Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celotno obrobje severno-italijanske ravnine, pa tudi Vipavske doline je bilo vpeto v trgovino z ledom. Ta je cvetela v prvi polovici 19. stoletja in s koncem prve svetovne vojne zamrla. Ponovno so jo začasno in na zelo omejenem področju Trnovskega gozda oživeli v začetku 50-let minulega stoletja. Potrebe po ledu so bile zelo velike, in v zimskem času, niso mogli skladiščiti ledu iz rek ali jezer, ker ga je bilo preprosto premalo. Zaradi tega so iskali vire ledu na področju Alp in na Trnovskem gozdu. Poleg tega pa so bile za pridobivanje ledu znane tudi kraške jame na planotah Snežnika, Kočevskih gozdov in Hrušice.
Mala Lazna,razcep z Paradano.
Na Notranjskem in v preostalih predelih naše države pa so zime dovolj ostre in so led veliko laže in ceneje sekali na zaledenelih rekah, jezerih in bajerjih. Potem so ga shranili v posebej za to zgrajenih kleteh; v njih je zdržal vse leto in gostilničarji in mesarji so ga uporabljali za shranjevanje živil. Za ledarstvo je bil zanimiv Trnovski gozd, predvsem Paradana, in na drugi strani območje Nanosa, pravi dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.
Povedal je, da sta ti območji, Trnovski gozd in Nanos, postali zanimivi za ledarstvo šele po dograditvi cest. Iz Nanosa so led prenašali v Vipavo, porabili pa so ga tudi za pašo na nanoški planoti. Še večji zagon pa je ledarstvu dala železnica; takrat se je pokazala prednost ledene jame Paradane v Trnovskem gozdu.
Vhod v jamo Paradano je na nadmorski višini 1.100 metrov. Leži v kotanji, v kateri se zadržuje hladen zrak. Tam je bil prvič na svetu opisan pojav toplotnega in vegetacijskega obrata. Opazili so, da leži v kotanjah hladen zrak in da se zato tudi vegetacija spreminja. Globlje ko gremo proti dnu kotanje, bolj se spreminja, saj je tam zelo hladno. Moralo pa bi biti obrnjeno. To so po pravici najprej pripisali toplotnemu obratu, geografi pa so k temu dodali še lego vhoda. Vendar pa se to ne sklada z dejstvi. Leta 1880 je namreč naravoslovec Fugger z znanjem fizike in termike ugotovil, da se led v jamah ne more obdržati vse leto, če ni močne zračne cirkulacije, ki v hladni polovici leta deluje, v topli pa ne.
Vhodni del Paradane.
foto: Drago Korenč.
Ledena sveča.
Ledeno tihožitje.
Ledarstvo je kot posebnost poniknilo v zgodovino z razvojem modernih strojev, ki so začeli izdelovati led. Ta je poleg soli ( pa tudi sladkorja) zagotovo eden najpomembnejših konzervansov, ki so jih ljudje uporabljali stoletja dolgo. Največji razcvet pa je ledarstvo doživelo z razmahom industrijske revolucije. Takrat ledu niso uporabljali le za hranjenje živil, ampak so si z njim pomagali tudi ulični sladoledarji, poleg tega pa so takrat izumili hladilno pove Boris Blažko samostojni muzejski tehnik- oblikovalec iz Goriškega muzeja.
Društvo Doli- društvo za ohranjanje lokavskega izročila, deluje že 28 let. Najprej je bilo fantovska skupina, potem so se njegovi člani začeli ukvarjati z zbiranjem in ohranjanjem nesnovne dediščine, predvsem izročila furmanov. Zbrali so zadnja izročila mož, ki so tovore prevažali z vozovi. Na Trnovski planoti, ki je bila državni gozd, so se uveljavljali drugačni načini vožnje kot drugje po državi. To pa je pomenilo, da so v nekaterih pogledih celo prednjačili pri načinih vožnje lesa in drugih tovorov. Člani društva so te načine skušali obuditi, med njimi tudi prevoze ledu; vozili so ga v Postojno, Ajdovščino in drugam. Take furnge, furenge- ali prevozi so bili zelo zanimivi za ljudi, saj so led vozili poleti. Vendar pa ga niso smeli vzeti iz jam, saj jim tega Zavod za varstvo narave ni dovolil, ker so ledene jame v Paradani zaščitene in tudi ker led v jamah izginja.
