Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Letošnje leto imenujemo tudi Cankarjevo leto v počastitev 100. obletnice smrti našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato je razumljivo, da je ta obletnica nekako zasenčila še eno obletnico, in sicer 200. obletnico rojstva skladatelja, pesnika, časnikarja in narodnega buditelja Miroslava Vilharja. Ta je bil v svojem času in okolju pomembna kulturna in politična osebnost, med drugim je sodeloval tudi s Franom Levstikom ter odločilno vplival na prebujanje narodne zavesti na slovenskem ozemlju. Skupaj s somišljeniki je organiziral vseslovenski ljudski Pivški tabor na Kalcu leta 1869. Pri tem je zanimivo, da je bilo njegovo rojstno ime Friderich Karel Wilicher, kar je bilo v skladu s tedanjimi navadami premožnih družin. Vilharjev oče je, Fran Serafin, je bil premožen mož, poštar v Planini, in organizator furmanskega prometa, tako imenovani "špediter". Bil je tudi lastnik gradu Kalc, ali Kalec, in obsežnih senožeti. Vilharjeva narodna zavednost se je "prebudila" šele ko je predčasno končal študij v Gradcu, in se je vrnil domov, kjer naj bi v krogu svojih prijateljev spoznal vrednost in pomen domačega jezika.
Grad Kalec, Valvazorjeva upodobitev.
foto: wikipedija
Številne njegove pesmi, na primer: Po Jezeru in Lipa, so ponarodele.
Ob njegovi obletnici so letos pripravili že več dogodkov, s katerimi skušajo Miroslava Vilharja iztrgati pozabi. Ob tem bo izšla tudi knjiga izpod peresa Brigite Tornič Milharčič, profesorice glasbe, v kateri bodo predstavljeni popravljeni in novi podatki o njegovem delu in življenju.
Zanimanje za Miroslava Vilharja pa ni povezano samo z uradnimi proslavami, že prej sta se za zgodovino družine Vilhar začela zanimati Matjaž Vilhar in njegova sestra Marjeta Marinčič, rojena Vilhar, in tako je leta 2015 nastala knjiga Rodovnik rodbine Vilhar. Tej pa sta oba omenjena avtorja dodala tudi knjigo Rodovnik družine Černač, ki je povezana z rodbino Vilhar.
Na zgornji sliki: Predstavitev dveh knjig Rodovnik rodbine Vilhar in Rodovnik rodbine Černač, v Notranjskem muzeju v Postojni dne 21.11.2015. Na sliki so : Alenka Čuk, kustosinja v Notranjskem muzeju v Postojni , avtor obeh knjig Matjaž Vilhar in njegova sestra, sourednica knjig, Marjeta Marinčič. Foto : Špela Marinčič.
V oddaji Sledi časa se bomo torej odpravili na rodoslovni potep, spoznali bomo vrednost Vilharjevih del in kaj nam prinaša novega knjiga o Miroslavu Vilharju.
Zanimanje za Miroslava Vilharje je bilo v krajih, kjer je živel in delal, vedno živo. Zato ne preseneča, da so nastajali takšni in drugačni zapisi o njegovem delu in življenju. Nekateri so zaradi enakega priimka iskali tudi povezave z njim, in eden takih, ki se je tega lotil zelo sistematično, je Matjaž Vilhar.
Na zgornji sliki: Na sliki je avtor rodovnika rodbine Vilhar, Matjaž Vilhar, pred hišo, kjer so živele družina Aleksandra Jurija Vilharja, družina Ščitomirja Vilharja, njegovega sina in njuni potomci. Aleksander Jurij je bil Miroslavov brat. Sliko je posnela Marjeta Marinčič, dne 15.10.2013, ko sta raziskovala sorodnike Miroslava Vilharja. Arhiv slike : Matjaž Vilhar.
Ko je Matjaž brskal po domačem arhivu ter našel številne fotografije, na katerih so bili njegovi predniki in drugi ljudje, ki jih ni poznal, je dobil zamisel, da bi podrobneje raziskal družinsko deblo. Njegov oče je sicer na marsikatero fotografijo napisal datum in tudi kraj nastanka, vendar zraven pogosto ni zapisal imen in priimkov oseb na sliki.
Na zgornji sliki: Družina Jožefe Vilhar, hčerke Miroslava Vilharja, poročene Premrou.
Na zgornji sliki: Matjaž Vilhar ob slikah starega očeta Jožefa in stare mame Marije rojene Černač, na predstavitvi v Notranjskem muzeju v Postojni.
