Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svila danes nima več tako prestižne vloge, kot jo je imela nekoč, ko je bila predvsem domena visokih posvetnih in duhovnih vladarjev in avtoritet. To dokazuje tudi podatek, da je bilo treba v davnih časih za kilogram svile odšteti kilogram zlata. Tehnologija izdelave svile ali svilogojstvo pa je bila kar nekaj tisočletij skrbno varovana skrivnost, dokler ni, lahko bi rekli, zaradi "klasičnega industrijskega vohunstva in tihotapstva" postala laže dostopna večjemu krogu prebivalstva. V Slovenijo so sviloprejke dobivali iz Italije, in to v času vladavine Marije Terezije, ki je spodbujala tovrstno gospodarsko dejavnost. To je bilo obdobje monokultur in tisti, ki so bili pripravljeni zasaditi murve in se ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni. Zato se je nad to panogo počasi navdušilo tudi kmečko prebivalstvo. Najprej pa so se s tem ukvarjali v premožnejših družinah, v katerih so imeli večje potrebe po svili. Konec 17. stoletja in v začetku 18. pa je pri nas napočila zlata doba svilogojstva.
Prihod sviloprejk pa ni bil nekaj preprostega. Dokler se ni nihče spraševal, kako nastane svila, ni bilo potrebe pa prenosu tehnologije – pozneje, ko se je izkazalo, da je svila produkt gosenic, pa se je to spremenilo. Prenos sviloprejk in tudi murvovih dreves so opravili misijonarji. Ti so skrili tako jajčeca gosenic sviloprejk kot semena murv v bambusove palice. Prvi poskus gojenja v Evropi je sicer padel v vodo, ker so namesto semen murve posadili jajčeca sviloprejk. Ko so spoznali svojo zmoto so počasi ugotovili tudi, da je najugodnejše območje za gojenje sviloprejk mediteranski prostor, saj so le-te občutljive za vlago in nizke temperature.
Sviloprejke so "potovale"tudi po kopnem, ne samo po morju, po tako imenovani "svilni poti". Ta pot je šla iz Indije skozi Turčijo, v Španijo, Italijo in naše kraje, pove Uša Lover kulturna antropologinja, poznavalka zelišč, doma iz Koprivnega na italijanski strani Goriških Brd.
Sviloprejke so gojili predvsem na Primorskem in današnjem Goriškem, pa tudi v Prekmurju, na Dolenjskem in v predalpskih dolinah, čeprav je bilo tam več težav. Za sviloprejke je bilo treba zasaditi murve, saj jedo samo murvovo listje. Murve sicer niso bile težavne, bolj sviloprejke, ki so občutljive za mraz, zato so zanje primernejše nižine, recimo Prekmurje. Na hribovitih predelih so jih sicer vzgojili, vendar so se pojavile bolezni in nizke temperature, zaradi katerih murve niso pravočasno vzbrstele in za sviloprejke ni bilo hrane, tako da so poginile.
Tudi to, sicer zelo razširjeno panogo, pa so pretresale številne težave. Na prelomu 19. stoletja ni bilo burno le zaradi vojn, ampak tudi zato, ker je na evropske trge počasi začela prihajati tudi azijska svila. To prej ni bilo mogoče, saj so v Evropi lahko prodajali in kupovali le evropsko, ki je bila dražja. Poleg tega je zaradi vojn zmanjkalo delovne sile. Po koncu I. svetovne vojne je območje Goriške prišlo pod Italijo, ki je spodbujala svilogojstvo. Vendar je trajalo kar nekaj časa, preden so ljudje obnovili svoja v vojni porušena domovanja in obdelovalne površine. Med vojno so veliko murvovih dreves požgali zaradi kurjave, zato je bilo treba obnoviti tudi nasade murv. Sčasoma so se stvari sicer normalizirale, vendar je prišla II. svetovna vojna, ki je razvoj spet ustavila. Pa ne popolnoma. Še vedno so trgovali s sviloprejkami, nekateri so prodajali jajčeca gosenic, drugi murvovo listje. Poleg vojn so na svilogojstvo vplivala prva sintetična vlakna, ki so postala konkurenca svilenim tkaninam, svoje pa je naredil tudi, kot rečeno, vstop cenejše azijske svile, še doda Uša Lover.
Razvoj sviloprejk od jajčec do svile so spremljali, raziskovali in dokumentirali učenci Osnovne šole Dobrovo v Goriških Brdih, pod mentorstvom Alojza Vuge, ki je tudi avtor spodnjih fotografij.
