Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje in pustilo za sabo raznovrstno materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznavamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju, v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti." Tako so zapisali ob odprtju razstave: Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem, ki je na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Razstava se časovno ujema s 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije. Petdeset let pozneje so se lože začele širiti tudi v slovenske deleže. Toda kakšen je bil ta razvoj na naših tleh? Kakšno usodo so doživljali prostozidarji? So njihovi skrivni obredi in način delovanja res zarotniška oblika uporabe vseh sredstev za vzpostavitev svetovne prevlade?
Prostozidarstvo na Slovenskem se je začelo opazno razvijati šele v obdobju jožefinske Avstrije. Prej so bili člani nemških in dunajskih prostozidarskih lož posamezniki, na primer pripadniki plemiške družine Cobenzl. Prvi izpričani Kranjec, ki je bil dokazano sprejet v prostozidarsko ložo, je bil v Ljubljani rojeni Karel grof Cobenzl, ki je leta 1741 postal član nemške prostozidarske lože v Bayreuthu.
Prve lože v 18. stoletju v notranjeavstrijskih deželah so bile ustanovljene v Trstu. Na začetku vladanja cesarja Jožefa II. pa so lože ustanovili skoraj v vseh glavnih mestih tedanje monarhije. Po podatkih iz tega obdobja vemo, da je bilo v ložah 50 posameznikov iz naših krajev. Med njimi so bile zanimive osebe, na primer Jurij Vega in ljubljanski nadškof Mihael Brigido. Znano je tudi, da naj bi bila člana lože Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, vendar za zdaj trdnih dokazov o tem še niso našli.
Po francoski revoluciji so bile leta 1795 prostozidarske lože v habsburški monarhiji prepovedane, s tem pa se je končalo tudi delovanje lož na slovenskem ozemlju. So pa bile zelo dejavne v obdobju Ilirskih provinc, ko so tudi naše kraje zasedli Francozi, nam je povedal dr. Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije.
Narodni muzej Slovenije je skupaj z Arhivom Republike Slovenije pripravil vrsto dogodkov posvečenih prostozidarstvu. V nadaljevanju bom zato v ta zapis, namesto povzetkov govornih prispevkov, ki sem jih posnel za oddajo, vključil predvsem gradivo, ki so ga pripravili ob odprtju razstave. Saj vas vabim, da oddaji prisluhnete, ta zapis pa naj zgodbo samo dopolni!
Zadnji dan februarja ( 28.2. 2017) so v Narodnem muzeju Slovenije odprli razstavo o zgodovini prostozidarstva v našem prostoru. Prostozidarska dediščina slovenskih in tujih muzejev, arhivov in knjižnic bo na ogled do 14. maja letos.
Vrednote, ki združujejo bratovščino, bo obiskovalec spoznaval ob prostozidarski scenografiji, simbolih in glasbeni kulisi: skozi skrbno oblikovan razstavni prostor bo simbolično prehodil pot od teme k svetlobi, od neznanja k znanju.
Na novinarski konferenci, pred svečanim odprtjem razstave je direktorica Narodnega muzeja Slovenije mag. Barbara Ravnik poudarila, da je razstava plod odličnega sodelovanja Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije.
Soavtor razstave dr. Matevž Košir (Arhiv Republike Slovenije), ki že vrsto let preučuje prostozidarstvo na Slovenskem, je pojasnil:
»Ni naključje, da je razstava na ogled prav letos, saj smo želeli poudariti pomemben jubilej, in sicer 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije (1717–2017). Prav Anglija je tista dežela, v kateri se je prostozidarstvo začelo, zato ima gibanje tudi nekaj ‘angleških’ značilnosti. V njem se zrcali tradicija srednjeveškega kamnoseštva, ki se je s koncem srednjega veka sicer izpela, ostale pa so simbolne vsebine gradnje harmoničnega sveta in poudarek na bratstvu med različno mislečimi.«
Mag. Jože Podpečnik, kustos prostozidarske zbirke v Narodnem muzeju Slovenije in soavtor razstave, je izpostavil:
»Prostozidarsko zbirko danes prvič v zgodovini predstavljamo javnosti. Poleg Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije so gradivo za razstavo prispevali tudi Pokrajinski muzej Maribor, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Gornjesavski muzej Jesenice, Pokrajinski muzej Koper, Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana ter druge domače in tuje ustanove, tudi Velika loža Slovenije.«
In še:
»Na razstavi smo prikazali ‘tempelj’ ljubljanske lože Valentin Vodnik in njene člane. Predstavili smo takratno slovensko gospodarsko in politično elito, ki je med drugim vplivala na to, da smo v Ljubljani v tridesetih letih 20. stoletja postavili Narodno in univerzitetno knjižnico.«
Mag. Jože Podpečnik je zapisal:
"Predmeti v prostozidarski zbirki muzeja potrjujejo odlično sodelovanje slovenskih bratov pri širjenju strpnosti, svobode izražanja in spodbujanja sodelovanja med ljudmi različnih prepričanj v srednjeevropskem prostoru in širše. Bratovščina poudarja splošne moralne norme, med njimi pa na prvo mesto postavlja strpnost. A vendar je prostozidarstvo težko ulovljiv družbeni fenomen. Ne gre za religijo – čeprav je njegov sestavni del tudi ritual. Ne gre za center moči – čeprav ni mogoče ovreči njegovega političnega in družbenega angažmaja. Ni filozofija – čeprav je gradbeni načrt življenja s simboli, za katerimi se skriva prastara modrost. Prostozidarstvo je brez dvoma povezano z mističnim: zaradi svojega alternativnega pogleda na svet, izkušnje rituala in, ne nazadnje, molka o notranjem dogajanju. Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje ter pustilo za sabo raznoliko materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju kakor tudi v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti."