Brigita Tornič Milharčič, profesorica glasbe, se je lotila zelo zahtevne naloge, napisati knjigo z naslovom Pripoved o življenju in delu Miroslava Vilharja. V raziskavi je preverila že znane in odkrila nove podatke o življenju in delu tega pomembnega Slovenca. Pokazalo se je, da so mnogi podatki napačni, in da so avtorji, ki so opisovali Vilharja, te napačne podatke nekritično uvrščali v svoje zapise.
Skladatelj, pesnik, časnikar in narodni buditelj Miroslav Vilhar je bil zelo priljubljen med ljudstvom in še po njegovi smrti so se ga spominjali kot prijaznega graščaka, ki je rad skladal pesmi in ki je razumel preprostega človeka. Zato ne preseneča, da se je njegovo ime ohranilo tudi zaradi njegovih pesmi, ki so ponarodele. Pavlina Škrlj Zrimšek, diplomirana slavistka, doma iz Knežaka, se je v svoji diplomski nalogi leta 2013 tako lotila odkrivanja tega širši Sloveniji mogoče malo manj znanega rojaka Miroslava Vilharja.
Profesorica Brigita Tornič Milharčiči je po vseh njej dostopnih virih in arhivih preverila podtake iz življenja in dela Miroslava Vilharja. Kar nekaj teh podatkov, ki so sicer objavljeni že desetletja je bilo napačnih. Zato bo potrebnega kar nekaj napora, da te napake odpravijo.
Miroslav Vilhar je bil rojen v Planini pri Rakeku 7. 9. 1818 v hiši št. 67 Francu Serafinu in Ivani Obreza, v krstni knjigi župnije zapisan kot Friedrich Karl Wilicher.
Šolanje:
– nemška glavna šola v Postojni,
– nižja gimnazija v Št. Pavlu na Koroškem,
– gimnazija – licej (5. in 6. r.) in filozofski študij v Ljubljani,
– pravna fakulteta v Gradcu in na Dunaju (ni verodostojnih zapisov),
– tri leta obiskoval vseučilišče na Dunaju in v Gradcu (navedba Frana Rakuše).
1843–1861
Leta 1843 se Vilhar poroči z Jožefo Dejak iz Senožeč. Naseli se na gradu Kalec.
V družini se rodi devet otrok – pet deklic in štirje dečki.
1848
Ustanovi narodno stražo v Senožečah. Med letoma 1849 in 1871 je župan v Knežaku.
1858–1861
Vilharjeve otroke poučuje Fran Levstik. Pred njim jih je poučeval Henrik Zagorjan.
1861–1864
Vilhar postane deželni poslanec. Vilharjeva družina se preseli v Ljubljano.
1862
Izvoljen je za čitalniškega odbornika v odsek za bésede v ljubljanski čitalnici.
1863
Izdajati začne politični list Naprej. Urednik je Fran Levstik.
1864
Zaradi članka Misli o sedanjih mednarodnih mejah (avtor M.P.) Vilhar prestaja šesttedensko zaporno kazen na Žabjaku. Zaradi obsodbe izgubi poslanski mandat.
1864–1871
Vilhar se z družino vrne na grad Kalec. Je pobudnik ustanavljanja čitalnic na Pivškem. Otroke poučuje Jakob Alešovec.
1869
Je eden od pobudnikov in organizatorjev 1. tabora na Kranjskem in Notranjskem, ki je potekal na Kalcu.
1871
Miroslav Vilhar umre. Pokopan je v Knežaku.
Graška leta: 1842–1843
– Glasbeni opus klavirskih skladb,
– pesmi Soldatenlied in Die Königin,
– tragedija v treh dejanjih Anna von Gösting (nedokončana).
1845–1871
Objave v časopisih: Novice, Slovenska bčela, Slovenski glasnik, Naprej.
1845
Predčutki, njegova prva slovenska pesem.
1849
V Novicah objavi pesmi Vodila pridnim kmetovalcem in Vodniku.
1848–1849
Godba ljubljanske narodne straže izvaja skladbi Živio-Polka in Polka-Slovenka.
1850
– Spevoigra Jamska Ivanka,
– zbirki klavirskih skladb Milice, okrogle in Zvezdice slovenske okroglice,
– pesmi Vesoljnimu svetu! in Slave dom,
– Slovenski koledar za leto 1851 (koledarski del, dvajset pesmi in šest basni).
1851
V Novicah objavi pesmi Sveta gora, Moj vertič in Kitica.
1852
– Zbirka samospevov – Pesmi Miroslava Vilharja: I. in II. Šestka – graška izdaja,
– zbirka klavirskih valčkov Savelieder.
1858
Pred Bogom – edina nabožna pesem.
1860
Pesniška zbirka Pesmi – ponarodela je pesem Lipa (uglasbil jo je D. Jenko).
