Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kjer so doma skrivnosti
Klevevž. Zanimivo in nekoliko skrivnostno ime nas kar samo kliče, da bi poiskali njegove sledi v času in prostoru, ki sta tako blizu, a hkrati tako daleč. »Ko domačini rečejo Klevevž, pomislijo na sotesko, grad, jamo, potok Raduljo z brzicami, topli izvir, kopanje v bazenčku, kmetijsko posestvo, mlin, pripovedi iz preteklosti in tako naprej. Obiskovalci Klevevža so presenečeni, saj ne pričakujejo toliko različnih, na splošno malo znanih naravnih in kulturnih znamenitosti na tako majhnem prostoru, hkrati pa jim je žal, da na grad spominjajo le še razvaline in da so pripadajoča gospodarska poslopja v tako žalostnem stanju,« tako je leta 2009 zapisala urednica zbornika o Klevevžu Majda Pungerčar.
In danes? Slika se od nastanka zapisa ni spremenila na bolje. Ta izjemno zanimivi prostor je postal tarča pogosto brezobzirnih obiskovalcev, ki se vedejo v slogu – vse je naše, smeti pa vaše! Zato ni čudno, da jih nekateri domačini imenujejo kar »horde«. Drugi pa se zavzemajo za strpen odnos do prišlekov, s katerimi se je treba pogovoriti in jih seznaniti z vrednostjo in občutljivostjo tega območja.
Območje Klevevža je v Občini Šmarješke Toplice, ki leži na stičišču dinarskih podolij, ravnikov in planot s panonskim gričevjem. Ta stik se kaže predvsem v termalnih izvirih, v raznovrstnih kamninah, razgibanem površju, rastlinskem in živalskem svetu in še čem. To območje je znano predvsem po termalnem izviru Šmarješke Toplice, ki so ga začeli izrabljati v zdraviliške namene že leta 1792.
Na Občini Šmarješke Toplice so že pripravili prostorske pogoje, s katerimi so zagotovili površine za turizem na področju Klevevža oziroma drugega termalnega izvira v tej občini. To področje je še vedno eno od področij, kjer bi se lahko razvijal kakovosten turizem. Tako pravi županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc, ki izpostavi načrte za soustvarjanje visoko kakovostnega turizma v Klevevžu. Tako bi na 32 ha velikem območju uredili: grajsko središče- kjer bi šlo za revitalizacijo stavbne dediščine in poslovni turizem, hotelsko središče z visoko kakovostnim hotelom, in za apartmajsko naselje-kjer bi ohranjali kulturno dediščino dolenjskih zidanic.
Županja je ob tem povedala, da so imeli stik s poslovneži iz Dubaja, ki so se leta 2008 zanimali za projekte oživitve Klevevža. Žal takrat Občina še ni imela urejenih prostorskih dokumentov.
Na območju Klevevža je razmeroma manj znani izvir pod razvalinami starodavnega gradu. Ostanki tega nekoč mogočnega gradu stojijo na strmi skali nad sotesko potoka Radulja. Ta se pod stenami izliva v majhno jezero, ki so ga nekoč uporabljali za akumulacijsko zajetje za stari klevevški mlin. Ob jezeru je Klevevška toplica, to je obzidan manjši bazen, v katerem je topla voda vse leto. Nad tem jezerom in brzicami je v stenah vhod v razvejen jamski sistem, v Gornjo in Spodnjo Klevevško jamo. V zadnji pa termalna voda prodre iz globin in tako imamo v jami toplico, ki je edinstvena zanimivost slovenskega, pa tudi evropskega kraškega podzemlja.
Julija 1987 je jamarjem Jamarskega kluba Železničar uspelo prosto preplavati luknjo v jezercu s termalno vodo v Spodnji Klevevški jami in izmeriti okoli 80 metrov novih rovov, jeseni pa sta Ciril Mlinar-Cic in Marko Krašovec preplavala sifon, skozi katerega priteka voda v Spodnjo Klevevško jamo. Prodrla sta okoli 200 metrov daleč po zelo blatnem rovu. V naslednji akcij pa sta Ciril Mlinar-Cic in Tomaž Hočevar-Fric dosegla sifon. Rov je sedaj preiskan v dolžini 300 metrov, so zapisali v reviji Naše jame, Ljubljana, 1989, št. 31. Stran 73-79, Jamarska zveza Slovenije.
