Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po jantarni poti
Letošnje leto je v Novem mestu v znamenju jantarja, ki je eden od zakladov arheološke dediščine ne samo dolenjske prestolnice, ampak tudi celotne države. Ta dediščina si po besedah župana občine Novo mesto Gregorja Macedonija zasluži posebno mesto v identiteti mesta, saj ga postavlja na svetovni zemljevid osrednjih železnodobnih arheoloških najdišč.
Ta pobuda se bo začela uresničevati že čez nekaj dni, 20. aprila, ko bodo slavnostno odprli razstavo Jantar - dragulji Baltika v Novem mestu, tej pa bosta sledili še razstavi Jantarna soba in Jantar in oblika. Pa ne samo to, v Novem mestu bo te dni izjemoma potekala tudi Mednarodna arheološka konferenca o jantarju. Te že nekaj let organizira CIVIA - Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi, sedež ima v San Marinu. Poleg te pa bo kot njeno nadaljevanje potekala še Konferenca mest o jantarni poti. Ob tem so skupaj z mestno občino Novo mesto razmišljali, kako bi v jantarno leto vključili kar najširši krog deležnikov, nam je povedala Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto, ki izpostavlja priložnosti, ki jih ta izjemni projekt ponuja vsem- od podjetnikov do kulturnikov.
Pred dobrim letom je prof. docent dr. Mitja Guštin obiskal kolege arheologe v Dolenjskem muzeju v Novem mestu in takrat jim je predlagal, da naj predstavijo Novo mesto kot zelo pomembno prazgodovinsko arheološko središče z jantarnim gradivom na mednarodni konferenci o jantarju v San Marinu v Italiji. To odlično idejo so seveda novomeški muzealci in arheologi z veseljem sprejeli in konference so se udeležili s strokovnim prispevkom. Borut Križ in Petra Stipančič, arheologa iz Dolenjskega muzeja Novo mesto sta nam projekt predstavila zelo podrobno.
Jantar je zelo nenavadna snov, ki je v vsakem primeru dragocena, čeprav to ni niti drag niti poldrag kamen. Ni kamnina, je organskega izvora, gre za ostanke fosilizirane smole dreves, ki so rasla pred 10 milijoni let. Jantar je razmeroma redek, morje ga namreč naplavlja na obalo in tako ga najdemo predvsem na južnih obalah Baltika, na Poljskem, v Litvi, Latviji, delno v Rusiji, tudi v Nemčiji, pa celo na Švedskem in na obalah Anglije. V drugih deli sveta pa je jantarja manj, čeprav ga poznajo na Siciliji, v Podonavju, v Južni Ameriki in tudi v Aziji.
Jantar poznamo v rumeni in oranžni barvi, vendar se pojavlja tudi v drugih barvah, imamo še bel, moder, rdeč in črn jantar. Jantar je morje naplavljalo od nekdaj in prebivalci teh območij, kjer se je to dogajalo, so ga zbirali in z njim trgovali.
Večina ga je potovala proti jugu, proti Sredozemlju, kjer je imel posebno vlogo in ceno. Jantar ima tudi to lastnost, da če ga nekoliko podrgnemo, postane naelektren in temu so se ljudje od nekdaj zelo čudili. Zato so ga spoštovali in imeli do njega prav poseben odnos. Predstavljali so si, da ima nekakšno zaščitno (=apotropejsko) magično moč, ki ščiti ljudi pred uroki, zlimi silami in boleznijo.
Sposodimo si besedilo zloženke, ki jo je ob jantarnem letu izdal Dolenjski muzej Novo mesto:
"Del jantarne poti, je obale Baltika povezovala s Sredozemskim morjem, je v prazgodovini potekal tudi preko Dolenjske, zato se je v Novem mestu, tedanjem evropskem središču s knežjim sedežem, ohranila množica jantarnih izdelkov. Steklarstvo in železarstvo sta bili tisti gospodarski dejavnosti, ki sta omogočali razcvet dolenjskega prostora v 1. tisočletju pr.n.št. Ogrlice iz raznobarvnih bogato okrašenih, na Dolenjskem izdelanih steklenih jagod, dopolnjenih z oranžnordečimi okrašenimi jantarnimi jagodami, ki so jih našli na novomeških grobiščih, so bile spodbuda za obsežnejšo predstavitev te bogate kulturne dediščine."
"Pogled na grobišče Kapiteljska njiva v Novem mestu, ki je bilo v uporabi celo 1. tisočletje pred našim štetjem. "
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja Novo mesto na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
Borut Križ nam je povedal, da je v prazgodovini v času železne dobe, v kar nekaj naseljih, v utrjenih gradiščih živelo precej ljudi. To sicer niso bile klasične mestne državice, ampak so bile neke vrste upravne enote z okoliškimi enotami, kmetijami. Na vrhovih pa so bila grobišča, gomile, za pomembne prebivalce in prav ti grobovi so najpomembnejši vir najdb. Gre za grobove, kjer so moškim prilagali orožje ženskam pa nakit in tu je tudi velika količina jantarja. Ta nakit je bil del grobov premožnih prebivalk, in ta je osnova za razstavo v Novem mestu.
"Steklene in jantarne jagode, ki jih dopolnjujejo drobni bronasti cevasti členi, v grobu ob odkritju (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/23."
"Bronaste fibule, lasni obročki, steklene in jantarne jagode ogrlic v grobu ob odkritju (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/30."
Vsa ta množica gradiva, ki prihaja v dneh pred odprtjem razstave, je opozorila na to, kako bogate so zbirke in depoji ne samo Dolenjskega muzeja, ampak tudi vseh drugih muzejev, zavodov in ustanov. Nekaj tega gradiva bo prvič na ogled javnosti, nam je povedala Petra Stipančič.
