Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Od zbadljivke do pozitivke...
Letos se bomo spominjali najrazličnejših pomembnih dogodkov in oseb, ki so zaznamovali domačo in svetovno zgodovino. Pri nas se bomo spomnili 100-te obletnice smrti velikega slovenskega književnika Ivana Cankarja. In v Cankarjevem letu se bo veliko dogajalo v njegovem rojstnem kraju Vrhniki in po vsej Sloveniji. Spomine na njegovo življenje in delo bodo obujali v številnih ustanovah in zavodih, na takih in drugačnih prireditvah.
Mi bomo obudili spomin na ''enajsto šolo pod mostom'', ki jo je proslavil in ji dal nov pomen z opisom v zbirki črtic Moje življenje. Pred njim pa je » enajsta šola na Vrhniki« veljala za zbadljivko, ki so jo očitno poznali daleč naokrog. O »enajsti šoli« in pomenu podobnih zbadljivk bomo govorili v oddaji Sledi časa.
V oddaji lahko slišimo kako poteka vodenje posameznikov in organiziranih skupin po Cankarjevi poti, kjer je pomembna točka prav "enajsta šola pod mostom", kar nam je slikovito opisal turistični vodnik Damjan Debevec.
Doc. dr. Nataša Jakop, jezikoslovka, nam je opisala pomen zbadljivk, zakaj te nastanejo, kako jih jezikoslovci obravnavajo in razlagajo. Pove tudi v katerih slovarjih lahko najdemo izraz "enajsta šola."
Dr. Katarina Šrimpf Vendramin je etnologinja, ki nam je predstavila pomen zbadljivk tako kot jih vidijo in raziskujejo etnologi, folkloristi. Pri tem je navedla primere medsosedskih, medkrajevnih in meddržavnih zbadljivk.
"Odkritje!"
Na izraz »enajsta šola na Vrhniki« je med svojim raziskovalnim delom naletel zgodovinar dr. Boris Golec, ko je pregledoval dokumente višnjegorskega mestnega arhiva. To je bilo zanj majhen čudež. Dr. Boris Golec je v razpravi iz leta 2008 zapisal:
»V enem izmed poltretje stoletje starih mestnih spisov sem uzrl nekaj povsem nepričakovanega – omembo enajste šole na Vrhniki. Odkritje sámo pravzaprav ne bi bilo nič tako nenavadnega, ko ne bi šlo za dokument iz davnega leta 1744, torej kar 170 let pred nastankom enajste šole, ki jo je tik pred izbruhom prve svetovne vojne literarno ovekovečil Ivan Cankar v spominih na svoje predšolsko otroštvo.« Konec navedka.
Torej frazem-besedna zveza ''enajsta šola'' ni prišel izpod peresa Cankarja. Nekdaj je bila to zbadljivka, povezana s poimenovanjem letnikov rednega šolanja. Pri tem je bila enajsta stopnja ''najvišja'', vendar ni zares obstajala. Razlog, da jo je ljudski glas povezal prav z Vrhniko, je lahko dvojen: bodisi zaradi stereotipa o domišljavih Vrhničanih bodisi zaradi kakšne resnične, toda pozabljene smešne prigode. Ivan Cankar je zbadljivki, ki je merila na prevzetnost in nevednost Vrhničanov, v literarnem delu iz leta 1914 odvzel porogljivost. Frazi je pripisal pomen »pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine«. Ta pomen se je do danes uveljavil in ustalil v slovenski frazeologiji, njegov prvotni posmehljivi pomen pa je utonil v pozabo. Podoben pomen kot vrhniška enajsta šola ima ta izraz v tako imenovani visoki šoli v podeželskem kraju Gablitz pri Dunaju.