Na fotografijah, ki so dodane, avtor je Boris Blažko, lahko vidimo celoten potek priprave, izdelave, in vožnje ledu.
Trnovska planota je bila državni gozd, ki je spadal pod avstro-ogrsko mornarico. Poraba lesa je bila zato velika. Ob tem so bile tudi ledenice državne in led so lahko izkoriščali le s koncesijo, za to pa je bilo treba plačati davek. Ta led ni bil porabljen za potrebe sladoledarjev, ampak je bil namenjen za ladje.
Boris Blažko opozori, da so tedaj rekli, da so ta led vozili v Aleksandrijo, v Egipt. Tja so izvažali hlajenje in tam so potem vodo iz staljenega ledu prodali.
Tako so morali ladijske hladilne komore napolniti z velikimi količinami ledu. Ko je prišlo naročilo, so trnovski »furmani« vse noči vozili led v pristanišče, dokler niso napolnili ladje ali skladišča. Vozili so ga ponoči, pri tem so ga izolirali, za to pa so uporabljali cerade, vejevje in listje. Če je bilo povpraševanje veliko, so ga lomili tudi iz kalov in ga vozili iz skladišč ali shramb. V Tihi dolini, na Predmeji, je recimo še ohranjena shramba za led.
Najbolj znani družini, ki sta obogateli z ledom oziroma vodo, sta bili po domače Štemč in Ferluga. Gospodarja sta sezonsko najemala delavce za spravilo ledu. Tega so redkeje sekali, raje so ga žagali, saj so potrebovali bloke. Led so vlekli s posebnimi kleščami in kljukami. V Paradani je obstajala tudi dvižna naprava zanj. Vse skupaj je bilo namreč zelo nevarno, vendar pa Boris Blažko za smrtne žrtve ne ve. Led so naložili na vozove in odpeljali naprej; to so delali poleti, pozimi pa ne. Na Predmeji obstaja tudi brezno, v katerega so ljudje shranili pridelke kot v vaško kaščo.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Celotno obrobje severno-italijanske ravnine, pa tudi Vipavske doline je bilo vpeto v trgovino z ledom. Ta je cvetela v prvi polovici 19. stoletja in s koncem prve svetovne vojne zamrla. Ponovno so jo začasno in na zelo omejenem področju Trnovskega gozda oživeli v začetku 50-let minulega stoletja. Potrebe po ledu so bile zelo velike, in v zimskem času, niso mogli skladiščiti ledu iz rek ali jezer, ker ga je bilo preprosto premalo. Zaradi tega so iskali vire ledu na področju Alp in na Trnovskem gozdu. Poleg tega pa so bile za pridobivanje ledu znane tudi kraške jame na planotah Snežnika, Kočevskih gozdov in Hrušice.
Mala Lazna,razcep z Paradano.
Na Notranjskem in v preostalih predelih naše države pa so zime dovolj ostre in so led veliko laže in ceneje sekali na zaledenelih rekah, jezerih in bajerjih. Potem so ga shranili v posebej za to zgrajenih kleteh; v njih je zdržal vse leto in gostilničarji in mesarji so ga uporabljali za shranjevanje živil. Za ledarstvo je bil zanimiv Trnovski gozd, predvsem Paradana, in na drugi strani območje Nanosa, pravi dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.
Povedal je, da sta ti območji, Trnovski gozd in Nanos, postali zanimivi za ledarstvo šele po dograditvi cest. Iz Nanosa so led prenašali v Vipavo, porabili pa so ga tudi za pašo na nanoški planoti. Še večji zagon pa je ledarstvu dala železnica; takrat se je pokazala prednost ledene jame Paradane v Trnovskem gozdu.
