Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kjer so doma skrivnosti
Klevevž. Zanimivo in nekoliko skrivnostno ime nas kar samo kliče, da bi poiskali njegove sledi v času in prostoru, ki sta tako blizu, a hkrati tako daleč. »Ko domačini rečejo Klevevž, pomislijo na sotesko, grad, jamo, potok Raduljo z brzicami, topli izvir, kopanje v bazenčku, kmetijsko posestvo, mlin, pripovedi iz preteklosti in tako naprej. Obiskovalci Klevevža so presenečeni, saj ne pričakujejo toliko različnih, na splošno malo znanih naravnih in kulturnih znamenitosti na tako majhnem prostoru, hkrati pa jim je žal, da na grad spominjajo le še razvaline in da so pripadajoča gospodarska poslopja v tako žalostnem stanju,« tako je leta 2009 zapisala urednica zbornika o Klevevžu Majda Pungerčar.
In danes? Slika se od nastanka zapisa ni spremenila na bolje. Ta izjemno zanimivi prostor je postal tarča pogosto brezobzirnih obiskovalcev, ki se vedejo v slogu – vse je naše, smeti pa vaše! Zato ni čudno, da jih nekateri domačini imenujejo kar »horde«. Drugi pa se zavzemajo za strpen odnos do prišlekov, s katerimi se je treba pogovoriti in jih seznaniti z vrednostjo in občutljivostjo tega območja.
Območje Klevevža je v Občini Šmarješke Toplice, ki leži na stičišču dinarskih podolij, ravnikov in planot s panonskim gričevjem. Ta stik se kaže predvsem v termalnih izvirih, v raznovrstnih kamninah, razgibanem površju, rastlinskem in živalskem svetu in še čem. To območje je znano predvsem po termalnem izviru Šmarješke Toplice, ki so ga začeli izrabljati v zdraviliške namene že leta 1792.
Na Občini Šmarješke Toplice so že pripravili prostorske pogoje, s katerimi so zagotovili površine za turizem na področju Klevevža oziroma drugega termalnega izvira v tej občini. To področje je še vedno eno od področij, kjer bi se lahko razvijal kakovosten turizem. Tako pravi županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc, ki izpostavi načrte za soustvarjanje visoko kakovostnega turizma v Klevevžu. Tako bi na 32 ha velikem območju uredili: grajsko središče- kjer bi šlo za revitalizacijo stavbne dediščine in poslovni turizem, hotelsko središče z visoko kakovostnim hotelom, in za apartmajsko naselje-kjer bi ohranjali kulturno dediščino dolenjskih zidanic.
Županja je ob tem povedala, da so imeli stik s poslovneži iz Dubaja, ki so se leta 2008 zanimali za projekte oživitve Klevevža. Žal takrat Občina še ni imela urejenih prostorskih dokumentov.
Na območju Klevevža je razmeroma manj znani izvir pod razvalinami starodavnega gradu. Ostanki tega nekoč mogočnega gradu stojijo na strmi skali nad sotesko potoka Radulja. Ta se pod stenami izliva v majhno jezero, ki so ga nekoč uporabljali za akumulacijsko zajetje za stari klevevški mlin. Ob jezeru je Klevevška toplica, to je obzidan manjši bazen, v katerem je topla voda vse leto. Nad tem jezerom in brzicami je v stenah vhod v razvejen jamski sistem, v Gornjo in Spodnjo Klevevško jamo. V zadnji pa termalna voda prodre iz globin in tako imamo v jami toplico, ki je edinstvena zanimivost slovenskega, pa tudi evropskega kraškega podzemlja.
Julija 1987 je jamarjem Jamarskega kluba Železničar uspelo prosto preplavati luknjo v jezercu s termalno vodo v Spodnji Klevevški jami in izmeriti okoli 80 metrov novih rovov, jeseni pa sta Ciril Mlinar-Cic in Marko Krašovec preplavala sifon, skozi katerega priteka voda v Spodnjo Klevevško jamo. Prodrla sta okoli 200 metrov daleč po zelo blatnem rovu. V naslednji akcij pa sta Ciril Mlinar-Cic in Tomaž Hočevar-Fric dosegla sifon. Rov je sedaj preiskan v dolžini 300 metrov, so zapisali v reviji Naše jame, Ljubljana, 1989, št. 31. Stran 73-79, Jamarska zveza Slovenije.
