Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Od zbadljivke do pozitivke...
Letos se bomo spominjali najrazličnejših pomembnih dogodkov in oseb, ki so zaznamovali domačo in svetovno zgodovino. Pri nas se bomo spomnili 100-te obletnice smrti velikega slovenskega književnika Ivana Cankarja. In v Cankarjevem letu se bo veliko dogajalo v njegovem rojstnem kraju Vrhniki in po vsej Sloveniji. Spomine na njegovo življenje in delo bodo obujali v številnih ustanovah in zavodih, na takih in drugačnih prireditvah.
Mi bomo obudili spomin na ''enajsto šolo pod mostom'', ki jo je proslavil in ji dal nov pomen z opisom v zbirki črtic Moje življenje. Pred njim pa je » enajsta šola na Vrhniki« veljala za zbadljivko, ki so jo očitno poznali daleč naokrog. O »enajsti šoli« in pomenu podobnih zbadljivk bomo govorili v oddaji Sledi časa.
V oddaji lahko slišimo kako poteka vodenje posameznikov in organiziranih skupin po Cankarjevi poti, kjer je pomembna točka prav "enajsta šola pod mostom", kar nam je slikovito opisal turistični vodnik Damjan Debevec.
Doc. dr. Nataša Jakop, jezikoslovka, nam je opisala pomen zbadljivk, zakaj te nastanejo, kako jih jezikoslovci obravnavajo in razlagajo. Pove tudi v katerih slovarjih lahko najdemo izraz "enajsta šola."
Dr. Katarina Šrimpf Vendramin je etnologinja, ki nam je predstavila pomen zbadljivk tako kot jih vidijo in raziskujejo etnologi, folkloristi. Pri tem je navedla primere medsosedskih, medkrajevnih in meddržavnih zbadljivk.
"Odkritje!"
Na izraz »enajsta šola na Vrhniki« je med svojim raziskovalnim delom naletel zgodovinar dr. Boris Golec, ko je pregledoval dokumente višnjegorskega mestnega arhiva. To je bilo zanj majhen čudež. Dr. Boris Golec je v razpravi iz leta 2008 zapisal:
»V enem izmed poltretje stoletje starih mestnih spisov sem uzrl nekaj povsem nepričakovanega – omembo enajste šole na Vrhniki. Odkritje sámo pravzaprav ne bi bilo nič tako nenavadnega, ko ne bi šlo za dokument iz davnega leta 1744, torej kar 170 let pred nastankom enajste šole, ki jo je tik pred izbruhom prve svetovne vojne literarno ovekovečil Ivan Cankar v spominih na svoje predšolsko otroštvo.« Konec navedka.
Torej frazem-besedna zveza ''enajsta šola'' ni prišel izpod peresa Cankarja. Nekdaj je bila to zbadljivka, povezana s poimenovanjem letnikov rednega šolanja. Pri tem je bila enajsta stopnja ''najvišja'', vendar ni zares obstajala. Razlog, da jo je ljudski glas povezal prav z Vrhniko, je lahko dvojen: bodisi zaradi stereotipa o domišljavih Vrhničanih bodisi zaradi kakšne resnične, toda pozabljene smešne prigode. Ivan Cankar je zbadljivki, ki je merila na prevzetnost in nevednost Vrhničanov, v literarnem delu iz leta 1914 odvzel porogljivost. Frazi je pripisal pomen »pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine«. Ta pomen se je do danes uveljavil in ustalil v slovenski frazeologiji, njegov prvotni posmehljivi pomen pa je utonil v pozabo. Podoben pomen kot vrhniška enajsta šola ima ta izraz v tako imenovani visoki šoli v podeželskem kraju Gablitz pri Dunaju.
Vrhniška enajsta šola
''Enajsta šola'' je bila na bregu in v plitvini Ljubljanice, pod mostom, čez katerega vodi cesta z Vrhnike v Borovnico. Bila je priljubljeno zbirališče vrhniških otrok, ki so iz Ljubljanice potegnili najrazličnejše predmete in si z igrami krajšali čas. Cankar je o ''enajsti šoli'' menil takole:
''Mnogokaj sem študiral v svojem življenju, ali toliko bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli. Enajsta šola, Bog s teboj! Milo se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel življenja in spoznanja.'' (Ivan Cankar, Moje življenje)
Zloženka TIC Vrhnika.
foto: TIC Vrhnika.