01 Baron Žiga Zois
Žiga baron Zois pl. Edelsteinski (1747–1819), gospodarstvenik, mecen, naravoslovec, mineralog in humanist. Na domu so ga poučevali najboljši učitelji, izobraževal se je tudi v tujini. V njegovi bogati knjižnici na Bregu v Ljubljani so se zbirali kranjski razsvetljenci, ki jih je tudi materialno podpiral. Bil je lastnik gospostva Brdo pri Kranju, fajančne tovarne v Ljubljani in posesti na Javorniku in v Mislinji. Po njem je imenovan barvit mineral cojzit, ukvarjal se je tudi z ornitologijo. S trgovino z železom je obogatel, v času Ilirskih provinc pa doživel gospodarski polom. Leta 1782 je v Amsterdamu vstopil v prostozidarsko ložo. V času delovanja ljubljanskih lož (1792–1795 in 1811–1813) so ga člani obiskovali na domu. Od prostozidarjev je prijateljeval z Janezom Antonom Riccijem, Jožefom Pinhakom in Pagliaruzzijem, dopisoval si je s številnimi prostozidarji v monarhiji. Brat Jožef baron Zois pl. Edelstein (1741–1813) je bil v letih 1783–1788 član dunajske prostozidarske lože Okronano oziroma Novookronano upanje.
02 Jurij Vega
Jurij Vega (1754–1802), slovenski matematik, geodet in častnik. V knjigi zapisnikov dunajske lože Resnična sloga decembra 1795 je opisan sprejem Jurija Vege med prostozidarje. Starešina lože Ignac pl. Born je prejel Vego v ložo z ritualom po prostozidarskem običaju. Tajnik lože je zapisal: »Leta 1785, devetega dne dvanajstega meseca, je bil za sprejem predstavljen tuji iščoči Jurij Vega, sin Jerneja, star 31 let, rojen 23. 3. 1754, katoliške vere, meščanskega porekla, po službi nadporočnik in profesor matematike pri drugem cesarsko-kraljevem topniškem polku, ni član nobenega znanega reda, po iskreni želji in vnemi sprejet v naš od prastarih časov čaščeni prostozidarski viteški red, za kar ni zaprosil iz radovednosti, še manj bil od koga prisiljen ali zapeljan …« Vega je februarja 1786 napredoval v pomočnika in maja istega leta še v prostozidarskega mojstra.
03 Diploma ljubljanske lože
Diploma, ki jo je loža Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani izdala Žigi Pagliaruzziju 16. marca 1812. Prostozidarska diploma ima v središču zvezdo, ki je bila upodobljena tudi na pečatniku ljubljanske lože. Pod njim je napis s kratico, ki pomeni »V slavo velikega arhitekta vesolja«. Stebra J in B, nad katerima sta upodobljena luna in sonce, simbolizirata aktivno in kontemplativno načelo. Med stebroma so upodobljeni črno-bel mozaični tlak in številni prostozidarski simboli. Tri ženske figure simbolizirajo modrost, moč in lepoto. Moč ima na ščitu upodobljeno črko N, ki asociira na Napoleona.
04 Znak viteza rožnega križa
Znak viteza rožnega križa je najverjetneje je pripadal starešini francosko-ilirske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani med letoma 1811–1813.
05 Pečatnik ljubljanske lože
Pečatnik ljubljanske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona, izdelan leta 1811. Varuh pečatnika v ljubljanski loži je bil ljubljanski notar Franc Ksaver Repežič.