"Poligonalne jagode in jagoda tipa Tiryns so najstarejši jantarni izdelek najden v Sloveniji (12.–11. st. pr. n. št.). Zakladna najdba z Debelega vrha nad Podgradom."
"Jantarni jagodi v obliki štirih ptičjih glavic. Desna ni bila v celoti izdelana (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni prstan s plastično upodobitvijo ženske glave- detajl (1.-2. stoletje). Ptuj, Rabelčja vas, gr. 210/1978."
"Jantarni medaljon s plastično upodobitvijo psičke z mladiči (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 15."
"Masiven jantarni prstan s plastično upodobitvijo dečka v igri s psom – detajl (2. stoletje). Ptuj, Gasilski dom, gr. 7"
"Niz jantarnih jagod ( 7.- 4. st.pr.n. št.). Različna najdišča Dolenjske."
"Jantarna ogrlica iz kroglastih jagod z vmesnimi valjastimi, narebrenimi členi (7. – 6. st. pr. n. št.). Stična, G 48/27."
"Jantarna preslica s tordiranimi in ploščatimi členi, nanizanimi na železni žici (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 16"
"Jantarne jagode v obliki rozet (6.–5. st. pr. n. št.). Zgornja Slivnica, Magdalenska gora."
V okviru združenja C.I.V.I.A. (Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi) že nekaj let potekajo mednarodne konference o jantarju in jantarnih poteh v Evropi. V letu 2017 bo konferenca izjemoma potekala v Novem mestu. Gostili bomo 46 strokovnjakov iz celega sveta, ki proučujejo jantar in jantarne izdelke iz vseh obdobij.
Datum trajanja: 20. – 22. april 2017
Naslov lokacije konference: Jakčev dom, Sokolska ulica 1, 8000 Novo mesto
Konferenca se bo začela v četrtek, 20. aprila 2017, ob 9.30 in je namenjena vabljeni strokovni javnosti. Delovni jezik na konferenci bo angleščina.
"Masivna jantarna ogrlica iz bogatega groba starejšeželeznodobne kneginje (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Ogrlica sestavljena iz množice jantarnih jagod in treh steklenih jagod ter polkrožnega razdelilca je bila priložena v mlajšeželeznodobni grob po sežigu pokojnice (2. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, gr. 11 Lt."
Datum: 21. april 2017
Lokacija: Visokošolsko središče Novo mesto, konferenčna dvorana (Na Loko 2, Novo mesto)
Informacije: Marko Habjan (marko.habjan@novomesto.si, 07 39 39 264)
Udeležba na konferenci je brezplačna.
Konferenca mest ob jantarni poti je je namenjena povezovanju mest, ki ležijo med Baltikom in Jadranom in skozi katera je od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka potekal transport jantarja. Nosilec letošnje konference mest ob jantarni poti je Mestna občina Novo mesto.
Namen srečanja je v gospodarskem in turističnem povezovanju mest severne in južne Evrope, s poudarkom na povezavi kulturnega in industrijskega turizma. Vsebina konference bo tako namenjena povezovanju treh področij: kulturne dediščine, industrije/obrti in turizma.
Na konferenci bodo sodelovali predstavniki mest iz tujine in Slovenije, ki bodo predstavili primere dobrih praks povezovanja obravnavanih področij.
Na konferenci bo zagotovljeno tolmačenje slovenščina-angleščina-slovenščina.
"Pravokotni jantarni razdelilci z drobnimi jantarnimi jagodami nanizanimi na bronasto žico (4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, G. III/33."
"Bronasta igla z bogato jantarno oblogo (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, Grob s trinožnikom."
"Ogrlica iz različnih jantarnih in nekaj steklenih jagod (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, A/2/99."
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Največji in najbolj znani izdelek iz jantarja na svetu je Jantarna soba v Carskem selu pri Sankt Peterburgu. Izdelana iz okamnele smole iglavcev in umetniško okrašena, je nekoč veljala za eno od svetovnih čudes. Mojstrstvo izdelovalcev, barvitost jantarja ter pestra zgodovina in usoda te najslavnejše sobe bo v sodelovanju z Muzejem iz Sankt Peterburga predstavljena na panojih.
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Avtorica razstave: Anna Sobecka, Mednarodno jantarsko združenje (IAA), Gdansk
Baltski jantar je fosilna smola iglavcev, ki so pred milijoni let rasli na starodavnem eocenskem kontinentu, znanem kot Fenoskandija.
Toda jantar s svetom rastlin ni povezan le zaradi svojega izvora, marveč tudi zaradi naravnih ostankov – denimo sadežev ali rastlin –, ki so se ohranili v njem in jih danes poznamo kot vključke. Vzorci starodavnega rastlinja in živalic, ki so se ohranili v jantarju in so zaslužni za njegov osupljivi videz, nam danes omogočajo, da rekonstruiramo živalstvo in rastlinstvo, kakršno je bilo pred približno 45 milijoni let.
Nekateri vzorci so ostali globoko v zemlji, druge je z ledenikom naplavilo – denimo v Gdanski zaliv – tretje pa sta povsem naravno zgladila pesek ali voda. Vse to je botrovalo zares izjemno široki barvni paleti jantarja – od bele in odtenkov rumene do temno rjave.
Za jantar je značilna tudi raznolikost zgradbe in oblike. Njegovi raznovrstnosti in razmeroma lahki obdelavi pa se imamo zahvaliti tudi za to, da se jantar že več tisoč let uporablja za izdelavo okrasov, amuletov in umetniških predmetov.
