06.08.2017
Ob besedi tržnica si pogosto predstavljamo živopisno podobo stojnic z najrazličnejšimi pridelki, izdelki in še marsičem. V večjih urbanih središčih je obisk tržnice del vsakodnevnih opravil. V manjših krajih pa je tržnica odprta le ob koncu tedna. Ne glede na to, kakšen je urnik, je tržnica kraj, kjer srečujemo znance, prijatelje. Na njej kupujemo ali prodajamo. In kot so zapisali na straneh Tolminskega muzeja, na tržnici si izmenjujemo recepte, iščemo nasvete, se pogovarjamo o vremenu, politični in gospodarski situaciji ali včerajšnji televizijski oddaji. Tržnice imajo torej več pomenov - od družbenega do gospodarskega in turističnega. To so prostori komunikacije, družabnosti, tu poteka večplastna interakcija med kupci, prodajalci ali samo opazovalci. Kako so prebivalci Gornjega Posočja prodajali svoje izdelke in pridelke takrat, ko tržnic pri nas še ni bilo in sta bila najbližja trga v Gorici in Čedadu? O tem in o različnih oblikah trgovanja na našem območju pripoveduje slovenski del muzejske razstave, ki sta jo pripravila Etnografski muzej Istre/Museo Etnografico dell'Istria iz Pazina in Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja Rijeka v sodelovanju s Tolminskim muzejem. V oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, bomo spoznali pomen tržnic, trgov in sejmov v Posočju nekoč in danes.
30.07.2017
Slovenci so v drugi Jugoslaviji predstavljali kakih osem odstotkov prebivalstva. V jugoslovanski armadi je bilo poklicnih vojakov slovenskega rodu še manj - približno dva odstotka. Toda med podmorničarji je bil kar vsak tretji Slovenec! Kaj je Slovence pravzaprav gnalo pod morske valove? Kakšne spretnosti je moral imeti podmorničar in kako je potekalo njegovo življenje? Kakšne spomine so slovenski podmorničarji navsezadnje prinesli s seboj, pa preverjamo ob obisku žepne oziroma diverzantske podmornice razreda Una, ki jo hranijo v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
23.07.2017
Spomladi leta 1906 je bila pod okriljem Slovenske krščanske socialne zveze ustanovljena telovadna organizacija Orel, ki se je potem v relativno kratkem času izoblikovala v pomembno mladinsko telovadno in vzgojno organizacijo na Slovenskem. Eden glavnih namenov te orlovske, ali, kot so jo tudi imenovali, klerikalne organizacije je bil, postati konkurenca sokolskemu oziroma liberalnemu gibanju. Medtem ko je imelo sokolstvo poudarek na telesni vzgoji, cilj orlovstva ni bila izključno telovadba, ampak naj bi bila telesna vzgoja le ena izmed panog izobraževalnega dela. Pripravlja: Dušan Berne
16.07.2017
"V začetku septembra leta 1920 so v nekem gozdu v bližini Lenarta v Slovenskih goricah našli truplo." Tako se začne eden najodmevnejših slovenskih sodnih procesov, sploh pa najodmevnejši sodni proces na Štajerskem med obema vojnama. Glavni igralci v tem več kot desetletje dolgem kazenskem procesu, so bili člani družine Markuzzi. Njihov priimek danes zgodovinarka Mateja Ratej razume kot simbol rojstva človekovih pravic v pravni pokrajini, uničeni v vihri prve svetovne vojne. Zgodbo procesa povzema v Sledeh časa Marko Radmilovič z naslovom: "Markuzzujev madež!"