Območje sodi pod okrilje gradu Klevevž, ki je doživel žalostno usodo številnih uničenih, oropanih, zažganih in podrtih gradov med drugo svetovno vojno in predvsem po njej. Naš sogovornik zgodovinar dr. Stane Granda je v zborniku iz leta 2009 zapisal:
Prof. dr. Stane Granda
"Današnji obiskovalec slovenske grajske arhitekture bo težko razumel, zakaj tukajšnji domačini takšen pomen dajejo gradu, ki je po partizanskem požigu 1942. leta skorajda izginil z obličja zemlje in ko njegov pomen in vlogo v tukajšnjem prostoru dajejo slutiti le še mogočna gospodarska poslopja. Odgovor je pravzaprav enostaven. Grad Klevevž je kraljeval nad svetom, ki je bil obljuden že v kameni dobi, o tem govore najdbe v kraških jamah v dolini pod njim. Grad je nastal po volji freisinških, to je današnjih muenchenskih škofov, in je pomenil tudi neposreden stik z Evropo; dajal je torej evropskost tukajšnjemu svetu in ljudem, bil pa je tudi gospodarsko-upravno središče ozemlja, ki je v preteklosti pomenilo veliko več kot danes. Isto velja tudi za tukajšnje pridelke, recimo vino."
Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je Občina Šmarješke Toplice ohranila stike s potomci zadnjih lastnikov gradu Klevevž, družino Ulm. Danes sta živa še zadnja potomca, Liselotte Wita z Dunaja in njen brat Anton Ulm, ki živi na gradu Grosstaxen blizu avstrijsko-češke meje, kamor se je družina preselila po odhodu s Klevevža. Za ohranjanje stikov gre zasluga predvsem županji mag. Bernardki Krnc, ki jih je že dvakrat obiskala. Zelo zanimivo je, da je družina Ulm pred požigom leta 1942 uspela rešiti večino grajske opreme ( 14 železniških vagonov!) in jo odpeljala na svoj grad v Avstrijo. Kot je povedala županja, pa bodo ti stiki dali tudi rezultate v tem smislu, da bo zgodovino družine in posestvi Klevež lahko raziskovala študentka zgodovine in germanistike, ki je družino Ulm že obiskala.
Jože Perše je predsednik Domoznanskega društva Šmarjeta in tudi zanj je območje Klevevža izjemna naravna, kulturna in turistična znamenitost. Omenjeno društvo je uredilo tudi pohodne in sprehajalne poti na tem območju. O gradu in drugih zanimivostih prirejajo predavanja in razstave. Jože Perše se iz časov svoje mladosti spominja žalostnih ostankov zidov požganega gradu Klevevž, predvsem pa enkratnega grajskega parka, kjer so rasle eksotične rastline in drevesa. Otroci so se takrat brezskrbno podili po grajskem posestvu, in takrat so tam nad grajskimi gospodarskimi poslopji še živeli stanovalci.
Na grad in grajske pa še danes spominjajo različni spomini, pripovedke in izročilo. Tako naj bi žanjice nekoč žele na grajskih poljih. Neko popoldne pa je prišla k njim Mati božja. Na mah so vse prenehale z delom in se zagledale v čudovito gospo, grajski birič, valpet pa jih je začel poditi, češ kaj zijajo v "babo". Takoj ko je to izrekel je oslepel.
Izročila in spominov vezanega na grad in grajske gospode je še veliko pravi Jože Perše.