Na Osnovni šoli Dobrovo v Gorških Brdih so organizirali precej raziskovalnih akcij in projektov, v katerih so sodelovali učenci sedmih in osmih razredov. Tudi učenci na nižjih stopnjah, v 5. in 6. razredu, so večkrat pokazali veliko zanimanje za to, da bi sodelovali pri kakšnem raziskovalnem projektu. Vodstvo šole, pod vodstvom že pokojnega Petra Stresa, jim je ustreglo in tako so leta 1996 sodelovali pri raziskovalni nalogi: Svilogojstvo. To je predlagal upokojeni učitelj Alojz Vuga, ki je takrat opozoril, da je ta gospodarska dejavnost na Goriškem že zamrla.
Pri samem gojenju so sodelovali štirje učenci in sin Alojza Vuge, ki je bil mlajši. Sviloprejka je navajena jesti tudi popoldne, zvečer, čez konec tedna, zato je moral biti ob gosenicah stalno nekdo navzoč. Več učencev so skušali vključiti tudi v terensko raziskavo o svilogojstvu, ki so jo potem opravili z anketnimi listi. Učencem, ki so anketirali na terenu so pripravili vprašanja, ki so bila mogoče malo nerodno zastavljena, in zato so dobili zelo različne odgovore – recimo, ko so spraševali ljudi koliko se jih je ukvarjalo s svilogojstvom, so v posameznih vaseh to spraševali učenci različnih starosti in zato so dobili tudi popolnoma različne odgovore. Ti podatki potem niso bili uporabni. V Brdih je 45 vasi in iz skoraj vsake vasi je bil vsaj en učenec, ki je to zbiral, vendar za strokovno uporabo podatki niso bili primerni. V redkih vaseh brez šolarjev pa ankete niso opravili.
Učenci, ki so sviloprejke gojili, pa so se sproti učili, da te ne smejo dobiti mokrega ali uvelega listja, da mora biti v prostoru tišina in podobno. Prostor za gojenje so zelo težko našli – v zasebnih hišah to ni bilo mogoče, v šoli pa je bil za to najprimernejši šolski arhiv. Učenci so svoja opažanja pri gojenju sviloprejke in rezultate svojih raziskav predstavili vsem učencem od prvega do osmega razreda, sviloprejke-gosenice, in kokone pa so pokazali tudi otrokom v vrtcu.
Prav gotovo je fotodokumentacija takih stvari zanimiva za Šolsko kroniko, posneli pa so tudi video, vendar ne z namenom, da bi to postal resen film – bolj je šlo za interno dokumentacijo, ki bi jo lahko uporabili pri pouku, je povedal Alojz Vuga. Kasneje pa je iz tega vseeno nastal "dokumentarni film, ali zapis".
O svilogojstvu obstaja kar nekaj poljudnih in strokovnih zapisov, v nekaterih muzejih imajo občasne razstave, fotografski material in drugo dokumentarno gradivo. V svetovnem merilu omenimo Kitajski nacionalni muzej svile, pa Libanonski muzej svile, muzej v Yokohami, muzej ob jezeru Como,v Italiji, in še bi lahko naštevali.
901 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Svila danes nima več tako prestižne vloge, kot jo je imela nekoč, ko je bila predvsem domena visokih posvetnih in duhovnih vladarjev in avtoritet. To dokazuje tudi podatek, da je bilo treba v davnih časih za kilogram svile odšteti kilogram zlata. Tehnologija izdelave svile ali svilogojstvo pa je bila kar nekaj tisočletij skrbno varovana skrivnost, dokler ni, lahko bi rekli, zaradi "klasičnega industrijskega vohunstva in tihotapstva" postala laže dostopna večjemu krogu prebivalstva. V Slovenijo so sviloprejke dobivali iz Italije, in to v času vladavine Marije Terezije, ki je spodbujala tovrstno gospodarsko dejavnost. To je bilo obdobje monokultur in tisti, ki so bili pripravljeni zasaditi murve in se ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni. Zato se je nad to panogo počasi navdušilo tudi kmečko prebivalstvo. Najprej pa so se s tem ukvarjali v premožnejših družinah, v katerih so imeli večje potrebe po svili. Konec 17. stoletja in v začetku 18. pa je pri nas napočila zlata doba svilogojstva.