Vhod v jamo Paradano je na nadmorski višini 1.100 metrov. Leži v kotanji, v kateri se zadržuje hladen zrak. Tam je bil prvič na svetu opisan pojav toplotnega in vegetacijskega obrata. Opazili so, da leži v kotanjah hladen zrak in da se zato tudi vegetacija spreminja. Globlje ko gremo proti dnu kotanje, bolj se spreminja, saj je tam zelo hladno. Moralo pa bi biti obrnjeno. To so po pravici najprej pripisali toplotnemu obratu, geografi pa so k temu dodali še lego vhoda. Vendar pa se to ne sklada z dejstvi. Leta 1880 je namreč naravoslovec Fugger z znanjem fizike in termike ugotovil, da se led v jamah ne more obdržati vse leto, če ni močne zračne cirkulacije, ki v hladni polovici leta deluje, v topli pa ne.
Vhodni del Paradane.
foto: Drago Korenč.
Ledena sveča.
Ledeno tihožitje.
Ledarstvo je kot posebnost poniknilo v zgodovino z razvojem modernih strojev, ki so začeli izdelovati led. Ta je poleg soli ( pa tudi sladkorja) zagotovo eden najpomembnejših konzervansov, ki so jih ljudje uporabljali stoletja dolgo. Največji razcvet pa je ledarstvo doživelo z razmahom industrijske revolucije. Takrat ledu niso uporabljali le za hranjenje živil, ampak so si z njim pomagali tudi ulični sladoledarji, poleg tega pa so takrat izumili hladilno pove Boris Blažko samostojni muzejski tehnik- oblikovalec iz Goriškega muzeja.
Društvo Doli- društvo za ohranjanje lokavskega izročila, deluje že 28 let. Najprej je bilo fantovska skupina, potem so se njegovi člani začeli ukvarjati z zbiranjem in ohranjanjem nesnovne dediščine, predvsem izročila furmanov. Zbrali so zadnja izročila mož, ki so tovore prevažali z vozovi. Na Trnovski planoti, ki je bila državni gozd, so se uveljavljali drugačni načini vožnje kot drugje po državi. To pa je pomenilo, da so v nekaterih pogledih celo prednjačili pri načinih vožnje lesa in drugih tovorov. Člani društva so te načine skušali obuditi, med njimi tudi prevoze ledu; vozili so ga v Postojno, Ajdovščino in drugam. Take furnge, furenge- ali prevozi so bili zelo zanimivi za ljudi, saj so led vozili poleti. Vendar pa ga niso smeli vzeti iz jam, saj jim tega Zavod za varstvo narave ni dovolil, ker so ledene jame v Paradani zaščitene in tudi ker led v jamah izginja.
Na fotografijah, ki so dodane, avtor je Boris Blažko, lahko vidimo celoten potek priprave, izdelave, in vožnje ledu.
Trnovska planota je bila državni gozd, ki je spadal pod avstro-ogrsko mornarico. Poraba lesa je bila zato velika. Ob tem so bile tudi ledenice državne in led so lahko izkoriščali le s koncesijo, za to pa je bilo treba plačati davek. Ta led ni bil porabljen za potrebe sladoledarjev, ampak je bil namenjen za ladje.
Boris Blažko opozori, da so tedaj rekli, da so ta led vozili v Aleksandrijo, v Egipt. Tja so izvažali hlajenje in tam so potem vodo iz staljenega ledu prodali.
Tako so morali ladijske hladilne komore napolniti z velikimi količinami ledu. Ko je prišlo naročilo, so trnovski »furmani« vse noči vozili led v pristanišče, dokler niso napolnili ladje ali skladišča. Vozili so ga ponoči, pri tem so ga izolirali, za to pa so uporabljali cerade, vejevje in listje. Če je bilo povpraševanje veliko, so ga lomili tudi iz kalov in ga vozili iz skladišč ali shramb. V Tihi dolini, na Predmeji, je recimo še ohranjena shramba za led.