06 Predpasnik mojstra
Prostozidarske mojstrske predpasnike, kot je ljubljanski, so od konca 18. stoletja polindustrijsko izdelovali v Franciji. Gravuro so odtisnili na usnje in nato ročno poslikali. Danes je poleg ljubljanskega v muzejskih in zasebnih zbirkah ohranjenih le še sedem takih predpasnikov. Predpasnik je izdelan iz kozjega usnja in bogato okrašen s simboliko od egiptovske, orientalske in starozavezne do tiste iz obdobja srednjeveških gradbenih cehov. V središču trikotnika na zgornjem robu predpasnika je upodobljeno sonce. Sonce je omejeno z oblaki. V sredini predpasnika je Salomonov tempelj. Vhod v Salomonov tempelj vodi prek treh stopnic mojstrstva (vajeniške, pomočniške in mojstrske), katerih orodje je upodobljeno v spodnjem delu predpasnika. Levo zadaj se na valovih oceana ziblje Noetova barka. Barka simbolizira kulturo, človeško modrost, rešeno pred potopom. Desno zadaj od templja je upodobljena piramida z dvema palmama in opozarja na ezoterično modrost starega Egipta. Celotno sliko zamejujeta korintska stebra na kamnitem podstavku, ki sta enaka, ločita ju le črki J in B. Ponazarjata stebra, ki sta stala v preddverju Salomonovega templja in sta bila poimenovana Jachin in Boaz. Na vsakem od kapitelov korintskega stebra so po tri počena granatna jabolka. Levo v oblaku nad stebrom je lunin krajec, desno nad njim pa trikrat po tri zvezde. Zvezde nad desnim stebrom so kažipoti popotniku v temi.
07 Oznaka stebra Jachin
Oznaka stebra Jachin, izdelana za ljubljansko ložo Valentin Vodnik leta 1940. Pred preddverjem Salomonovega templja sta stala dva korintska stebra na kamnitem podstavku, Jachin in Boaz.
08 Oznaka temne sobe za sprejem novincev
Oznaka temne sobe za sprejem novincev v ljubljanski loži Valentin Vodnik iz leta 1940. V preddverju prostozidarskega templja je soba izgubljenih korakov ali temna soba. Pred sprejemom v ložo je kandidat nekaj časa preživel v temni sobi, kjer je v miru zapisal odgovore na nekatera vprašanja oziroma svojo »filozofsko« oporoko. Pri tem je bil opozorjen, naj odide, če ga je tja pripeljala radovednost.
09 Prostozidarsko kladivo
Kladivo, ki ga je ob umestitvi ljubljanske lože Valentin Vodnik 21. maja 1940 podarila zagrebška loža Bratstvo. Prostozidarsko kladivo je simbol dela in asociira moč, aktivno voljo in razsodnost.
10 Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik
Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik, izdelan leta 1940, je Narodnemu muzeju Slovenije podaril dr. Janez Milčinski, ki je predmet dobil od Evgena Lovšina tik pred njegovo smrtjo. Osnutek prostozidarskega praporja je oblikoval hrvaški grafik Tomislav Krizman (1882–1955). Prapor je na treh straneh obšit z resami, na četrti pa je prišitih deset medeninastih obročkov (za pritrditev). Na prednji strani prapora so kratica V. V. (Valentin Vodnik) ter podoba lože, pred njo odprta knjiga, šestilo in kotomer, obdani z rastlinskim ornamentom. Na hrbtni strani je na eni strani sonce, na drugi oblaki in merilne naprave ter napis: V. / LJUBLJANA / V.
Sicer pa je kot glasbena kulisa na razstavi sonata Brillante, ki jo ne napisal član prostozidarske lože Antona Heberle.
Vizualni koncept razstave
Za vizualni koncept razstave sta poskrbela Miran Mohar in Mima Suhadolc, arhitekta in oblikovalca. Mima Suhadolc je zapisala:
"Svetloba je morda najpomembnejši simbol prostozidarstva. Pomeni modrost, znanje in razumevanje. Potovanje proti svetlobi je simbolna pot k modrosti, ki je glavna tema postavitve razstave. Razstavni prostor je zasnovan tako, da obiskovalec potuje skozi zaporedje prostorov, ki imajo različne značaje.
Na začetku so prostori oblikovani grobo, oglato, kot »neobdelan kamen«, ki pomeni neizoblikovanega, nevednega iščočega, potem pa se postopoma spreminjajo – do zadnjega prostora, templja. Tempelj je prostor geometrije in logike, ki predstavlja »obdelani kamen« oziroma nekoga, ki mu je bila »podeljena luč«. Prvi prostor obenem predstavlja Platonovo votlino, svet idej, prehod v svet zunaj votline pa je metafora razsvetljenja. Celotna postavitev je izdelana iz papirja (valovite lepenke) in je maketa v naravni velikosti. Minljivost materiala in začasnost izdelave v simbolnem smislu sporočata, da je prostozidarstvo pravzaprav ideja."
Prostozidarstvo se relativno počasi "odpira" javnosti, menijo mnogi, ki to gibanje tako ali drugače spremljajo. Ob tem so me recimo opozorili, na osmrtnico, ki je izšla leta 2005. Ta je mnoge "malce" presenetila, so takrat med drugim zapisali v časniku Dnevnik, dne 16.12. 2005.
V Narodnem muzeju Slovenije so ob vsem dogajanju, ki je spremljalo razstavo Skrivnost lože, med drugim opozorili tudi na zanimivosti povezane s prostozidarji:
V oddajo smo skušali vključiti tudi velikega mojstra Velike lože Slovenije, dr. Marka Bitenca, vendar nam to ni uspelo. Iz tajništva Velike lože so sporočili, da je žal veliki mojster kot zdravnik zelo zaseden. Zaradi precejšnjega zanimanja medijev pa bodo kmalu pripravili novinarsko konferenco, kjer bo sodeloval tudi on.