Prihod sviloprejk pa ni bil nekaj preprostega. Dokler se ni nihče spraševal, kako nastane svila, ni bilo potrebe pa prenosu tehnologije – pozneje, ko se je izkazalo, da je svila produkt gosenic, pa se je to spremenilo. Prenos sviloprejk in tudi murvovih dreves so opravili misijonarji. Ti so skrili tako jajčeca gosenic sviloprejk kot semena murv v bambusove palice. Prvi poskus gojenja v Evropi je sicer padel v vodo, ker so namesto semen murve posadili jajčeca sviloprejk. Ko so spoznali svojo zmoto so počasi ugotovili tudi, da je najugodnejše območje za gojenje sviloprejk mediteranski prostor, saj so le-te občutljive za vlago in nizke temperature.
Sviloprejke so "potovale"tudi po kopnem, ne samo po morju, po tako imenovani "svilni poti". Ta pot je šla iz Indije skozi Turčijo, v Španijo, Italijo in naše kraje, pove Uša Lover kulturna antropologinja, poznavalka zelišč, doma iz Koprivnega na italijanski strani Goriških Brd.
Sviloprejke so gojili predvsem na Primorskem in današnjem Goriškem, pa tudi v Prekmurju, na Dolenjskem in v predalpskih dolinah, čeprav je bilo tam več težav. Za sviloprejke je bilo treba zasaditi murve, saj jedo samo murvovo listje. Murve sicer niso bile težavne, bolj sviloprejke, ki so občutljive za mraz, zato so zanje primernejše nižine, recimo Prekmurje. Na hribovitih predelih so jih sicer vzgojili, vendar so se pojavile bolezni in nizke temperature, zaradi katerih murve niso pravočasno vzbrstele in za sviloprejke ni bilo hrane, tako da so poginile.
Tudi to, sicer zelo razširjeno panogo, pa so pretresale številne težave. Na prelomu 19. stoletja ni bilo burno le zaradi vojn, ampak tudi zato, ker je na evropske trge počasi začela prihajati tudi azijska svila. To prej ni bilo mogoče, saj so v Evropi lahko prodajali in kupovali le evropsko, ki je bila dražja. Poleg tega je zaradi vojn zmanjkalo delovne sile. Po koncu I. svetovne vojne je območje Goriške prišlo pod Italijo, ki je spodbujala svilogojstvo. Vendar je trajalo kar nekaj časa, preden so ljudje obnovili svoja v vojni porušena domovanja in obdelovalne površine. Med vojno so veliko murvovih dreves požgali zaradi kurjave, zato je bilo treba obnoviti tudi nasade murv. Sčasoma so se stvari sicer normalizirale, vendar je prišla II. svetovna vojna, ki je razvoj spet ustavila. Pa ne popolnoma. Še vedno so trgovali s sviloprejkami, nekateri so prodajali jajčeca gosenic, drugi murvovo listje. Poleg vojn so na svilogojstvo vplivala prva sintetična vlakna, ki so postala konkurenca svilenim tkaninam, svoje pa je naredil tudi, kot rečeno, vstop cenejše azijske svile, še doda Uša Lover.
Razvoj sviloprejk od jajčec do svile so spremljali, raziskovali in dokumentirali učenci Osnovne šole Dobrovo v Goriških Brdih, pod mentorstvom Alojza Vuge, ki je tudi avtor spodnjih fotografij.
Na Osnovni šoli Dobrovo v Gorških Brdih so organizirali precej raziskovalnih akcij in projektov, v katerih so sodelovali učenci sedmih in osmih razredov. Tudi učenci na nižjih stopnjah, v 5. in 6. razredu, so večkrat pokazali veliko zanimanje za to, da bi sodelovali pri kakšnem raziskovalnem projektu. Vodstvo šole, pod vodstvom že pokojnega Petra Stresa, jim je ustreglo in tako so leta 1996 sodelovali pri raziskovalni nalogi: Svilogojstvo. To je predlagal upokojeni učitelj Alojz Vuga, ki je takrat opozoril, da je ta gospodarska dejavnost na Goriškem že zamrla.