Najbolj znani družini, ki sta obogateli z ledom oziroma vodo, sta bili po domače Štemč in Ferluga. Gospodarja sta sezonsko najemala delavce za spravilo ledu. Tega so redkeje sekali, raje so ga žagali, saj so potrebovali bloke. Led so vlekli s posebnimi kleščami in kljukami. V Paradani je obstajala tudi dvižna naprava zanj. Vse skupaj je bilo namreč zelo nevarno, vendar pa Boris Blažko za smrtne žrtve ne ve. Led so naložili na vozove in odpeljali naprej; to so delali poleti, pozimi pa ne. Na Predmeji obstaja tudi brezno, v katerega so ljudje shranili pridelke kot v vaško kaščo.
Za Italijo se velika vojna ni začela leta 1914, ampak leto pozneje, leta 1915. Takrat je v skladu s tajnim Londonskim sporazumom podpisanim 26. aprila 1915 s Antanto napovedala vojno avstro-ogrski monarhiji, Nemčiji pa šele leta 1917, čeprav bi jo morala hkrati. Takrat se je prva svetovna vojna tudi preselila na slovenska tla, odprta je bila namreč 90 km dolga soška fronta od Rombona do Devina. Italija je bila pred vojno v obrambni zvezi z Nemčijo in Avstro-Ogrsko, torej Centralnimi silami. Podpis tajnega sporazuma sta ob državi označili kot italijansko izdajo, podrobna analiza dogajanj pa pokaže, da temu ni tako, ampak da je šlo za spretno trgovanje z ozemlji. Italijani so pristopili k Antanti zato ker jim je ta ponudila več - tujih ozemelj seveda. Sledi časa Jurija Popova bodo govorila o letu italijanskih pogajanj pred vstopom v vojno.
Pred 63. Leti so na Lescah pripravili prvo Svetovno prvenstvo v padalstvu. Udeležili so se ga padalci petih držav in naši tekmovalci so se dobro izkazali. Morda je prav svetovno prvenstvo spodbudilo padalski šport na Slovenskem, ki se je v naslednjih desetletjih močno razmahnil, zato Slovenci veliko pomenimo v svetu padalstva. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Sredi avgusta se počasi končuje tisto, kar se je začelo na Jakobovo, konec julija. V dneh okoli "velike maše" se po vinorodnih slovenskih pokrajinah nadaljuje tradicionalno postavljanje klopotcev. Ta nekoč intimni kmečki običaj marsikje prerašča tako meje krajev kot lokalnega turizma, žal pa tudi meje dobrega okusa. A mistike čudovite priprave, katere rojstvo je še vedno skrito v megli minulih stoletij, vse to ne zmoti. O fenomenu klopotca Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.
Triglav je naš nacionalni simbol in tudi med narodnoosvobodilno vojno je simboliziral željo in boj za združitev vseh pripadnikov našega naroda. Zelo veliko je takrat pomenil borcem IX. korpusa, ki so osvobajali Primorsko in ki so si med drugim zadali nalogo, da bodo Triglav, ne glede na "ceno", priključili k matični domovini. 2. avgusta leta 1944, torej pred sedmimi desetletji, se je tako skupina borcev, članov igralske skupine IX. korpusa, odpravila na Triglav Na Aljaževem stolpu je razvila slovensko zastavo in tudi izruvala mejnik, ki je sredi naše, slovenske zemlje razmejeval takratno Italijo in Nemčijo. Raztreščil se je na skalah v globeli pod očakom. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Zgodovina je v Tržaškem zalivu tako temeljito pomešala narodnostne in državne meje, da tržaški Slovenci dandanes verjetno upravičeno trdijo, da sta slovensko pomorstvo in ribištvo doma med Trstom in izlivom Timáve, saj so Koper, Izolo in Piran obvladovali Benečani. Pred drugo svetovno vojno so imeli tamkajšnji ribiči 450 različnih plovil - od ščife do bragoca, danes pa ni nikogar, ki bi bil povsem odvisen od ribolova. Neločljiva povezanost z morjem in zgodbe iz tisočletne tradicije ribolova pa kljub temu ostajajo v teh krajih. Od posebnega načina lova na tune do domiselnih ribjih jedi ter celo krvavih bojev med ribiči. Sicer pa podrobneje o tem v Sledeh časa, ki jih pripravlja Matic Jerman.