Dostop do "enajste šole", desno pod most, Vrhnika, 1910.
foto: Arhiv Damjan Debevec.
Damjan Debevec opozarja, da bi se morda lahko vprašali, ali ni ta slovita enajsta šola povezana s čolnarji. Pod mostom je bilo nekoč slavno vrhniško pristanišče in tudi neki članek namiguje, da predavanj pod mostom ni več, ker ni več čolnarjev, ki bi jih izvajali. Kakor koli že, naj tudi vas kdaj pa kdaj prevzame duh enajste šole. Po drugi strani pa nekateri opozarjajo, da bi bila lahko zbadljivka povezana z vrhniškimi furmani, ki so se zbirali v znameniti gostilni Mantova.
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Od zbadljivke do pozitivke...
Letos se bomo spominjali najrazličnejših pomembnih dogodkov in oseb, ki so zaznamovali domačo in svetovno zgodovino. Pri nas se bomo spomnili 100-te obletnice smrti velikega slovenskega književnika Ivana Cankarja. In v Cankarjevem letu se bo veliko dogajalo v njegovem rojstnem kraju Vrhniki in po vsej Sloveniji. Spomine na njegovo življenje in delo bodo obujali v številnih ustanovah in zavodih, na takih in drugačnih prireditvah.
Mi bomo obudili spomin na ''enajsto šolo pod mostom'', ki jo je proslavil in ji dal nov pomen z opisom v zbirki črtic Moje življenje. Pred njim pa je » enajsta šola na Vrhniki« veljala za zbadljivko, ki so jo očitno poznali daleč naokrog. O »enajsti šoli« in pomenu podobnih zbadljivk bomo govorili v oddaji Sledi časa.
V oddaji lahko slišimo kako poteka vodenje posameznikov in organiziranih skupin po Cankarjevi poti, kjer je pomembna točka prav "enajsta šola pod mostom", kar nam je slikovito opisal turistični vodnik Damjan Debevec.
Doc. dr. Nataša Jakop, jezikoslovka, nam je opisala pomen zbadljivk, zakaj te nastanejo, kako jih jezikoslovci obravnavajo in razlagajo. Pove tudi v katerih slovarjih lahko najdemo izraz "enajsta šola."
Dr. Katarina Šrimpf Vendramin je etnologinja, ki nam je predstavila pomen zbadljivk tako kot jih vidijo in raziskujejo etnologi, folkloristi. Pri tem je navedla primere medsosedskih, medkrajevnih in meddržavnih zbadljivk.
"Odkritje!"
Na izraz »enajsta šola na Vrhniki« je med svojim raziskovalnim delom naletel zgodovinar dr. Boris Golec, ko je pregledoval dokumente višnjegorskega mestnega arhiva. To je bilo zanj majhen čudež. Dr. Boris Golec je v razpravi iz leta 2008 zapisal:
»V enem izmed poltretje stoletje starih mestnih spisov sem uzrl nekaj povsem nepričakovanega – omembo enajste šole na Vrhniki. Odkritje sámo pravzaprav ne bi bilo nič tako nenavadnega, ko ne bi šlo za dokument iz davnega leta 1744, torej kar 170 let pred nastankom enajste šole, ki jo je tik pred izbruhom prve svetovne vojne literarno ovekovečil Ivan Cankar v spominih na svoje predšolsko otroštvo.« Konec navedka.
Torej frazem-besedna zveza ''enajsta šola'' ni prišel izpod peresa Cankarja. Nekdaj je bila to zbadljivka, povezana s poimenovanjem letnikov rednega šolanja. Pri tem je bila enajsta stopnja ''najvišja'', vendar ni zares obstajala. Razlog, da jo je ljudski glas povezal prav z Vrhniko, je lahko dvojen: bodisi zaradi stereotipa o domišljavih Vrhničanih bodisi zaradi kakšne resnične, toda pozabljene smešne prigode. Ivan Cankar je zbadljivki, ki je merila na prevzetnost in nevednost Vrhničanov, v literarnem delu iz leta 1914 odvzel porogljivost. Frazi je pripisal pomen »pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine«. Ta pomen se je do danes uveljavil in ustalil v slovenski frazeologiji, njegov prvotni posmehljivi pomen pa je utonil v pozabo. Podoben pomen kot vrhniška enajsta šola ima ta izraz v tako imenovani visoki šoli v podeželskem kraju Gablitz pri Dunaju.