Območje sodi pod okrilje gradu Klevevž, ki je doživel žalostno usodo številnih uničenih, oropanih, zažganih in podrtih gradov med drugo svetovno vojno in predvsem po njej. Naš sogovornik zgodovinar dr. Stane Granda je v zborniku iz leta 2009 zapisal:
Prof. dr. Stane Granda
"Današnji obiskovalec slovenske grajske arhitekture bo težko razumel, zakaj tukajšnji domačini takšen pomen dajejo gradu, ki je po partizanskem požigu 1942. leta skorajda izginil z obličja zemlje in ko njegov pomen in vlogo v tukajšnjem prostoru dajejo slutiti le še mogočna gospodarska poslopja. Odgovor je pravzaprav enostaven. Grad Klevevž je kraljeval nad svetom, ki je bil obljuden že v kameni dobi, o tem govore najdbe v kraških jamah v dolini pod njim. Grad je nastal po volji freisinških, to je današnjih muenchenskih škofov, in je pomenil tudi neposreden stik z Evropo; dajal je torej evropskost tukajšnjemu svetu in ljudem, bil pa je tudi gospodarsko-upravno središče ozemlja, ki je v preteklosti pomenilo veliko več kot danes. Isto velja tudi za tukajšnje pridelke, recimo vino."
Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je Občina Šmarješke Toplice ohranila stike s potomci zadnjih lastnikov gradu Klevevž, družino Ulm. Danes sta živa še zadnja potomca, Liselotte Wita z Dunaja in njen brat Anton Ulm, ki živi na gradu Grosstaxen blizu avstrijsko-češke meje, kamor se je družina preselila po odhodu s Klevevža. Za ohranjanje stikov gre zasluga predvsem županji mag. Bernardki Krnc, ki jih je že dvakrat obiskala. Zelo zanimivo je, da je družina Ulm pred požigom leta 1942 uspela rešiti večino grajske opreme ( 14 železniških vagonov!) in jo odpeljala na svoj grad v Avstrijo. Kot je povedala županja, pa bodo ti stiki dali tudi rezultate v tem smislu, da bo zgodovino družine in posestvi Klevež lahko raziskovala študentka zgodovine in germanistike, ki je družino Ulm že obiskala.
Jože Perše je predsednik Domoznanskega društva Šmarjeta in tudi zanj je območje Klevevža izjemna naravna, kulturna in turistična znamenitost. Omenjeno društvo je uredilo tudi pohodne in sprehajalne poti na tem območju. O gradu in drugih zanimivostih prirejajo predavanja in razstave. Jože Perše se iz časov svoje mladosti spominja žalostnih ostankov zidov požganega gradu Klevevž, predvsem pa enkratnega grajskega parka, kjer so rasle eksotične rastline in drevesa. Otroci so se takrat brezskrbno podili po grajskem posestvu, in takrat so tam nad grajskimi gospodarskimi poslopji še živeli stanovalci.
Na grad in grajske pa še danes spominjajo različni spomini, pripovedke in izročilo. Tako naj bi žanjice nekoč žele na grajskih poljih. Neko popoldne pa je prišla k njim Mati božja. Na mah so vse prenehale z delom in se zagledale v čudovito gospo, grajski birič, valpet pa jih je začel poditi, češ kaj zijajo v "babo". Takoj ko je to izrekel je oslepel.
Izročila in spominov vezanega na grad in grajske gospode je še veliko pravi Jože Perše.
Domačini so grajske ohranili v lepem spominu. Kmetje, ki jim je čez zimo zmanjkalo krompirja, ali pšenice niso iz gradu nikoli odšli praznih rok. Za to kar so dobili pa so potem "oddelali" določeno delo na grajskem posestvu. Zadnja grofica, ki je živela na Klevevžu je zelo cenila slovensko domačo pesem in je zato večkrat obiskovala ženske, ki so plele na poljih in jih prosila, da ji zapojejo kakšno slovensko narodno. Danes domačini, predvsem ena izmed njih zelo vzorno skrbijo za družinsko grobnico zadnjih dveh rodbin, lastnic klevevškega gradu, Jombartov in Ulmov, na pokopališču ob cerkvi Karmelske Matere božje v Slapih.