Vrhniška enajsta šola
''Enajsta šola'' je bila na bregu in v plitvini Ljubljanice, pod mostom, čez katerega vodi cesta z Vrhnike v Borovnico. Bila je priljubljeno zbirališče vrhniških otrok, ki so iz Ljubljanice potegnili najrazličnejše predmete in si z igrami krajšali čas. Cankar je o ''enajsti šoli'' menil takole:
''Mnogokaj sem študiral v svojem življenju, ali toliko bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli. Enajsta šola, Bog s teboj! Milo se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel življenja in spoznanja.'' (Ivan Cankar, Moje življenje)
Zloženka TIC Vrhnika.
foto: TIC Vrhnika.
Dostop do "enajste šole", desno pod most, Vrhnika, 1910.
foto: Arhiv Damjan Debevec.
Damjan Debevec opozarja, da bi se morda lahko vprašali, ali ni ta slovita enajsta šola povezana s čolnarji. Pod mostom je bilo nekoč slavno vrhniško pristanišče in tudi neki članek namiguje, da predavanj pod mostom ni več, ker ni več čolnarjev, ki bi jih izvajali. Kakor koli že, naj tudi vas kdaj pa kdaj prevzame duh enajste šole. Po drugi strani pa nekateri opozarjajo, da bi bila lahko zbadljivka povezana z vrhniškimi furmani, ki so se zbirali v znameniti gostilni Mantova.
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Od zbadljivke do pozitivke...
Letos se bomo spominjali najrazličnejših pomembnih dogodkov in oseb, ki so zaznamovali domačo in svetovno zgodovino. Pri nas se bomo spomnili 100-te obletnice smrti velikega slovenskega književnika Ivana Cankarja. In v Cankarjevem letu se bo veliko dogajalo v njegovem rojstnem kraju Vrhniki in po vsej Sloveniji. Spomine na njegovo življenje in delo bodo obujali v številnih ustanovah in zavodih, na takih in drugačnih prireditvah.
Mi bomo obudili spomin na ''enajsto šolo pod mostom'', ki jo je proslavil in ji dal nov pomen z opisom v zbirki črtic Moje življenje. Pred njim pa je » enajsta šola na Vrhniki« veljala za zbadljivko, ki so jo očitno poznali daleč naokrog. O »enajsti šoli« in pomenu podobnih zbadljivk bomo govorili v oddaji Sledi časa.
V oddaji lahko slišimo kako poteka vodenje posameznikov in organiziranih skupin po Cankarjevi poti, kjer je pomembna točka prav "enajsta šola pod mostom", kar nam je slikovito opisal turistični vodnik Damjan Debevec.
Doc. dr. Nataša Jakop, jezikoslovka, nam je opisala pomen zbadljivk, zakaj te nastanejo, kako jih jezikoslovci obravnavajo in razlagajo. Pove tudi v katerih slovarjih lahko najdemo izraz "enajsta šola."
Dr. Katarina Šrimpf Vendramin je etnologinja, ki nam je predstavila pomen zbadljivk tako kot jih vidijo in raziskujejo etnologi, folkloristi. Pri tem je navedla primere medsosedskih, medkrajevnih in meddržavnih zbadljivk.
"Odkritje!"
Na izraz »enajsta šola na Vrhniki« je med svojim raziskovalnim delom naletel zgodovinar dr. Boris Golec, ko je pregledoval dokumente višnjegorskega mestnega arhiva. To je bilo zanj majhen čudež. Dr. Boris Golec je v razpravi iz leta 2008 zapisal:
»V enem izmed poltretje stoletje starih mestnih spisov sem uzrl nekaj povsem nepričakovanega – omembo enajste šole na Vrhniki. Odkritje sámo pravzaprav ne bi bilo nič tako nenavadnega, ko ne bi šlo za dokument iz davnega leta 1744, torej kar 170 let pred nastankom enajste šole, ki jo je tik pred izbruhom prve svetovne vojne literarno ovekovečil Ivan Cankar v spominih na svoje predšolsko otroštvo.« Konec navedka.