Izbor del članov Mednarodnega jantarskega združenja, ki jih bomo ponudili na ogled na razstavi Jantar in oblika, osvetljuje različne pristope k oblikovanju jantarja. Predstavljeni bodo izdelki umetnikov, ki svoje kose oblikujejo sami – vse od začetne zamisli pa do končnega rezultata –, kakor tudi rešitve oblikovalcev, ki svoja videnja jantarja uresničujejo na računalniških zaslonih.
Za nekatere je jantar odločilni navdih, zato skušajo tudi samo vdelavo prilagajati specifičnosti vsakega posameznega naravnega kosa, drugi dano snov obravnavajo le kot eno od sestavin nakita.
"Jantarne ogrlice so bile na Dolenjskem v starejši železni dobi dopolnjene z raznobarvnimi steklenimi jagodami (6.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, različni grobovi , G. V/35."
"Ogrlico, ki jo sestavljajo na Dolenjskem izdelane raznobarvne in okrašene steklene jagode, dopolnjujejo jagode iz uvoženega jantarja (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXVI/12."
" Diskaste jantarne jagode z vrezanim okrasom (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni jagodi v obliki ovnovih glavic (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/4."
"Jantarna jagoda v obliki dvojne živalske glavice (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/44."
Organizatorji različnih prireditev ob Jantarnem letu, že aktivno opozarjajo na pestro dogajanje, ki bo svoj vrh zagotovo imelo ob odprtju razstav in mednarodnih konferencah. Tako, da so že poskrbeli za oglaševanje.
911 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Po jantarni poti
Letošnje leto je v Novem mestu v znamenju jantarja, ki je eden od zakladov arheološke dediščine ne samo dolenjske prestolnice, ampak tudi celotne države. Ta dediščina si po besedah župana občine Novo mesto Gregorja Macedonija zasluži posebno mesto v identiteti mesta, saj ga postavlja na svetovni zemljevid osrednjih železnodobnih arheoloških najdišč.
Ta pobuda se bo začela uresničevati že čez nekaj dni, 20. aprila, ko bodo slavnostno odprli razstavo Jantar - dragulji Baltika v Novem mestu, tej pa bosta sledili še razstavi Jantarna soba in Jantar in oblika. Pa ne samo to, v Novem mestu bo te dni izjemoma potekala tudi Mednarodna arheološka konferenca o jantarju. Te že nekaj let organizira CIVIA - Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi, sedež ima v San Marinu. Poleg te pa bo kot njeno nadaljevanje potekala še Konferenca mest o jantarni poti. Ob tem so skupaj z mestno občino Novo mesto razmišljali, kako bi v jantarno leto vključili kar najširši krog deležnikov, nam je povedala Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto, ki izpostavlja priložnosti, ki jih ta izjemni projekt ponuja vsem- od podjetnikov do kulturnikov.
Pred dobrim letom je prof. docent dr. Mitja Guštin obiskal kolege arheologe v Dolenjskem muzeju v Novem mestu in takrat jim je predlagal, da naj predstavijo Novo mesto kot zelo pomembno prazgodovinsko arheološko središče z jantarnim gradivom na mednarodni konferenci o jantarju v San Marinu v Italiji. To odlično idejo so seveda novomeški muzealci in arheologi z veseljem sprejeli in konference so se udeležili s strokovnim prispevkom. Borut Križ in Petra Stipančič, arheologa iz Dolenjskega muzeja Novo mesto sta nam projekt predstavila zelo podrobno.
Jantar je zelo nenavadna snov, ki je v vsakem primeru dragocena, čeprav to ni niti drag niti poldrag kamen. Ni kamnina, je organskega izvora, gre za ostanke fosilizirane smole dreves, ki so rasla pred 10 milijoni let. Jantar je razmeroma redek, morje ga namreč naplavlja na obalo in tako ga najdemo predvsem na južnih obalah Baltika, na Poljskem, v Litvi, Latviji, delno v Rusiji, tudi v Nemčiji, pa celo na Švedskem in na obalah Anglije. V drugih deli sveta pa je jantarja manj, čeprav ga poznajo na Siciliji, v Podonavju, v Južni Ameriki in tudi v Aziji.
Jantar poznamo v rumeni in oranžni barvi, vendar se pojavlja tudi v drugih barvah, imamo še bel, moder, rdeč in črn jantar. Jantar je morje naplavljalo od nekdaj in prebivalci teh območij, kjer se je to dogajalo, so ga zbirali in z njim trgovali.
Večina ga je potovala proti jugu, proti Sredozemlju, kjer je imel posebno vlogo in ceno. Jantar ima tudi to lastnost, da če ga nekoliko podrgnemo, postane naelektren in temu so se ljudje od nekdaj zelo čudili. Zato so ga spoštovali in imeli do njega prav poseben odnos. Predstavljali so si, da ima nekakšno zaščitno (=apotropejsko) magično moč, ki ščiti ljudi pred uroki, zlimi silami in boleznijo.
Sposodimo si besedilo zloženke, ki jo je ob jantarnem letu izdal Dolenjski muzej Novo mesto:
"Del jantarne poti, je obale Baltika povezovala s Sredozemskim morjem, je v prazgodovini potekal tudi preko Dolenjske, zato se je v Novem mestu, tedanjem evropskem središču s knežjim sedežem, ohranila množica jantarnih izdelkov. Steklarstvo in železarstvo sta bili tisti gospodarski dejavnosti, ki sta omogočali razcvet dolenjskega prostora v 1. tisočletju pr.n.št. Ogrlice iz raznobarvnih bogato okrašenih, na Dolenjskem izdelanih steklenih jagod, dopolnjenih z oranžnordečimi okrašenimi jantarnimi jagodami, ki so jih našli na novomeških grobiščih, so bile spodbuda za obsežnejšo predstavitev te bogate kulturne dediščine."