09.07.2017
Mlini na veter so zagotovo eden od simbolov Nizozemske, najdemo pa jih tudi v Skandinaviji, Španiji, Nemčiji in Veliki Britaniji. Na Nizozemskem naj bi jih bilo nekoč več kot 10.000, danes pa jih je le še okrog tisoč. Uporabljali so jih za črpanje vode, mletje žita, žaganje lesa in številne druge industrijske ali kmetijske dejavnosti. Med posebnostmi je treba omeniti, da so bili mlini na veter nekoč tako zanimivi, da so bile nizozemske oblasti prisiljene leta 1752 celo prepovedati izvoz sestavnih delov zanje. Tuji popotniki so namreč hodili po deželi in želeli dobiti potrebne podatke za izdelavo mlinov, ob tem pa so nagovarjali tiste, ki so obvladali tehnologijo izdelovanja in rokovanja z mlini, da bi odšli z njimi v tujino. Zaščitni ukrepi seveda niso zalegli in kmalu so mlini na veter rezali veter tudi izven svoje domovine Nizozemske. V oddaji Sledi čas pa bomo spoznali edini pri nas še ohranjeni in delujoči mlin na veter, ki stoji na Stari Gori v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
02.07.2017
Vas Orehek danes leži tam kjer je včeraj, a vendar se zdi, da se je v zadnjih desetletjih umaknila v svoj mir in »prežvekovanje« svoje lastne preteklosti. Čas se pač lahko kaže kot merska ali psihološka enota. Vas, ki je del postojnske občine in leži med Hruševjem in Prestrankom, je bila včeraj veliko bolj dinamična kot je danes. Bila je tudi bolj na očeh, zato ker je skozi njo vodila edina cesta v Trst in ker je bila dolgo časa domovanje več plemiških družin. Dvorec na vzpetini danes žalostno in pospešeno propada, v preteklosti pa je bil središče vaškega življenja. Lastniki so se menjavali,vmes je malo propadal in sameval, pa so ga obudili, prenovili in stilsko spreminjali, gospoda je nekaterim domačinom dajala kruh, drugi so živeli od kmetijstva, le malo pa je znanega, kakšne misli so vaščane obhajale, ko so sredi poletja videvali »gnado«, kako se je sprehajalo pod senčniki po vasi. V Orehku je še nekaj tipčnih pivških vaških hiš s petimi stenami, stoletne lipe pa rastejo še naprej in se košatijo. Najstarejša je pred dvorcem in je tretja najstarejša na Slovenskem. Te dni je slavila rojstni dan, ki se vrti okoli številke 800, drugi najstarejši lipi v vasi pa se spominjata celo turških vpadov. Štejeta po približno tristo let manj in se bohotita na cerkvenem dvorišču. Tam, ob nekdanji grajski kapeli in sedaj vaški cerkvi svetega Florjana, tam, kjer je bil nekoč turški tabor in zdaj stoji tudi najvišji zvonik na Notranjskem, tam je tudi kamnita miza, ki je bila nekoč eno od središč družbenega življenja. Ljudje so se zbirali tudi v gostilnah, ki jih je bilo nekoč šest, danes pa ni nobene več. Je pa na vasi prenovljen kulturni dom in vanj zahajajo tudi tri ženske, naše vodičke na poti skozi vas in njeno preteklost in sedanjost, tri ženske, ki pomenijo za Orehek svežo kri za obujanje spominov na bogato vaško preteklosti. Ena izmed njih je poskrbela za obuditev spomina na prvega posvetnega slovenskega pesnika, ki je svojo pesniško zbirko Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi izdal celo pet let pred Vodnikovimi Pesmimi za pokušino. To je bil pesnik, skladatelj, cerkvonik-orglar in učitelj Pavel Knobl, spregledani starosta slovenskih pesnikov, domačin iz Orehka. Menda so ga potisnili v pozabo, ker ni pisal tako imenovane visoke literature, poleg tega je eno pesem posvetil prdenju. O vsem tem v Sledeh časa Jurija Popova, ki je z omenjenimi tremi ženskami pretaknil skoraj vsak kotiček Orehka, vasi, ki ima skoraj pred vsako hišo najmanj dva oreha.