Torej frazem-besedna zveza ''enajsta šola'' ni prišel izpod peresa Cankarja. Nekdaj je bila to zbadljivka, povezana s poimenovanjem letnikov rednega šolanja. Pri tem je bila enajsta stopnja ''najvišja'', vendar ni zares obstajala. Razlog, da jo je ljudski glas povezal prav z Vrhniko, je lahko dvojen: bodisi zaradi stereotipa o domišljavih Vrhničanih bodisi zaradi kakšne resnične, toda pozabljene smešne prigode. Ivan Cankar je zbadljivki, ki je merila na prevzetnost in nevednost Vrhničanov, v literarnem delu iz leta 1914 odvzel porogljivost. Frazi je pripisal pomen »pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine«. Ta pomen se je do danes uveljavil in ustalil v slovenski frazeologiji, njegov prvotni posmehljivi pomen pa je utonil v pozabo. Podoben pomen kot vrhniška enajsta šola ima ta izraz v tako imenovani visoki šoli v podeželskem kraju Gablitz pri Dunaju.
Vrhniška enajsta šola
''Enajsta šola'' je bila na bregu in v plitvini Ljubljanice, pod mostom, čez katerega vodi cesta z Vrhnike v Borovnico. Bila je priljubljeno zbirališče vrhniških otrok, ki so iz Ljubljanice potegnili najrazličnejše predmete in si z igrami krajšali čas. Cankar je o ''enajsti šoli'' menil takole:
''Mnogokaj sem študiral v svojem življenju, ali toliko bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli. Enajsta šola, Bog s teboj! Milo se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel življenja in spoznanja.'' (Ivan Cankar, Moje življenje)
Zloženka TIC Vrhnika.
foto: TIC Vrhnika.
Dostop do "enajste šole", desno pod most, Vrhnika, 1910.
foto: Arhiv Damjan Debevec.
Damjan Debevec opozarja, da bi se morda lahko vprašali, ali ni ta slovita enajsta šola povezana s čolnarji. Pod mostom je bilo nekoč slavno vrhniško pristanišče in tudi neki članek namiguje, da predavanj pod mostom ni več, ker ni več čolnarjev, ki bi jih izvajali. Kakor koli že, naj tudi vas kdaj pa kdaj prevzame duh enajste šole. Po drugi strani pa nekateri opozarjajo, da bi bila lahko zbadljivka povezana z vrhniškimi furmani, ki so se zbirali v znameniti gostilni Mantova.
Jedro vsakršnega leposlovja je fikcija, izmišljen niz dogodkov, skupina izmišljenih likov – preprosto ubesedena avtorjeva domišljija. Leposlovna besedila sicer lahko pripovedujejo o resničnih osebah ali preverjenih zgodovinskih dogodkih; to še posebno velja za tista, ki so nastajala v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja, v obdobju literarne smeri realizma (in pozneje naturalizma). To je zahtevalo verodostojno pisanje o vsem, kar so književniki opazili okoli sebe. S tem, ko je prikazovanje realnega sveta postalo norma književnih ustvarjalcev, pa je leposlovje tistega obdobja postalo uporaben (sekundarni) vir za historične znanosti. Tokratne Sledi časa se bodo sprehodile po književnih odlomkih, iz katerih lahko izluščimo zanimive podatke o ohlapno definiranem in – predvsem zaradi poznejše propagande – slabo razumljenem svetu slovenskega meščanstva in izobraženstva. Obdobje realizma v književnosti je namreč tudi čas, ko je bil meščanski sloj na Slovenskem na vrhuncu svoje politične in ekonomske moči. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič. »Borje je trg na Kranjskem /…/ Da trg ni brez župana in dekana, tega ni treba omenjati; celo finančna straža ali, kakor ji ljudstvo pravi, ,iblajtarji', so zastopani. Poleg teh uradnih dostojanstvenikov biva v trgu tudi primerno mnogo premožnih obrtnih in trgovskih rodovin, katere smemo glede izobraženja staviti kolikor toliko v eno socialno vrst z uradnimi osebami. In kadar osnuje čitalnica v trgu veselico, pošlje tudi bližnja okolica, kjer biva po raznih gradovih in gradičih nekaj gospode, dobršno število obiskovalcev.« Janko Kersnik (1852–1897): Ciklamen
Pred štiridesetimi leti je peščica slovenskih alpinistov zmrzovala na višini 7520 metrov. Nekaj šotorov tabora IV na pobočju Mount Everesta se je imenovalo »Krka«. Ko je orkanski veter skoraj za teden dni odpravo prikoval na mestu, je do 27. aprila končno premagala dva kilometra in pol dolg greben. A do 13. maja sta jo čakala še dobra dva tedna garanja. Ob 40. obletnici jugoslovanske odprave na Everest poslušajmo nekaj zanimivih spominov, ki jih je v oddaji Sledi časa strnil Viki Grošelj, tokratni sogovornik Marka Radmiloviča.