"Pogled na grobišče Kapiteljska njiva v Novem mestu, ki je bilo v uporabi celo 1. tisočletje pred našim štetjem. "
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja Novo mesto na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
Borut Križ nam je povedal, da je v prazgodovini v času železne dobe, v kar nekaj naseljih, v utrjenih gradiščih živelo precej ljudi. To sicer niso bile klasične mestne državice, ampak so bile neke vrste upravne enote z okoliškimi enotami, kmetijami. Na vrhovih pa so bila grobišča, gomile, za pomembne prebivalce in prav ti grobovi so najpomembnejši vir najdb. Gre za grobove, kjer so moškim prilagali orožje ženskam pa nakit in tu je tudi velika količina jantarja. Ta nakit je bil del grobov premožnih prebivalk, in ta je osnova za razstavo v Novem mestu.
"Steklene in jantarne jagode, ki jih dopolnjujejo drobni bronasti cevasti členi, v grobu ob odkritju (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/23."
"Bronaste fibule, lasni obročki, steklene in jantarne jagode ogrlic v grobu ob odkritju (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/30."
Vsa ta množica gradiva, ki prihaja v dneh pred odprtjem razstave, je opozorila na to, kako bogate so zbirke in depoji ne samo Dolenjskega muzeja, ampak tudi vseh drugih muzejev, zavodov in ustanov. Nekaj tega gradiva bo prvič na ogled javnosti, nam je povedala Petra Stipančič.
"Poligonalne jagode in jagoda tipa Tiryns so najstarejši jantarni izdelek najden v Sloveniji (12.–11. st. pr. n. št.). Zakladna najdba z Debelega vrha nad Podgradom."
"Jantarni jagodi v obliki štirih ptičjih glavic. Desna ni bila v celoti izdelana (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni prstan s plastično upodobitvijo ženske glave- detajl (1.-2. stoletje). Ptuj, Rabelčja vas, gr. 210/1978."
"Jantarni medaljon s plastično upodobitvijo psičke z mladiči (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 15."
"Masiven jantarni prstan s plastično upodobitvijo dečka v igri s psom – detajl (2. stoletje). Ptuj, Gasilski dom, gr. 7"
"Niz jantarnih jagod ( 7.- 4. st.pr.n. št.). Različna najdišča Dolenjske."
"Jantarna ogrlica iz kroglastih jagod z vmesnimi valjastimi, narebrenimi členi (7. – 6. st. pr. n. št.). Stična, G 48/27."
"Jantarna preslica s tordiranimi in ploščatimi členi, nanizanimi na železni žici (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 16"
"Jantarne jagode v obliki rozet (6.–5. st. pr. n. št.). Zgornja Slivnica, Magdalenska gora."
V okviru združenja C.I.V.I.A. (Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi) že nekaj let potekajo mednarodne konference o jantarju in jantarnih poteh v Evropi. V letu 2017 bo konferenca izjemoma potekala v Novem mestu. Gostili bomo 46 strokovnjakov iz celega sveta, ki proučujejo jantar in jantarne izdelke iz vseh obdobij.
Datum trajanja: 20. – 22. april 2017
Naslov lokacije konference: Jakčev dom, Sokolska ulica 1, 8000 Novo mesto
Konferenca se bo začela v četrtek, 20. aprila 2017, ob 9.30 in je namenjena vabljeni strokovni javnosti. Delovni jezik na konferenci bo angleščina.
"Masivna jantarna ogrlica iz bogatega groba starejšeželeznodobne kneginje (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Ogrlica sestavljena iz množice jantarnih jagod in treh steklenih jagod ter polkrožnega razdelilca je bila priložena v mlajšeželeznodobni grob po sežigu pokojnice (2. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, gr. 11 Lt."
Datum: 21. april 2017
Lokacija: Visokošolsko središče Novo mesto, konferenčna dvorana (Na Loko 2, Novo mesto)
Informacije: Marko Habjan (marko.habjan@novomesto.si, 07 39 39 264)
Udeležba na konferenci je brezplačna.
Konferenca mest ob jantarni poti je je namenjena povezovanju mest, ki ležijo med Baltikom in Jadranom in skozi katera je od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka potekal transport jantarja. Nosilec letošnje konference mest ob jantarni poti je Mestna občina Novo mesto.
Namen srečanja je v gospodarskem in turističnem povezovanju mest severne in južne Evrope, s poudarkom na povezavi kulturnega in industrijskega turizma. Vsebina konference bo tako namenjena povezovanju treh področij: kulturne dediščine, industrije/obrti in turizma.
Na konferenci bodo sodelovali predstavniki mest iz tujine in Slovenije, ki bodo predstavili primere dobrih praks povezovanja obravnavanih področij.
Na konferenci bo zagotovljeno tolmačenje slovenščina-angleščina-slovenščina.
"Pravokotni jantarni razdelilci z drobnimi jantarnimi jagodami nanizanimi na bronasto žico (4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, G. III/33."
"Bronasta igla z bogato jantarno oblogo (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, Grob s trinožnikom."
"Ogrlica iz različnih jantarnih in nekaj steklenih jagod (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, A/2/99."