Domačini so grajske ohranili v lepem spominu. Kmetje, ki jim je čez zimo zmanjkalo krompirja, ali pšenice niso iz gradu nikoli odšli praznih rok. Za to kar so dobili pa so potem "oddelali" določeno delo na grajskem posestvu. Zadnja grofica, ki je živela na Klevevžu je zelo cenila slovensko domačo pesem in je zato večkrat obiskovala ženske, ki so plele na poljih in jih prosila, da ji zapojejo kakšno slovensko narodno. Danes domačini, predvsem ena izmed njih zelo vzorno skrbijo za družinsko grobnico zadnjih dveh rodbin, lastnic klevevškega gradu, Jombartov in Ulmov, na pokopališču ob cerkvi Karmelske Matere božje v Slapih.
Pri končnem delu soteske potoka Radulja je hioptermalni izvir, imenovan Klevevška Toplica. Temperatura znaša od 21 do 25 C in je nastal ob istem prelomu kot izvir v Šmarjeških Toplicah.
Potok Radulja s termalnim izvirom, geološkimi, rastlinskimi in živalskimi posebnostmi pod razvalinami gradu Klevevž je pomembno območje, ki ima več naravovarstvenih statusov, pove vodja organizacijske enote Zavoda RS za varstvo narave Novo mesto Barbara Kink.
Območje Klevevža je zelo občutljivo in ne prenese številnega obiska, še posebno če gre za tako imenovano divje kampiranje. Kakor koli že obračamo, bazen s termalno vodo so zgradili domačini sami in to ni javno kopališče.
Županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc ob tem doda, da kljub temu, da Občina ni neposredna lastnica območja izvira, skrbijo za čiščenje, pobiranje smeti, postavili so smetnjake.
Sledi, ki jih pušča v času in prostoru območje Klevevža, ostajajo. Na Občini upajo, da bodo našli skupen jezik tako z zasebnim lastnikom, ki je postal večinski lastnik tako ostalin gradu Klevevž, kot grajskega posestva, poslopij in drugih površin. Prav tako upajo, da bodo našli skupne poti z državo, s pristojnimi ministrstvi, vladnimi službami in skladi.
Ob koncu se postavljajo številna vprašanja, ki so značilna za podobna območja, kot je Klevevž. Zakaj je iskanje skupnih interesov med kapitalom, ki vse gleda le prek denarja, in pobudami, ki želijo prinesti dolgoročno dodano vrednost, tako težavno? Koliko Klevevžev bomo morali še žrtvovati, da se bomo prebudili in premagali birokratske ovire, spremenili vandalsko vedenje in spoznali, da so naravne in kulturne danosti bogastvo, ki smo ga dolžni ohraniti? Odgovore si lahko poišče vsakdo sam.
Dodajam še besedila, ki jih je pripravila dr. Nina Rman iz Geološkega zavoda Slovenije.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kjer so doma skrivnosti
Klevevž. Zanimivo in nekoliko skrivnostno ime nas kar samo kliče, da bi poiskali njegove sledi v času in prostoru, ki sta tako blizu, a hkrati tako daleč. »Ko domačini rečejo Klevevž, pomislijo na sotesko, grad, jamo, potok Raduljo z brzicami, topli izvir, kopanje v bazenčku, kmetijsko posestvo, mlin, pripovedi iz preteklosti in tako naprej. Obiskovalci Klevevža so presenečeni, saj ne pričakujejo toliko različnih, na splošno malo znanih naravnih in kulturnih znamenitosti na tako majhnem prostoru, hkrati pa jim je žal, da na grad spominjajo le še razvaline in da so pripadajoča gospodarska poslopja v tako žalostnem stanju,« tako je leta 2009 zapisala urednica zbornika o Klevevžu Majda Pungerčar.
In danes? Slika se od nastanka zapisa ni spremenila na bolje. Ta izjemno zanimivi prostor je postal tarča pogosto brezobzirnih obiskovalcev, ki se vedejo v slogu – vse je naše, smeti pa vaše! Zato ni čudno, da jih nekateri domačini imenujejo kar »horde«. Drugi pa se zavzemajo za strpen odnos do prišlekov, s katerimi se je treba pogovoriti in jih seznaniti z vrednostjo in občutljivostjo tega območja.