Slika: Marko Bitenc, dr.med. 18.1.2011 - Podjetnik v kirurgiji. Edita Cetinski Malnar, oddaja TV Slovenija-Prava ideja.
901 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
"Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje in pustilo za sabo raznovrstno materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznavamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju, v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti." Tako so zapisali ob odprtju razstave: Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem, ki je na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Razstava se časovno ujema s 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije. Petdeset let pozneje so se lože začele širiti tudi v slovenske deleže. Toda kakšen je bil ta razvoj na naših tleh? Kakšno usodo so doživljali prostozidarji? So njihovi skrivni obredi in način delovanja res zarotniška oblika uporabe vseh sredstev za vzpostavitev svetovne prevlade?
Prostozidarstvo na Slovenskem se je začelo opazno razvijati šele v obdobju jožefinske Avstrije. Prej so bili člani nemških in dunajskih prostozidarskih lož posamezniki, na primer pripadniki plemiške družine Cobenzl. Prvi izpričani Kranjec, ki je bil dokazano sprejet v prostozidarsko ložo, je bil v Ljubljani rojeni Karel grof Cobenzl, ki je leta 1741 postal član nemške prostozidarske lože v Bayreuthu.
Prve lože v 18. stoletju v notranjeavstrijskih deželah so bile ustanovljene v Trstu. Na začetku vladanja cesarja Jožefa II. pa so lože ustanovili skoraj v vseh glavnih mestih tedanje monarhije. Po podatkih iz tega obdobja vemo, da je bilo v ložah 50 posameznikov iz naših krajev. Med njimi so bile zanimive osebe, na primer Jurij Vega in ljubljanski nadškof Mihael Brigido. Znano je tudi, da naj bi bila člana lože Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, vendar za zdaj trdnih dokazov o tem še niso našli.
Po francoski revoluciji so bile leta 1795 prostozidarske lože v habsburški monarhiji prepovedane, s tem pa se je končalo tudi delovanje lož na slovenskem ozemlju. So pa bile zelo dejavne v obdobju Ilirskih provinc, ko so tudi naše kraje zasedli Francozi, nam je povedal dr. Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije.
Narodni muzej Slovenije je skupaj z Arhivom Republike Slovenije pripravil vrsto dogodkov posvečenih prostozidarstvu. V nadaljevanju bom zato v ta zapis, namesto povzetkov govornih prispevkov, ki sem jih posnel za oddajo, vključil predvsem gradivo, ki so ga pripravili ob odprtju razstave. Saj vas vabim, da oddaji prisluhnete, ta zapis pa naj zgodbo samo dopolni!
Zadnji dan februarja ( 28.2. 2017) so v Narodnem muzeju Slovenije odprli razstavo o zgodovini prostozidarstva v našem prostoru. Prostozidarska dediščina slovenskih in tujih muzejev, arhivov in knjižnic bo na ogled do 14. maja letos.
Vrednote, ki združujejo bratovščino, bo obiskovalec spoznaval ob prostozidarski scenografiji, simbolih in glasbeni kulisi: skozi skrbno oblikovan razstavni prostor bo simbolično prehodil pot od teme k svetlobi, od neznanja k znanju.
Na novinarski konferenci, pred svečanim odprtjem razstave je direktorica Narodnega muzeja Slovenije mag. Barbara Ravnik poudarila, da je razstava plod odličnega sodelovanja Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije.
Soavtor razstave dr. Matevž Košir (Arhiv Republike Slovenije), ki že vrsto let preučuje prostozidarstvo na Slovenskem, je pojasnil:
»Ni naključje, da je razstava na ogled prav letos, saj smo želeli poudariti pomemben jubilej, in sicer 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije (1717–2017). Prav Anglija je tista dežela, v kateri se je prostozidarstvo začelo, zato ima gibanje tudi nekaj ‘angleških’ značilnosti. V njem se zrcali tradicija srednjeveškega kamnoseštva, ki se je s koncem srednjega veka sicer izpela, ostale pa so simbolne vsebine gradnje harmoničnega sveta in poudarek na bratstvu med različno mislečimi.«
Mag. Jože Podpečnik, kustos prostozidarske zbirke v Narodnem muzeju Slovenije in soavtor razstave, je izpostavil:
»Prostozidarsko zbirko danes prvič v zgodovini predstavljamo javnosti. Poleg Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije so gradivo za razstavo prispevali tudi Pokrajinski muzej Maribor, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Gornjesavski muzej Jesenice, Pokrajinski muzej Koper, Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana ter druge domače in tuje ustanove, tudi Velika loža Slovenije.«
In še:
»Na razstavi smo prikazali ‘tempelj’ ljubljanske lože Valentin Vodnik in njene člane. Predstavili smo takratno slovensko gospodarsko in politično elito, ki je med drugim vplivala na to, da smo v Ljubljani v tridesetih letih 20. stoletja postavili Narodno in univerzitetno knjižnico.«
Mag. Jože Podpečnik je zapisal:
"Predmeti v prostozidarski zbirki muzeja potrjujejo odlično sodelovanje slovenskih bratov pri širjenju strpnosti, svobode izražanja in spodbujanja sodelovanja med ljudmi različnih prepričanj v srednjeevropskem prostoru in širše. Bratovščina poudarja splošne moralne norme, med njimi pa na prvo mesto postavlja strpnost. A vendar je prostozidarstvo težko ulovljiv družbeni fenomen. Ne gre za religijo – čeprav je njegov sestavni del tudi ritual. Ne gre za center moči – čeprav ni mogoče ovreči njegovega političnega in družbenega angažmaja. Ni filozofija – čeprav je gradbeni načrt življenja s simboli, za katerimi se skriva prastara modrost. Prostozidarstvo je brez dvoma povezano z mističnim: zaradi svojega alternativnega pogleda na svet, izkušnje rituala in, ne nazadnje, molka o notranjem dogajanju. Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje ter pustilo za sabo raznoliko materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju kakor tudi v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti."