25.06.2017
Danes v naši državi praznujemo dan državnosti, s katerim zaznamujemo spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni pozneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. V današnji oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, bomo predstavili mogoče malo manj znano vlogo elektrodistribucijskih podjetij pri osamosvojitvi naše države, ko je bila tudi elektrika orožje v osamosvojitveni vojni. Podlaga za to nam bo knjiga docenta dr. Draga Paplerja z naslovom Elektro Gorenjska in osamosvojitvena vojna leta 1991.
18.06.2017
Na pragu jeseni leta 1914, ko so se začeli na Kranjsko zgrinjati prvi begunci iz Dalmacije, Galicije in Bukovine, je časnik Slovenec naslovil na bralce tale poziv: "Priporočit te reveže usmiljenim srcem, pišemo te vrstice. Niso vsiljivci, niso postopači ali beračenja vajeni potepuhi, nego pošteni ljudje, ki so s svojim pridnim delom živeli na svojih posestvih, pa jim je vojska za nekaj časa vzela dom in jih pognala po svetu ?" Po sledeh tega zapisa bomo nizu oddaj ob stoletnici prve svetovne vojne dodali še eno in osvetlili tudi to manj znano poglavje iz naše zgodovine.
11.06.2017
V medijih je starih obrti več kot sodobnih rokodelskih spretnosti. Verjetno je romantični pridih in obstret skrivnostnosti za medijske ustvarjalce in medijske odjemalce dovolj privlačen, da se vsakodnevno sprehajajo skozi medijsko krajino bataljon mlinarjev, pekov, mizarjev, čevljarjev in seveda kovačev. A resnica je najbrž ta, da v medijih živi več mojstrov starih obrti, kot jih je v resnici preživelo v Sloveniji… Ne stvari do dna, temveč stvari do nakovala poskuša v Sledeh časa priti Marko Radmilovič.
04.06.2017
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
28.05.2017
Klevevž. Zanimivo in nekoliko skrivnostno ime nas kar samo kliče, da bi poiskali sledi v času in prostoru, ki sta tako blizu, a hkrati tako daleč. "Ko domačini rečejo Klevevž, pomislijo na sotesko, grad, jamo, potok Raduljo z brzicami, topli izvir, kopanje v bazenčku, kmetijsko posestvo, mlin, pripovedi iz preteklosti in tako naprej. Obiskovalci Klevevža so presenečeni, saj ne pričakujejo toliko različnih, na splošno malo znanih naravnih in kulturnih znamenitosti na tako majhnem prostoru, hkrati pa jim je žal, da na grad spominjajo le še razvaline in da so pripadajoča gospodarska poslopja v tako žalostnem stanju," tako je leta 2009 zapisala urednica zbornika o Klevevžu Majda Pungerčar. In danes? Slika se od nastanka zapisa ni spremenila na bolje. Ta izjemno zanimivi prostor je postal tarča pogosto brezobzirnih obiskovalcev, ki se vedejo v slogu - vse je naše, smeti pa vaše! Zato ni čudno, da jih nekateri domačini imenujejo kar "horde". Drugi pa se zavzemajo za strpen odnos do prišlekov, s katerimi se je treba pogovoriti in jih seznaniti z vrednostjo in občutljivostjo tega območja. In o njem bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
21.05.2017
Redovništvo se je rodilo okoli leta 260, na današnje slovensko ozemlje pa je prišlo v srednjem veku, ko so bili redovniki vpliven družbeni in cerkveni stan. Skozi stoletja so se najbolj uveljavili skozi svoje kulturno in izobraževalno poslanstvo, kar velja tako za redvnike kot redovnice, čeprav opravljajo še vrsto predvsem humanitarnih dejavnosti in so na teh področjih nepogrešljivi. Danes na Slovenskem deluje 12 moških in 17 ženskih redovnih skupnosti ter 6 svetovnih ustanov oziroma novih oblik bogu posvečenega življenja. V vatikanskem dokumentu o identiteti in poslanstvu brata redovnika, velja tudi za redovnice, je zapisano, da se ta kaže s treh vidikov: kot dar, ki ga brat prejme od troedinega boga, kot dar, ki ga redovni brat deli s svojimi brati in kot dar, ki ga brat daje svetu za izgradnjo sveta božjih otrok.