Pri samem gojenju so sodelovali štirje učenci in sin Alojza Vuge, ki je bil mlajši. Sviloprejka je navajena jesti tudi popoldne, zvečer, čez konec tedna, zato je moral biti ob gosenicah stalno nekdo navzoč. Več učencev so skušali vključiti tudi v terensko raziskavo o svilogojstvu, ki so jo potem opravili z anketnimi listi. Učencem, ki so anketirali na terenu so pripravili vprašanja, ki so bila mogoče malo nerodno zastavljena, in zato so dobili zelo različne odgovore – recimo, ko so spraševali ljudi koliko se jih je ukvarjalo s svilogojstvom, so v posameznih vaseh to spraševali učenci različnih starosti in zato so dobili tudi popolnoma različne odgovore. Ti podatki potem niso bili uporabni. V Brdih je 45 vasi in iz skoraj vsake vasi je bil vsaj en učenec, ki je to zbiral, vendar za strokovno uporabo podatki niso bili primerni. V redkih vaseh brez šolarjev pa ankete niso opravili.
Učenci, ki so sviloprejke gojili, pa so se sproti učili, da te ne smejo dobiti mokrega ali uvelega listja, da mora biti v prostoru tišina in podobno. Prostor za gojenje so zelo težko našli – v zasebnih hišah to ni bilo mogoče, v šoli pa je bil za to najprimernejši šolski arhiv. Učenci so svoja opažanja pri gojenju sviloprejke in rezultate svojih raziskav predstavili vsem učencem od prvega do osmega razreda, sviloprejke-gosenice, in kokone pa so pokazali tudi otrokom v vrtcu.
Prav gotovo je fotodokumentacija takih stvari zanimiva za Šolsko kroniko, posneli pa so tudi video, vendar ne z namenom, da bi to postal resen film – bolj je šlo za interno dokumentacijo, ki bi jo lahko uporabili pri pouku, je povedal Alojz Vuga. Kasneje pa je iz tega vseeno nastal "dokumentarni film, ali zapis".
O svilogojstvu obstaja kar nekaj poljudnih in strokovnih zapisov, v nekaterih muzejih imajo občasne razstave, fotografski material in drugo dokumentarno gradivo. V svetovnem merilu omenimo Kitajski nacionalni muzej svile, pa Libanonski muzej svile, muzej v Yokohami, muzej ob jezeru Como,v Italiji, in še bi lahko naštevali.
Studenice so kraj v občini Poljčane, v dolini reke Dravinje in ob vznožju kraškega pogorja Boč. Trg Studenice se je razvil v srednjem veku, potem ko je tu v 13. stoletju nastal samostanski kompleks. Najprej je bil ustanovljen špital s cerkvijo, namenjen duhovne in telesne pomoči potrebnim, pozneje pa je bila ustanova spremenjena v ženski samostan dominikank. Ta je nato skozi stoletja doživljal vzpone in padce, dokler ga niso v okviru tako imenovanih jožefinskih reform leta 1782 ukinili. Kompleks je po tem zamenjal več lastnikov, leta 1885 pa so ga kupile članice ženskega nunskega reda magdalenk, ki so začele z obnovo poslopij, poškodovanih v velikem požaru, ki je v Studenicah izbruhnil leta 1788. Samostan in posest so nato leta 1941 zasegli Nemci, med vojno pa je bil del kompleksa požgan. Po drugi svetovni vojni je bil samostan nacionaliziran in je kljub temu, da je bil poseljen, počasi propadal, nato so ga po izpeljani denacionalizaciji vrnili redu magdalenk, ki so ga dale v upravljanje mariborski škofiji, od leta 2001 tudi lastnici. Vendar se tu zgodba ne konča. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič
Pomurski muzej Murska Sobota je osrednji pokrajinski muzej za varovanje premične in nesnovne dediščine. Od leta 1955 je v renesančnem gradu sredi mestnega parka. Po sobanah, ki prinašajo vpogled v življenje na vasi, gradove, versko in etnično pestro Pomurje, v različnih obdobjih pred in med drugo svetovno vojno in po njej, smo se sprehodili ob posebni priložnosti, gostovanju drugega predizbora Festivala Slovenskega šansona v Gledališču Park v Murski Soboti. Med predmeti v Pomurskem muzeju je tudi radijski sprejemnik iz 50. let 20. stoletja, ki so ga sestavili v delavnici Rafimus v Murski Soboti.