Območje Klevevža je v Občini Šmarješke Toplice, ki leži na stičišču dinarskih podolij, ravnikov in planot s panonskim gričevjem. Ta stik se kaže predvsem v termalnih izvirih, v raznovrstnih kamninah, razgibanem površju, rastlinskem in živalskem svetu in še čem. To območje je znano predvsem po termalnem izviru Šmarješke Toplice, ki so ga začeli izrabljati v zdraviliške namene že leta 1792.
Na Občini Šmarješke Toplice so že pripravili prostorske pogoje, s katerimi so zagotovili površine za turizem na področju Klevevža oziroma drugega termalnega izvira v tej občini. To področje je še vedno eno od področij, kjer bi se lahko razvijal kakovosten turizem. Tako pravi županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc, ki izpostavi načrte za soustvarjanje visoko kakovostnega turizma v Klevevžu. Tako bi na 32 ha velikem območju uredili: grajsko središče- kjer bi šlo za revitalizacijo stavbne dediščine in poslovni turizem, hotelsko središče z visoko kakovostnim hotelom, in za apartmajsko naselje-kjer bi ohranjali kulturno dediščino dolenjskih zidanic.
Županja je ob tem povedala, da so imeli stik s poslovneži iz Dubaja, ki so se leta 2008 zanimali za projekte oživitve Klevevža. Žal takrat Občina še ni imela urejenih prostorskih dokumentov.
Na območju Klevevža je razmeroma manj znani izvir pod razvalinami starodavnega gradu. Ostanki tega nekoč mogočnega gradu stojijo na strmi skali nad sotesko potoka Radulja. Ta se pod stenami izliva v majhno jezero, ki so ga nekoč uporabljali za akumulacijsko zajetje za stari klevevški mlin. Ob jezeru je Klevevška toplica, to je obzidan manjši bazen, v katerem je topla voda vse leto. Nad tem jezerom in brzicami je v stenah vhod v razvejen jamski sistem, v Gornjo in Spodnjo Klevevško jamo. V zadnji pa termalna voda prodre iz globin in tako imamo v jami toplico, ki je edinstvena zanimivost slovenskega, pa tudi evropskega kraškega podzemlja.
Julija 1987 je jamarjem Jamarskega kluba Železničar uspelo prosto preplavati luknjo v jezercu s termalno vodo v Spodnji Klevevški jami in izmeriti okoli 80 metrov novih rovov, jeseni pa sta Ciril Mlinar-Cic in Marko Krašovec preplavala sifon, skozi katerega priteka voda v Spodnjo Klevevško jamo. Prodrla sta okoli 200 metrov daleč po zelo blatnem rovu. V naslednji akcij pa sta Ciril Mlinar-Cic in Tomaž Hočevar-Fric dosegla sifon. Rov je sedaj preiskan v dolžini 300 metrov, so zapisali v reviji Naše jame, Ljubljana, 1989, št. 31. Stran 73-79, Jamarska zveza Slovenije.
Območje sodi pod okrilje gradu Klevevž, ki je doživel žalostno usodo številnih uničenih, oropanih, zažganih in podrtih gradov med drugo svetovno vojno in predvsem po njej. Naš sogovornik zgodovinar dr. Stane Granda je v zborniku iz leta 2009 zapisal:
Prof. dr. Stane Granda
"Današnji obiskovalec slovenske grajske arhitekture bo težko razumel, zakaj tukajšnji domačini takšen pomen dajejo gradu, ki je po partizanskem požigu 1942. leta skorajda izginil z obličja zemlje in ko njegov pomen in vlogo v tukajšnjem prostoru dajejo slutiti le še mogočna gospodarska poslopja. Odgovor je pravzaprav enostaven. Grad Klevevž je kraljeval nad svetom, ki je bil obljuden že v kameni dobi, o tem govore najdbe v kraških jamah v dolini pod njim. Grad je nastal po volji freisinških, to je današnjih muenchenskih škofov, in je pomenil tudi neposreden stik z Evropo; dajal je torej evropskost tukajšnjemu svetu in ljudem, bil pa je tudi gospodarsko-upravno središče ozemlja, ki je v preteklosti pomenilo veliko več kot danes. Isto velja tudi za tukajšnje pridelke, recimo vino."
Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je Občina Šmarješke Toplice ohranila stike s potomci zadnjih lastnikov gradu Klevevž, družino Ulm. Danes sta živa še zadnja potomca, Liselotte Wita z Dunaja in njen brat Anton Ulm, ki živi na gradu Grosstaxen blizu avstrijsko-češke meje, kamor se je družina preselila po odhodu s Klevevža. Za ohranjanje stikov gre zasluga predvsem županji mag. Bernardki Krnc, ki jih je že dvakrat obiskala. Zelo zanimivo je, da je družina Ulm pred požigom leta 1942 uspela rešiti večino grajske opreme ( 14 železniških vagonov!) in jo odpeljala na svoj grad v Avstrijo. Kot je povedala županja, pa bodo ti stiki dali tudi rezultate v tem smislu, da bo zgodovino družine in posestvi Klevež lahko raziskovala študentka zgodovine in germanistike, ki je družino Ulm že obiskala.
Jože Perše je predsednik Domoznanskega društva Šmarjeta in tudi zanj je območje Klevevža izjemna naravna, kulturna in turistična znamenitost. Omenjeno društvo je uredilo tudi pohodne in sprehajalne poti na tem območju. O gradu in drugih zanimivostih prirejajo predavanja in razstave. Jože Perše se iz časov svoje mladosti spominja žalostnih ostankov zidov požganega gradu Klevevž, predvsem pa enkratnega grajskega parka, kjer so rasle eksotične rastline in drevesa. Otroci so se takrat brezskrbno podili po grajskem posestvu, in takrat so tam nad grajskimi gospodarskimi poslopji še živeli stanovalci.
Na grad in grajske pa še danes spominjajo različni spomini, pripovedke in izročilo. Tako naj bi žanjice nekoč žele na grajskih poljih. Neko popoldne pa je prišla k njim Mati božja. Na mah so vse prenehale z delom in se zagledale v čudovito gospo, grajski birič, valpet pa jih je začel poditi, češ kaj zijajo v "babo". Takoj ko je to izrekel je oslepel.
Izročila in spominov vezanega na grad in grajske gospode je še veliko pravi Jože Perše.
Domačini so grajske ohranili v lepem spominu. Kmetje, ki jim je čez zimo zmanjkalo krompirja, ali pšenice niso iz gradu nikoli odšli praznih rok. Za to kar so dobili pa so potem "oddelali" določeno delo na grajskem posestvu. Zadnja grofica, ki je živela na Klevevžu je zelo cenila slovensko domačo pesem in je zato večkrat obiskovala ženske, ki so plele na poljih in jih prosila, da ji zapojejo kakšno slovensko narodno. Danes domačini, predvsem ena izmed njih zelo vzorno skrbijo za družinsko grobnico zadnjih dveh rodbin, lastnic klevevškega gradu, Jombartov in Ulmov, na pokopališču ob cerkvi Karmelske Matere božje v Slapih.
Pri končnem delu soteske potoka Radulja je hioptermalni izvir, imenovan Klevevška Toplica. Temperatura znaša od 21 do 25 C in je nastal ob istem prelomu kot izvir v Šmarjeških Toplicah.
Potok Radulja s termalnim izvirom, geološkimi, rastlinskimi in živalskimi posebnostmi pod razvalinami gradu Klevevž je pomembno območje, ki ima več naravovarstvenih statusov, pove vodja organizacijske enote Zavoda RS za varstvo narave Novo mesto Barbara Kink.
Območje Klevevža je zelo občutljivo in ne prenese številnega obiska, še posebno če gre za tako imenovano divje kampiranje. Kakor koli že obračamo, bazen s termalno vodo so zgradili domačini sami in to ni javno kopališče.
Županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc ob tem doda, da kljub temu, da Občina ni neposredna lastnica območja izvira, skrbijo za čiščenje, pobiranje smeti, postavili so smetnjake.