Pri končnem delu soteske potoka Radulja je hioptermalni izvir, imenovan Klevevška Toplica. Temperatura znaša od 21 do 25 C in je nastal ob istem prelomu kot izvir v Šmarjeških Toplicah.
Potok Radulja s termalnim izvirom, geološkimi, rastlinskimi in živalskimi posebnostmi pod razvalinami gradu Klevevž je pomembno območje, ki ima več naravovarstvenih statusov, pove vodja organizacijske enote Zavoda RS za varstvo narave Novo mesto Barbara Kink.
Območje Klevevža je zelo občutljivo in ne prenese številnega obiska, še posebno če gre za tako imenovano divje kampiranje. Kakor koli že obračamo, bazen s termalno vodo so zgradili domačini sami in to ni javno kopališče.
Županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc ob tem doda, da kljub temu, da Občina ni neposredna lastnica območja izvira, skrbijo za čiščenje, pobiranje smeti, postavili so smetnjake.
Sledi, ki jih pušča v času in prostoru območje Klevevža, ostajajo. Na Občini upajo, da bodo našli skupen jezik tako z zasebnim lastnikom, ki je postal večinski lastnik tako ostalin gradu Klevevž, kot grajskega posestva, poslopij in drugih površin. Prav tako upajo, da bodo našli skupne poti z državo, s pristojnimi ministrstvi, vladnimi službami in skladi.
Ob koncu se postavljajo številna vprašanja, ki so značilna za podobna območja, kot je Klevevž. Zakaj je iskanje skupnih interesov med kapitalom, ki vse gleda le prek denarja, in pobudami, ki želijo prinesti dolgoročno dodano vrednost, tako težavno? Koliko Klevevžev bomo morali še žrtvovati, da se bomo prebudili in premagali birokratske ovire, spremenili vandalsko vedenje in spoznali, da so naravne in kulturne danosti bogastvo, ki smo ga dolžni ohraniti? Odgovore si lahko poišče vsakdo sam.
Dodajam še besedila, ki jih je pripravila dr. Nina Rman iz Geološkega zavoda Slovenije.
908 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kjer so doma skrivnosti
Klevevž. Zanimivo in nekoliko skrivnostno ime nas kar samo kliče, da bi poiskali njegove sledi v času in prostoru, ki sta tako blizu, a hkrati tako daleč. »Ko domačini rečejo Klevevž, pomislijo na sotesko, grad, jamo, potok Raduljo z brzicami, topli izvir, kopanje v bazenčku, kmetijsko posestvo, mlin, pripovedi iz preteklosti in tako naprej. Obiskovalci Klevevža so presenečeni, saj ne pričakujejo toliko različnih, na splošno malo znanih naravnih in kulturnih znamenitosti na tako majhnem prostoru, hkrati pa jim je žal, da na grad spominjajo le še razvaline in da so pripadajoča gospodarska poslopja v tako žalostnem stanju,« tako je leta 2009 zapisala urednica zbornika o Klevevžu Majda Pungerčar.
In danes? Slika se od nastanka zapisa ni spremenila na bolje. Ta izjemno zanimivi prostor je postal tarča pogosto brezobzirnih obiskovalcev, ki se vedejo v slogu – vse je naše, smeti pa vaše! Zato ni čudno, da jih nekateri domačini imenujejo kar »horde«. Drugi pa se zavzemajo za strpen odnos do prišlekov, s katerimi se je treba pogovoriti in jih seznaniti z vrednostjo in občutljivostjo tega območja.
Območje Klevevža je v Občini Šmarješke Toplice, ki leži na stičišču dinarskih podolij, ravnikov in planot s panonskim gričevjem. Ta stik se kaže predvsem v termalnih izvirih, v raznovrstnih kamninah, razgibanem površju, rastlinskem in živalskem svetu in še čem. To območje je znano predvsem po termalnem izviru Šmarješke Toplice, ki so ga začeli izrabljati v zdraviliške namene že leta 1792.