Pred petnajstimi leti je sodelavec dokumentarno-feljtonskega uredništva Ivan Merljak pripravil oddajo o Rupnikovi liniji. Tedaj se je namreč začelo prvič tudi v javnosti govoriti o obsežnih sistemih fortifikacij, ki jih je kraljevina Jugoslavija postavljala na zahodni, Rapalski meji proti podobnim utrdbam, ki jih je Mussolinijev režim pospešeno gradil in jih grandiozno imenoval Alpski zid. Dolgo časa pa se ni posvečalo pozornosti podobnim fortifikacijam, ki jih imamo tudi na severni meji. Šele zadnja leta se začenja premikati tudi na tem področju in krona teh prizadevanj je obsežna monografija oziroma njen prvi del, ki jo pripravlja mariborski raziskovalec Aleš Zelenko. Oddajo Sledi časa o teh novih dognanjih je pripravil Marko Radmilovič.
Meje v Železni Kapli, Kortah, Solčavi, Tržiču, Lomu pod Storžičem in na Jezerskem so se ves čas spreminjale, s tem pa tudi zakoni in predpisi o čezmejnem prenašanju blaga. To pa ni odvrnilo ljudi od ilegalnega prehajanja meje, s katerim so si zagotovili dobrine za vsakdanje življenje. Te aktivnosti imenujemo tihotapljenje ali »švercanje«. Vse to so predstavili na dvojezični razstavi z naslovom Tihotapljenje čez Karavanke, ki je ob stoti obletnici koroškega plebiscita nastala v sklopu projekta CarintiJA 2020. V čezmejnem projektu so poleg Slovenskega prosvetnega društva »Zarja« iz Železne Kaple sodelovali še Center Rinka iz Solčave, KUD Jezersko in Tržiški muzej. Po opravljeni etnološki terenski raziskavi je razstavo pripravila Irena Destovnik, diplomirana etnologinja in sociologinja kulture, samostojna ustvarjalka na področju kulture – kustosinja, ki je bila do lanskega februarja skoraj poltretje desetletje stalna zunanja sodelavka Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Več o tihotapljenju čez Karavanke pa v oddaji Sledi časa avtorja Milana Trobiča.
Kakšni so bili videti mamuti, vemo prav zaradi najdb njihovih bolj ali manj ohranjenih okostij. V ponovitvi oddaje Sledi časa bomo tako pogledali v daljno preteklost in izvedeli, koliko in kakšne ostanke ene najbolj znanih izumrlih živali smo našli na naših tleh.
Vsi se strinjamo, da je civilizacija z ukrajinsko vojno naredila velik korak nazaj. A večjih dokazov kot generične krutosti vojne za te trditve nimamo. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v čas, ko sta bila, pa čeprav le za nekaj desetletij, človečnost in napredek osnovni vodili tudi v danes opustošenih pokrajinah evropskega vzhoda. Slovenci, ki danes sicer pasivno sodelujemo v velikem vojaškem spopadu, smo pred nekaj več kot stoletjem tja pošiljali može, ki so v tedanji carski Rusiji širili omiko in kulturo. O delovanju slovenskih profesorjev na ruskih gimnazijah v drugi polovici devetnajstega stoletja je izjemno malo znanega, usodo goriškega rojaka Štefana Široka pa razkriva tokratna oddaja Sledi časa.
Kositrarska obrt je bila ena najznačilnejših meščanskih obrti. Danes sta tehnika in način proizvodnje znana le še ožjemu krogu ljudi. Na slovenskih tleh je doživela svoj vrhunec in zaton med 17. in 19. stoletjem, na Celjskem pa s prihodom italijanske družine Stretti. Glede na to, da imajo v Pokrajinskem muzeju Celje kar precej predmetov iz kositra, so leta 2021 odprli občasno razstavo z naslovom Zloščeno do visokega sijaja, kositrno posodje iz muzejskih zbirk. Na njej so skupaj s katalogom prikazali del stanovanjskega inventarja iz 18. in 19. stoletja. Kositrno posodje in druge predmete hranijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije in v mnogih drugih slovenskih muzejih. Kositer so imenovali tudi »srebro malega človeka«, saj se je ta s kositrnimi izdelki pravzaprav približal bogatejšim, predvsem plemiškim slojem. Več o kositru v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Zgodovina jazzovske glasbe je pri nas, kljub nespornemu dejstvu, da premoremo kopico izvrstnih glasbenikov, malo znana ali, bolje rečeno, slabo raziskana. zunaj zgodnjih let v tridesetih letih prejšnjega stoletja in pa povojnih jazzovskih zadreg se sodobnejši jazz rad pomete pod preprogo kot projekt posameznih glasbenikov ali festivalov. Malo je zato kriva narava glasbe same, saj se glasbeniki pogosto združujejo v skupine, ki so že v osnovi mišljene kot glasbeni projekti, zato toliko z večjim veseljem pozdravljamo sestave z dolgo in plodno jazzovsko zgodovino. Enega takšnih v oddaji Sledi časa opisuje Marko Radmilovič.