Zadnji dan v letu 1977 je tisti dan, ko se je s slovenskih železniških tirov dokončno poslovila parna vleka. Na tako imenovanih relacijskih vožnjah je ni bilo več, ostala je še za premike na posameznih večjih postajah in na industrijskih tirih. V Sledeh časa bodo govorili zadnji pričevalci parne vleke pri nas. Strojevodja, ki je pri Laškem doživel hujšo železniško nesrečo, kurjač, ki je v samo enem delovnem dnevu z lopato in s svojima lastnima rokama v peč lokomotive zmetal kar 25 ton premoga in strojni mojster, ki je, kot se tudi reče, parne lokomotive "poznal v dušo". Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
"Človek je od nekdaj verjel v nadnaravne sile, božanstva, demone in druga skrivnostna bitja, ki so vplivali na njegovo življenje od rojstva do smrti. Stari Egipčani so vpliv neznanih sil prenesli celo v verovanje v posmrtno življenje in so bili zato že pred skoraj pet tisoč leti prepričani, da se lahko posameznik z amuleti zavaruje pred nevarnostjo v vsakdanjem življenju in na poti v večnost. Za amulete so uporabljali majhne predmete, ki so bili posvečeni v svetiščih in so vsebovali magično moč pod okriljem izbrane boginje ali boga ..." Tako v Slovenskem etnografskem muzeju te dni vabijo na razstavo Magija amuletov, njihovo povabilo pa je bilo tudi iztočnica za pripravo oddaje Sledi časa, v kateri bomo osvetlili zgodovino amuletov od starih Egipčanov pa vse do danes. Avtor: Dušan Berne.
Lovro von Matačić je večplastna in nikakor ne zgolj samo glasbena osebnost 20. stoletja, ki je umetnosti tega obdobja na različnih področjih vtisnila globok pečat. Ob tem pa je njegova človeška usoda tipična usoda pretresov, ki so zaznamovali naš prostor in ljudi. V zadnjem času je skupina zanesenjakov dodala kamenček k poznavanju dirigentovega delovanja v Sloveniji. Več o teh novih dognanjih v Sledeh časa Marka Radmiloviča pod naslovom: Maestrova slovenska leta. Avtor: Marko Radmilovič.
Kaj imajo skupnega Janez Puh, Edvard Kocbek, Anton Korošec, Bratko Kreft, Radoslav Razlag, Stanko Vraz, Anton Trstenjak, Karol Grossmann, Anton Krempl, Slavko Osterc in še mnogi drugi? Odgovor je preprost: skupna jim je krajina, v kateri so se rodili, ki so ji bili "zapisani" in ki jim je dala tisto, kar so potrebovali, da so postali veliki možje v naši zgodovini. V Sledeh časa se je tako Jurij Popov vprašal, kako to, da je prav Prlekija, bolj kot druge slovenske krajine, zibelka tolikšnega števila ljudi takšnega intelektualnega potenciala. Je "kriva" zemlja in človekov odnos do nje, je "kriva" zgodovinska razsežnost krajine, ki je vezana na dunajsko evroregijo? Je "kriva" nežna valovitost krajine, odprte v svet in hrepeneče po širini duha, ali pa mogoče tradicionalna kultura? Ter ne nazadnje - je "kriv" krog izmenjave dobrin med naravo in tamkajšnjim človekom? Avtor Jurij Popov
Kdo stoji za sarajevskim atentatom 28. junija leta 1914? To je vprašanje, ki so si ga v stoletju po njem zastavili mnogi zgodovinarji in še pogosteje nezgodovinarji in si ga še zastavljajo. Atentat, ki se je zgodil "v vasi, zbrani okoli strela", kot je Sarajevo leta 1914 opisal britanski pisatelj in pesnik Lawrence Durrell, je bil samo eden izmed mnogih v tistem obdobju, a zagotovo atentat z daleč največjim odmevom in posledicami v svetu. Zgodil se je na pragu izbruha prve svetovne vojne. Avstro-Ogrska je zaradi atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo mesec dni pozneje napovedala vojno Srbiji in s tem sprožila plaz vojnih napovedi, ki so zapletle najprej Evropo v do tedaj najbolj kruto vojno v zgodovini človeštva. Vojna se je začela, še preden se je v Sarajevu začel proces proti zarotnikom, storilcem atentata, sicer pa pripadnikom gibanja Mlada Bosna. Ko je izbruhnila, je bila šele vložena obtožnica proti Gavrilu Principu, ki je ustrelil vojvodski par, in vsem, ki so mu pri tem pomagali. Proces sam je dokazal, da Srbija v atentat ni bila vpletena. Zato ga mnogi zgodovinarji vidijo le kot povod za izbruh prve vojne, povod, ki so ga iskali tisti, ki so bili prepričanim, da je takšen spopad nujen in potreben. Sledi časa na to temo je pripravil Jurij Popov. Delno jih je posnel tudi v Sarajevu, na kraju, kjer so odjeknili usodni streli Gavrila Principa.