To pomlad mineva 95 let od takrat, ko je Ivan Baša, župnik v Bogojini v Prekmurju, zaprosil arhitekta Jožeta Plečnika za načrt za novo župnijsko cerkev Gospodovega vnebohoda. Mojster se je odzval, pripravil dva načrta in se septembra 1924 z večernim vlakom iz Ljubljane odpravil v Radence, kjer je prenočil in se naslednji dan prvič srečal s Slovensko krajino, kot so tedaj rekli Prekmurju. Bil je presenečen nad tem, kar je doživel, še zlasti če upoštevamo, da so bila prav dvajseta leta njegovo najustvarjalnejše obdobje pri prenovi gradu Hradčani v Pragi, kamor ga je osebno povabil tedanji češkoslovaški predsednik Tomaš Masaryk. Plečnikovo občutenje ravnice ob Muri in njenih ljudi je povzročilo, da je opustil dve pripravljeni različici načrta za bogojinsko cerkev in se oprijel tretje, povsem nove, s precejšnjo vključitvijo elementov in simbolike prekmurskega okolja. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Na to, da je nedelja najsvetejši dan v tednu, je vernika v poznem srednjem veku v alpskem prostoru opominjal tudi poseben ikonografski motiv, imenovan Sveta nedelja. Gre za likovno upodobitev trpečega Kristusa, ki mu povzročamo še večje trpljenje, kadar se v nedeljo lotimo vsakdanjih del in opravil. Med najpomembnejše Svete nedelje v Evropi sodi stenska poslikava na pročelju romarske cerkve Marijinega vnebovzetja v Crngrobu blizu Škofje Loke. Ta freska nam s svojimi miniaturnimi upodobitvami nudi edinstven vpogled v srednjeveški način življenja na naših tleh. Na njej med drugim vidimo delo kmetov in obrtnikov, prostočasne dejavnosti, orodje in oblačilno kulturo.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Zgodilo se je 3. decembra leta 1919 dopoldne. Kraj dogajanja je bil Deželni dvorec v Ljubljani, natančneje deželna zbornica. Doktor Fran Ramovš, takrat star 28 let in že mednarodno uveljavljen in cenjen slavist, je imel prvo predavanje na komaj ustanovljeni Univerzi v Ljubljani, prvi po razpadu Avstro-Ogrske. Ni znano, ali gre za slučaj ali ne, toda prvo predavanje je bilo na Prešernov rojstni dan, tema pa historična gramatika slovenskega jezika. Tudi ni znano, koliko slušateljev je poslušalo njegovo prvo predavanje, vendar je znano, da je bilo na novi univerzi, ki te dni slavi 100-letnico obstoja, vpisanih 942 študentov, od tega le 28 žensk.