01 Baron Žiga Zois
Žiga baron Zois pl. Edelsteinski (1747–1819), gospodarstvenik, mecen, naravoslovec, mineralog in humanist. Na domu so ga poučevali najboljši učitelji, izobraževal se je tudi v tujini. V njegovi bogati knjižnici na Bregu v Ljubljani so se zbirali kranjski razsvetljenci, ki jih je tudi materialno podpiral. Bil je lastnik gospostva Brdo pri Kranju, fajančne tovarne v Ljubljani in posesti na Javorniku in v Mislinji. Po njem je imenovan barvit mineral cojzit, ukvarjal se je tudi z ornitologijo. S trgovino z železom je obogatel, v času Ilirskih provinc pa doživel gospodarski polom. Leta 1782 je v Amsterdamu vstopil v prostozidarsko ložo. V času delovanja ljubljanskih lož (1792–1795 in 1811–1813) so ga člani obiskovali na domu. Od prostozidarjev je prijateljeval z Janezom Antonom Riccijem, Jožefom Pinhakom in Pagliaruzzijem, dopisoval si je s številnimi prostozidarji v monarhiji. Brat Jožef baron Zois pl. Edelstein (1741–1813) je bil v letih 1783–1788 član dunajske prostozidarske lože Okronano oziroma Novookronano upanje.
02 Jurij Vega
Jurij Vega (1754–1802), slovenski matematik, geodet in častnik. V knjigi zapisnikov dunajske lože Resnična sloga decembra 1795 je opisan sprejem Jurija Vege med prostozidarje. Starešina lože Ignac pl. Born je prejel Vego v ložo z ritualom po prostozidarskem običaju. Tajnik lože je zapisal: »Leta 1785, devetega dne dvanajstega meseca, je bil za sprejem predstavljen tuji iščoči Jurij Vega, sin Jerneja, star 31 let, rojen 23. 3. 1754, katoliške vere, meščanskega porekla, po službi nadporočnik in profesor matematike pri drugem cesarsko-kraljevem topniškem polku, ni član nobenega znanega reda, po iskreni želji in vnemi sprejet v naš od prastarih časov čaščeni prostozidarski viteški red, za kar ni zaprosil iz radovednosti, še manj bil od koga prisiljen ali zapeljan …« Vega je februarja 1786 napredoval v pomočnika in maja istega leta še v prostozidarskega mojstra.
03 Diploma ljubljanske lože
Diploma, ki jo je loža Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani izdala Žigi Pagliaruzziju 16. marca 1812. Prostozidarska diploma ima v središču zvezdo, ki je bila upodobljena tudi na pečatniku ljubljanske lože. Pod njim je napis s kratico, ki pomeni »V slavo velikega arhitekta vesolja«. Stebra J in B, nad katerima sta upodobljena luna in sonce, simbolizirata aktivno in kontemplativno načelo. Med stebroma so upodobljeni črno-bel mozaični tlak in številni prostozidarski simboli. Tri ženske figure simbolizirajo modrost, moč in lepoto. Moč ima na ščitu upodobljeno črko N, ki asociira na Napoleona.
04 Znak viteza rožnega križa
Znak viteza rožnega križa je najverjetneje je pripadal starešini francosko-ilirske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani med letoma 1811–1813.
05 Pečatnik ljubljanske lože
Pečatnik ljubljanske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona, izdelan leta 1811. Varuh pečatnika v ljubljanski loži je bil ljubljanski notar Franc Ksaver Repežič.
