Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prva totalna vojna v Evropi
V Evropi 16. in 17. stoletja je vrelo. Zdelo se je kot, da se stara celina »kuha na počasnem ognju«. Napeto je bilo v vseh državniških tvorbah, ki so bile takrat cesarstva, kraljevine, kneževine. Takrat so bile najmočnejše države v Evropi Anglija, Francija, Španija in Sveto rimsko cesarstvo. Slednji dve sta bili v rokah madridske in dunajske veje Habsburžanov. Takrat so rekli, da na območjih pod nadzorom in vladavino teh dveh dinastij sonce nikoli ne zaide, saj sta imeli v svojih rokah pol sveta. Evropa je bila takrat tudi versko razdeljena, kar je bila posledica reformacije.
Kopičili so se vse manj obvladljiva hotenja vladarjev, vladarskih družin in tudi manjših administrativnih enot predvsem po vplivu in moči. Pogosto imenovana tridesetletna pa tudi verska vojna se je začela pred 400 leti, leta 1618 s tako imenovano praško defenestracijo. Druga praška defenestracija se je zgodila 23. maja leta1618. Predstavniki praških protestantskih stanov so takrat vdrli na grad in po prepiru vrgli skozi okno dva dunajska cesarska namestnika in pisarja. Za razliko od prve praške defenetsracije leta 1419, ko so skozi okno vrgli sedem katoliških članov mestnega sveta, ki tega niso preživeli, so dvesto let pozneje let skozi 21 metrov visoko okno, preživeli vsi trije.
Padli so namreč ali na kup smeti ali celo na kup gnoja. Viri o tem niso enotni. Ta dogodek je vrgel pokrovko z lonca, ki je že dolgo vrel in začela se je vojna, ki je bila nekajkrat blizu konca pa je zaradi novih igralcev, ki so stopili na oder, ali zamenjali padle, znova vzplamtela. Celotno vojno zgodovinarji delijo v štiri faze. Prva faza je bila češki upor in širitev vojne v nemške dežele (1618 – 1623), drugi dansko obdobje vojne (1624 -1629), tretje švedsko obdobje (1630 – 1635) in zadnje, četrto, francosko obdobje vojne (1635 – 1648).
Med to dolgotrajno vojno so se interesi vojskujočih nenehno spreminjali, odvisno od vojnih dosežkov, sproti pa so se tudi razdirala in sklepala nova zavezništva. Verskost vojne je bila bolj ali manj kulisa, saj je šlo predvsem za vpliv in moč v Evropi in s tem tudi v svetu. Mir, ki je pomenil konec te vojne, imenovan tudi Vestfalski mir, je bil sklenjen bolj ali manj v obupu, ko so vse strani spoznale, da v tej vojni opustošenja ne morejo zmagati. Ta mir je bil celo sklenjen v dveh med seboj 40 kilometrov oddaljenih mestih, v Münstru in Osnabrücku.
Pomenil pa je tudi konec 80-letnega nizozemskega boja za samostojnost. Kot poudarja avtor oddaje Jurij Popov, čeprav nimamo na razpolago natančnih podatkov o posledicah vojne, je brez dvoma šlo za eno najhujših totalnih vojn v evropski zgodovini, saj se je samo na primer v Svetovnem rimskem cesarstvu v teh letih število prebivalstva zmanjšalo z 21 na 13.5 milijona.
901 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Prva totalna vojna v Evropi
V Evropi 16. in 17. stoletja je vrelo. Zdelo se je kot, da se stara celina »kuha na počasnem ognju«. Napeto je bilo v vseh državniških tvorbah, ki so bile takrat cesarstva, kraljevine, kneževine. Takrat so bile najmočnejše države v Evropi Anglija, Francija, Španija in Sveto rimsko cesarstvo. Slednji dve sta bili v rokah madridske in dunajske veje Habsburžanov. Takrat so rekli, da na območjih pod nadzorom in vladavino teh dveh dinastij sonce nikoli ne zaide, saj sta imeli v svojih rokah pol sveta. Evropa je bila takrat tudi versko razdeljena, kar je bila posledica reformacije.
Kopičili so se vse manj obvladljiva hotenja vladarjev, vladarskih družin in tudi manjših administrativnih enot predvsem po vplivu in moči. Pogosto imenovana tridesetletna pa tudi verska vojna se je začela pred 400 leti, leta 1618 s tako imenovano praško defenestracijo. Druga praška defenestracija se je zgodila 23. maja leta1618. Predstavniki praških protestantskih stanov so takrat vdrli na grad in po prepiru vrgli skozi okno dva dunajska cesarska namestnika in pisarja. Za razliko od prve praške defenetsracije leta 1419, ko so skozi okno vrgli sedem katoliških članov mestnega sveta, ki tega niso preživeli, so dvesto let pozneje let skozi 21 metrov visoko okno, preživeli vsi trije.
