Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kjer so doma skrivnosti
Klevevž. Zanimivo in nekoliko skrivnostno ime nas kar samo kliče, da bi poiskali njegove sledi v času in prostoru, ki sta tako blizu, a hkrati tako daleč. »Ko domačini rečejo Klevevž, pomislijo na sotesko, grad, jamo, potok Raduljo z brzicami, topli izvir, kopanje v bazenčku, kmetijsko posestvo, mlin, pripovedi iz preteklosti in tako naprej. Obiskovalci Klevevža so presenečeni, saj ne pričakujejo toliko različnih, na splošno malo znanih naravnih in kulturnih znamenitosti na tako majhnem prostoru, hkrati pa jim je žal, da na grad spominjajo le še razvaline in da so pripadajoča gospodarska poslopja v tako žalostnem stanju,« tako je leta 2009 zapisala urednica zbornika o Klevevžu Majda Pungerčar.
In danes? Slika se od nastanka zapisa ni spremenila na bolje. Ta izjemno zanimivi prostor je postal tarča pogosto brezobzirnih obiskovalcev, ki se vedejo v slogu – vse je naše, smeti pa vaše! Zato ni čudno, da jih nekateri domačini imenujejo kar »horde«. Drugi pa se zavzemajo za strpen odnos do prišlekov, s katerimi se je treba pogovoriti in jih seznaniti z vrednostjo in občutljivostjo tega območja.
Območje Klevevža je v Občini Šmarješke Toplice, ki leži na stičišču dinarskih podolij, ravnikov in planot s panonskim gričevjem. Ta stik se kaže predvsem v termalnih izvirih, v raznovrstnih kamninah, razgibanem površju, rastlinskem in živalskem svetu in še čem. To območje je znano predvsem po termalnem izviru Šmarješke Toplice, ki so ga začeli izrabljati v zdraviliške namene že leta 1792.
Na Občini Šmarješke Toplice so že pripravili prostorske pogoje, s katerimi so zagotovili površine za turizem na področju Klevevža oziroma drugega termalnega izvira v tej občini. To področje je še vedno eno od področij, kjer bi se lahko razvijal kakovosten turizem. Tako pravi županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc, ki izpostavi načrte za soustvarjanje visoko kakovostnega turizma v Klevevžu. Tako bi na 32 ha velikem območju uredili: grajsko središče- kjer bi šlo za revitalizacijo stavbne dediščine in poslovni turizem, hotelsko središče z visoko kakovostnim hotelom, in za apartmajsko naselje-kjer bi ohranjali kulturno dediščino dolenjskih zidanic.
Županja je ob tem povedala, da so imeli stik s poslovneži iz Dubaja, ki so se leta 2008 zanimali za projekte oživitve Klevevža. Žal takrat Občina še ni imela urejenih prostorskih dokumentov.
Na območju Klevevža je razmeroma manj znani izvir pod razvalinami starodavnega gradu. Ostanki tega nekoč mogočnega gradu stojijo na strmi skali nad sotesko potoka Radulja. Ta se pod stenami izliva v majhno jezero, ki so ga nekoč uporabljali za akumulacijsko zajetje za stari klevevški mlin. Ob jezeru je Klevevška toplica, to je obzidan manjši bazen, v katerem je topla voda vse leto. Nad tem jezerom in brzicami je v stenah vhod v razvejen jamski sistem, v Gornjo in Spodnjo Klevevško jamo. V zadnji pa termalna voda prodre iz globin in tako imamo v jami toplico, ki je edinstvena zanimivost slovenskega, pa tudi evropskega kraškega podzemlja.