Na Občini Šmarješke Toplice so že pripravili prostorske pogoje, s katerimi so zagotovili površine za turizem na področju Klevevža oziroma drugega termalnega izvira v tej občini. To področje je še vedno eno od področij, kjer bi se lahko razvijal kakovosten turizem. Tako pravi županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc, ki izpostavi načrte za soustvarjanje visoko kakovostnega turizma v Klevevžu. Tako bi na 32 ha velikem območju uredili: grajsko središče- kjer bi šlo za revitalizacijo stavbne dediščine in poslovni turizem, hotelsko središče z visoko kakovostnim hotelom, in za apartmajsko naselje-kjer bi ohranjali kulturno dediščino dolenjskih zidanic.
Županja je ob tem povedala, da so imeli stik s poslovneži iz Dubaja, ki so se leta 2008 zanimali za projekte oživitve Klevevža. Žal takrat Občina še ni imela urejenih prostorskih dokumentov.
Na območju Klevevža je razmeroma manj znani izvir pod razvalinami starodavnega gradu. Ostanki tega nekoč mogočnega gradu stojijo na strmi skali nad sotesko potoka Radulja. Ta se pod stenami izliva v majhno jezero, ki so ga nekoč uporabljali za akumulacijsko zajetje za stari klevevški mlin. Ob jezeru je Klevevška toplica, to je obzidan manjši bazen, v katerem je topla voda vse leto. Nad tem jezerom in brzicami je v stenah vhod v razvejen jamski sistem, v Gornjo in Spodnjo Klevevško jamo. V zadnji pa termalna voda prodre iz globin in tako imamo v jami toplico, ki je edinstvena zanimivost slovenskega, pa tudi evropskega kraškega podzemlja.
Julija 1987 je jamarjem Jamarskega kluba Železničar uspelo prosto preplavati luknjo v jezercu s termalno vodo v Spodnji Klevevški jami in izmeriti okoli 80 metrov novih rovov, jeseni pa sta Ciril Mlinar-Cic in Marko Krašovec preplavala sifon, skozi katerega priteka voda v Spodnjo Klevevško jamo. Prodrla sta okoli 200 metrov daleč po zelo blatnem rovu. V naslednji akcij pa sta Ciril Mlinar-Cic in Tomaž Hočevar-Fric dosegla sifon. Rov je sedaj preiskan v dolžini 300 metrov, so zapisali v reviji Naše jame, Ljubljana, 1989, št. 31. Stran 73-79, Jamarska zveza Slovenije.
Območje sodi pod okrilje gradu Klevevž, ki je doživel žalostno usodo številnih uničenih, oropanih, zažganih in podrtih gradov med drugo svetovno vojno in predvsem po njej. Naš sogovornik zgodovinar dr. Stane Granda je v zborniku iz leta 2009 zapisal:
Prof. dr. Stane Granda
"Današnji obiskovalec slovenske grajske arhitekture bo težko razumel, zakaj tukajšnji domačini takšen pomen dajejo gradu, ki je po partizanskem požigu 1942. leta skorajda izginil z obličja zemlje in ko njegov pomen in vlogo v tukajšnjem prostoru dajejo slutiti le še mogočna gospodarska poslopja. Odgovor je pravzaprav enostaven. Grad Klevevž je kraljeval nad svetom, ki je bil obljuden že v kameni dobi, o tem govore najdbe v kraških jamah v dolini pod njim. Grad je nastal po volji freisinških, to je današnjih muenchenskih škofov, in je pomenil tudi neposreden stik z Evropo; dajal je torej evropskost tukajšnjemu svetu in ljudem, bil pa je tudi gospodarsko-upravno središče ozemlja, ki je v preteklosti pomenilo veliko več kot danes. Isto velja tudi za tukajšnje pridelke, recimo vino."
Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je Občina Šmarješke Toplice ohranila stike s potomci zadnjih lastnikov gradu Klevevž, družino Ulm. Danes sta živa še zadnja potomca, Liselotte Wita z Dunaja in njen brat Anton Ulm, ki živi na gradu Grosstaxen blizu avstrijsko-češke meje, kamor se je družina preselila po odhodu s Klevevža. Za ohranjanje stikov gre zasluga predvsem županji mag. Bernardki Krnc, ki jih je že dvakrat obiskala. Zelo zanimivo je, da je družina Ulm pred požigom leta 1942 uspela rešiti večino grajske opreme ( 14 železniških vagonov!) in jo odpeljala na svoj grad v Avstrijo. Kot je povedala županja, pa bodo ti stiki dali tudi rezultate v tem smislu, da bo zgodovino družine in posestvi Klevež lahko raziskovala študentka zgodovine in germanistike, ki je družino Ulm že obiskala.