1861
Zbirka samospevov III. Šestka – ponarodele pesmi: Na jezeru, Na goro in Planinarica.
1862
– Zbirka samospevov IV. in V. Šestka – pesem Ne udajmo se je bila poleg pesmi Na jezeru največkrat izvajana pesem.
– Sloga. Slovenski koledar za navadno leto 1863 (koledarski del, dvajset pesmi, štiri kratkočasnice in šaloigra Slep ni lep).
1863
Klavirski skladbi Naprej. Polka française in Slovenski mladini! Polka mazurka op. 21.
1864–1868
Posveti se pisanju iger, epigramov, dramskih spisov.
1864
Koračnica Sokolova potnica
1865
Zbirka zbadljivih verzov Žabjanke
1865–1866
Vilharjeve igre, I–VI, poslovenjene: Filozof, Servus Petelinček, Igra Piké, izvirne: Detelja, Župan, Poštena deklica.
1866
Vilharjevo zadnje samostojno tiskano delo je Koledarček za navadno leto 1867 (pratika in 34 pesmi).
Ob zgornji fotografiji: Miroslav Vilhar ni pokopan v tej grobnici, ampak je njegov grob od nje odmaknjen, vmes je pokopališka pot. Že kmalu naj bi tudi na tem mestu postavili obeležje.
Miroslav Vilhar seveda v krajih od Planine, Postojne do Pivke in Knežaka, še zdaleč ni "pozabljen" ali v senci "pomembnejših literarnih in drugih ime". Mogoče je malce spregledan v širši javnosti. Posebej razveseljivo pa je, da bo izšla nova knjiga o njegovem življenju in delu, in da bodo kmalu točno označili njegovo zadnje počivališče.
Dodatek
901 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Letošnje leto imenujemo tudi Cankarjevo leto v počastitev 100. obletnice smrti našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato je razumljivo, da je ta obletnica nekako zasenčila še eno obletnico, in sicer 200. obletnico rojstva skladatelja, pesnika, časnikarja in narodnega buditelja Miroslava Vilharja. Ta je bil v svojem času in okolju pomembna kulturna in politična osebnost, med drugim je sodeloval tudi s Franom Levstikom ter odločilno vplival na prebujanje narodne zavesti na slovenskem ozemlju. Skupaj s somišljeniki je organiziral vseslovenski ljudski Pivški tabor na Kalcu leta 1869. Pri tem je zanimivo, da je bilo njegovo rojstno ime Friderich Karel Wilicher, kar je bilo v skladu s tedanjimi navadami premožnih družin. Vilharjev oče je, Fran Serafin, je bil premožen mož, poštar v Planini, in organizator furmanskega prometa, tako imenovani "špediter". Bil je tudi lastnik gradu Kalc, ali Kalec, in obsežnih senožeti. Vilharjeva narodna zavednost se je "prebudila" šele ko je predčasno končal študij v Gradcu, in se je vrnil domov, kjer naj bi v krogu svojih prijateljev spoznal vrednost in pomen domačega jezika.
Grad Kalec, Valvazorjeva upodobitev.
foto: wikipedija
Številne njegove pesmi, na primer: Po Jezeru in Lipa, so ponarodele.
Ob njegovi obletnici so letos pripravili že več dogodkov, s katerimi skušajo Miroslava Vilharja iztrgati pozabi. Ob tem bo izšla tudi knjiga izpod peresa Brigite Tornič Milharčič, profesorice glasbe, v kateri bodo predstavljeni popravljeni in novi podatki o njegovem delu in življenju.
Zanimanje za Miroslava Vilharja pa ni povezano samo z uradnimi proslavami, že prej sta se za zgodovino družine Vilhar začela zanimati Matjaž Vilhar in njegova sestra Marjeta Marinčič, rojena Vilhar, in tako je leta 2015 nastala knjiga Rodovnik rodbine Vilhar. Tej pa sta oba omenjena avtorja dodala tudi knjigo Rodovnik družine Černač, ki je povezana z rodbino Vilhar.
Na zgornji sliki: Predstavitev dveh knjig Rodovnik rodbine Vilhar in Rodovnik rodbine Černač, v Notranjskem muzeju v Postojni dne 21.11.2015. Na sliki so : Alenka Čuk, kustosinja v Notranjskem muzeju v Postojni , avtor obeh knjig Matjaž Vilhar in njegova sestra, sourednica knjig, Marjeta Marinčič. Foto : Špela Marinčič.
V oddaji Sledi časa se bomo torej odpravili na rodoslovni potep, spoznali bomo vrednost Vilharjevih del in kaj nam prinaša novega knjiga o Miroslavu Vilharju.