Sledi, ki jih pušča v času in prostoru območje Klevevža, ostajajo. Na Občini upajo, da bodo našli skupen jezik tako z zasebnim lastnikom, ki je postal večinski lastnik tako ostalin gradu Klevevž, kot grajskega posestva, poslopij in drugih površin. Prav tako upajo, da bodo našli skupne poti z državo, s pristojnimi ministrstvi, vladnimi službami in skladi.
Ob koncu se postavljajo številna vprašanja, ki so značilna za podobna območja, kot je Klevevž. Zakaj je iskanje skupnih interesov med kapitalom, ki vse gleda le prek denarja, in pobudami, ki želijo prinesti dolgoročno dodano vrednost, tako težavno? Koliko Klevevžev bomo morali še žrtvovati, da se bomo prebudili in premagali birokratske ovire, spremenili vandalsko vedenje in spoznali, da so naravne in kulturne danosti bogastvo, ki smo ga dolžni ohraniti? Odgovore si lahko poišče vsakdo sam.
Dodajam še besedila, ki jih je pripravila dr. Nina Rman iz Geološkega zavoda Slovenije.
Pred zdaj že več kot stoletjem zmaga letala v bitki za nebo še ni bila tako zelo samoumevna. Danes nesporni vladarji zračnega prevoza so takrat imeli veliko konkurence; najprej v balonih in potem še v napravah, imenovanih »cepelini«! Te velikanske zračne ladje so ime dobile po pionirju ideje o vodljivem balonu, nemškem plemiču grofu von Zeppelinu. In prav ta izumitelj je dal ime največji zračni ladji, zgrajeni do tridesetih let preteklega stoletja. Pozneje bo Grafa Zepppelina premagal nesrečni Hindenburg, ki pa je tudi končal ero teh mogočnih plovil. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v Maribor leta 1931, ko je mesto dobilo prav posebnega obiskovalca.
Pred 40 leti, neko spomladansko nedeljo leta 1981, je otroke ob 7. uri zjutraj na Prvem programu Televizije Slovenija pozdravila uvodna špica novega 50-minutnega programskega pasu risank, na ekranu pa se je izpisalo Živ žav.
Dopisnik, ki je od blizu spremljal in pronicljivo mislil skoraj vse najpomembnejše dogodke od druge svetovne vojne naprej
V današnji oddaji Sledi časa bomo osvetlili organizirano delovanje slepih in slabovidnih v zadnjih 100 letih. Sedmega novembra 1920 je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, ki je prvo slovensko invalidsko društvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, kot se imenuje danes, je tako najstarejša invalidska organizacija, ki v skladu s slovensko zakonodajo zastopa slepe in slabovidne v Sloveniji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob jubileju podpisal Ukaz o podelitvi državnega odlikovanja zlati red za zasluge, ki ga Zveza prejme za izjemne zasluge pri povezovanju slepih in slabovidnih in pri spodbujanju njihovega vključevanja v družbo in za uspehe pri uveljavljanju novih, izvinih rešitev za temeljna vprašanja slepote in slabovidnosti. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj organizacije in izzive, pred katere je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije postavljena danes.
Ob 30-letnici državnosti Slovenije se pogosto pojavlja motiv slovenske trobojnice na vrhu Triglava, ki so jo tam razvili 12. junija 1991, posnetek tega dejanja pa je bil eden izmed najbolj ikoničnih slabih 14 dni pozneje na proslavi ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti naše države. To je bilo v resnici sklepno dejanje označevanja prisotnosti nekega naroda na nekem območju, ki ga tudi na naših tleh poznamo že dolgo. V oddaji Sledi časa se avtor oddaje Jure K. Čokl s sogovorniki tokrat ukvarja z vprašanjem, koliko po narodih imenovanih poti, plezalnih smeri in koč se je zvrstilo na ozemlju naše države, koliko slovenskih v tujini in zakaj je tovrstno označevanje ozemlja aktualno še danes.