Vrhniška enajsta šola
''Enajsta šola'' je bila na bregu in v plitvini Ljubljanice, pod mostom, čez katerega vodi cesta z Vrhnike v Borovnico. Bila je priljubljeno zbirališče vrhniških otrok, ki so iz Ljubljanice potegnili najrazličnejše predmete in si z igrami krajšali čas. Cankar je o ''enajsti šoli'' menil takole:
''Mnogokaj sem študiral v svojem življenju, ali toliko bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli. Enajsta šola, Bog s teboj! Milo se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel življenja in spoznanja.'' (Ivan Cankar, Moje življenje)
Zloženka TIC Vrhnika.
foto: TIC Vrhnika.
Dostop do "enajste šole", desno pod most, Vrhnika, 1910.
foto: Arhiv Damjan Debevec.
Damjan Debevec opozarja, da bi se morda lahko vprašali, ali ni ta slovita enajsta šola povezana s čolnarji. Pod mostom je bilo nekoč slavno vrhniško pristanišče in tudi neki članek namiguje, da predavanj pod mostom ni več, ker ni več čolnarjev, ki bi jih izvajali. Kakor koli že, naj tudi vas kdaj pa kdaj prevzame duh enajste šole. Po drugi strani pa nekateri opozarjajo, da bi bila lahko zbadljivka povezana z vrhniškimi furmani, ki so se zbirali v znameniti gostilni Mantova.
Kje so med 2. svetovno vojno potekale meje med okupiranimi območji in kako so vplivale na ljudi
Nizu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Usoda bi se le težko bolj kruto poigrala z bratoma, ki sta močno zaznamovala svet Kamniško-Savinjskih Alp, pisateljstva in petja pred drugo svetovno vojno. Janez in Miro Gregorin sta bila vsak na svojem področju izjemno talentirana in kdo ve kaj vse bi lahko še skupaj dosegla, če ju ne bi leta 1942 ločila usoda, ki je zaznamovala že njuno otroštvo. Po njunih sledeh vseh vrst se je v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl. Matiji Gregorinu in njegovi ženi Poloni se je prvorojenec Janez rodil 22. junija 1911, 2 dve leti za njim, 29. decembra, se jima je rodil še drugi otrok, Miro. Domače ime, ki so ga pri njihovi hiši uporabljali, je bilo Šteblaj, kasneje so namreč Janeza Gregorina klicali tudi Šteblajev Johan. Zelo zgodaj sta brata občutila, kako kruta je lahko usoda, pripoveduje upokojeni zdravnik dr. France Malešič, gorski reševalec in alpinist ter poznavalec zgodovine slovenskega alpinizma.
Uradno in slovesno odprtje Radia Ljubljana se je zgodilo 28. oktobra pred devetdesetimi leti. Radio je začel redno poskusno oddajati 1. septembra s prenosom odprtja ljubljanskega jesenskega velesejma. Popoldne istega dne sta književnika Fran Saleški Finžgar in Oton Župančič prvič poslala v eter slovensko besedo. Že od začetka je naš Radio oddajal več, kot je bilo dogovorjeno, saj se je program začel že opoldne in je trajal do polnoči. Devetdeset let pozneje smo z vami 24 ur na dan in v današnji oddaji Sledi časa je večina redakcij, ki sestavljajo živ organizem Radia, k današnjemu jubileju dodala svoj košček mozaika. Tokratne Sledi časa na svojevrsten način povzemajo 90 let Radia Slovenija.
Pisalo se je leto 1331, bil je avgust, pozno poletje torej, ko je prihrumelo neznano število »križarjev« iz Čedada na Kobariško in tam posekalo sveto drevo in s kamni zasulo sveti vodnjak, dve naravoverski znamenji, ki so jih domačini častili po božje, pa ju ne bi smeli. Kraji so bili že pol stoletja pokristjanjeni, ta tako imenovani križarski pohod pa je bil zadnji v zgodovini našega današnjega ozemlja.