Samostani, vsaj benediktinski, so s svojo razporeditvijo oblikovali nekakšen prazemljevid današnjega slovenskega ozemlja, skozi stoletja pa so redovniki vplivali na kulturni, civilizacijski in duhovni razvoj dežele ter predvsem na umno gospodarjenje. Kako pomembni so bili za splošni napredek, bo Jurij Popov prikazal na primeru reda, ki ga ni več pri nas, za Posavje pa je pomenil veliko prelomnico. Gre za trapiste, ki so pri nas imeli en sam samostan, in sicer v Brestanici na gradu Rajhenberg.
14.05.2017
V času, ko se vedno pogosteje sprašujemo o vlogi in pomenu slvoenske vojske, bi se lahko za pomoč ozrli tudi v zgodovino. Po prastarem počelu je prihodnost v mnogo čem odvisna od preteklosti in usode slovenskega vojaka in vojaštva, bi nas lahko podučile o smereh razvoja slovenske vojske. Ena najbolj izpostavljenih vlog današnjih oboroženih sil, je njihovo sodelovanje v mirovnih operacijah po svetu. Ni pa se vse začelo v devetdesetih z mirovništvom na takrat razplamtelem Balkanu. Slovenski vojaki, seveda takrat v sestavu neke druge vojske, so v mirovnih misijah sodelovali že v šestdesetih letih minulega stoletja.
07.05.2017
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
30.04.2017
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
23.04.2017
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
16.04.2017
Letošnje leto je v Novem mestu v znamenju jantarja, ki je eden od zakladov arheološke dediščine ne samo dolenjske prestolnice, ampak tudi celotne države. Ta dediščina si po besedah župana občine Novo mesto Gregorja Macedonija zasluži posebno mesto v identiteti mesta, saj ga postavlja na svetovni zemljevid osrednjih železnodobnih arheoloških najdišč. To se bo začelo uresničevati že čez nekaj dni, 20. aprila, ko bodo slavnostno odprli razstavo Jantar - dragulj Baltika v Novem mestu, tej pa bosta sledili še razstavi Jantarna soba in Jantar in oblika. Pa ne samo to, v Novem mestu bo te dni izjemoma potekala tudi mednarodna arheološka konferenca o jantarju. Te že nekaj let organizira CIVIA - Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi, sedež ima v San Marinu. Poleg te pa bo kot njeno nadaljevanje potekala še Konferenca mest o jantarni poti. O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa
09.04.2017
Kako se je prehranjevalo plemstvo v Habsburških deželah in na Kranjskem v 18. stoletju? Iz kakšnih materialov je bilo njihovo jedilno posodje in kako je bilo oblikovano? Ter ne nazadnje, kaj se je največkrat znašlo na njihovih jedilnih mizah, kako so jim hrano in pijačo postregli in kakšni načini strežbe so bili »zapovedani« za različne priložnosti in za različna omizja? Na ta in še kopico drugih vprašanj bomo skušali odgovoriti v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Dušan Berne.
02.04.2017
Človek si v želji, da se spomin nanj ne bi izgubil, že stoletja prizadeva, da bi premagal obličje smrti in postal nesmrten. Kakšno vlogo imajo pri tem posmrtne maske? So bile izdelane le za ohranjanje spomina za kasnejše rodove ali za graditev nacionalne identitete? Kako je s posmrtnimi maskami v Sloveniji? V okviru Društva za domače raziskave poteka raziskava z naslovom Odlivanje smrti, ki se osredotoča na posmrtne maske v slovenskih javnih zbirkah - muzejih, knjižnicah, arhivih. Gre za odlitke obrazov znanih slovenskih umetnikov in politikov, ki so zaznamovali prejšnji stoletji. Kdo so bili upodobljenci in kdo umetniki, ki so posmrtne maske izdelovali - o tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
26.03.2017
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