06 Predpasnik mojstra
Prostozidarske mojstrske predpasnike, kot je ljubljanski, so od konca 18. stoletja polindustrijsko izdelovali v Franciji. Gravuro so odtisnili na usnje in nato ročno poslikali. Danes je poleg ljubljanskega v muzejskih in zasebnih zbirkah ohranjenih le še sedem takih predpasnikov. Predpasnik je izdelan iz kozjega usnja in bogato okrašen s simboliko od egiptovske, orientalske in starozavezne do tiste iz obdobja srednjeveških gradbenih cehov. V središču trikotnika na zgornjem robu predpasnika je upodobljeno sonce. Sonce je omejeno z oblaki. V sredini predpasnika je Salomonov tempelj. Vhod v Salomonov tempelj vodi prek treh stopnic mojstrstva (vajeniške, pomočniške in mojstrske), katerih orodje je upodobljeno v spodnjem delu predpasnika. Levo zadaj se na valovih oceana ziblje Noetova barka. Barka simbolizira kulturo, človeško modrost, rešeno pred potopom. Desno zadaj od templja je upodobljena piramida z dvema palmama in opozarja na ezoterično modrost starega Egipta. Celotno sliko zamejujeta korintska stebra na kamnitem podstavku, ki sta enaka, ločita ju le črki J in B. Ponazarjata stebra, ki sta stala v preddverju Salomonovega templja in sta bila poimenovana Jachin in Boaz. Na vsakem od kapitelov korintskega stebra so po tri počena granatna jabolka. Levo v oblaku nad stebrom je lunin krajec, desno nad njim pa trikrat po tri zvezde. Zvezde nad desnim stebrom so kažipoti popotniku v temi.
07 Oznaka stebra Jachin
Oznaka stebra Jachin, izdelana za ljubljansko ložo Valentin Vodnik leta 1940. Pred preddverjem Salomonovega templja sta stala dva korintska stebra na kamnitem podstavku, Jachin in Boaz.
08 Oznaka temne sobe za sprejem novincev
Oznaka temne sobe za sprejem novincev v ljubljanski loži Valentin Vodnik iz leta 1940. V preddverju prostozidarskega templja je soba izgubljenih korakov ali temna soba. Pred sprejemom v ložo je kandidat nekaj časa preživel v temni sobi, kjer je v miru zapisal odgovore na nekatera vprašanja oziroma svojo »filozofsko« oporoko. Pri tem je bil opozorjen, naj odide, če ga je tja pripeljala radovednost.
09 Prostozidarsko kladivo
Kladivo, ki ga je ob umestitvi ljubljanske lože Valentin Vodnik 21. maja 1940 podarila zagrebška loža Bratstvo. Prostozidarsko kladivo je simbol dela in asociira moč, aktivno voljo in razsodnost.
10 Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik
Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik, izdelan leta 1940, je Narodnemu muzeju Slovenije podaril dr. Janez Milčinski, ki je predmet dobil od Evgena Lovšina tik pred njegovo smrtjo. Osnutek prostozidarskega praporja je oblikoval hrvaški grafik Tomislav Krizman (1882–1955). Prapor je na treh straneh obšit z resami, na četrti pa je prišitih deset medeninastih obročkov (za pritrditev). Na prednji strani prapora so kratica V. V. (Valentin Vodnik) ter podoba lože, pred njo odprta knjiga, šestilo in kotomer, obdani z rastlinskim ornamentom. Na hrbtni strani je na eni strani sonce, na drugi oblaki in merilne naprave ter napis: V. / LJUBLJANA / V.
Sicer pa je kot glasbena kulisa na razstavi sonata Brillante, ki jo ne napisal član prostozidarske lože Antona Heberle.
Vizualni koncept razstave
Za vizualni koncept razstave sta poskrbela Miran Mohar in Mima Suhadolc, arhitekta in oblikovalca. Mima Suhadolc je zapisala:
"Svetloba je morda najpomembnejši simbol prostozidarstva. Pomeni modrost, znanje in razumevanje. Potovanje proti svetlobi je simbolna pot k modrosti, ki je glavna tema postavitve razstave. Razstavni prostor je zasnovan tako, da obiskovalec potuje skozi zaporedje prostorov, ki imajo različne značaje.
Na začetku so prostori oblikovani grobo, oglato, kot »neobdelan kamen«, ki pomeni neizoblikovanega, nevednega iščočega, potem pa se postopoma spreminjajo – do zadnjega prostora, templja. Tempelj je prostor geometrije in logike, ki predstavlja »obdelani kamen« oziroma nekoga, ki mu je bila »podeljena luč«. Prvi prostor obenem predstavlja Platonovo votlino, svet idej, prehod v svet zunaj votline pa je metafora razsvetljenja. Celotna postavitev je izdelana iz papirja (valovite lepenke) in je maketa v naravni velikosti. Minljivost materiala in začasnost izdelave v simbolnem smislu sporočata, da je prostozidarstvo pravzaprav ideja."
Prostozidarstvo se relativno počasi "odpira" javnosti, menijo mnogi, ki to gibanje tako ali drugače spremljajo. Ob tem so me recimo opozorili, na osmrtnico, ki je izšla leta 2005. Ta je mnoge "malce" presenetila, so takrat med drugim zapisali v časniku Dnevnik, dne 16.12. 2005.
V Narodnem muzeju Slovenije so ob vsem dogajanju, ki je spremljalo razstavo Skrivnost lože, med drugim opozorili tudi na zanimivosti povezane s prostozidarji:
V oddajo smo skušali vključiti tudi velikega mojstra Velike lože Slovenije, dr. Marka Bitenca, vendar nam to ni uspelo. Iz tajništva Velike lože so sporočili, da je žal veliki mojster kot zdravnik zelo zaseden. Zaradi precejšnjega zanimanja medijev pa bodo kmalu pripravili novinarsko konferenco, kjer bo sodeloval tudi on.