Desetega marca letos je minilo 80 let od manj znanega dogodka, ko so nemški nacisti v sodnih zaporih v Mariboru izbrali 25 talcev za usmrtitev. Med njimi je bil tudi Franc Žvan iz Zgornjih Hoč, ki je deset dni prej dopolnil 20 let. Ko je začutil vso stisko, je Franca nagovoril šest let starejši sojetnik, katoliški duhovnik Izidor Završnik z Gomilskega in ga v naslednjem trenutku zamenjal v vrsti za usmrtitev. Izidorja so ustrelili še isti dan, Franc Žvan je umrl leta 1997. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili spomin na nepreklicno in dokončno odločitev mladega duhovnika, da zavestno izbere smrt, ki bi sicer doletela sojetnika.
Da je v politiki ogromno prevarantov, je splošno znano dejstvo, ki ga večkrat še olepšajo sodišča in zapori. Ampak sodobni slovenski politiki ter njihovi sateliti so prevaranti začetniki. Brez prave ideje ali načrta goljufajo na bazični ravni, ko se ponudi priložnost, kar je po navadi takrat, ko javnost gleda stran. Zato godi zgodba o prevarantu, ki je politiko vzel zgolj kot platformo, kot odskočno desko, svoje rabote pa je ponesel daleč preko meja današnje Slovenije. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič pripoveduje zgodbo o nenavadnem mehaniku iz okolice Laškega, ki mu je bilo ime Alojz Novak.
Ob vsesplošnem navdušenju ob svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah, ki prvič poteka pri nas v Sloveniji, v Planici, se bomo vprašali, zakaj se naša smučarska terminologija tako razlikuje od izrazov, ki jih za smučanje in smučke uporabljajo drugi narodi. Odgovor je jasen: zaradi bloškega smučanja, ki ga bomo spoznali v prihodnjih minutah v oddaji Sledi časa. In čeprav bloško smučanje, sodobno smučanje in smučarski skoki v Planici nimajo veliko skupnih točk, so vseeno povezani … O smučanju, bloškem in sodobnem torej, v oddaji Sledi časa.
V Pokrajinskem muzeju v Celju so ob 650. obletnici drugega povišanja Žovneških/Celjskih v grofe Celjske odprli novo razstavo z naslovom Žovneški postanejo grofje Celjski avtorja mag. Damirja Žeriča. Na razstavi so postavili v ospredje pomembni listini iz 14. stoletja, o prvem in drugem povišanju. Ob tej priložnosti je izšla tudi nova knjiga avtorja razstave z istoimenskim naslovom. Kot poudarjajo v muzeju, je zgodba o svobodnih gospodih Žovneških, pozneje grofih in knezih Celjskih, zgodba o najpomembnejši plemiški rodbini, kar jih je imelo matične posesti in sedež na današnjem slovenskem ozemlju. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Humor in satira sredi terorja V zadnjih letih in mesecih sledimo povečanju tako zanimanja kot tudi produkcije humornih in satiričnih vsebin. Pa ne le v medijih. Cvetijo komiki, gledališke predstave in televizijske serije, ki življenje obravnavajo z manj resne plati. Ali je to reakcija na usodnost in dramatičnost našega trenutka? Teoretiki odgovarjajo z da, hkrati pa si zelo težko razložijo, da humor in satira ne ponikneta niti takrat, ko je umrljivemu človeku najtežje… Oddaja Sledi časa nas vodi v čas pred približno osmimi desetletji, ko je bilo slovenstvo obsojeno na izginotje, a so se kljub temu posamezniki, v najtežjih mogočih okoliščinah, šalili.
Sledi časa s primerom Prešernovega dne razgrinjajo različne vidike razumevanja tega, kako se državni prazniki vzpostavljajo, kako se ohranjajo in kakšno vlogo imajo za vse nas - člane državnih skupnosti.