Padli so namreč ali na kup smeti ali celo na kup gnoja. Viri o tem niso enotni. Ta dogodek je vrgel pokrovko z lonca, ki je že dolgo vrel in začela se je vojna, ki je bila nekajkrat blizu konca pa je zaradi novih igralcev, ki so stopili na oder, ali zamenjali padle, znova vzplamtela. Celotno vojno zgodovinarji delijo v štiri faze. Prva faza je bila češki upor in širitev vojne v nemške dežele (1618 – 1623), drugi dansko obdobje vojne (1624 -1629), tretje švedsko obdobje (1630 – 1635) in zadnje, četrto, francosko obdobje vojne (1635 – 1648).
Med to dolgotrajno vojno so se interesi vojskujočih nenehno spreminjali, odvisno od vojnih dosežkov, sproti pa so se tudi razdirala in sklepala nova zavezništva. Verskost vojne je bila bolj ali manj kulisa, saj je šlo predvsem za vpliv in moč v Evropi in s tem tudi v svetu. Mir, ki je pomenil konec te vojne, imenovan tudi Vestfalski mir, je bil sklenjen bolj ali manj v obupu, ko so vse strani spoznale, da v tej vojni opustošenja ne morejo zmagati. Ta mir je bil celo sklenjen v dveh med seboj 40 kilometrov oddaljenih mestih, v Münstru in Osnabrücku.
Pomenil pa je tudi konec 80-letnega nizozemskega boja za samostojnost. Kot poudarja avtor oddaje Jurij Popov, čeprav nimamo na razpolago natančnih podatkov o posledicah vojne, je brez dvoma šlo za eno najhujših totalnih vojn v evropski zgodovini, saj se je samo na primer v Svetovnem rimskem cesarstvu v teh letih število prebivalstva zmanjšalo z 21 na 13.5 milijona.
Kdaj praznik umre? Splošno mnenje med praznovalci je, da takrat, ko je konec praznovanja. A če na smrt praznikov pogledamo širše, denimo bolj človeško, ugotovimo, da imamo kup mrtvih praznikov. Se pravi praznikov, ki se ne pojavijo vsako leto, vsako leto zaživijo in vsako leto umrejo. Praznikov, ki so mrtvi ves čas. Ki bi se jim morali spominjati na praznik prvega novembra. Praznikov, mrtvih in hladnih, kot je človeška pozaba. Nekaj teh preminulih praznikov se bomo spomnili v tokratni oddaji.
Kje so med 2. svetovno vojno potekale meje med okupiranimi območji in kako so vplivale na ljudi
Nizu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Usoda bi se le težko bolj kruto poigrala z bratoma, ki sta močno zaznamovala svet Kamniško-Savinjskih Alp, pisateljstva in petja pred drugo svetovno vojno. Janez in Miro Gregorin sta bila vsak na svojem področju izjemno talentirana in kdo ve kaj vse bi lahko še skupaj dosegla, če ju ne bi leta 1942 ločila usoda, ki je zaznamovala že njuno otroštvo. Po njunih sledeh vseh vrst se je v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl. Matiji Gregorinu in njegovi ženi Poloni se je prvorojenec Janez rodil 22. junija 1911, 2 dve leti za njim, 29. decembra, se jima je rodil še drugi otrok, Miro. Domače ime, ki so ga pri njihovi hiši uporabljali, je bilo Šteblaj, kasneje so namreč Janeza Gregorina klicali tudi Šteblajev Johan. Zelo zgodaj sta brata občutila, kako kruta je lahko usoda, pripoveduje upokojeni zdravnik dr. France Malešič, gorski reševalec in alpinist ter poznavalec zgodovine slovenskega alpinizma.
Uradno in slovesno odprtje Radia Ljubljana se je zgodilo 28. oktobra pred devetdesetimi leti. Radio je začel redno poskusno oddajati 1. septembra s prenosom odprtja ljubljanskega jesenskega velesejma. Popoldne istega dne sta književnika Fran Saleški Finžgar in Oton Župančič prvič poslala v eter slovensko besedo. Že od začetka je naš Radio oddajal več, kot je bilo dogovorjeno, saj se je program začel že opoldne in je trajal do polnoči. Devetdeset let pozneje smo z vami 24 ur na dan in v današnji oddaji Sledi časa je večina redakcij, ki sestavljajo živ organizem Radia, k današnjemu jubileju dodala svoj košček mozaika. Tokratne Sledi časa na svojevrsten način povzemajo 90 let Radia Slovenija.