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Največji in najbolj znani izdelek iz jantarja na svetu je Jantarna soba v Carskem selu pri Sankt Peterburgu. Izdelana iz okamnele smole iglavcev in umetniško okrašena, je nekoč veljala za eno od svetovnih čudes. Mojstrstvo izdelovalcev, barvitost jantarja ter pestra zgodovina in usoda te najslavnejše sobe bo v sodelovanju z Muzejem iz Sankt Peterburga predstavljena na panojih.
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Avtorica razstave: Anna Sobecka, Mednarodno jantarsko združenje (IAA), Gdansk
Baltski jantar je fosilna smola iglavcev, ki so pred milijoni let rasli na starodavnem eocenskem kontinentu, znanem kot Fenoskandija.
Toda jantar s svetom rastlin ni povezan le zaradi svojega izvora, marveč tudi zaradi naravnih ostankov – denimo sadežev ali rastlin –, ki so se ohranili v njem in jih danes poznamo kot vključke. Vzorci starodavnega rastlinja in živalic, ki so se ohranili v jantarju in so zaslužni za njegov osupljivi videz, nam danes omogočajo, da rekonstruiramo živalstvo in rastlinstvo, kakršno je bilo pred približno 45 milijoni let.
Nekateri vzorci so ostali globoko v zemlji, druge je z ledenikom naplavilo – denimo v Gdanski zaliv – tretje pa sta povsem naravno zgladila pesek ali voda. Vse to je botrovalo zares izjemno široki barvni paleti jantarja – od bele in odtenkov rumene do temno rjave.
Za jantar je značilna tudi raznolikost zgradbe in oblike. Njegovi raznovrstnosti in razmeroma lahki obdelavi pa se imamo zahvaliti tudi za to, da se jantar že več tisoč let uporablja za izdelavo okrasov, amuletov in umetniških predmetov.
Izbor del članov Mednarodnega jantarskega združenja, ki jih bomo ponudili na ogled na razstavi Jantar in oblika, osvetljuje različne pristope k oblikovanju jantarja. Predstavljeni bodo izdelki umetnikov, ki svoje kose oblikujejo sami – vse od začetne zamisli pa do končnega rezultata –, kakor tudi rešitve oblikovalcev, ki svoja videnja jantarja uresničujejo na računalniških zaslonih.
Za nekatere je jantar odločilni navdih, zato skušajo tudi samo vdelavo prilagajati specifičnosti vsakega posameznega naravnega kosa, drugi dano snov obravnavajo le kot eno od sestavin nakita.
"Jantarne ogrlice so bile na Dolenjskem v starejši železni dobi dopolnjene z raznobarvnimi steklenimi jagodami (6.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, različni grobovi , G. V/35."
"Ogrlico, ki jo sestavljajo na Dolenjskem izdelane raznobarvne in okrašene steklene jagode, dopolnjujejo jagode iz uvoženega jantarja (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXVI/12."
" Diskaste jantarne jagode z vrezanim okrasom (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni jagodi v obliki ovnovih glavic (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/4."
"Jantarna jagoda v obliki dvojne živalske glavice (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/44."
Organizatorji različnih prireditev ob Jantarnem letu, že aktivno opozarjajo na pestro dogajanje, ki bo svoj vrh zagotovo imelo ob odprtju razstav in mednarodnih konferencah. Tako, da so že poskrbeli za oglaševanje.
Sredi avgusta se počasi končuje tisto, kar se je začelo na Jakobovo, konec julija. V dneh okoli "velike maše" se po vinorodnih slovenskih pokrajinah nadaljuje tradicionalno postavljanje klopotcev. Ta nekoč intimni kmečki običaj marsikje prerašča tako meje krajev kot lokalnega turizma, žal pa tudi meje dobrega okusa. A mistike čudovite priprave, katere rojstvo je še vedno skrito v megli minulih stoletij, vse to ne zmoti. O fenomenu klopotca Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.
Triglav je naš nacionalni simbol in tudi med narodnoosvobodilno vojno je simboliziral željo in boj za združitev vseh pripadnikov našega naroda. Zelo veliko je takrat pomenil borcem IX. korpusa, ki so osvobajali Primorsko in ki so si med drugim zadali nalogo, da bodo Triglav, ne glede na "ceno", priključili k matični domovini. 2. avgusta leta 1944, torej pred sedmimi desetletji, se je tako skupina borcev, članov igralske skupine IX. korpusa, odpravila na Triglav Na Aljaževem stolpu je razvila slovensko zastavo in tudi izruvala mejnik, ki je sredi naše, slovenske zemlje razmejeval takratno Italijo in Nemčijo. Raztreščil se je na skalah v globeli pod očakom. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Zgodovina je v Tržaškem zalivu tako temeljito pomešala narodnostne in državne meje, da tržaški Slovenci dandanes verjetno upravičeno trdijo, da sta slovensko pomorstvo in ribištvo doma med Trstom in izlivom Timáve, saj so Koper, Izolo in Piran obvladovali Benečani. Pred drugo svetovno vojno so imeli tamkajšnji ribiči 450 različnih plovil - od ščife do bragoca, danes pa ni nikogar, ki bi bil povsem odvisen od ribolova. Neločljiva povezanost z morjem in zgodbe iz tisočletne tradicije ribolova pa kljub temu ostajajo v teh krajih. Od posebnega načina lova na tune do domiselnih ribjih jedi ter celo krvavih bojev med ribiči. Sicer pa podrobneje o tem v Sledeh časa, ki jih pripravlja Matic Jerman.