20. oktobra 1164 je bila v mariborski trdnjavi napisana listina o pravnem dejanju, s katerim je štajerski mejni grof Otakar podelil benediktinskemu samostanu v Šent Pavlu na Koroškem posesti v Labotski dolini. Šentpavelski opat Pilgrim pa je Otakarju v povračilo namenil užitek od svojih posesti v neposredni bližini gradu. Takrat je bilo, po doslej znanih virih, prvič zapisano ime Marchburch in današnji Maribor se zato letos spominja 850-letnice prve pisne omembe gradu, ki je nekoč stal na mestnem griču Piramida in je dal ime naselbini pod njim. Zakaj ima Maribor v svojem "rojstnem listu" vinsko trto in od kod bo v oktobru za dober mesec dni prišla na ogled starodavna listina? To bo tema oddaje Sledi časa, ki jo pripravlja Stane Kocutar.
Beltinčan Mirko Baligač je bil tako poseben človek, da je imel kar dva psevdonima: Imrek in Dimek. Letos bi praznoval devetdeseti rojstni dan, pa ga je žal pri dvainštiridesetih letih vzela Mura. Mogoče bi lahko rekli, da je bil tako imenovani "mali človek", ki je, tako kot mnogi drugi, s svojim življenjem polnil strani neke zgodovine. Neopazno, bi k temu nekateri dodali. Toda tudi to bi držalo le deloma, saj je bil Dimek takšne vrste posebnež, da je zaznamoval in še vedno zaznamuje zgodovino Beltincev. In je bil torej vse prej kot neopazen. Bil pa je posebnež, ki ljudem med obujanjem spominov nanj še dandanes prikliče nasmeh na obraz. In o tem, kakšne vrste posebnež je bil Dimek, bo govorila oddaja Sledi časa Jurija Popova. Povejmo, da je bil kmet, ki je zase in za druge delal ponoči, da je lahko podnevi kolesaril, ribaril v Muri ali pa čepel na drevesih ter opazoval živali in poslušal ptičje petje. Velja za izjemnega poznavalca in ljubitelja narave, za začetnika beltinškega planinstva, za prvega prekmurskega "Tarzana" in tudi za obetavnega igralca. Pa to še ni vse! Avtor: Jurij Popov
Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča je v 60 letih obstoja in delovanja postal osrednja rehabilitacijska ustanova v Sloveniji. Rehabilitacijski inštitut Soča na leto obišče več kot 18.000 bolnikov. Nekateri zaradi poškodb po prometni nesreči, drugi zaradi okrevanja po kapi, tretji zaradi poškodbe pri delu. Vsem pa je skupno to, da zanje skrbi ekipa vrhunskih strokovnjakov, ki je že mnogim pomagala, da so se lahko vrniti nazaj v življenje. URI - Soča je bila med prvimi zdravstvenimi ustanovami v Sloveniji, ki je pridobila pomembne mednarodne certifikate. Od prvih lesenih protez na Vrazovem trgu do vrhunskih dosežkov bionike pa je samo en vidik razvoja skozi šest desetletji. Kajti ob vseh tehnoloških spremembah je ves čas stalnica Soče predvsem humanost in pomoč soljudem. Po sledeh razgibane in plemenite zgodovine Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča nas bo v oddaji vodil Bojan Leskovec.