Jože Perše je predsednik Domoznanskega društva Šmarjeta in tudi zanj je območje Klevevža izjemna naravna, kulturna in turistična znamenitost. Omenjeno društvo je uredilo tudi pohodne in sprehajalne poti na tem območju. O gradu in drugih zanimivostih prirejajo predavanja in razstave. Jože Perše se iz časov svoje mladosti spominja žalostnih ostankov zidov požganega gradu Klevevž, predvsem pa enkratnega grajskega parka, kjer so rasle eksotične rastline in drevesa. Otroci so se takrat brezskrbno podili po grajskem posestvu, in takrat so tam nad grajskimi gospodarskimi poslopji še živeli stanovalci.
Na grad in grajske pa še danes spominjajo različni spomini, pripovedke in izročilo. Tako naj bi žanjice nekoč žele na grajskih poljih. Neko popoldne pa je prišla k njim Mati božja. Na mah so vse prenehale z delom in se zagledale v čudovito gospo, grajski birič, valpet pa jih je začel poditi, češ kaj zijajo v "babo". Takoj ko je to izrekel je oslepel.
Izročila in spominov vezanega na grad in grajske gospode je še veliko pravi Jože Perše.
Domačini so grajske ohranili v lepem spominu. Kmetje, ki jim je čez zimo zmanjkalo krompirja, ali pšenice niso iz gradu nikoli odšli praznih rok. Za to kar so dobili pa so potem "oddelali" določeno delo na grajskem posestvu. Zadnja grofica, ki je živela na Klevevžu je zelo cenila slovensko domačo pesem in je zato večkrat obiskovala ženske, ki so plele na poljih in jih prosila, da ji zapojejo kakšno slovensko narodno. Danes domačini, predvsem ena izmed njih zelo vzorno skrbijo za družinsko grobnico zadnjih dveh rodbin, lastnic klevevškega gradu, Jombartov in Ulmov, na pokopališču ob cerkvi Karmelske Matere božje v Slapih.
Pri končnem delu soteske potoka Radulja je hioptermalni izvir, imenovan Klevevška Toplica. Temperatura znaša od 21 do 25 C in je nastal ob istem prelomu kot izvir v Šmarjeških Toplicah.
Potok Radulja s termalnim izvirom, geološkimi, rastlinskimi in živalskimi posebnostmi pod razvalinami gradu Klevevž je pomembno območje, ki ima več naravovarstvenih statusov, pove vodja organizacijske enote Zavoda RS za varstvo narave Novo mesto Barbara Kink.
Območje Klevevža je zelo občutljivo in ne prenese številnega obiska, še posebno če gre za tako imenovano divje kampiranje. Kakor koli že obračamo, bazen s termalno vodo so zgradili domačini sami in to ni javno kopališče.
Županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc ob tem doda, da kljub temu, da Občina ni neposredna lastnica območja izvira, skrbijo za čiščenje, pobiranje smeti, postavili so smetnjake.
Sledi, ki jih pušča v času in prostoru območje Klevevža, ostajajo. Na Občini upajo, da bodo našli skupen jezik tako z zasebnim lastnikom, ki je postal večinski lastnik tako ostalin gradu Klevevž, kot grajskega posestva, poslopij in drugih površin. Prav tako upajo, da bodo našli skupne poti z državo, s pristojnimi ministrstvi, vladnimi službami in skladi.
Ob koncu se postavljajo številna vprašanja, ki so značilna za podobna območja, kot je Klevevž. Zakaj je iskanje skupnih interesov med kapitalom, ki vse gleda le prek denarja, in pobudami, ki želijo prinesti dolgoročno dodano vrednost, tako težavno? Koliko Klevevžev bomo morali še žrtvovati, da se bomo prebudili in premagali birokratske ovire, spremenili vandalsko vedenje in spoznali, da so naravne in kulturne danosti bogastvo, ki smo ga dolžni ohraniti? Odgovore si lahko poišče vsakdo sam.