Zadnji dan v letu 1977 je tisti dan, ko se je s slovenskih železniških tirov dokončno poslovila parna vleka. Na tako imenovanih relacijskih vožnjah je ni bilo več, ostala je še za premike na posameznih večjih postajah in na industrijskih tirih. V Sledeh časa bodo govorili zadnji pričevalci parne vleke pri nas. Strojevodja, ki je pri Laškem doživel hujšo železniško nesrečo, kurjač, ki je v samo enem delovnem dnevu z lopato in s svojima lastnima rokama v peč lokomotive zmetal kar 25 ton premoga in strojni mojster, ki je, kot se tudi reče, parne lokomotive "poznal v dušo". Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
"Človek je od nekdaj verjel v nadnaravne sile, božanstva, demone in druga skrivnostna bitja, ki so vplivali na njegovo življenje od rojstva do smrti. Stari Egipčani so vpliv neznanih sil prenesli celo v verovanje v posmrtno življenje in so bili zato že pred skoraj pet tisoč leti prepričani, da se lahko posameznik z amuleti zavaruje pred nevarnostjo v vsakdanjem življenju in na poti v večnost. Za amulete so uporabljali majhne predmete, ki so bili posvečeni v svetiščih in so vsebovali magično moč pod okriljem izbrane boginje ali boga ..." Tako v Slovenskem etnografskem muzeju te dni vabijo na razstavo Magija amuletov, njihovo povabilo pa je bilo tudi iztočnica za pripravo oddaje Sledi časa, v kateri bomo osvetlili zgodovino amuletov od starih Egipčanov pa vse do danes. Avtor: Dušan Berne.
Lovro von Matačić je večplastna in nikakor ne zgolj samo glasbena osebnost 20. stoletja, ki je umetnosti tega obdobja na različnih področjih vtisnila globok pečat. Ob tem pa je njegova človeška usoda tipična usoda pretresov, ki so zaznamovali naš prostor in ljudi. V zadnjem času je skupina zanesenjakov dodala kamenček k poznavanju dirigentovega delovanja v Sloveniji. Več o teh novih dognanjih v Sledeh časa Marka Radmiloviča pod naslovom: Maestrova slovenska leta. Avtor: Marko Radmilovič.
Kaj imajo skupnega Janez Puh, Edvard Kocbek, Anton Korošec, Bratko Kreft, Radoslav Razlag, Stanko Vraz, Anton Trstenjak, Karol Grossmann, Anton Krempl, Slavko Osterc in še mnogi drugi? Odgovor je preprost: skupna jim je krajina, v kateri so se rodili, ki so ji bili "zapisani" in ki jim je dala tisto, kar so potrebovali, da so postali veliki možje v naši zgodovini. V Sledeh časa se je tako Jurij Popov vprašal, kako to, da je prav Prlekija, bolj kot druge slovenske krajine, zibelka tolikšnega števila ljudi takšnega intelektualnega potenciala. Je "kriva" zemlja in človekov odnos do nje, je "kriva" zgodovinska razsežnost krajine, ki je vezana na dunajsko evroregijo? Je "kriva" nežna valovitost krajine, odprte v svet in hrepeneče po širini duha, ali pa mogoče tradicionalna kultura? Ter ne nazadnje - je "kriv" krog izmenjave dobrin med naravo in tamkajšnjim človekom? Avtor Jurij Popov
Kdo stoji za sarajevskim atentatom 28. junija leta 1914? To je vprašanje, ki so si ga v stoletju po njem zastavili mnogi zgodovinarji in še pogosteje nezgodovinarji in si ga še zastavljajo. Atentat, ki se je zgodil "v vasi, zbrani okoli strela", kot je Sarajevo leta 1914 opisal britanski pisatelj in pesnik Lawrence Durrell, je bil samo eden izmed mnogih v tistem obdobju, a zagotovo atentat z daleč največjim odmevom in posledicami v svetu. Zgodil se je na pragu izbruha prve svetovne vojne. Avstro-Ogrska je zaradi atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo mesec dni pozneje napovedala vojno Srbiji in s tem sprožila plaz vojnih napovedi, ki so zapletle najprej Evropo v do tedaj najbolj kruto vojno v zgodovini človeštva. Vojna se je začela, še preden se je v Sarajevu začel proces proti zarotnikom, storilcem atentata, sicer pa pripadnikom gibanja Mlada Bosna. Ko je izbruhnila, je bila šele vložena obtožnica proti Gavrilu Principu, ki je ustrelil vojvodski par, in vsem, ki so mu pri tem pomagali. Proces sam je dokazal, da Srbija v atentat ni bila vpletena. Zato ga mnogi zgodovinarji vidijo le kot povod za izbruh prve vojne, povod, ki so ga iskali tisti, ki so bili prepričanim, da je takšen spopad nujen in potreben. Sledi časa na to temo je pripravil Jurij Popov. Delno jih je posnel tudi v Sarajevu, na kraju, kjer so odjeknili usodni streli Gavrila Principa.
20. oktobra 1164 je bila v mariborski trdnjavi napisana listina o pravnem dejanju, s katerim je štajerski mejni grof Otakar podelil benediktinskemu samostanu v Šent Pavlu na Koroškem posesti v Labotski dolini. Šentpavelski opat Pilgrim pa je Otakarju v povračilo namenil užitek od svojih posesti v neposredni bližini gradu. Takrat je bilo, po doslej znanih virih, prvič zapisano ime Marchburch in današnji Maribor se zato letos spominja 850-letnice prve pisne omembe gradu, ki je nekoč stal na mestnem griču Piramida in je dal ime naselbini pod njim. Zakaj ima Maribor v svojem "rojstnem listu" vinsko trto in od kod bo v oktobru za dober mesec dni prišla na ogled starodavna listina? To bo tema oddaje Sledi časa, ki jo pripravlja Stane Kocutar.