V Mestnem muzeju v Idriji so leta 2016 pripravili občasno razstavo- Dame in čipke, ki je dala širši vpogled v meščanski sloj prebivalstva; ki ga do tedaj v izrazito delavskem, rudarskem mestu niso raziskovali. Sledilo je terensko delo kustosinj, ki sta dobili podatke od dedičev nekdanjih meščanskih družin, saj nekateri še vedno hranijo pravo bogstvo pisnih podatkov in tudi osebnih predmetov. Poleg tega sta veliko informacij oziroma pisnih virov o idrijskih meščanih pridobili iz fondov idrijske enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Tako se je občasna razstava spremenila v del stalne razstave, ki jo krasijo predmeti, pisni viri in številne fotografije. Več o idrijskih meščanih v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. .
Dr. Ivan Turk je bil dolgoletni profesor računovodstva na ljubljanski ekonomski fakulteti in eden najpomembnejših slovenskih ekonomistov preteklega stoletja, ki pa ni bil ravno pogosto v središču naših pogledov: po eni verjetno strani zaradi svojega zelo strogega, zaprtega in odljudnega značaja, po drugi pa zaradi za marsikoga na videz dolgočasne vede, s katero se je ukvarjal. Življenje tega izjemno nenavadnega znanstvenika, ki se je s povsem neverjetno zagnanostjo, preciznostjo in sistematično lotil vsakega področja - od mladostnega igranja violine in viole, kasnejšega oblikovanja slovenske in jugoslovanske računovodske vede, pa celo do predpisovanja najmanjših podrobnosti v vsakdanjem življenju lastne družine - nam bosta v tokratnih Sledeh časa pomagala predstaviti njegova doktoranda, dolgoletna sodelavca in prijatelja: dr. Slavka Kavčič, ki je z Ivanom Turkom delala na Ekonomski fakulteti, ter direktor Slovenskega inštituta za revizijo dr. Marjan Odar, ki je z njim sodeloval predvsem v okviru svoje institucije. Pred mikrofonom pa gostimo tudi soavtorja biografije Ivana Turka z naslovom Od viole do pisalnega stroja, od not do kontov, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka.
Teme iz druge svetovne vojne so v najrazličnejših dokumentarnih medijih priljubljene še danes. Predvsem gre za velikanski, globalen spopad, ki je ob tragediji vsega človeštva prinesel tudi mnoga drobna junaštva ali pa osebne tragedije, ki so se tkale v spomine posameznikov, njihovih družin ali pa celih narodov. Ker pa je bilo dogajanje tako široko razvejeno, so mnogi dogodki vegavemu človeškemu spominu ušli, uradna zgodovinska znanost pa se enostavno z vso materijo, tudi po osmih desetletjih, ni sposobna spopasti. Zato so nekatere zgodbe iz vojnega časa ostale nepovedane in eno izmed njih, kolikor to dopušča radijski medij, razkrijemo v oddaji Sledi časa. Gre za skrivnost Dolge njive oziroma zavezniško pomoč iz zraka.
V naslednje pol ure se bomo vrnili v daljno preteklost in poskušali razumeti, kaj nam pripovedujejo kamnine. Obiskali bomo eno pomembnejših naravoslovnih zbirk v Sloveniji – Geološko zbirko Oddelka za geologijo, ki je razstavljena v stavbi Montanistika, v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Zbirka zajema približno 25.000 vzorcev mineralov, kamnin, rud, fosilov, stratigrafskih vzorcev in kostnega gradiva. Kako je zbirka nastala, kakšen pomen ima in kaj je njeno poslanstvo, je v oddaji Sledi časa poizvedovala Petra Medved.
Že kar nekaj let je minilo od takrat, ko so lutkovni umetniki Mini teatra v Ljubljani na oder postavili predstavo Tinček Petelinček. Pred premiernim dogodkom 9. januarja 2004 so zapisali, da bodo v njej uporabili ročne lutke, ki jim pravimo lileki. Navajajo, da je etnolog Niko Kuret, raziskovalec predliterarnih oblik in ljudskega gledališča, opisal te tradicionalne ljudske lutke kot “tipično slovensko-kajkavsko lutkovno gledališče”. Izvirne slovenske lileke (lutke strašila) so po večini uporabljali na tradicionalnih šaljivih sejmih ali na poročnih in drugih slavjih. Oživitev lilekov nima primere v evropskem lutkarstvu, zato so takrat avtorji te predstave zanikali trditev, da naj Slovenija ne bi imela dediščine v lutkarstvu. Več o slabo preučenih lilekih izveste v oddaji Sledi časa. Gost je Robert Waltl.
Neveljaven email naslov