Dodajam še besedila, ki jih je pripravila dr. Nina Rman iz Geološkega zavoda Slovenije.
Spoštovani poslušalci, čeprav je tu april, bomo govorili o zanimivi zimski radosti, o drsanju v Ljubljani. Ljubljanski meščani so se v zimskih mesecih zabavali na različne načine, od tega, da so se zadrževali v notranjih prostorih, kjer so igrali različne družabne igre, karte in drugo, do tega, da so se po podatkih že v 17. in 18. stoletju sankali. Nekateri, na primer iz premožne družine Dolničar, so po letu 1700 odhajali tudi na pustni karneval v Benetke. V začetku 19. stoletja pa zasledimo podatke, da so se meščani Ljubljane in okoliški prebivalci radi drsali. Za to pa so uporabili seveda drsalke, ki pa niso bile take, kot jih poznamo danes. Takrat so bile to neke vrste železne kline, ki so si jih pritrdili na čevlje, to naj bi v naše kraje zanesli Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Pozneje so tovrstne drsalke izdelovali nekateri obrtniki, eden takih je bil znani ljubljanski nožar Nikolaj Hoffmann. Manj premožni, pa tudi otroci, so si drsalke izdelali sami iz kosov žice in podobnih materialov. O drsanju in najstarejših ljubljanskih drsališčih pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Zadnje mesece, tako pravijo, je težko kupiti avto. Nekaj se je ustavilo v dobaviteljski verigi in Slovenija se je vrnila v čase, ko se je na avtomobil čakalo po več let. Na srečo se v tiste čase vrača tudi oddaja Sledi časa, v kateri nam bo Marko Radmilovič predstavil nekaj znamenitih klasičnih avtomobilov.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V današnji oddaji Sledi časa se bomo odpravili po stopinjah, ki so jih na območju današnje občine Šmartno pri Litiji puščali pisatelj in dramatik Slavko Grum, arhitekt Jože Plečnik, zdravnik, kemik in Nobelov nagrajenec za kemijo Fritz Pregl, polihistor Janez Vajkard Valvasor, znameniti mizarji iz družine Izgoršek in drugi. Virtualno se bomo sprehodili do gradu Bogenšperk, ki je med najpomembnejšimi renesančnimi objekti pri nas in ki je po Valvasorjevi zaslugi tudi najstarejši muzej na Slovenskem. Slišali boste marsikatero zanimivo zgodbo iz življenja ljudi na tem območju, ki je bilo znano tudi po rudarstvu, usnjarstvu in kovaštvu.
Danes se bomo odpravili na malce nenavadno raziskovalno pot, saj bomo odkrivali zanimivosti, ki so povezane z vsakdanjimi predmeti, in to so gumbi. Leta 1931 so o gumbih zapisali: »Ko so ljudje začeli pridobivati razne kovine, so začeli iz kovin izdelovati tudi kovinske zaponke, ki so jim držale skupaj njihova oblačila. Takih starinskih zaponk, ki so zelo podobne našim 'varnostnim iglam', so izkopali tudi že pri nas precej iz starorimskih ali pa še iz starejših grobov.« Gumbe v današnji obliki so pa iznašli šele dosti pozneje. Izdelovali so jih iz najrazličnejšega materiala, tudi iz zlata, srebra in dragih kamnov, pa tudi iz porcelana in stekla. Umetniško izdelovanje gumbov je doseglo v Evropi svoj vrhunec v 17. in 18. stoletju. Kot bomo slišali, pa so gumbi postali tudi odlikovanje za hrabrost. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Bolezen ne izbira. Tudi veliko otrok in mladih pristane v bolnišnicah – nekateri za kratek čas, drugi za daljši, tretji morajo bolnišnice zaradi kroničnih bolezni obiskovati vse svoje otroštvo. Da ne izgubijo stika s šolskim delom, da se lahko po okrevanju brez težav vrnejo k pouku in da lahko kljub bolezni ali poškodbi napredujejo na svoji izobraževalni poti, skrbijo bolnišnične šole. Večina bolnišnic v Sloveniji je povezanih z bližnjo osnovno šolo, ki mladoletnim otrokom v prostorih bolnišnice pomaga pri šolskem delu. Da je bolnišnična šola prav posebna vrsta šole, smo se prepričali, ko smo za oddajo Sledi časa raziskovali delovanje in zgodovino najstarejše in največje bolnišnične šole v Sloveniji. Ljubljanska Bolnišnična šola OŠ Ledina letos praznuje 70. obletnico delovanja, danes ima 19 oddelkov na 5 lokacijah, v njej je zaposlenih 23 učiteljic, ki skrbijo za 2.700 šolarjev na leto.