Pisalo se je leto 1331, bil je avgust, pozno poletje torej, ko je prihrumelo neznano število »križarjev« iz Čedada na Kobariško in tam posekalo sveto drevo in s kamni zasulo sveti vodnjak, dve naravoverski znamenji, ki so jih domačini častili po božje, pa ju ne bi smeli. Kraji so bili že pol stoletja pokristjanjeni, ta tako imenovani križarski pohod pa je bil zadnji v zgodovini našega današnjega ozemlja.
Letos obhajamo 150 obletnico prvega slovenskega tabora v Ljutomeru in 170 obletnico programa Zedinjena Slovenija v za svetovno ureditev revolucionarnem letu 1848. Obdobje slovenskega narodnega prebujanja je pomenilo tudi razmah zborovskega petja pri nas. To pa je neposredno povezano, saj je zaradi svojega skupinskega “značaja” in utemeljenosti v “ljudskem” prepevanje dalo ključen prispevek k vzpostavitvi takrat novih konceptov naroda in Slovenstva. Tokratna oddaja Sledi časa bo vlogo petja v procesih narodnega prebujanja osvetlila skozi pisanje slovenskega časopisja 19. stoletja, ki je te procese spremljalo iz neposredne bližine in jih komentiralo v skladu s sočasnimi idejnimi tokovi. Hkrati pa bo raziskala kako, če sploh, to obdobje odmeva v sodobni slovenski pevski dejavnosti. Na to vprašanje bosta pomagala odgovoriti sogovornika, katerih življenje je s petjem prežeto: Mihela Jagodic, strokovna svetovalka za vokalno glasbo na Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, in pevec Janez Triler, član Slovenskega okteta.
Zgodovino je mogoče zapisati na različne načine. Jurija Popova je pritegnil izviren zapis celotne bojne poti Gubčeve brigade med drugo svetovno vojno. Kot bo razkrila oddaja Sledi časa, takšnega zapisa nima nobena druga bojna enota na svetu. Kaj je izvirnega v tem zapisu?
Tok časa dogodke, ki so bili še nedavno izjemno prisotni, počasi nosi v pozabo. A včasih nas okoliščine dobesedno prisilijo v spominjanje. Oktobra leta 1941 se je v srbskem mestecu Kraljevo dogodil zločin. In če menite, kako bo današnja oddaja pogrevala večno temo o nasprotnikih med drugo svetovno vojno, se motite. Govorila bo o umetnosti…
Med množičnimi prireditvami, ki so imele in imajo etnološko, folkloristično ali etnografsko naravo, je predvsem v spominih malo starejših rodov zagotovo ostala Kmečka ohcet in njena poznejša naslednica Ohcet v Ljubljani. To so prvič organizirali leta 1966, pri tem pa nekateri opozarjajo, da se je Kmečka ohcet začela že leta 1965. Vendar je takrat šlo za zasebno poroko, ki pa je imela velik odmev in je bila nekakšna generalka za poznejšo Kmečko ohcet. Res ji je čez leto dni, 1966., sledila prva večja množična javna prireditev po II. svetovni vojni, ki so jo imenovali Kmečka ohcet. To so na podlagi dobrih izkušenj, pridobljenih z že omenjeno zasebno ohcetjo, organizirali iz turističnih potreb, ne zaradi želje, da bi ohranili spomin na kmečko poroko.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Radijski medij je precej neprimeren za opisovanje fotografij, na srečo pa dovolj primeren za opisovanje fotografov. Te dni je v Mariboru odprta retrospektivna razstava fotografinje Inge Morath. Njen fotografski opus zna vsak ljubitelj fotografije “na izust”, tudi njeni, pogosto glamurozni biografski podatki so v osveščeni javnosti znani. Manj znana pa je njena povezanost s Slovenijo, predvsem z njenim severovzhodnim delom. Zanimivo, skoraj enkratno pričevanje moža, ki je poznal Inge, v tokratni oddaji!
V tokratni oddaji se bomo posvetili herbarijskim zbirkam, saj so del slovenske zgodovine, kulture in identitete. Herbarij je zbirka stisnjenih in posušenih rastlin opremljena z ustreznimi podatki. Herbarijske zbirke omogočajo trajno shranjevanje rastlin, med njimi tudi tistih, ki so zgodovinsko najpomembnejše - gre za tipske primerke - na katerih so bile opisane posamezne vrste in podvrste. Se v Sloveniji dovolj zavedamo pomena herbarijev? Kakšna je njihova uporabna vrednost? Kako pomagajo pri prepoznavanju rastlinskih vrst in kakšne raziskave se opravljajo na herbariziranih rastlinah ter kdo so bili začetniki preučevanja rastlinstva pri nas - o tem v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neveljaven email naslov