Carinska služba je bila v obdobju nekdanje Jugoslavije, centraliziran in podrejena enemu središču v Beogradu, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju samostojne Slovenija in kako je to potekalo na mejnem prehodu Vrtojba pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Slovenija je izrazito zamujala s pripravo simbolov nove države. To je spoznal tudi fotograf časnika Delo Joco Žnidaršič, ki se je s skupino gorskih reševalcev 12. junija 1991 napotil na vrh Triglava posneti fotografijo za osamosvojitveno številko časopisa. Z dr. Ludvikom Toplakom, tedanjim predsednikom Družbenopolitičnega zbora, sta našla rešitev, ki pa je bila bolj posledica dobrega političnega občutka posameznika kot pa sistemske, kaj šele soglasne odločitve o simbolih nove države. Izvedeli bomo, da je Roman Lovrenčič iz Cerkvenjaka kot delavec Cestnega podjetja Maribor ob menjavi tabel z oznako države sledil dobrim občutkom in za zgodovino ohranil kar dve oznaki države, ki jima je potekel rok trajanja. Tudi zastava, ki jo je pet častnikov Teritorialne obrambe 26. junija 1991 slovesno izobesilo na osrednji slovesnosti ob razglasitvi državnosti, ima po besedah upokojenega polkovnika Andreja Kocbeka svojo zgodbo. O novih simbolih, ki so čez noč zamenjali stare, bomo govorili v tokratnih Sledeh časa. Pripravil jih je Stane Kocutar.
Slovenska desetdnevna vojna je bila, vsaj v svoji zgodnji fazi, predvsem vojna za mejne prehode. Formalno razžaljene zaradi izobešanja slovenskih državnih simbolov so jugoslovanske oblasti poslale več oklepnih kolon, ki bi naj simbole odstranile in z zasedbo prehodov tudi ohranile ozemeljsko celovitost na smrt bolne države. V ozadju je bila strateška šahovska igra mnogo pomembnejša in bolj kompleksna, kot je le dvigovanje ali spuščanje zastav; kdor ima vzpostavljen nadzor nad mejami, ima vzpostavljen nadzor nad državo. Zgodbe posameznih mejnih prehodov se med seboj razlikujejo, nekatere so agresorji zavzeli, pa jih potem predali. A največji mejni prehod v nekdanji Jugoslaviji – cestni mejni prehod Šentilj - ni nikoli padel v roke agresorju. Branilci so ga uspeli obraniti in bitka za Šentiljski mejni prehod je bila ena najbolj srditih v vsej vojni. Danes s publicistično dejavnostjo nekateri tedanji akterji poskušajo zbrati in povedati resnično zgodbo o takratnih dogajanjih, ki so bila večkrat tudi napačno ali zlonamerno predstavljena. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Eden ključnih ciljev nacistične okupacije leta 1941 sta bila izbris slovenskega naroda kot etnične enote in sprostitev poselitvenega ozemlja za nemške koloniste, ki naj bi »s plugom in mečem« pomenili utrjen branik začasne južne meje tretjega rajha. Nacisti so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem, kjer so po vnaprej pripravljenih seznamih kmalu zbrali prve skupine ljudi, namenjenih v izgnanstvo. Med njimi so bili najbolj zavedni in v preteklosti najbolj domoljubno izpostavljeni ljudje – učitelji, podjetniki, uradniki, duhovniki in drugi, ki so pomenili »slovensko motnjo« v razvijajočem se nemškem projektu bodoče etnične čistosti. Na izpraznjena območja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem in delno tudi Štajerskem pa Nemce iz Kanalske doline in Južne Tirolske. Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja. Prav na brestaniškem gradu so pred tridesetimi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo, ter na trpljenje in gorje, ki ga je v letih od 1941 do 1945 doživljalo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Med ljudstvi, ki so v času pred prihodom Rimljanov živela na območju današnje Slovenije, so zagotovo zelo zanimivi Japodi, o katerih se še dandanes krešejo različna mnenja, kdo so pravzaprav bili in kje je bilo njihovo glavno mesto. Po starejših virih naj bi bilo to v Metúljah na Blokah na Notranjskem, drugi menijo, da je bil to Šmihel pod Nanosom, spet tretji, da je bilo na Hrvaškem v Matuljih, ali v Gorskem kotarju, kjer velja omeniti hrib Velika in Mala Viničica pri Jospidolu pri Ogulinu, kamor pa dejansko stroka vse od 19. stoletja naprej umešča japodsko glavno mesto Metulum. Glede na pisne vire velja za osrednje ozemlje Japodov Lika, kjer naj bi bila tudi večina njihovih naselbin. Seveda pa sledove Japodov najdemo tudi v Kordunu na Hrvaškem, v Pounju v današnji Bosni in Hercegovini, v okolici Bihača, pa seveda tudi na območju današnje Slovenije v Beli krajini in na Notranjskem vse do Razdrtega. Več o tem zanimivem ljudstvu ali skupnosti pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