Julija 1987 je jamarjem Jamarskega kluba Železničar uspelo prosto preplavati luknjo v jezercu s termalno vodo v Spodnji Klevevški jami in izmeriti okoli 80 metrov novih rovov, jeseni pa sta Ciril Mlinar-Cic in Marko Krašovec preplavala sifon, skozi katerega priteka voda v Spodnjo Klevevško jamo. Prodrla sta okoli 200 metrov daleč po zelo blatnem rovu. V naslednji akcij pa sta Ciril Mlinar-Cic in Tomaž Hočevar-Fric dosegla sifon. Rov je sedaj preiskan v dolžini 300 metrov, so zapisali v reviji Naše jame, Ljubljana, 1989, št. 31. Stran 73-79, Jamarska zveza Slovenije.
Območje sodi pod okrilje gradu Klevevž, ki je doživel žalostno usodo številnih uničenih, oropanih, zažganih in podrtih gradov med drugo svetovno vojno in predvsem po njej. Naš sogovornik zgodovinar dr. Stane Granda je v zborniku iz leta 2009 zapisal:
Prof. dr. Stane Granda
"Današnji obiskovalec slovenske grajske arhitekture bo težko razumel, zakaj tukajšnji domačini takšen pomen dajejo gradu, ki je po partizanskem požigu 1942. leta skorajda izginil z obličja zemlje in ko njegov pomen in vlogo v tukajšnjem prostoru dajejo slutiti le še mogočna gospodarska poslopja. Odgovor je pravzaprav enostaven. Grad Klevevž je kraljeval nad svetom, ki je bil obljuden že v kameni dobi, o tem govore najdbe v kraških jamah v dolini pod njim. Grad je nastal po volji freisinških, to je današnjih muenchenskih škofov, in je pomenil tudi neposreden stik z Evropo; dajal je torej evropskost tukajšnjemu svetu in ljudem, bil pa je tudi gospodarsko-upravno središče ozemlja, ki je v preteklosti pomenilo veliko več kot danes. Isto velja tudi za tukajšnje pridelke, recimo vino."
Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je Občina Šmarješke Toplice ohranila stike s potomci zadnjih lastnikov gradu Klevevž, družino Ulm. Danes sta živa še zadnja potomca, Liselotte Wita z Dunaja in njen brat Anton Ulm, ki živi na gradu Grosstaxen blizu avstrijsko-češke meje, kamor se je družina preselila po odhodu s Klevevža. Za ohranjanje stikov gre zasluga predvsem županji mag. Bernardki Krnc, ki jih je že dvakrat obiskala. Zelo zanimivo je, da je družina Ulm pred požigom leta 1942 uspela rešiti večino grajske opreme ( 14 železniških vagonov!) in jo odpeljala na svoj grad v Avstrijo. Kot je povedala županja, pa bodo ti stiki dali tudi rezultate v tem smislu, da bo zgodovino družine in posestvi Klevež lahko raziskovala študentka zgodovine in germanistike, ki je družino Ulm že obiskala.
Jože Perše je predsednik Domoznanskega društva Šmarjeta in tudi zanj je območje Klevevža izjemna naravna, kulturna in turistična znamenitost. Omenjeno društvo je uredilo tudi pohodne in sprehajalne poti na tem območju. O gradu in drugih zanimivostih prirejajo predavanja in razstave. Jože Perše se iz časov svoje mladosti spominja žalostnih ostankov zidov požganega gradu Klevevž, predvsem pa enkratnega grajskega parka, kjer so rasle eksotične rastline in drevesa. Otroci so se takrat brezskrbno podili po grajskem posestvu, in takrat so tam nad grajskimi gospodarskimi poslopji še živeli stanovalci.
Na grad in grajske pa še danes spominjajo različni spomini, pripovedke in izročilo. Tako naj bi žanjice nekoč žele na grajskih poljih. Neko popoldne pa je prišla k njim Mati božja. Na mah so vse prenehale z delom in se zagledale v čudovito gospo, grajski birič, valpet pa jih je začel poditi, češ kaj zijajo v "babo". Takoj ko je to izrekel je oslepel.
Izročila in spominov vezanega na grad in grajske gospode je še veliko pravi Jože Perše.