Letos praznujemo 2000 let nastanka Emone, rimske naselbine na tleh današnje Ljubljane. Nastala je tam, kjer se stikajo prastare poti, ki so vodile na zahod proti Aquilei ali Ogleju in naprej v Rim, na vzhod proti Sisciji ali današnjemu Sisku in na sever proti Celei in Petovii ali današnjima Celju in Ptuju. In seveda naprej proti Dunaju, kjer je bila takrat skrajna meja rimskega cesarstva. Toda: je bila Emona znotraj obzidja vojaško ali trgovsko naselje? In kaj je bilo zunaj? Zakaj je nastala in zakaj propadla? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Poljska »zlata generacija« alpinistov je bila v svojem času že sama po sebi »razred zase«. Uspehi, ki so jih dosegali predvsem z zimskimi pristopi na najvišje vrhove sveta, so še danes mejnik mogočega. Izmed njih je posebej izstopal Jerzy 'Jurek' Kukuczka, srečno poročen oče dveh otrok, rojen v poljskih Katovicah. V samo osmih letih mu je le dva meseca po legendarnem Reinholdu Messnerju uspelo osvojiti krono Himalaje - vseh 14 osemtisočakov. Messner je za to potreboval 16 let. Poleg tega je Jurek 11 osemtisočakov preplezal po prvenstvenih smereh, kar štiri izmed njih pa je osvojil v zimskem času. Skoraj natanko deset let po svojem prvem vzponu na osemtisočaka je na isti gori ostal za vedno. Lhotse je postal zadnje počivališče človeka, ki je nekoč zapisal: »Sanjal sem o vrhu, ki je bil nekje nad mano in v sanjah sem čutil, da ga lahko dosežem. Zunaj je divjal snežni vihar in s soplezalcem sva bila v zasilnem bivaku ujeta že tretji dan. V polsnu sem se odločil. Jutri bo lep dan in uspelo nama bo. Ko me je zjutraj prebudila tišina, sem počasi odkopal okno bivaka, odmaknil nahrbtnik in pokukal ven. Sijalo je sonce, nad nama pa je bil vrh. Minulo noč sem pomislil, da bova morda tukaj ostala za vedno. Očitno sem se moral najprej odločiti sam. In sem se. Bogovi, recimo jim tako, so očitno samo čakali na mojo odločitev. Čez eno uro sva bila na grebenu in nato v še treh na vrhu. Takrat sem spoznal, da moraš vrh najprej preplezati v sebi, šele nato lahko ponižno pričakuješ, da te bo sprejel v svoj svet.« V čas zlate generacije alpinistov se bo v Sledeh časa s sogovorniki odpravil Jure Čokl.
Avtor: Marko Radmilovič. Na Primorskem je znan, drugje malo manj. Od rojstva pisatelja in zdravnika Bogomirja Magajne je minilo 110 let. Avtor je pokoni že od šestdesetih let prejšnjega stoletja, nekateri njegovi liki pa so še vedno živi. Oziroma bi morali biti živi. Vse bolj. Več v Sledeh časa Marka Radmiloviča z naslovom: Brkonja Čeljustnik, kje si, ko te najbolj potrebujemo?