Slika: Marko Bitenc, dr.med. 18.1.2011 - Podjetnik v kirurgiji. Edita Cetinski Malnar, oddaja TV Slovenija-Prava ideja.
»Najnavadnejši kmet uvideva že dandanes, da samo »stara praksa« v kmetovanju ne velja več; kajti poleg pridnih rok treba je mnogo več zdravega pojmovanja in razumevanja, kakor v tistih »dobrih starih časih.« Do tega pridemo potom dobro organiziranih kmetijskih šol, kojih učni jezik pa mora biti materini jezik učencev.« Tako se je že leta 1903 pridušal komentator v Slovenskem gospodarju na situacijo kmetijskega šolstva na Slovenskem, s posebnim akcentom na Štajersko. Tam namreč slovenske kmetijske šole še ni bilo in je še kar nekaj desetletij ne bo. Sploh pa ni bilo izobraževalne ustanove za kmečka dekleta in preteči je moralo mnogo kmetskega znoja, da se je leta 1935 premaknilo. Banovina je kupila grajsko poslopje v vasi Svečina in v sami srčiki slovenjegoriškega vinogradništva se je začela skoraj 70-letna zgodovina kmetijskega šolstva. Avtor Marko Radmilovič živi skoraj pod gradom, v katerem se odvija zgodba tokratne oddaje Sledi časa.
Lani smo zaznamovali okroglo obletnico smrti frančiškanskih patrov Angelika in Romana Tominec, ki sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojim bojem za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi zunaj katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, je minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje – močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju – so nam ob tej priložnosti v eni od preteklih oddaj Sledi časa pomagali predstaviti teolog in publicist dr. Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič, predvsem pa frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki službuje v župniji Ljubljana Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote. Vabljeni k poslušanju reprize oddaje Sledi časa, ki jo je pripravila Alja Zore.
V nervoznih časih, ko se povečuje tudi število kriminalnih dejan in ko sploh tista težja dobivajo v javnosti mnogo pozornosti, je mogoče primerno, da se zazremo tudi v preteklost tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Z odmaknjenostjo osebe in usode kriminalcev pridobivajo romantični pridih in prav po tej poti stopa življenjska zgodba Franca Rihtariča. Človeka, ki bo v zgodovino šel kot zadnji, nad katerim je bila v Sloveniji izvršena smrtna kazen. Kljub časovni oddaljenosti in kljub večjemu številu medijskih objav v približno zadnjega pol stoletja pa so se pred kratkim pojavila nova dejstva, ki dodatno osvetljujejo usodo tega nenavadnega moža. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Pred natanko 100 leti sta izšli monografiji, ki sta svetu predstavili od nas geografsko oddaljene skupine ljudi in njihove kulture, načine organiziranja življenj, ki lahko delujejo čudaško, vendar bi podobne elemente lahko iskali tudi v naših življenjih. O Argonavtih zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega s podnaslovom Pripoved o podjetnosti in dogodivščinah domačinov v arhipelagih melanezijske Nove Gvineje -, ki so jih pri Založbi Aristej prevedene izdali tudi v slovenščini, in Andamanskih otočanih Alfreda Radcliffa-Browna, tako v oddaji Sledi časa, v kateri bo govora tudi o tem, kaj vse se dogaja v polju kulturne in socialne antropologije dandanes ... Gost dr. Rajko Muršič.
Senik. Preprosta beseda za preprosto stavbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o kozolcih, steljnikih, tako imenovanih pajštvah – sušilnicah sadja – in senikih. Ti so še posebno v Posočju, med Kobaridom in Tolminom, nekaj posebnega. V Tolminskem muzeju so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila Pavletom Četrtičem iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja. Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali Elvisa Jerkiča iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnili sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij. Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Ta čas preloma leta je čas, poln toplih sporočil, voščil in želja tistim, ki jih imamo radi – naši družini, širši in ožji, našim prijateljem, pa tudi želje tistim, ki jih srečujemo v službi, znancem, včasih pa tudi neznancem, ki jih srečamo povsem naključno. Voščila na naslovnike prihajajo na različne načine. Zdi se, da čedalje pogosteje uporabljamo sodobne tehnologije in svoje misli pošiljamo po elektronski pošti, kratkih sporočilih SMS, čedalje manj pa je na roke napisanih in prav na prejemnika pošte naslovljenih voščil in sporočil. Ker … si mogoče za to niti ne vzamemo dovolj časa. Aleš Debeljak, pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik, si je vzel čas. In pri urejanju njegove zapuščine – 25. decembra bi dopolnil 60 let – je nastala zanimiva knjiga Saj grem samo mimo, ki arhivira njegovo strast do pošiljanja razglednic. Napisal in poslal jih je na tisoče, deset tisoč ali celo več. So dokument časa, oda prijateljstvom in ljubezni, odsev topline, hvaležnosti in pozornosti. Knjigi je sledila razstava, ki si jo lahko do 13. februarja ogledate v Slovenskem etnografskem muzeju.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima nek simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasan paše, ki so ga predelali v mašni plašč. V tem so duhovniki opravljali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku leta 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada pa je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II. in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerim so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo lahko tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plašča. Več o tem v oddaji sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po dokončanem šolanju pogosto nanjo vračali kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje na in ob njej najbolj občutijo. V čisto poseben svet oblikovanja in fotografije se je skozi prizmo časa odpravil Jure K. Čokl.