Domačini so grajske ohranili v lepem spominu. Kmetje, ki jim je čez zimo zmanjkalo krompirja, ali pšenice niso iz gradu nikoli odšli praznih rok. Za to kar so dobili pa so potem "oddelali" določeno delo na grajskem posestvu. Zadnja grofica, ki je živela na Klevevžu je zelo cenila slovensko domačo pesem in je zato večkrat obiskovala ženske, ki so plele na poljih in jih prosila, da ji zapojejo kakšno slovensko narodno. Danes domačini, predvsem ena izmed njih zelo vzorno skrbijo za družinsko grobnico zadnjih dveh rodbin, lastnic klevevškega gradu, Jombartov in Ulmov, na pokopališču ob cerkvi Karmelske Matere božje v Slapih.
Pri končnem delu soteske potoka Radulja je hioptermalni izvir, imenovan Klevevška Toplica. Temperatura znaša od 21 do 25 C in je nastal ob istem prelomu kot izvir v Šmarjeških Toplicah.
Potok Radulja s termalnim izvirom, geološkimi, rastlinskimi in živalskimi posebnostmi pod razvalinami gradu Klevevž je pomembno območje, ki ima več naravovarstvenih statusov, pove vodja organizacijske enote Zavoda RS za varstvo narave Novo mesto Barbara Kink.
Območje Klevevža je zelo občutljivo in ne prenese številnega obiska, še posebno če gre za tako imenovano divje kampiranje. Kakor koli že obračamo, bazen s termalno vodo so zgradili domačini sami in to ni javno kopališče.
Županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc ob tem doda, da kljub temu, da Občina ni neposredna lastnica območja izvira, skrbijo za čiščenje, pobiranje smeti, postavili so smetnjake.
Sledi, ki jih pušča v času in prostoru območje Klevevža, ostajajo. Na Občini upajo, da bodo našli skupen jezik tako z zasebnim lastnikom, ki je postal večinski lastnik tako ostalin gradu Klevevž, kot grajskega posestva, poslopij in drugih površin. Prav tako upajo, da bodo našli skupne poti z državo, s pristojnimi ministrstvi, vladnimi službami in skladi.
Ob koncu se postavljajo številna vprašanja, ki so značilna za podobna območja, kot je Klevevž. Zakaj je iskanje skupnih interesov med kapitalom, ki vse gleda le prek denarja, in pobudami, ki želijo prinesti dolgoročno dodano vrednost, tako težavno? Koliko Klevevžev bomo morali še žrtvovati, da se bomo prebudili in premagali birokratske ovire, spremenili vandalsko vedenje in spoznali, da so naravne in kulturne danosti bogastvo, ki smo ga dolžni ohraniti? Odgovore si lahko poišče vsakdo sam.
Dodajam še besedila, ki jih je pripravila dr. Nina Rman iz Geološkega zavoda Slovenije.
908 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kjer so doma skrivnosti
Klevevž. Zanimivo in nekoliko skrivnostno ime nas kar samo kliče, da bi poiskali njegove sledi v času in prostoru, ki sta tako blizu, a hkrati tako daleč. »Ko domačini rečejo Klevevž, pomislijo na sotesko, grad, jamo, potok Raduljo z brzicami, topli izvir, kopanje v bazenčku, kmetijsko posestvo, mlin, pripovedi iz preteklosti in tako naprej. Obiskovalci Klevevža so presenečeni, saj ne pričakujejo toliko različnih, na splošno malo znanih naravnih in kulturnih znamenitosti na tako majhnem prostoru, hkrati pa jim je žal, da na grad spominjajo le še razvaline in da so pripadajoča gospodarska poslopja v tako žalostnem stanju,« tako je leta 2009 zapisala urednica zbornika o Klevevžu Majda Pungerčar.
In danes? Slika se od nastanka zapisa ni spremenila na bolje. Ta izjemno zanimivi prostor je postal tarča pogosto brezobzirnih obiskovalcev, ki se vedejo v slogu – vse je naše, smeti pa vaše! Zato ni čudno, da jih nekateri domačini imenujejo kar »horde«. Drugi pa se zavzemajo za strpen odnos do prišlekov, s katerimi se je treba pogovoriti in jih seznaniti z vrednostjo in občutljivostjo tega območja.