Koliko časa je minilo od ustanovitve Emone, zgodovinske predhodnice Ljubljane? Je minilo 2000 ali precej več let? Če upoštevamo dokaze, ki jih je mogoče šteti za zgodovinska dejstva, potem sta Emono, pravzaprav Colonio Iulio Emono leta 14 ustanovila rimski cesar Avgust in njegov posinovljenec Tiberij. Takrat naj bi na delu ozemlja današnjega mesta dala zgraditi večji objekt, najverjetneje mestno utrdbo, ki naj bi imela 26 stolpov. Če pa se ozremo samo na mitsko preteklost Emone oziroma današnje Ljubljane, potem moramo letnico njenega nastanka iskati v povezavi s poznorimskimi zapisi mita o argonavtih. Prvi je na to povezavo opozoril ljubljanski zgodovinar, govornik in duhovnik Janez Ludvik Schönleben v svojem delu Aemona Vindicata leta 1674 in pozneje še v delu Corniola antiqua et nova leta 1681. Oprl se je na pisanje poznoantičnih piscev Sozomena in Zosima. Ta dva sta pisala, da je Emono ustanovil Jazon, potem ko je z argonavti ukradel zlato runo in se tod vračal domov. Schönleben je izračunal, da se je to zgodilo leta 1222 pred našim štetjem (471 let pred ustanovitvijo Rima). Povezava med Jazonovo Emono in Ljubljano je v 17. stoletju navduševala več zgodovinarjev, med njimi tudi Valvasorja in Linharta. Še najbolj se je uveljavil mit, po katerem je Jazon pred ustanovitvijo mesta najprej ubil zmaja, ki je postal Ljubljanski zmaj in je od Valvasorja naprej v mestnem grbu postavljen na grajski stolp. Prav o teh mitih bo govor v Sledeh časa Jurija Popova.
Avtor: Ivan Merljak. 27. april 1941 ni samo dan ustanovitve Protiimperialistične fronte, poznejše Osvobodilne fronte - OF, kar danes slavimo kot dan upora proti okupatorju, marveč tudi dan, ko so italijanske okupacijske oblasti priključile zasedeno ozemlje h kraljevini Italiji in ga poimenovale Ljubljanska pokrajina. Poleg že po prvi svetovni vojni priključene Primorske je obsegala še južni del osrednje Slovenije z Ljubljano do reke Save ter Dolenjsko in Kočevsko. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Letos mineva sto let od začetka prve svetovne vojne, vojne, ki so jo iz različnih razlogov poimenovali "velika". Ta vojna je bila pozneje, predvsem zaradi druge, potisnjena v ozadje in zato premalo analizirana. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je preučevanje tega spopada doživelo renesanso, ki še traja. Ta vojna je prinesla dehumanizacijo družb, militarizacijo, uveljavljanje tako imenovane vojne diktature, vodilno vlogo medijev pri propagandnih namenih, totalitarizacijo, spreminjanje odnosa do življenja in smrti in med drugim spreminjanje vloge žensk in otrok. Prinesla je tudi nastanek velikih armad, razvoj orožja za množično uničevanje in med drugim letalstva. Mogoče se zdi protislovno, toda ta vojna je vplivala tudi na razmah pismenosti, zato je precej dobro dokumentirana tudi v pismih, razglednicah, spominskih dnevnikih in v podobnih zapisih. V Sledeh časa Jurija Popova o tej temi bomo govorili predvsem o različnih pogledih na vzroke za veliko vojno in o razmerah v Evropi in svetu pred njenim izbruhom.
avtor: Dušan Berne Tudi kadar dandanes pomislimo na uporabo vojaškega letalstva med prvo svetovno vojno, se nam največkrat v misli nehote prikrade že skoraj stoletje star medvojni propagandni stereotip o zračnih bitkah svojeglavih, drznih in praviloma samotarskih letalskih asov na krovu tresočih se letečih strojev, ki tam nekje pod oblaki bijejo nekakšne viteške dvoboje. In če se nam ime Manfred von Richthofen mogoče ni vtisnilo dovolj globoko v spomin, pa je tam zelo verjetno ostal njegov vzdevek Rdeči baron, ki naj bi sam sestrelil kar 80 sovražnih letal. Toda, kot opozarjajo zgodovinarji in strokovnjaki, "se zračna vojna prve svetovne vojne ni bila toliko na nebu, ampak predvsem z neba. Z neba, na katerem so se srečevali težki trimotorni bombniki in vodljivi zrakoplovi, pa baloni za opazovanje ter ranljiva letala za prepoznavanje in usmerjanje topniškega ognja. Torej ljudje in sredstva, katerih delovanje je bilo sistematsko, vsakdanje in daleč proč od luči slave ?"
Neveljaven email naslov