Beltinčan Mirko Baligač je bil tako poseben človek, da je imel kar dva psevdonima: Imrek in Dimek. Letos bi praznoval devetdeseti rojstni dan, pa ga je žal pri dvainštiridesetih letih vzela Mura. Mogoče bi lahko rekli, da je bil tako imenovani "mali človek", ki je, tako kot mnogi drugi, s svojim življenjem polnil strani neke zgodovine. Neopazno, bi k temu nekateri dodali. Toda tudi to bi držalo le deloma, saj je bil Dimek takšne vrste posebnež, da je zaznamoval in še vedno zaznamuje zgodovino Beltincev. In je bil torej vse prej kot neopazen. Bil pa je posebnež, ki ljudem med obujanjem spominov nanj še dandanes prikliče nasmeh na obraz. In o tem, kakšne vrste posebnež je bil Dimek, bo govorila oddaja Sledi časa Jurija Popova. Povejmo, da je bil kmet, ki je zase in za druge delal ponoči, da je lahko podnevi kolesaril, ribaril v Muri ali pa čepel na drevesih ter opazoval živali in poslušal ptičje petje. Velja za izjemnega poznavalca in ljubitelja narave, za začetnika beltinškega planinstva, za prvega prekmurskega "Tarzana" in tudi za obetavnega igralca. Pa to še ni vse! Avtor: Jurij Popov
Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča je v 60 letih obstoja in delovanja postal osrednja rehabilitacijska ustanova v Sloveniji. Rehabilitacijski inštitut Soča na leto obišče več kot 18.000 bolnikov. Nekateri zaradi poškodb po prometni nesreči, drugi zaradi okrevanja po kapi, tretji zaradi poškodbe pri delu. Vsem pa je skupno to, da zanje skrbi ekipa vrhunskih strokovnjakov, ki je že mnogim pomagala, da so se lahko vrniti nazaj v življenje. URI - Soča je bila med prvimi zdravstvenimi ustanovami v Sloveniji, ki je pridobila pomembne mednarodne certifikate. Od prvih lesenih protez na Vrazovem trgu do vrhunskih dosežkov bionike pa je samo en vidik razvoja skozi šest desetletji. Kajti ob vseh tehnoloških spremembah je ves čas stalnica Soče predvsem humanost in pomoč soljudem. Po sledeh razgibane in plemenite zgodovine Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča nas bo v oddaji vodil Bojan Leskovec.
Letos praznujemo 2000 let nastanka Emone, rimske naselbine na tleh današnje Ljubljane. Nastala je tam, kjer se stikajo prastare poti, ki so vodile na zahod proti Aquilei ali Ogleju in naprej v Rim, na vzhod proti Sisciji ali današnjemu Sisku in na sever proti Celei in Petovii ali današnjima Celju in Ptuju. In seveda naprej proti Dunaju, kjer je bila takrat skrajna meja rimskega cesarstva. Toda: je bila Emona znotraj obzidja vojaško ali trgovsko naselje? In kaj je bilo zunaj? Zakaj je nastala in zakaj propadla? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Poljska »zlata generacija« alpinistov je bila v svojem času že sama po sebi »razred zase«. Uspehi, ki so jih dosegali predvsem z zimskimi pristopi na najvišje vrhove sveta, so še danes mejnik mogočega. Izmed njih je posebej izstopal Jerzy 'Jurek' Kukuczka, srečno poročen oče dveh otrok, rojen v poljskih Katovicah. V samo osmih letih mu je le dva meseca po legendarnem Reinholdu Messnerju uspelo osvojiti krono Himalaje - vseh 14 osemtisočakov. Messner je za to potreboval 16 let. Poleg tega je Jurek 11 osemtisočakov preplezal po prvenstvenih smereh, kar štiri izmed njih pa je osvojil v zimskem času. Skoraj natanko deset let po svojem prvem vzponu na osemtisočaka je na isti gori ostal za vedno. Lhotse je postal zadnje počivališče človeka, ki je nekoč zapisal: »Sanjal sem o vrhu, ki je bil nekje nad mano in v sanjah sem čutil, da ga lahko dosežem. Zunaj je divjal snežni vihar in s soplezalcem sva bila v zasilnem bivaku ujeta že tretji dan. V polsnu sem se odločil. Jutri bo lep dan in uspelo nama bo. Ko me je zjutraj prebudila tišina, sem počasi odkopal okno bivaka, odmaknil nahrbtnik in pokukal ven. Sijalo je sonce, nad nama pa je bil vrh. Minulo noč sem pomislil, da bova morda tukaj ostala za vedno. Očitno sem se moral najprej odločiti sam. In sem se. Bogovi, recimo jim tako, so očitno samo čakali na mojo odločitev. Čez eno uro sva bila na grebenu in nato v še treh na vrhu. Takrat sem spoznal, da moraš vrh najprej preplezati v sebi, šele nato lahko ponižno pričakuješ, da te bo sprejel v svoj svet.« V čas zlate generacije alpinistov se bo v Sledeh časa s sogovorniki odpravil Jure Čokl.
Avtor: Marko Radmilovič. Na Primorskem je znan, drugje malo manj. Od rojstva pisatelja in zdravnika Bogomirja Magajne je minilo 110 let. Avtor je pokoni že od šestdesetih let prejšnjega stoletja, nekateri njegovi liki pa so še vedno živi. Oziroma bi morali biti živi. Vse bolj. Več v Sledeh časa Marka Radmiloviča z naslovom: Brkonja Čeljustnik, kje si, ko te najbolj potrebujemo?