Konec lanskega leta je izšel drugi zvezek zbirke Manuscripta et fragmenta, ki jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdaja v sodelovanju z ustanovami, ki na Slovenskem hranijo rokopisno gradivo. Ta zvezek je prvi od treh, ki bodo predstavili srednjeveško rokopisno gradivo, ki je shranjeno v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, ki je sozaložnik te izdaje. Avtorica je vrhunska poznavalka srednjeveške umetnosti in pisne dediščine, profesorica in dvojna doktorica Nataša Golob. V oddaji Sledi časa bo govorila o rokopisih in zlasti rokopisnih fragmentih, danes shranjenih v NUK-u, ki so dobesedno edine preostale sledi rokopisnih knjig, ki so nekoč bile v naših krajih. Rokopisni fragmenti so pričevalci bogatega intelektualnega življenja na našem ozemlju v srednjem veku, ki nam razkrivajo, katere avtorje in dela so ljudje tu brali in poznali. V NUK-u poleg liturgičnih knjig, kot so misali, graduali, antifonali itd., kot fragmentarno gradivo hranijo številna pravna besedila, antično poezijo in filozofijo s komentarji, srednjeveško poezijo, zgodovinska besedila in prav izvirne slovarje. Nataša Golob je ob koncu uvodnega poglavja zapisala: »Rokopisi in vse, kar je z njimi povezano, so naša kašča spomina, ki jo moramo odpreti.« Nekaj teh spominov bomo odstrli v Sledeh časa. Oddajo je pripravil Miha Zor.
»Najnavadnejši kmet uvideva že dandanes, da samo »stara praksa« v kmetovanju ne velja več; kajti poleg pridnih rok treba je mnogo več zdravega pojmovanja in razumevanja, kakor v tistih »dobrih starih časih.« Do tega pridemo potom dobro organiziranih kmetijskih šol, kojih učni jezik pa mora biti materini jezik učencev.« Tako se je že leta 1903 pridušal komentator v Slovenskem gospodarju na situacijo kmetijskega šolstva na Slovenskem, s posebnim akcentom na Štajersko. Tam namreč slovenske kmetijske šole še ni bilo in je še kar nekaj desetletij ne bo. Sploh pa ni bilo izobraževalne ustanove za kmečka dekleta in preteči je moralo mnogo kmetskega znoja, da se je leta 1935 premaknilo. Banovina je kupila grajsko poslopje v vasi Svečina in v sami srčiki slovenjegoriškega vinogradništva se je začela skoraj 70-letna zgodovina kmetijskega šolstva. Avtor Marko Radmilovič živi skoraj pod gradom, v katerem se odvija zgodba tokratne oddaje Sledi časa.
Lani smo zaznamovali okroglo obletnico smrti frančiškanskih patrov Angelika in Romana Tominec, ki sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojim bojem za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi zunaj katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, je minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje – močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju – so nam ob tej priložnosti v eni od preteklih oddaj Sledi časa pomagali predstaviti teolog in publicist dr. Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič, predvsem pa frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki službuje v župniji Ljubljana Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote. Vabljeni k poslušanju reprize oddaje Sledi časa, ki jo je pripravila Alja Zore.