Letos obhajamo 150 obletnico prvega slovenskega tabora v Ljutomeru in 170 obletnico programa Zedinjena Slovenija v za svetovno ureditev revolucionarnem letu 1848. Obdobje slovenskega narodnega prebujanja je pomenilo tudi razmah zborovskega petja pri nas. To pa je neposredno povezano, saj je zaradi svojega skupinskega “značaja” in utemeljenosti v “ljudskem” prepevanje dalo ključen prispevek k vzpostavitvi takrat novih konceptov naroda in Slovenstva. Tokratna oddaja Sledi časa bo vlogo petja v procesih narodnega prebujanja osvetlila skozi pisanje slovenskega časopisja 19. stoletja, ki je te procese spremljalo iz neposredne bližine in jih komentiralo v skladu s sočasnimi idejnimi tokovi. Hkrati pa bo raziskala kako, če sploh, to obdobje odmeva v sodobni slovenski pevski dejavnosti. Na to vprašanje bosta pomagala odgovoriti sogovornika, katerih življenje je s petjem prežeto: Mihela Jagodic, strokovna svetovalka za vokalno glasbo na Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, in pevec Janez Triler, član Slovenskega okteta.
Zgodovino je mogoče zapisati na različne načine. Jurija Popova je pritegnil izviren zapis celotne bojne poti Gubčeve brigade med drugo svetovno vojno. Kot bo razkrila oddaja Sledi časa, takšnega zapisa nima nobena druga bojna enota na svetu. Kaj je izvirnega v tem zapisu?
Tok časa dogodke, ki so bili še nedavno izjemno prisotni, počasi nosi v pozabo. A včasih nas okoliščine dobesedno prisilijo v spominjanje. Oktobra leta 1941 se je v srbskem mestecu Kraljevo dogodil zločin. In če menite, kako bo današnja oddaja pogrevala večno temo o nasprotnikih med drugo svetovno vojno, se motite. Govorila bo o umetnosti…
Med množičnimi prireditvami, ki so imele in imajo etnološko, folkloristično ali etnografsko naravo, je predvsem v spominih malo starejših rodov zagotovo ostala Kmečka ohcet in njena poznejša naslednica Ohcet v Ljubljani. To so prvič organizirali leta 1966, pri tem pa nekateri opozarjajo, da se je Kmečka ohcet začela že leta 1965. Vendar je takrat šlo za zasebno poroko, ki pa je imela velik odmev in je bila nekakšna generalka za poznejšo Kmečko ohcet. Res ji je čez leto dni, 1966., sledila prva večja množična javna prireditev po II. svetovni vojni, ki so jo imenovali Kmečka ohcet. To so na podlagi dobrih izkušenj, pridobljenih z že omenjeno zasebno ohcetjo, organizirali iz turističnih potreb, ne zaradi želje, da bi ohranili spomin na kmečko poroko.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Radijski medij je precej neprimeren za opisovanje fotografij, na srečo pa dovolj primeren za opisovanje fotografov. Te dni je v Mariboru odprta retrospektivna razstava fotografinje Inge Morath. Njen fotografski opus zna vsak ljubitelj fotografije “na izust”, tudi njeni, pogosto glamurozni biografski podatki so v osveščeni javnosti znani. Manj znana pa je njena povezanost s Slovenijo, predvsem z njenim severovzhodnim delom. Zanimivo, skoraj enkratno pričevanje moža, ki je poznal Inge, v tokratni oddaji!
V tokratni oddaji se bomo posvetili herbarijskim zbirkam, saj so del slovenske zgodovine, kulture in identitete. Herbarij je zbirka stisnjenih in posušenih rastlin opremljena z ustreznimi podatki. Herbarijske zbirke omogočajo trajno shranjevanje rastlin, med njimi tudi tistih, ki so zgodovinsko najpomembnejše - gre za tipske primerke - na katerih so bile opisane posamezne vrste in podvrste. Se v Sloveniji dovolj zavedamo pomena herbarijev? Kakšna je njihova uporabna vrednost? Kako pomagajo pri prepoznavanju rastlinskih vrst in kakšne raziskave se opravljajo na herbariziranih rastlinah ter kdo so bili začetniki preučevanja rastlinstva pri nas - o tem v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Letos praznujemo 240. obletnico prvega dokumentiranega pristopa na vrh Triglava. Od tistega obdobja očaka nismo pustili več pri miru. Ob dejstvu, da velja vzpon za neformalno potrditev narodnosti, je bilo kar nekaj vzponov na meji čudaštva, tudi bizarnosti. A vzpon iz oktobra leta 1961 je po svoji nenavadnosti in enkratnosti v samem vrhu. Več o podvigu planinskega bataljona takrat jugoslovanske vojske v Sledeh časa z naslovom Iz vseh topov!
Neveljaven email naslov