Območje Klevevža je v Občini Šmarješke Toplice, ki leži na stičišču dinarskih podolij, ravnikov in planot s panonskim gričevjem. Ta stik se kaže predvsem v termalnih izvirih, v raznovrstnih kamninah, razgibanem površju, rastlinskem in živalskem svetu in še čem. To območje je znano predvsem po termalnem izviru Šmarješke Toplice, ki so ga začeli izrabljati v zdraviliške namene že leta 1792.
Na Občini Šmarješke Toplice so že pripravili prostorske pogoje, s katerimi so zagotovili površine za turizem na področju Klevevža oziroma drugega termalnega izvira v tej občini. To področje je še vedno eno od področij, kjer bi se lahko razvijal kakovosten turizem. Tako pravi županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc, ki izpostavi načrte za soustvarjanje visoko kakovostnega turizma v Klevevžu. Tako bi na 32 ha velikem območju uredili: grajsko središče- kjer bi šlo za revitalizacijo stavbne dediščine in poslovni turizem, hotelsko središče z visoko kakovostnim hotelom, in za apartmajsko naselje-kjer bi ohranjali kulturno dediščino dolenjskih zidanic.
Županja je ob tem povedala, da so imeli stik s poslovneži iz Dubaja, ki so se leta 2008 zanimali za projekte oživitve Klevevža. Žal takrat Občina še ni imela urejenih prostorskih dokumentov.
Na območju Klevevža je razmeroma manj znani izvir pod razvalinami starodavnega gradu. Ostanki tega nekoč mogočnega gradu stojijo na strmi skali nad sotesko potoka Radulja. Ta se pod stenami izliva v majhno jezero, ki so ga nekoč uporabljali za akumulacijsko zajetje za stari klevevški mlin. Ob jezeru je Klevevška toplica, to je obzidan manjši bazen, v katerem je topla voda vse leto. Nad tem jezerom in brzicami je v stenah vhod v razvejen jamski sistem, v Gornjo in Spodnjo Klevevško jamo. V zadnji pa termalna voda prodre iz globin in tako imamo v jami toplico, ki je edinstvena zanimivost slovenskega, pa tudi evropskega kraškega podzemlja.
Julija 1987 je jamarjem Jamarskega kluba Železničar uspelo prosto preplavati luknjo v jezercu s termalno vodo v Spodnji Klevevški jami in izmeriti okoli 80 metrov novih rovov, jeseni pa sta Ciril Mlinar-Cic in Marko Krašovec preplavala sifon, skozi katerega priteka voda v Spodnjo Klevevško jamo. Prodrla sta okoli 200 metrov daleč po zelo blatnem rovu. V naslednji akcij pa sta Ciril Mlinar-Cic in Tomaž Hočevar-Fric dosegla sifon. Rov je sedaj preiskan v dolžini 300 metrov, so zapisali v reviji Naše jame, Ljubljana, 1989, št. 31. Stran 73-79, Jamarska zveza Slovenije.
Območje sodi pod okrilje gradu Klevevž, ki je doživel žalostno usodo številnih uničenih, oropanih, zažganih in podrtih gradov med drugo svetovno vojno in predvsem po njej. Naš sogovornik zgodovinar dr. Stane Granda je v zborniku iz leta 2009 zapisal:
Prof. dr. Stane Granda
"Današnji obiskovalec slovenske grajske arhitekture bo težko razumel, zakaj tukajšnji domačini takšen pomen dajejo gradu, ki je po partizanskem požigu 1942. leta skorajda izginil z obličja zemlje in ko njegov pomen in vlogo v tukajšnjem prostoru dajejo slutiti le še mogočna gospodarska poslopja. Odgovor je pravzaprav enostaven. Grad Klevevž je kraljeval nad svetom, ki je bil obljuden že v kameni dobi, o tem govore najdbe v kraških jamah v dolini pod njim. Grad je nastal po volji freisinških, to je današnjih muenchenskih škofov, in je pomenil tudi neposreden stik z Evropo; dajal je torej evropskost tukajšnjemu svetu in ljudem, bil pa je tudi gospodarsko-upravno središče ozemlja, ki je v preteklosti pomenilo veliko več kot danes. Isto velja tudi za tukajšnje pridelke, recimo vino."
Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je Občina Šmarješke Toplice ohranila stike s potomci zadnjih lastnikov gradu Klevevž, družino Ulm. Danes sta živa še zadnja potomca, Liselotte Wita z Dunaja in njen brat Anton Ulm, ki živi na gradu Grosstaxen blizu avstrijsko-češke meje, kamor se je družina preselila po odhodu s Klevevža. Za ohranjanje stikov gre zasluga predvsem županji mag. Bernardki Krnc, ki jih je že dvakrat obiskala. Zelo zanimivo je, da je družina Ulm pred požigom leta 1942 uspela rešiti večino grajske opreme ( 14 železniških vagonov!) in jo odpeljala na svoj grad v Avstrijo. Kot je povedala županja, pa bodo ti stiki dali tudi rezultate v tem smislu, da bo zgodovino družine in posestvi Klevež lahko raziskovala študentka zgodovine in germanistike, ki je družino Ulm že obiskala.
Jože Perše je predsednik Domoznanskega društva Šmarjeta in tudi zanj je območje Klevevža izjemna naravna, kulturna in turistična znamenitost. Omenjeno društvo je uredilo tudi pohodne in sprehajalne poti na tem območju. O gradu in drugih zanimivostih prirejajo predavanja in razstave. Jože Perše se iz časov svoje mladosti spominja žalostnih ostankov zidov požganega gradu Klevevž, predvsem pa enkratnega grajskega parka, kjer so rasle eksotične rastline in drevesa. Otroci so se takrat brezskrbno podili po grajskem posestvu, in takrat so tam nad grajskimi gospodarskimi poslopji še živeli stanovalci.
Na grad in grajske pa še danes spominjajo različni spomini, pripovedke in izročilo. Tako naj bi žanjice nekoč žele na grajskih poljih. Neko popoldne pa je prišla k njim Mati božja. Na mah so vse prenehale z delom in se zagledale v čudovito gospo, grajski birič, valpet pa jih je začel poditi, češ kaj zijajo v "babo". Takoj ko je to izrekel je oslepel.
Izročila in spominov vezanega na grad in grajske gospode je še veliko pravi Jože Perše.
Domačini so grajske ohranili v lepem spominu. Kmetje, ki jim je čez zimo zmanjkalo krompirja, ali pšenice niso iz gradu nikoli odšli praznih rok. Za to kar so dobili pa so potem "oddelali" določeno delo na grajskem posestvu. Zadnja grofica, ki je živela na Klevevžu je zelo cenila slovensko domačo pesem in je zato večkrat obiskovala ženske, ki so plele na poljih in jih prosila, da ji zapojejo kakšno slovensko narodno. Danes domačini, predvsem ena izmed njih zelo vzorno skrbijo za družinsko grobnico zadnjih dveh rodbin, lastnic klevevškega gradu, Jombartov in Ulmov, na pokopališču ob cerkvi Karmelske Matere božje v Slapih.
Pri končnem delu soteske potoka Radulja je hioptermalni izvir, imenovan Klevevška Toplica. Temperatura znaša od 21 do 25 C in je nastal ob istem prelomu kot izvir v Šmarjeških Toplicah.
Potok Radulja s termalnim izvirom, geološkimi, rastlinskimi in živalskimi posebnostmi pod razvalinami gradu Klevevž je pomembno območje, ki ima več naravovarstvenih statusov, pove vodja organizacijske enote Zavoda RS za varstvo narave Novo mesto Barbara Kink.
