ustvarjeno in samo diši po umetnosti v ožjem pomenu besede, mora biti videno ali slišano, zaznano s človeškimi očmi in čutili. S takšno temeljno mislijo v podzavesti so se rodili Kavarniški večeri v spodnji Savinjski dolini, ki potekajo že skoraj desetletje. Prvi je bil septembra leta 2007 v kavarni na Vranskem, stoti, ki se ga je udeležil tudi Jurij Popov in tam posnel oddajo Sledi časa, pa avgusta tega leta v dvorcu Novo Celje. Vmes so bili kavarniški večeri še na dveh lokacijah in kmalu se bodo spet selili, kar ni nič hudega, le da ne ugasnejo. Kakšen je značaj teh kavarniških večerov? Predvsem niso smrtno resni in filozofsko globokoumni. Oblikovalci teh večerov vedno zdruižijo tri ali vsaj dve različni umetnosti, literaturo in glasbo na primer, ali še likovno umetnost zraven in jo ponudijo ljudem, ki so prišli v kavarno na kavico, vino ali pivo in klepet. Zraven lahko slišijo še dela kantavtorjev in umetnikov pisane besede, si ogledajo skulpture, slike ali grafike raznih ustvarjalcev in to je to. Z umetniki lahko povsem nenačrtno preživijo zanimiv večer, ki vsem in vsakomur posebaj prinese nekaj dobrega. Kultura namreč ne boli, vsaj večinoma ne.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Zbiranje orožja in vojaške opreme ima zelo dolgo tradicijo ter uživa prestižno mesto tudi v muzealstvu. Temu v prid govori tudi podatek, da so v ljubljanskem Deželnem muzeju v poznem 19. stoletju začeli sestavljati inventurni popis muzejskega fonda prav z orožjem. Po številu, pestrosti in kakovosti primerkov je zbirka orožja Narodnega muzeja Slovenije najpomembnejša pri nas. Med gradivom izstopa več zaokroženih skupin: bodala, sablje, meči, starejše in novejše strelno orožje. Meč iz zgodnjega 15. stoletja iz struge Ljubljanice, plaščni oklep iz Nurnberga, pištola poprnica in samurajski oklep so samo nekateri izmed izjemnih primerkov, ki jih bomo spoznali, ko bomo šli po sledeh zbirke orožja Narodnega muzeja Slovenije. Oddajo pripravlja Bojan Leskovec.
Praški Jezušček in druge voščene figure iz Slovenskega verskega muzeja so izjemna zbirka štiridesetih voščenih figur, ki je največja tovrstna zbirka na Slovenskem in je primerljiva s sorodnimi zbirkami po Evropi. Večino figur so Slovenskemu verskemu muzeju med letoma 1990 in 1992 v hrambo zaupale škofjeloške uršulinke. V muzeju tako med drugim hranijo tudi dve kopiji svetovno znanega Jezuščka iz Prage. Čaščenje deteta Jezusa je bilo razširjeno po evropskih deželah predvsem v 17. in 18. stoletju, znanje izdelovanja takšnih voščenih figur pa se je prenašalo iz samostana v samostan. Kako je potekalo čaščenje deteta Jezusa na Slovenskem, zakaj je škofjeloški praški Jezušček tudi čudodelen ter kako so se v muzeju lotili zahtevnega konserviranja in restavriranja figur, boste izvedeli v današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
»Dama se lahko udeleži partije, ako so ji bili predstavljeni vsi udeležniki. Gospodom, ki nimajo tenisove obleke, je dovoljeno igrati brez suknjiča. Srajca ne sme biti prepotena, ampak popolnoma čista. Dame naj nosijo kratka krila in športne čevlje ter naj gledajo še pri tako razvneti igri, da so mične in dostojne. Zato naj ne delajo prevelikih skokov in naj ne zvijajo preveč telesa.« Te napotke je leta 1932 objavil Domači vedež, mi pa se bomo na našem potepanju po zgodovini tenisa na Slovenskem ustavili že vsaj v letu 1897, ko je dal pisatelj Ivan Tavčar na svojem posestvu na Visokem zgraditi prvo igrišče za tenis.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna, je nekoč stal slavni Grand hotel Adelsberg. Zgradili so ga pred 140 leti in je bil eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, primerljiv s Parkhotelom Mallnar na Bledu, hotelom St. Johann v Bohinju ter Grandhotelom Union v Ljubljani. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. Zato ni čudno, da so si ga za svoje bivanje poleg bogatih Tržačanov izbirali tudi Francozi, Angleži, Američani in drugi. Razvoj hotela je šel z roko v roki z razvojem turizma v Postojnski jami. Hotel so obiskovale tudi kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Spomine na grand hotel, ki ga več ni bomo obudili v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Neveljaven email naslov