Koliko časa je minilo od ustanovitve Emone, zgodovinske predhodnice Ljubljane? Je minilo 2000 ali precej več let? Če upoštevamo dokaze, ki jih je mogoče šteti za zgodovinska dejstva, potem sta Emono, pravzaprav Colonio Iulio Emono leta 14 ustanovila rimski cesar Avgust in njegov posinovljenec Tiberij. Takrat naj bi na delu ozemlja današnjega mesta dala zgraditi večji objekt, najverjetneje mestno utrdbo, ki naj bi imela 26 stolpov. Če pa se ozremo samo na mitsko preteklost Emone oziroma današnje Ljubljane, potem moramo letnico njenega nastanka iskati v povezavi s poznorimskimi zapisi mita o argonavtih. Prvi je na to povezavo opozoril ljubljanski zgodovinar, govornik in duhovnik Janez Ludvik Schönleben v svojem delu Aemona Vindicata leta 1674 in pozneje še v delu Corniola antiqua et nova leta 1681. Oprl se je na pisanje poznoantičnih piscev Sozomena in Zosima. Ta dva sta pisala, da je Emono ustanovil Jazon, potem ko je z argonavti ukradel zlato runo in se tod vračal domov. Schönleben je izračunal, da se je to zgodilo leta 1222 pred našim štetjem (471 let pred ustanovitvijo Rima). Povezava med Jazonovo Emono in Ljubljano je v 17. stoletju navduševala več zgodovinarjev, med njimi tudi Valvasorja in Linharta. Še najbolj se je uveljavil mit, po katerem je Jazon pred ustanovitvijo mesta najprej ubil zmaja, ki je postal Ljubljanski zmaj in je od Valvasorja naprej v mestnem grbu postavljen na grajski stolp. Prav o teh mitih bo govor v Sledeh časa Jurija Popova.
Avtor: Ivan Merljak. 27. april 1941 ni samo dan ustanovitve Protiimperialistične fronte, poznejše Osvobodilne fronte - OF, kar danes slavimo kot dan upora proti okupatorju, marveč tudi dan, ko so italijanske okupacijske oblasti priključile zasedeno ozemlje h kraljevini Italiji in ga poimenovale Ljubljanska pokrajina. Poleg že po prvi svetovni vojni priključene Primorske je obsegala še južni del osrednje Slovenije z Ljubljano do reke Save ter Dolenjsko in Kočevsko. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Letos mineva sto let od začetka prve svetovne vojne, vojne, ki so jo iz različnih razlogov poimenovali "velika". Ta vojna je bila pozneje, predvsem zaradi druge, potisnjena v ozadje in zato premalo analizirana. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je preučevanje tega spopada doživelo renesanso, ki še traja. Ta vojna je prinesla dehumanizacijo družb, militarizacijo, uveljavljanje tako imenovane vojne diktature, vodilno vlogo medijev pri propagandnih namenih, totalitarizacijo, spreminjanje odnosa do življenja in smrti in med drugim spreminjanje vloge žensk in otrok. Prinesla je tudi nastanek velikih armad, razvoj orožja za množično uničevanje in med drugim letalstva. Mogoče se zdi protislovno, toda ta vojna je vplivala tudi na razmah pismenosti, zato je precej dobro dokumentirana tudi v pismih, razglednicah, spominskih dnevnikih in v podobnih zapisih. V Sledeh časa Jurija Popova o tej temi bomo govorili predvsem o različnih pogledih na vzroke za veliko vojno in o razmerah v Evropi in svetu pred njenim izbruhom.
avtor: Dušan Berne Tudi kadar dandanes pomislimo na uporabo vojaškega letalstva med prvo svetovno vojno, se nam največkrat v misli nehote prikrade že skoraj stoletje star medvojni propagandni stereotip o zračnih bitkah svojeglavih, drznih in praviloma samotarskih letalskih asov na krovu tresočih se letečih strojev, ki tam nekje pod oblaki bijejo nekakšne viteške dvoboje. In če se nam ime Manfred von Richthofen mogoče ni vtisnilo dovolj globoko v spomin, pa je tam zelo verjetno ostal njegov vzdevek Rdeči baron, ki naj bi sam sestrelil kar 80 sovražnih letal. Toda, kot opozarjajo zgodovinarji in strokovnjaki, "se zračna vojna prve svetovne vojne ni bila toliko na nebu, ampak predvsem z neba. Z neba, na katerem so se srečevali težki trimotorni bombniki in vodljivi zrakoplovi, pa baloni za opazovanje ter ranljiva letala za prepoznavanje in usmerjanje topniškega ognja. Torej ljudje in sredstva, katerih delovanje je bilo sistematsko, vsakdanje in daleč proč od luči slave ?"
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
O soški fronti je bilo že veliko napisanega in povedanega. Zato je med drugim tudi tako imenovani širši javnosti znano, da so združene avstro-ogrske in nemške sile v 12. ofenzivi prebile fronto in pregnale italijansko vojsko vse tja do reke Piave. Najnovejše raziskave zgodovinskih dejstev in študije premikov nemških čet na fronti pa so slovenskim zgodovinarjem in utrdboslovcem omogočile razumeti ''čudež pri Kobaridu'', kot so mnogi poimenovali preboj fronte in pri tem še zlasti veliko vlogo takrat mladega, še niti ne 26-letnega nemškega generala Erwina Johannesa Eugena Rommla. Prav on naj bi namreč imel eno ključnih vlog pri preboju, a so ga, verjetno predvsem zaradi njegove mladosti, pri navajanju zaslug za zmago doslej povsem prezrli. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Neveljaven email naslov