Območje Klevevža je zelo občutljivo in ne prenese številnega obiska, še posebno če gre za tako imenovano divje kampiranje. Kakor koli že obračamo, bazen s termalno vodo so zgradili domačini sami in to ni javno kopališče.
Županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc ob tem doda, da kljub temu, da Občina ni neposredna lastnica območja izvira, skrbijo za čiščenje, pobiranje smeti, postavili so smetnjake.
Sledi, ki jih pušča v času in prostoru območje Klevevža, ostajajo. Na Občini upajo, da bodo našli skupen jezik tako z zasebnim lastnikom, ki je postal večinski lastnik tako ostalin gradu Klevevž, kot grajskega posestva, poslopij in drugih površin. Prav tako upajo, da bodo našli skupne poti z državo, s pristojnimi ministrstvi, vladnimi službami in skladi.
Ob koncu se postavljajo številna vprašanja, ki so značilna za podobna območja, kot je Klevevž. Zakaj je iskanje skupnih interesov med kapitalom, ki vse gleda le prek denarja, in pobudami, ki želijo prinesti dolgoročno dodano vrednost, tako težavno? Koliko Klevevžev bomo morali še žrtvovati, da se bomo prebudili in premagali birokratske ovire, spremenili vandalsko vedenje in spoznali, da so naravne in kulturne danosti bogastvo, ki smo ga dolžni ohraniti? Odgovore si lahko poišče vsakdo sam.
Dodajam še besedila, ki jih je pripravila dr. Nina Rman iz Geološkega zavoda Slovenije.
Pred nekaj leti je skupina opernih zanesenjakov pričela iz pozabe obujati operno pevko Valerijo Heybal. Rojeno Kamničanko je osebno in z njim testno povezano umetniško življenje premetavalo iz operne hiše v operno hišo, iz mesta v mestu, dokler ni pod večer življenja pristala v Ljubljani. Njena zgodba pa ni le zgodba o umetniku, ki se sooča s poklicnimi izzivi, z branjenem svoje umetniške integritete, temveč tudi zgodba o nemirnem času, skozi katerega je morala tudi glasba, kot najbolj posvečena med vsemi umetnostmi v nemirnem dvajsetem stoletju. Več o usodi, vsaj med ljubitelji opere znameniti Slovenke, lahko slišite v tokratni oddaji.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Sledi časa nas tokrat peljejo daleč v preteklost; v čas, ko je svet razlagala in življenje usmerjala mitologija. Ko so se takratni ljudje odločali za gradnjo novega objekta – predvsem večjega, kot sta most ali svetišče – se je bilo o tem treba posvetovati tudi z nadnaravnimi bitji, ki so naseljevala prostor, predviden za gradnjo. Da so ta bitja gradnjo dovolila in postavljenega niso rušila, so v zameno zahtevala žrtev, vzidano v temelje ali zidove novogradnje. Danes, ko se marsikdaj gradi vsepovprek, nas na to, da stavbe za trdnost in varnost nujno potrebujejo daritev, spominjajo le še dobro skriti drobci pripovedi, pesmi, šeg in navad.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V zakladnicah nemške, avstrijske in slovenske literarne zapuščine je njenih 26 objavljenih in 32 pomembnejših, še ne objavljenih, žanrsko različnih proznih del.