Turizem, že sam po sebi zanimiv pojav, ima še bolj navdihujočo zgodovino. Človek bi domneval, da se je razvijal postopno, tako kot vse preostale industrije. Vendar ne! Turizem je bil izumljen z eno samo potezo, z božjim vzgibom, če hočete. Hočemo poudariti, da so vsi turistični triki, obredja in navade, kot tudi velika večina turistične infrastrukture, z nami že vse od tistega dne, ko si je Thomas Cook, ta ozdravljeni alkoholik, izmislil množični turizem. Meka slovenskega turizma, ki je hkrati laboratorij za vse zgoraj navedene trditve, je seveda Portorož in v tokratnih Sledeh časa bomo zgodovino turistični Portorož navili do konca. Oddaja z naslovom Pristati v Piranskem zalivu pripoveduje zgodbo o nenavadni, a redni letalski liniji, ki je Portorož povezovala s svetom sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja.
Srednjeveški položaj Rimskokatoliške cerkve je bil precej drugačen od današnjega, saj je imela glavno vlogo na tako rekoč vseh ravneh življenja. V tem obdobju, pa seveda že tudi prej, so nastajale redovne skupnosti, kjer so izpostavljali predvsem preprostost, nravno čistost in uboštvo. Pri tem pa se je pojavilo različno imenovanje teh redovnih skupnosti. Tako je bilo dolgo časa uveljavljeno ime beraški redovi, pozneje ubožni, zdaj pa se je uveljavilo imenovanje uboštveni redovi. Ti so bili v času nastanka po svoji organizaciji nekaj čisto novega. Strogo uboštvo ni vezalo le posameznikov, ampak tudi skupnost, samostan, cerkev. Preživljali so se z ročnim delom in z miloščino. V zameno so ljudem oznanjali božjo besedo in pomagali pri pastoralnem delu. V dobi, ko se je precejšnji del duhovščine predajal bogastvu in uživanju, ko so se pojavljala krivoverstva, so uboštveni redovi vključevali nove življenjske tokove in tako postali nosilci tedanje reforme Cerkve. V oddaji Sledi časa, bomo predstavili uboštvene redove nekoč in danes in spregovorili tudi o pečatu, ki so ga pustili v arhitekturi.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bloke že od nekdaj slovijo kot zibelka slovenskega smučanja, malo manj pa je znano, da bi jih lahko poznali tudi kot zibelko slovenskega jadralnega letalstva.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ob koncu minulega leta so v Zavrhu pri Lenartu v Slovenskih goricah predstavili pomembno pridobitev. V kraju kjer Turistično društvo Rudolf Maister – Vojanov že desetletja skrbi za ohranjanje spomina na tega pomembnega rojaka, ki je tja prihajal na počitnice so odkupili in s pomočjo evropskega projekta dokončno obnovili nekdanjo Štupičevo vilo. Gre za enega najuspešnejših občinskih projektov, v katerega so vložili več kot pol milijona evrov. V manj kot treh mesecih po otvoritvi, se je tam zvrstili veliko obiskovalcev, v toplem delu leta pa jih pričakujejo še več.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Med današnjim sprehodom v preteklost, ki ga ob nedeljah ponuja oddaja Sledi časa, se vračamo v sedemnajsto stoletje. Obdobje, ki je za našo civilizacijo prelomno, iz pozabe obujamo z zgodbo o nenavadni ženski, katere del življenja se je odvijal tudi v naših krajih. Marko Radmilovič nas seznanja z aristokratinjo Elizabeto Katarino von Galler, ki jo še danes jo pomnimo kot »vražjo Lizo«!
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kdaj praznik umre? Splošno mnenje med praznovalci je, da takrat, ko je konec praznovanja. A če na smrt praznikov pogledamo širše, denimo bolj človeško, ugotovimo, da imamo kup mrtvih praznikov. Se pravi praznikov, ki se ne pojavijo vsako leto, vsako leto zaživijo in vsako leto umrejo. Praznikov, ki so mrtvi ves čas. Ki bi se jim morali spominjati na praznik prvega novembra. Praznikov, mrtvih in hladnih, kot je človeška pozaba. Nekaj teh preminulih praznikov se bomo spomnili v tokratni oddaji.
Neveljaven email naslov