V nervoznih časih, ko se povečuje tudi število kriminalnih dejan in ko sploh tista težja dobivajo v javnosti mnogo pozornosti, je mogoče primerno, da se zazremo tudi v preteklost tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Z odmaknjenostjo osebe in usode kriminalcev pridobivajo romantični pridih in prav po tej poti stopa življenjska zgodba Franca Rihtariča. Človeka, ki bo v zgodovino šel kot zadnji, nad katerim je bila v Sloveniji izvršena smrtna kazen. Kljub časovni oddaljenosti in kljub večjemu številu medijskih objav v približno zadnjega pol stoletja pa so se pred kratkim pojavila nova dejstva, ki dodatno osvetljujejo usodo tega nenavadnega moža. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Pred natanko 100 leti sta izšli monografiji, ki sta svetu predstavili od nas geografsko oddaljene skupine ljudi in njihove kulture, načine organiziranja življenj, ki lahko delujejo čudaško, vendar bi podobne elemente lahko iskali tudi v naših življenjih. O Argonavtih zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega s podnaslovom Pripoved o podjetnosti in dogodivščinah domačinov v arhipelagih melanezijske Nove Gvineje -, ki so jih pri Založbi Aristej prevedene izdali tudi v slovenščini, in Andamanskih otočanih Alfreda Radcliffa-Browna, tako v oddaji Sledi časa, v kateri bo govora tudi o tem, kaj vse se dogaja v polju kulturne in socialne antropologije dandanes ... Gost dr. Rajko Muršič.
Senik. Preprosta beseda za preprosto stavbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o kozolcih, steljnikih, tako imenovanih pajštvah – sušilnicah sadja – in senikih. Ti so še posebno v Posočju, med Kobaridom in Tolminom, nekaj posebnega. V Tolminskem muzeju so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila Pavletom Četrtičem iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja. Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali Elvisa Jerkiča iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnili sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij. Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Ta čas preloma leta je čas, poln toplih sporočil, voščil in želja tistim, ki jih imamo radi – naši družini, širši in ožji, našim prijateljem, pa tudi želje tistim, ki jih srečujemo v službi, znancem, včasih pa tudi neznancem, ki jih srečamo povsem naključno. Voščila na naslovnike prihajajo na različne načine. Zdi se, da čedalje pogosteje uporabljamo sodobne tehnologije in svoje misli pošiljamo po elektronski pošti, kratkih sporočilih SMS, čedalje manj pa je na roke napisanih in prav na prejemnika pošte naslovljenih voščil in sporočil. Ker … si mogoče za to niti ne vzamemo dovolj časa. Aleš Debeljak, pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik, si je vzel čas. In pri urejanju njegove zapuščine – 25. decembra bi dopolnil 60 let – je nastala zanimiva knjiga Saj grem samo mimo, ki arhivira njegovo strast do pošiljanja razglednic. Napisal in poslal jih je na tisoče, deset tisoč ali celo več. So dokument časa, oda prijateljstvom in ljubezni, odsev topline, hvaležnosti in pozornosti. Knjigi je sledila razstava, ki si jo lahko do 13. februarja ogledate v Slovenskem etnografskem muzeju.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima nek simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasan paše, ki so ga predelali v mašni plašč. V tem so duhovniki opravljali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku leta 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada pa je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II. in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerim so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo lahko tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plašča. Več o tem v oddaji sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po dokončanem šolanju pogosto nanjo vračali kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje na in ob njej najbolj občutijo. V čisto poseben svet oblikovanja in fotografije se je skozi prizmo časa odpravil Jure K. Čokl.
Lev, kralj živali, je danes skoraj izključno afriška žival. V preteklosti pa je bilo drugače, zaradi česar so se levi za vekomaj usidrali v evropske in z njimi slovenske ikonografijo, simboliko, zgodbe in umetnost. Vse to pa so na naših tleh skozi zgodovino vedno znova utrjevale tudi žive živali v zverinjakih, menažerijah, cirkusih in živalskih vrtovih.
V zadnjem času so se vrstile obletnice, ki so tako ali drugače označevale trideseto obletnico osamosvojitve Slovenije. Obletnice pa so lahko tudi drugačne. Posebno skrbno so ljubitelji glasbe označevali pol stoletja prelomnih dogodkov, ki so bili vezani na skupino The Beatles in njen vpliv na globalno kulturo. Pred nekaj leti se je razširila vest, da so arhivarji založbe Apple izkopali petdeset let stare, nikoli objavljene filmske in avdioposnetke, ki so nastali med snemanjem zadnjega albuma skupine, naslovljenega Let it be. V oddaji Sledi časa torej o Beatlih. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neveljaven email naslov