Letos praznujemo 240. obletnico prvega dokumentiranega pristopa na vrh Triglava. Od tistih dob očaka nismo pustili več pri miru. Ob dejstvu, da velja vzpon za neformalno potrditev narodnosti, je bilo kar nekaj vzponov na meji čudaštva, tudi bizarnosti. A vzpon iz oktobra 1961 je po svoji nenavadnosti in enkratnosti v samem vrhu. Več o podvigu planinskega bataljona takrat jugoslovanske vojske v Sledeh časa z naslovom: »Iz vseh topov!«
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
izu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…
Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal, "da reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje." Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili za tiste čase moderno skladišče. To rečno pristanišče, njegov nastanek, razvoj in zaton bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
V obdobju, ko se planet spopada z največjimi presežki hrane kot tudi še vedno z bičem lakote, se zdi pogled v preteklost prehranjevanja več kot primerna tema. Prehranjevanje se je iz potrebe, v kulturo in končno sistem izgradilo v globoki preteklosti, antika pa je tej temeljni človeški potrebi dala smisel. Tako je v Rimskem cesarstvu sistem prehranjevanja zaokrožala svetovna prehranska politika, imenovana annona, ki jo je država izoblikovala skozi zapleten sistem prehranskih subvencij. Zanimivo pa je, da lahko antično prehransko politiko, ki jo je imperij večkrat uporabljal tudi kot orožje, brez prevelikega napora prepoznamo tudi v današnjih, umetno vsiljenih prehranskih navadah in težnji po svetovno, od korporacij nadzorovanem prehranskem sistemu.
V Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični sta na ogled razstavi Stiški urbarji iz 16. stoletja in Dolga zgodovina urbarjev. Kakšna je zgodovina urbarjev, kakšen pomen imajo za slovensko zgodovino in kakšni so izsledki raziskav o stiških urbarjih iz 16. stoletja Cistercijanskega samostana v Stični, ki je v srednjem in novem veku močno vplival na versko, kulturno in gospodarsko podobo Kranjske? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
V zgodovini človeštva je bilo približno 30 pandemij gripe, ki so pustile različne posledice. Od vseh je bila najhujša pandemija španske gripe v letih 1918/1919. Izbruhnila je oktobra leta 1918 v ameriškem vojaškem oporišču v Kansasu kot navadna gripa, ki so jo ameriški vojaki v zadnjem letu prve svetovne vojne prinesli v Evropo. V Franciji je virus mutiral in postal smrtonosen, saj je sejal smrt po vsem svetu. Dosegel je tudi samotne otoke v Tihem oceanu. Šele po 86 letih so v New Yorku odkrili genetsko kodo tega virusa. Zdaj vemo, da je šlo za čisti ptičji virus gripe tipa A, podtipa H1N1. Drugi val te gripe, ki se je končal čez noč, in sicer isti dan kot se je končala prva svetovna vojna – 11.11.1918, je zahteval najmanj trikrat toliko žrtev, kot takrat končana prva svetovna vojna. Svetovna zdravstvena organizacija je na podlagi natančnega preučevanja sprejela oceno, da je španska gripa povzročila 50 milijonov žrtev in okužila 20 odstotkov svetovnega prebivalstva. Skrajne ocene govorijo o pol milijarde obolelih, kar je takrat pomenilo tretjino prebivalstva sveta, in 100 milijonov žrtev. Gripa je bila atipična, saj je izbruhnila v za gripo neprimernem času in je prizadela mlade ljudi v starosti od 20 do 40 let. Vzrok za to je mogoče iskati v dejstvu, da je šlo za zadnje leto tako imenovane velike vojne, ko je bilo prebivalstvo izčrpano, podhranjeno, lačno in tudi psihično precej na tleh. Zaradi vojne in drugačne medicinske politike pred sto leti, so podatki o natančnem številu obolelih in umrlih le ocene. Razlogov, zakaj gre za takšno razliko glede števila okuženih in umrlih je še več. Kar zadeva današnje slovensko ozemlje, tudi tu razpolagamo le z ocenami o posledicah te pandemije. V slovenskih deželah naj bi za špansko gripo umrlo približno šest tisoč ljudi, na območju takratne države SHS pa približno 60 tisoč. Več v oddaji, v kateri bomo zvedeli tudi zakaj so to gripo poimenovali španska, v Španiji pa so ji rekli francoska. Povejmo še, da je gripa še edina neobvladana nalezljiva bolezen, ki grozi človeštvu in zato je pomembno, da poznamo njene vzroke in mehanizme delovanja ter genetske kode, da se ji lahko postavimo po robu s primernim cepljenjem.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ob 27. januarju, mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, se zdi skoraj neverjetno je še vedno (ali pa vedno več) posameznikov, kot tudi političnih organizacij po svetu, ki dvomijo, da se je ta velika tragedija sploh kdaj zgodila. Ne gre za dvom ali zanikanje, ki sega v svet trivialnosti, kot so skupine, ki propagirajo zemljo kot ploskev, temveč gre za načrtno zanikanje enega najgrozovitejših poglavij v pestri zgodovini človeške bestialnosti. Avtor Marko Radmilovič nas vodi po dokumentih, ki ne dopuščajo nobenega dvoma.
