Leto 1917 se kaže na mnogih bojiščih prve svetovne vojne kot prelomno leto, kot leto, ki je napovedovalo, da se bo vojna morala kmalu končati. Razdejanje na frontah in v zaledju je bilo veliko, vse več ljudi je umiralo, bodisi v bojih bodisi zaradi bolezni ali pomankanja, gospodarstva vpletenih dežel so propadala, vse manj je bilo bojne vneme in vse več je bilo vprašanj, zakaj se sploh pobijamo? Sledili so upori in dezerterstva. To velja tudi za soško fronto. Leto 1917 je namreč zaključno leto te fronte, dolge približno 600 kilomentrov, od tega jo je 90 potekalo prek današnjenga slovenskega ozemlja. Toda pred koncem je morala fronta še zadnjič močno in nesmisleno zakrvaveti, močneje kot v prvih dveh letih. Leta 1917 so Italijani sprožili še zadnji dve od svojih enajstih ofenziv (10. in 11.), avstro-ogrska vojska pa svojo prvo oziroma 12. po vrsti, imenovano tudi čudež pri Kobaridu, ki je pravzaprav pomenila konec soške fronte oziroma njen preboj. Med deseto ofenzivo so Italijani osvojili nekaj malega avstro-ogrskega ozemlja in ko so mislili, da je ofenzive konec, so jih avstro-ogski vojaki pregnali z večine osvojenega ozemelja v enem samem protinapadu. To je bila še ena ofenziva, ki nikomur ni prinesla skoraj nič »dobička«, na obeh straneh pa približno 40 tisoč mrtvih in približno 150 tisoč ranjenih. Toda to še ni bil vrh nesmiselnega umiranja na soški fronti leta 1917. Tega je prinesla 11. ofenziva, tudi ofenziva na Škabrijel oziroma goro smrti. Ta bitka je potekala od 17. avgusta do 15. septembra in velja za najhujšo, najbolj krvavo bitko kadarkoli na slovenskih tleh. Na obeh straneh je v dobrih treh tednih padlo približno 50 tisoč vojakov (40 tisoč italijanskih), ranjenih, pogrešanih in obolelih pa je bilo približno 200 tisoč ljudi. Na goro so topovi obeh strani izstrelili več kot 50 ton smrtonosnega tovora. Pravijo, da tisti vojaki, ki niso bili ubiti ali ranjeni, da so gotovo zblazneli. Dober mesec pozneje, 24. oktobra leta 1917 pa se je začela zadnja, oziroma 12. soška ofenziva ali bitka. Sporžila jo je avsrto-ogrska vojska ob pomoči nemške in predvsem tudi z uporabo bojnih plinov. Komaj tri dni po začetku ofenzive je poveljstvo italijanske vojske ukazalo svoji armadi popolni umik, za reko Piavo, dobrih 50 kilometrov stran od frontne črte. Tako se je končala soška fronta, ki je trajala 29. Mesecev ali 888 dni in je zahtevala več kot milijon mrtvih, ranjenih, pogrešanih, da o razdejanju sploh ne govorimo.