V Šmarci pri Kamniku je že v prvih letih po drugi svetovni vojni stala tovarna ščetk bratov Naglič. In čeprav bi bila sama zgodba o tej pozabljeni obrti dovolj zanimiva, se v oddaji Sledi časa danes posvečamo mlajšemu izmed bratov, Petru. Ob poslovni žilici je mož vse življenje fotografiral. To ni bilo sredi prejšnjega desetletja nič posebnega, a Peter se je svojemu konjičku strastno zapisal že v časih, ko je bila fotografija še v povojih. Danes njegovo delo spet odkriva, razstavlja in preučuje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki ga je obiskal Marko Radmilovič.
O obnovi in zagonu našega gospodarstva po koncu druge svetovne vojne
Prvi maj, praznik solidarnosti delavcev vsega sveta, je skozi zgodovino doživel številne preobrazbe. V prvih obdobjih praznovanja je rušil in v poznejših utrjeval razmerja politične moči. Razvil je bogato obredje in simbole in skupaj z njimi ustvaril neizbrisno idejno, politično in kulturno dediščino. Tokratne Sledi časa odkrivajo oblike praznovanja praznika dela do druge svetovne vojne. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot »Viniška republika«. 25. aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal 5 dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci Občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Do spontanih uporov pa je prihajalo tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju, in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko. Več o njej pa v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Milan Trobič.
Ko se je Jurij Vega konec osemnajstega stoletja potil nad svojimi logaritmi, si ni predstavljal, da bo čez več kot dve stoletji dal ime stroju, ki bi vse njegove kalkulacije, kar jih je v življenju napravil, izračunal v delčku sekunde. Vega je novi slovenski superračunalnik, ki je postavljen na mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti – Izumu. A v oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič ne vodi le na ekskurzijo v klet, kjer domuje ta digitalna zver, temveč se odpravljamo tudi v zgodovino; v sedemdeseta in osemdeseta, ko je bilo v naših krajih doma že kar nekaj zelo spodobnih računalniških sistemov.
April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje. Tako so na današnji dan leta 1941 v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. O dveh pomembnih srednjeveških letnicah za mesto Celje bomo govorili v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato se bomo v oddaji Sledi časa bolj osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, oblačilni modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo do srednjega veka, njena zlata doba je napočila v drugi polovici 19. stoletja. Z obiskom Tržiča in Žirov, kjer še vedno obstajajo specializirani obrati in vznikajo nova čevljarska podjetja, pa je Špela Šebenik slovenski čevljarski zgodbi sledila tudi v povojno obdobje najbolj znanih tovarn čevljev pri nas.
Pesnjenje v narečju ni ravno pogosta pesniška praksa. Narečje se vsaj na teoretskem nivoju ne strinja z vzvišenim poslanstvom jezika, ki s svojo zbornostjo tudi dokazuje zrelost in potenco nekega naroda za pesniško besedo. A narečja se ne dajo tako zlahka. Slovenski pesnik Ervin Fritz je pred dvema letoma izdal pesniško zbirko v »savinjski govorici«, narečju svojega otroštva in mladosti. Ob mednarodnem dnevu poezije bomo v oddaji »Sledi časa« tako pokukali v ta del pesniškega ustvarjanja. Pesnika, ki je bil vse življenje sodelavec naše medijske hiše, je nazaj v radijske prostore povabil Marko Radmilovič.
Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba
Neveljaven email naslov