Letos se bomo spominjali najrazličnejših pomembnih dogodkov in oseb, ki so zaznamovali domačo in svetovno zgodovino. Pri nas se bomo spomnili 100-te obletnice smrti velikega slovenskega književnika Ivana Cankarja. In v Cankarjevem letu se bo veliko dogajalo v njegovem rojstnem kraju Vrhniki in po vsej Sloveniji. Spomine na njegovo življenje in delo bodo obujali v najrazličnejših ustanovah in zavodih, na takih in drugačnih prireditvah. Mi bomo obudili spomin na ''enajsto šolo pod mostom'', ki jo je proslavil in ji dal nov pomen z opisom v črtici Moje življenje. Pred njim pa je " enajsta šola na Vrhniki" veljala za zbadljivko, ki so jo očitno poznali daleč naokrog. O "enajsti šoli" in pomenu podobnih zbadljivk bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Zadnji dve desetletji lahko spremljamo zelo velik razmah zanimanja za hrano; to gre po mnenju nekaterih strokovnjakov pripisati tudi razvoju elektronskih medijev in družbenih omrežij. Sicer pa je hrana samo del porabe, na to so sociologi opozarjali že v 19. stoletju. Hrana je v človeški zgodovini že od samega začetka imela zelo pomembno vlogo, tudi v antropološkem, sociološkem, kulturnem in še kakšnem pomenu besede. V nekaterih obdobjih je bila plačilno sredstvo, danes pa je orožje, s katerim manipulirajo velike prehranske verige, trgovci, izdelovalci in najrazličnejši medijski in še kakšni učitelji, ki iščejo sveti gral, imenovan superhrana, eliksir dolgega življenja in podobno. Hrano in prehranjevanje bomo v oddaji Sledi časa spoznavali malce drugače; avtor oddaje je Milan Trobič.
Da je Plečnikova Narodna in univerzitetna knjižnica ena daleč najlepših stavb v Ljubljani, pravi pravcati zaklad slovenske kulture, se menda strinjamo vsi. Toda to še zdaleč ni edini zaklad, ki se skriva na Turjaški ulici 1. V kleti knjižnice, daleč od pogledov radovedne javnosti, se za dobro varovanimi, trikrat zapahnjenimi vrati skriva sicer ne prevelika, a skrbno klimatizirana soba s knjižnimi policami. Na njih pa najdemo nekaj največjih zakladov oziroma svetinj slovenskega naroda. Če namreč drži, da smo Slovenci Slovenci predvsem zavoljo književnosti, tedaj je najbrž treba reči, da so dokumenti, ki jih knjižničarji tu hranijo – med drugim gre za rokopise Prešernovih pesmi in Cankarjevih romanov –, pravzaprav rojstno mesto našega naroda. Kaj vse se torej skriva v zakladnici NUK-a, kaj nam ti rokopisi pravzaprav pripovedujejo in kako zahtevno jih je hraniti za prihodnje rodove, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa. Gostje pred mikrofonom so bili literarni zgodovinar Matija Ogrin, ravnateljica NUK-a, Martina Rozman Salobir, in vodja Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov, Marijan Rupert. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Foto: pomožno skladišče Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov v NUK-u (Goran Dekleva)
Neveljaven email naslov