Lev, kralj živali, je danes skoraj izključno afriška žival. V preteklosti pa je bilo drugače, zaradi česar so se levi za vekomaj usidrali v evropske in z njimi slovenske ikonografijo, simboliko, zgodbe in umetnost. Vse to pa so na naših tleh skozi zgodovino vedno znova utrjevale tudi žive živali v zverinjakih, menažerijah, cirkusih in živalskih vrtovih.
V zadnjem času so se vrstile obletnice, ki so tako ali drugače označevale trideseto obletnico osamosvojitve Slovenije. Obletnice pa so lahko tudi drugačne. Posebno skrbno so ljubitelji glasbe označevali pol stoletja prelomnih dogodkov, ki so bili vezani na skupino The Beatles in njen vpliv na globalno kulturo. Pred nekaj leti se je razširila vest, da so arhivarji založbe Apple izkopali petdeset let stare, nikoli objavljene filmske in avdioposnetke, ki so nastali med snemanjem zadnjega albuma skupine, naslovljenega Let it be. V oddaji Sledi časa torej o Beatlih. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Napoved: Rapalsko mejo oziroma rapalsko obdobje uvrščamo v čas med prvo in drugo svetovno vojno. Konec prve svetovne vojne je Italija izsilila podpis mirovnega sporazuma, ki ji je dal pravno osnovo za zasedbo dela razpadajoče avstro-ogrske monarhije, to pa je bil večinoma zahodni del nastajajoče države, pozneje Kraljevine SHS. Leta 1920 so tako podpisali Rapalsko pogodbo, s katero je Italija dosegla razmejitev, ki se je ujemala z njenimi strateškimi željami in cilji. Tako si je zavarovala Padsko nižino in dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije, v zameno pa je priznala Kraljevino SHS. Negativne posledice te pogodbe je trpelo predvsem slovensko prebivalstvo, saj je bilo odrezano od drugega slovenskega ozemlja. Posledice so čutili tudi prebivalci Istre in dela Dalmacije. Še pred pojavom fašizma v Italiji so se na zasedenih območjih začeli raznarodovalni pritiski, ki so se pozneje še stopnjevali. Nova meja je globoko zarezala v življenje ljudi, v samo identiteto naroda, v gospodarstvo in vsa druga področja. Nastajanje nove meje, zgodbe, povezane z njo, bomo spoznali prek zapisa v knjigi, planinskem vodniku Meja na razvodnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Kako so zadruge na prelomu v 20. stoletje postale prevladujoča organizacijska oblika v slovenskem gospodarstvu
Po končani drugi svetovni vojni so zmagovalci razvili svoje prapore in zažgali sovražnikove ter se odpravili krpati počeno civilizacijo. A vse ni šlo povsem gladko. Po vsem svetu posamezniki ali pa cele skupine konca vojne iz takšnih ali drugačnih razlogov niso hoteli priznati. V Jugoslaviji so skoraj desetletje po koncu v gozdovih še vedno životarile skupine, ki se nikakor niso mogle sprijazniti s komunističnim prevzemom oblasti. Zgodbo o prav filmskem junaku, ki se je spoprijel s temi tolpami, prinaša oddaja Sledi časa. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od preostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizacije so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, v nasprotju s statusno višje postavljenimi starimi ljudmi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina.
V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od ostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizaciji so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, za razliko od statusno višje postavljenih starih ljudi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina, raziskovalec s Fakultete za družbene vede, ki se večkrat naslanja na oba dela monografije Simone de Beavoir, eseja o starosti: Stališče zunanjosti in Biti v svetu. Spraševali se bomo, ali je starot še vedno nekaj kar je treba sramotno prikrivati, in še, ali je tudi mladost marginalizirana, tako kot starost?
Čas nastajanja in pionirsko obdobje železniških povezav na slovenskem ozemlju je pripoved, ki pritegne. V zavesti številnih je slika razvoja od parnih lokomotiv do hitrih vlakov in ni naključje, da je tudi Evropska unija železniškim povezavam v letošnjem letu namenila posebno pozornost. Tokratne Sledi časa prinašajo vpogled v začetek železniške zgodbe na Slovenskem s posebnim poudarkom na Prekmurju, kjer najstarejši še pomnijo vlak, imenovan »Gorička Mariška«.
V Narodnem muzeju Slovenije so izdali obsežno monografijo z naslovom Oklepi, njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa- njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov