Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kjer so doma skrivnosti
Klevevž. Zanimivo in nekoliko skrivnostno ime nas kar samo kliče, da bi poiskali njegove sledi v času in prostoru, ki sta tako blizu, a hkrati tako daleč. »Ko domačini rečejo Klevevž, pomislijo na sotesko, grad, jamo, potok Raduljo z brzicami, topli izvir, kopanje v bazenčku, kmetijsko posestvo, mlin, pripovedi iz preteklosti in tako naprej. Obiskovalci Klevevža so presenečeni, saj ne pričakujejo toliko različnih, na splošno malo znanih naravnih in kulturnih znamenitosti na tako majhnem prostoru, hkrati pa jim je žal, da na grad spominjajo le še razvaline in da so pripadajoča gospodarska poslopja v tako žalostnem stanju,« tako je leta 2009 zapisala urednica zbornika o Klevevžu Majda Pungerčar.
In danes? Slika se od nastanka zapisa ni spremenila na bolje. Ta izjemno zanimivi prostor je postal tarča pogosto brezobzirnih obiskovalcev, ki se vedejo v slogu – vse je naše, smeti pa vaše! Zato ni čudno, da jih nekateri domačini imenujejo kar »horde«. Drugi pa se zavzemajo za strpen odnos do prišlekov, s katerimi se je treba pogovoriti in jih seznaniti z vrednostjo in občutljivostjo tega območja.
Območje Klevevža je v Občini Šmarješke Toplice, ki leži na stičišču dinarskih podolij, ravnikov in planot s panonskim gričevjem. Ta stik se kaže predvsem v termalnih izvirih, v raznovrstnih kamninah, razgibanem površju, rastlinskem in živalskem svetu in še čem. To območje je znano predvsem po termalnem izviru Šmarješke Toplice, ki so ga začeli izrabljati v zdraviliške namene že leta 1792.
Na Občini Šmarješke Toplice so že pripravili prostorske pogoje, s katerimi so zagotovili površine za turizem na področju Klevevža oziroma drugega termalnega izvira v tej občini. To področje je še vedno eno od področij, kjer bi se lahko razvijal kakovosten turizem. Tako pravi županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc, ki izpostavi načrte za soustvarjanje visoko kakovostnega turizma v Klevevžu. Tako bi na 32 ha velikem območju uredili: grajsko središče- kjer bi šlo za revitalizacijo stavbne dediščine in poslovni turizem, hotelsko središče z visoko kakovostnim hotelom, in za apartmajsko naselje-kjer bi ohranjali kulturno dediščino dolenjskih zidanic.
Županja je ob tem povedala, da so imeli stik s poslovneži iz Dubaja, ki so se leta 2008 zanimali za projekte oživitve Klevevža. Žal takrat Občina še ni imela urejenih prostorskih dokumentov.
Na območju Klevevža je razmeroma manj znani izvir pod razvalinami starodavnega gradu. Ostanki tega nekoč mogočnega gradu stojijo na strmi skali nad sotesko potoka Radulja. Ta se pod stenami izliva v majhno jezero, ki so ga nekoč uporabljali za akumulacijsko zajetje za stari klevevški mlin. Ob jezeru je Klevevška toplica, to je obzidan manjši bazen, v katerem je topla voda vse leto. Nad tem jezerom in brzicami je v stenah vhod v razvejen jamski sistem, v Gornjo in Spodnjo Klevevško jamo. V zadnji pa termalna voda prodre iz globin in tako imamo v jami toplico, ki je edinstvena zanimivost slovenskega, pa tudi evropskega kraškega podzemlja.
Julija 1987 je jamarjem Jamarskega kluba Železničar uspelo prosto preplavati luknjo v jezercu s termalno vodo v Spodnji Klevevški jami in izmeriti okoli 80 metrov novih rovov, jeseni pa sta Ciril Mlinar-Cic in Marko Krašovec preplavala sifon, skozi katerega priteka voda v Spodnjo Klevevško jamo. Prodrla sta okoli 200 metrov daleč po zelo blatnem rovu. V naslednji akcij pa sta Ciril Mlinar-Cic in Tomaž Hočevar-Fric dosegla sifon. Rov je sedaj preiskan v dolžini 300 metrov, so zapisali v reviji Naše jame, Ljubljana, 1989, št. 31. Stran 73-79, Jamarska zveza Slovenije.
Območje sodi pod okrilje gradu Klevevž, ki je doživel žalostno usodo številnih uničenih, oropanih, zažganih in podrtih gradov med drugo svetovno vojno in predvsem po njej. Naš sogovornik zgodovinar dr. Stane Granda je v zborniku iz leta 2009 zapisal:
Prof. dr. Stane Granda
"Današnji obiskovalec slovenske grajske arhitekture bo težko razumel, zakaj tukajšnji domačini takšen pomen dajejo gradu, ki je po partizanskem požigu 1942. leta skorajda izginil z obličja zemlje in ko njegov pomen in vlogo v tukajšnjem prostoru dajejo slutiti le še mogočna gospodarska poslopja. Odgovor je pravzaprav enostaven. Grad Klevevž je kraljeval nad svetom, ki je bil obljuden že v kameni dobi, o tem govore najdbe v kraških jamah v dolini pod njim. Grad je nastal po volji freisinških, to je današnjih muenchenskih škofov, in je pomenil tudi neposreden stik z Evropo; dajal je torej evropskost tukajšnjemu svetu in ljudem, bil pa je tudi gospodarsko-upravno središče ozemlja, ki je v preteklosti pomenilo veliko več kot danes. Isto velja tudi za tukajšnje pridelke, recimo vino."
Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je Občina Šmarješke Toplice ohranila stike s potomci zadnjih lastnikov gradu Klevevž, družino Ulm. Danes sta živa še zadnja potomca, Liselotte Wita z Dunaja in njen brat Anton Ulm, ki živi na gradu Grosstaxen blizu avstrijsko-češke meje, kamor se je družina preselila po odhodu s Klevevža. Za ohranjanje stikov gre zasluga predvsem županji mag. Bernardki Krnc, ki jih je že dvakrat obiskala. Zelo zanimivo je, da je družina Ulm pred požigom leta 1942 uspela rešiti večino grajske opreme ( 14 železniških vagonov!) in jo odpeljala na svoj grad v Avstrijo. Kot je povedala županja, pa bodo ti stiki dali tudi rezultate v tem smislu, da bo zgodovino družine in posestvi Klevež lahko raziskovala študentka zgodovine in germanistike, ki je družino Ulm že obiskala.
Jože Perše je predsednik Domoznanskega društva Šmarjeta in tudi zanj je območje Klevevža izjemna naravna, kulturna in turistična znamenitost. Omenjeno društvo je uredilo tudi pohodne in sprehajalne poti na tem območju. O gradu in drugih zanimivostih prirejajo predavanja in razstave. Jože Perše se iz časov svoje mladosti spominja žalostnih ostankov zidov požganega gradu Klevevž, predvsem pa enkratnega grajskega parka, kjer so rasle eksotične rastline in drevesa. Otroci so se takrat brezskrbno podili po grajskem posestvu, in takrat so tam nad grajskimi gospodarskimi poslopji še živeli stanovalci.
Na grad in grajske pa še danes spominjajo različni spomini, pripovedke in izročilo. Tako naj bi žanjice nekoč žele na grajskih poljih. Neko popoldne pa je prišla k njim Mati božja. Na mah so vse prenehale z delom in se zagledale v čudovito gospo, grajski birič, valpet pa jih je začel poditi, češ kaj zijajo v "babo". Takoj ko je to izrekel je oslepel.
Izročila in spominov vezanega na grad in grajske gospode je še veliko pravi Jože Perše.
Domačini so grajske ohranili v lepem spominu. Kmetje, ki jim je čez zimo zmanjkalo krompirja, ali pšenice niso iz gradu nikoli odšli praznih rok. Za to kar so dobili pa so potem "oddelali" določeno delo na grajskem posestvu. Zadnja grofica, ki je živela na Klevevžu je zelo cenila slovensko domačo pesem in je zato večkrat obiskovala ženske, ki so plele na poljih in jih prosila, da ji zapojejo kakšno slovensko narodno. Danes domačini, predvsem ena izmed njih zelo vzorno skrbijo za družinsko grobnico zadnjih dveh rodbin, lastnic klevevškega gradu, Jombartov in Ulmov, na pokopališču ob cerkvi Karmelske Matere božje v Slapih.
Pri končnem delu soteske potoka Radulja je hioptermalni izvir, imenovan Klevevška Toplica. Temperatura znaša od 21 do 25 C in je nastal ob istem prelomu kot izvir v Šmarjeških Toplicah.
Potok Radulja s termalnim izvirom, geološkimi, rastlinskimi in živalskimi posebnostmi pod razvalinami gradu Klevevž je pomembno območje, ki ima več naravovarstvenih statusov, pove vodja organizacijske enote Zavoda RS za varstvo narave Novo mesto Barbara Kink.
Območje Klevevža je zelo občutljivo in ne prenese številnega obiska, še posebno če gre za tako imenovano divje kampiranje. Kakor koli že obračamo, bazen s termalno vodo so zgradili domačini sami in to ni javno kopališče.
Županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc ob tem doda, da kljub temu, da Občina ni neposredna lastnica območja izvira, skrbijo za čiščenje, pobiranje smeti, postavili so smetnjake.
Sledi, ki jih pušča v času in prostoru območje Klevevža, ostajajo. Na Občini upajo, da bodo našli skupen jezik tako z zasebnim lastnikom, ki je postal večinski lastnik tako ostalin gradu Klevevž, kot grajskega posestva, poslopij in drugih površin. Prav tako upajo, da bodo našli skupne poti z državo, s pristojnimi ministrstvi, vladnimi službami in skladi.
Ob koncu se postavljajo številna vprašanja, ki so značilna za podobna območja, kot je Klevevž. Zakaj je iskanje skupnih interesov med kapitalom, ki vse gleda le prek denarja, in pobudami, ki želijo prinesti dolgoročno dodano vrednost, tako težavno? Koliko Klevevžev bomo morali še žrtvovati, da se bomo prebudili in premagali birokratske ovire, spremenili vandalsko vedenje in spoznali, da so naravne in kulturne danosti bogastvo, ki smo ga dolžni ohraniti? Odgovore si lahko poišče vsakdo sam.
Dodajam še besedila, ki jih je pripravila dr. Nina Rman iz Geološkega zavoda Slovenije.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kjer so doma skrivnosti
Klevevž. Zanimivo in nekoliko skrivnostno ime nas kar samo kliče, da bi poiskali njegove sledi v času in prostoru, ki sta tako blizu, a hkrati tako daleč. »Ko domačini rečejo Klevevž, pomislijo na sotesko, grad, jamo, potok Raduljo z brzicami, topli izvir, kopanje v bazenčku, kmetijsko posestvo, mlin, pripovedi iz preteklosti in tako naprej. Obiskovalci Klevevža so presenečeni, saj ne pričakujejo toliko različnih, na splošno malo znanih naravnih in kulturnih znamenitosti na tako majhnem prostoru, hkrati pa jim je žal, da na grad spominjajo le še razvaline in da so pripadajoča gospodarska poslopja v tako žalostnem stanju,« tako je leta 2009 zapisala urednica zbornika o Klevevžu Majda Pungerčar.
In danes? Slika se od nastanka zapisa ni spremenila na bolje. Ta izjemno zanimivi prostor je postal tarča pogosto brezobzirnih obiskovalcev, ki se vedejo v slogu – vse je naše, smeti pa vaše! Zato ni čudno, da jih nekateri domačini imenujejo kar »horde«. Drugi pa se zavzemajo za strpen odnos do prišlekov, s katerimi se je treba pogovoriti in jih seznaniti z vrednostjo in občutljivostjo tega območja.
Območje Klevevža je v Občini Šmarješke Toplice, ki leži na stičišču dinarskih podolij, ravnikov in planot s panonskim gričevjem. Ta stik se kaže predvsem v termalnih izvirih, v raznovrstnih kamninah, razgibanem površju, rastlinskem in živalskem svetu in še čem. To območje je znano predvsem po termalnem izviru Šmarješke Toplice, ki so ga začeli izrabljati v zdraviliške namene že leta 1792.
Na Občini Šmarješke Toplice so že pripravili prostorske pogoje, s katerimi so zagotovili površine za turizem na področju Klevevža oziroma drugega termalnega izvira v tej občini. To področje je še vedno eno od področij, kjer bi se lahko razvijal kakovosten turizem. Tako pravi županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc, ki izpostavi načrte za soustvarjanje visoko kakovostnega turizma v Klevevžu. Tako bi na 32 ha velikem območju uredili: grajsko središče- kjer bi šlo za revitalizacijo stavbne dediščine in poslovni turizem, hotelsko središče z visoko kakovostnim hotelom, in za apartmajsko naselje-kjer bi ohranjali kulturno dediščino dolenjskih zidanic.
Županja je ob tem povedala, da so imeli stik s poslovneži iz Dubaja, ki so se leta 2008 zanimali za projekte oživitve Klevevža. Žal takrat Občina še ni imela urejenih prostorskih dokumentov.
Na območju Klevevža je razmeroma manj znani izvir pod razvalinami starodavnega gradu. Ostanki tega nekoč mogočnega gradu stojijo na strmi skali nad sotesko potoka Radulja. Ta se pod stenami izliva v majhno jezero, ki so ga nekoč uporabljali za akumulacijsko zajetje za stari klevevški mlin. Ob jezeru je Klevevška toplica, to je obzidan manjši bazen, v katerem je topla voda vse leto. Nad tem jezerom in brzicami je v stenah vhod v razvejen jamski sistem, v Gornjo in Spodnjo Klevevško jamo. V zadnji pa termalna voda prodre iz globin in tako imamo v jami toplico, ki je edinstvena zanimivost slovenskega, pa tudi evropskega kraškega podzemlja.
Julija 1987 je jamarjem Jamarskega kluba Železničar uspelo prosto preplavati luknjo v jezercu s termalno vodo v Spodnji Klevevški jami in izmeriti okoli 80 metrov novih rovov, jeseni pa sta Ciril Mlinar-Cic in Marko Krašovec preplavala sifon, skozi katerega priteka voda v Spodnjo Klevevško jamo. Prodrla sta okoli 200 metrov daleč po zelo blatnem rovu. V naslednji akcij pa sta Ciril Mlinar-Cic in Tomaž Hočevar-Fric dosegla sifon. Rov je sedaj preiskan v dolžini 300 metrov, so zapisali v reviji Naše jame, Ljubljana, 1989, št. 31. Stran 73-79, Jamarska zveza Slovenije.
Območje sodi pod okrilje gradu Klevevž, ki je doživel žalostno usodo številnih uničenih, oropanih, zažganih in podrtih gradov med drugo svetovno vojno in predvsem po njej. Naš sogovornik zgodovinar dr. Stane Granda je v zborniku iz leta 2009 zapisal:
Prof. dr. Stane Granda
"Današnji obiskovalec slovenske grajske arhitekture bo težko razumel, zakaj tukajšnji domačini takšen pomen dajejo gradu, ki je po partizanskem požigu 1942. leta skorajda izginil z obličja zemlje in ko njegov pomen in vlogo v tukajšnjem prostoru dajejo slutiti le še mogočna gospodarska poslopja. Odgovor je pravzaprav enostaven. Grad Klevevž je kraljeval nad svetom, ki je bil obljuden že v kameni dobi, o tem govore najdbe v kraških jamah v dolini pod njim. Grad je nastal po volji freisinških, to je današnjih muenchenskih škofov, in je pomenil tudi neposreden stik z Evropo; dajal je torej evropskost tukajšnjemu svetu in ljudem, bil pa je tudi gospodarsko-upravno središče ozemlja, ki je v preteklosti pomenilo veliko več kot danes. Isto velja tudi za tukajšnje pridelke, recimo vino."
Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je Občina Šmarješke Toplice ohranila stike s potomci zadnjih lastnikov gradu Klevevž, družino Ulm. Danes sta živa še zadnja potomca, Liselotte Wita z Dunaja in njen brat Anton Ulm, ki živi na gradu Grosstaxen blizu avstrijsko-češke meje, kamor se je družina preselila po odhodu s Klevevža. Za ohranjanje stikov gre zasluga predvsem županji mag. Bernardki Krnc, ki jih je že dvakrat obiskala. Zelo zanimivo je, da je družina Ulm pred požigom leta 1942 uspela rešiti večino grajske opreme ( 14 železniških vagonov!) in jo odpeljala na svoj grad v Avstrijo. Kot je povedala županja, pa bodo ti stiki dali tudi rezultate v tem smislu, da bo zgodovino družine in posestvi Klevež lahko raziskovala študentka zgodovine in germanistike, ki je družino Ulm že obiskala.
Jože Perše je predsednik Domoznanskega društva Šmarjeta in tudi zanj je območje Klevevža izjemna naravna, kulturna in turistična znamenitost. Omenjeno društvo je uredilo tudi pohodne in sprehajalne poti na tem območju. O gradu in drugih zanimivostih prirejajo predavanja in razstave. Jože Perše se iz časov svoje mladosti spominja žalostnih ostankov zidov požganega gradu Klevevž, predvsem pa enkratnega grajskega parka, kjer so rasle eksotične rastline in drevesa. Otroci so se takrat brezskrbno podili po grajskem posestvu, in takrat so tam nad grajskimi gospodarskimi poslopji še živeli stanovalci.
Na grad in grajske pa še danes spominjajo različni spomini, pripovedke in izročilo. Tako naj bi žanjice nekoč žele na grajskih poljih. Neko popoldne pa je prišla k njim Mati božja. Na mah so vse prenehale z delom in se zagledale v čudovito gospo, grajski birič, valpet pa jih je začel poditi, češ kaj zijajo v "babo". Takoj ko je to izrekel je oslepel.
Izročila in spominov vezanega na grad in grajske gospode je še veliko pravi Jože Perše.
Domačini so grajske ohranili v lepem spominu. Kmetje, ki jim je čez zimo zmanjkalo krompirja, ali pšenice niso iz gradu nikoli odšli praznih rok. Za to kar so dobili pa so potem "oddelali" določeno delo na grajskem posestvu. Zadnja grofica, ki je živela na Klevevžu je zelo cenila slovensko domačo pesem in je zato večkrat obiskovala ženske, ki so plele na poljih in jih prosila, da ji zapojejo kakšno slovensko narodno. Danes domačini, predvsem ena izmed njih zelo vzorno skrbijo za družinsko grobnico zadnjih dveh rodbin, lastnic klevevškega gradu, Jombartov in Ulmov, na pokopališču ob cerkvi Karmelske Matere božje v Slapih.
Pri končnem delu soteske potoka Radulja je hioptermalni izvir, imenovan Klevevška Toplica. Temperatura znaša od 21 do 25 C in je nastal ob istem prelomu kot izvir v Šmarjeških Toplicah.
Potok Radulja s termalnim izvirom, geološkimi, rastlinskimi in živalskimi posebnostmi pod razvalinami gradu Klevevž je pomembno območje, ki ima več naravovarstvenih statusov, pove vodja organizacijske enote Zavoda RS za varstvo narave Novo mesto Barbara Kink.
Območje Klevevža je zelo občutljivo in ne prenese številnega obiska, še posebno če gre za tako imenovano divje kampiranje. Kakor koli že obračamo, bazen s termalno vodo so zgradili domačini sami in to ni javno kopališče.
Županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc ob tem doda, da kljub temu, da Občina ni neposredna lastnica območja izvira, skrbijo za čiščenje, pobiranje smeti, postavili so smetnjake.
Sledi, ki jih pušča v času in prostoru območje Klevevža, ostajajo. Na Občini upajo, da bodo našli skupen jezik tako z zasebnim lastnikom, ki je postal večinski lastnik tako ostalin gradu Klevevž, kot grajskega posestva, poslopij in drugih površin. Prav tako upajo, da bodo našli skupne poti z državo, s pristojnimi ministrstvi, vladnimi službami in skladi.
Ob koncu se postavljajo številna vprašanja, ki so značilna za podobna območja, kot je Klevevž. Zakaj je iskanje skupnih interesov med kapitalom, ki vse gleda le prek denarja, in pobudami, ki želijo prinesti dolgoročno dodano vrednost, tako težavno? Koliko Klevevžev bomo morali še žrtvovati, da se bomo prebudili in premagali birokratske ovire, spremenili vandalsko vedenje in spoznali, da so naravne in kulturne danosti bogastvo, ki smo ga dolžni ohraniti? Odgovore si lahko poišče vsakdo sam.
Dodajam še besedila, ki jih je pripravila dr. Nina Rman iz Geološkega zavoda Slovenije.
Uradno in slovesno odprtje Radia Ljubljana se je zgodilo 28. oktobra pred devetdesetimi leti. Radio je začel redno poskusno oddajati 1. septembra s prenosom odprtja ljubljanskega jesenskega velesejma. Popoldne istega dne sta književnika Fran Saleški Finžgar in Oton Župančič prvič poslala v eter slovensko besedo. Že od začetka je naš Radio oddajal več, kot je bilo dogovorjeno, saj se je program začel že opoldne in je trajal do polnoči. Devetdeset let pozneje smo z vami 24 ur na dan in v današnji oddaji Sledi časa je večina redakcij, ki sestavljajo živ organizem Radia, k današnjemu jubileju dodala svoj košček mozaika. Tokratne Sledi časa na svojevrsten način povzemajo 90 let Radia Slovenija.
Pisalo se je leto 1331, bil je avgust, pozno poletje torej, ko je prihrumelo neznano število »križarjev« iz Čedada na Kobariško in tam posekalo sveto drevo in s kamni zasulo sveti vodnjak, dve naravoverski znamenji, ki so jih domačini častili po božje, pa ju ne bi smeli. Kraji so bili že pol stoletja pokristjanjeni, ta tako imenovani križarski pohod pa je bil zadnji v zgodovini našega današnjega ozemlja.
Letos obhajamo 150 obletnico prvega slovenskega tabora v Ljutomeru in 170 obletnico programa Zedinjena Slovenija v za svetovno ureditev revolucionarnem letu 1848. Obdobje slovenskega narodnega prebujanja je pomenilo tudi razmah zborovskega petja pri nas. To pa je neposredno povezano, saj je zaradi svojega skupinskega “značaja” in utemeljenosti v “ljudskem” prepevanje dalo ključen prispevek k vzpostavitvi takrat novih konceptov naroda in Slovenstva. Tokratna oddaja Sledi časa bo vlogo petja v procesih narodnega prebujanja osvetlila skozi pisanje slovenskega časopisja 19. stoletja, ki je te procese spremljalo iz neposredne bližine in jih komentiralo v skladu s sočasnimi idejnimi tokovi. Hkrati pa bo raziskala kako, če sploh, to obdobje odmeva v sodobni slovenski pevski dejavnosti. Na to vprašanje bosta pomagala odgovoriti sogovornika, katerih življenje je s petjem prežeto: Mihela Jagodic, strokovna svetovalka za vokalno glasbo na Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, in pevec Janez Triler, član Slovenskega okteta.
Zgodovino je mogoče zapisati na različne načine. Jurija Popova je pritegnil izviren zapis celotne bojne poti Gubčeve brigade med drugo svetovno vojno. Kot bo razkrila oddaja Sledi časa, takšnega zapisa nima nobena druga bojna enota na svetu. Kaj je izvirnega v tem zapisu?
Tok časa dogodke, ki so bili še nedavno izjemno prisotni, počasi nosi v pozabo. A včasih nas okoliščine dobesedno prisilijo v spominjanje. Oktobra leta 1941 se je v srbskem mestecu Kraljevo dogodil zločin. In če menite, kako bo današnja oddaja pogrevala večno temo o nasprotnikih med drugo svetovno vojno, se motite. Govorila bo o umetnosti…
Med množičnimi prireditvami, ki so imele in imajo etnološko, folkloristično ali etnografsko naravo, je predvsem v spominih malo starejših rodov zagotovo ostala Kmečka ohcet in njena poznejša naslednica Ohcet v Ljubljani. To so prvič organizirali leta 1966, pri tem pa nekateri opozarjajo, da se je Kmečka ohcet začela že leta 1965. Vendar je takrat šlo za zasebno poroko, ki pa je imela velik odmev in je bila nekakšna generalka za poznejšo Kmečko ohcet. Res ji je čez leto dni, 1966., sledila prva večja množična javna prireditev po II. svetovni vojni, ki so jo imenovali Kmečka ohcet. To so na podlagi dobrih izkušenj, pridobljenih z že omenjeno zasebno ohcetjo, organizirali iz turističnih potreb, ne zaradi želje, da bi ohranili spomin na kmečko poroko.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Radijski medij je precej neprimeren za opisovanje fotografij, na srečo pa dovolj primeren za opisovanje fotografov. Te dni je v Mariboru odprta retrospektivna razstava fotografinje Inge Morath. Njen fotografski opus zna vsak ljubitelj fotografije “na izust”, tudi njeni, pogosto glamurozni biografski podatki so v osveščeni javnosti znani. Manj znana pa je njena povezanost s Slovenijo, predvsem z njenim severovzhodnim delom. Zanimivo, skoraj enkratno pričevanje moža, ki je poznal Inge, v tokratni oddaji!
V tokratni oddaji se bomo posvetili herbarijskim zbirkam, saj so del slovenske zgodovine, kulture in identitete. Herbarij je zbirka stisnjenih in posušenih rastlin opremljena z ustreznimi podatki. Herbarijske zbirke omogočajo trajno shranjevanje rastlin, med njimi tudi tistih, ki so zgodovinsko najpomembnejše - gre za tipske primerke - na katerih so bile opisane posamezne vrste in podvrste. Se v Sloveniji dovolj zavedamo pomena herbarijev? Kakšna je njihova uporabna vrednost? Kako pomagajo pri prepoznavanju rastlinskih vrst in kakšne raziskave se opravljajo na herbariziranih rastlinah ter kdo so bili začetniki preučevanja rastlinstva pri nas - o tem v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Letos praznujemo 240. obletnico prvega dokumentiranega pristopa na vrh Triglava. Od tistega obdobja očaka nismo pustili več pri miru. Ob dejstvu, da velja vzpon za neformalno potrditev narodnosti, je bilo kar nekaj vzponov na meji čudaštva, tudi bizarnosti. A vzpon iz oktobra leta 1961 je po svoji nenavadnosti in enkratnosti v samem vrhu. Več o podvigu planinskega bataljona takrat jugoslovanske vojske v Sledeh časa z naslovom Iz vseh topov!
Ta teden so se začele enomesečne sodne počitnice. To je priložnost, da se s svojih aktualnih tožarjenj, sodnih pozivov, postopkovnih zapletov in zastaranj ozremo nazaj in pogledamo, kako so spore reševali in prekrške kaznovali naši predniki v času fevdalnega družbenega reda. Takrat so bile lokalne skupnosti v sodno dogajanje vključene veliko aktivneje, kot smo danes; in kazen nikoli ni bila samo kazen, pač pa je imela veliko širši družbeni učinek.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neveljaven email naslov