Zanimanje za Miroslava Vilharje je bilo v krajih, kjer je živel in delal, vedno živo. Zato ne preseneča, da so nastajali takšni in drugačni zapisi o njegovem delu in življenju. Nekateri so zaradi enakega priimka iskali tudi povezave z njim, in eden takih, ki se je tega lotil zelo sistematično, je Matjaž Vilhar.
Na zgornji sliki: Na sliki je avtor rodovnika rodbine Vilhar, Matjaž Vilhar, pred hišo, kjer so živele družina Aleksandra Jurija Vilharja, družina Ščitomirja Vilharja, njegovega sina in njuni potomci. Aleksander Jurij je bil Miroslavov brat. Sliko je posnela Marjeta Marinčič, dne 15.10.2013, ko sta raziskovala sorodnike Miroslava Vilharja. Arhiv slike : Matjaž Vilhar.
Ko je Matjaž brskal po domačem arhivu ter našel številne fotografije, na katerih so bili njegovi predniki in drugi ljudje, ki jih ni poznal, je dobil zamisel, da bi podrobneje raziskal družinsko deblo. Njegov oče je sicer na marsikatero fotografijo napisal datum in tudi kraj nastanka, vendar zraven pogosto ni zapisal imen in priimkov oseb na sliki.
Na zgornji sliki: Družina Jožefe Vilhar, hčerke Miroslava Vilharja, poročene Premrou.
Na zgornji sliki: Matjaž Vilhar ob slikah starega očeta Jožefa in stare mame Marije rojene Černač, na predstavitvi v Notranjskem muzeju v Postojni.
Brigita Tornič Milharčič, profesorica glasbe, se je lotila zelo zahtevne naloge, napisati knjigo z naslovom Pripoved o življenju in delu Miroslava Vilharja. V raziskavi je preverila že znane in odkrila nove podatke o življenju in delu tega pomembnega Slovenca. Pokazalo se je, da so mnogi podatki napačni, in da so avtorji, ki so opisovali Vilharja, te napačne podatke nekritično uvrščali v svoje zapise.
Skladatelj, pesnik, časnikar in narodni buditelj Miroslav Vilhar je bil zelo priljubljen med ljudstvom in še po njegovi smrti so se ga spominjali kot prijaznega graščaka, ki je rad skladal pesmi in ki je razumel preprostega človeka. Zato ne preseneča, da se je njegovo ime ohranilo tudi zaradi njegovih pesmi, ki so ponarodele. Pavlina Škrlj Zrimšek, diplomirana slavistka, doma iz Knežaka, se je v svoji diplomski nalogi leta 2013 tako lotila odkrivanja tega širši Sloveniji mogoče malo manj znanega rojaka Miroslava Vilharja.
Profesorica Brigita Tornič Milharčiči je po vseh njej dostopnih virih in arhivih preverila podtake iz življenja in dela Miroslava Vilharja. Kar nekaj teh podatkov, ki so sicer objavljeni že desetletja je bilo napačnih. Zato bo potrebnega kar nekaj napora, da te napake odpravijo.
Miroslav Vilhar je bil rojen v Planini pri Rakeku 7. 9. 1818 v hiši št. 67 Francu Serafinu in Ivani Obreza, v krstni knjigi župnije zapisan kot Friedrich Karl Wilicher.
Šolanje:
– nemška glavna šola v Postojni,
– nižja gimnazija v Št. Pavlu na Koroškem,
– gimnazija – licej (5. in 6. r.) in filozofski študij v Ljubljani,
– pravna fakulteta v Gradcu in na Dunaju (ni verodostojnih zapisov),
– tri leta obiskoval vseučilišče na Dunaju in v Gradcu (navedba Frana Rakuše).
1843–1861
Leta 1843 se Vilhar poroči z Jožefo Dejak iz Senožeč. Naseli se na gradu Kalec.
V družini se rodi devet otrok – pet deklic in štirje dečki.
1848
Ustanovi narodno stražo v Senožečah. Med letoma 1849 in 1871 je župan v Knežaku.
1858–1861
Vilharjeve otroke poučuje Fran Levstik. Pred njim jih je poučeval Henrik Zagorjan.
1861–1864
Vilhar postane deželni poslanec. Vilharjeva družina se preseli v Ljubljano.
1862
Izvoljen je za čitalniškega odbornika v odsek za bésede v ljubljanski čitalnici.
1863
Izdajati začne politični list Naprej. Urednik je Fran Levstik.
1864
Zaradi članka Misli o sedanjih mednarodnih mejah (avtor M.P.) Vilhar prestaja šesttedensko zaporno kazen na Žabjaku. Zaradi obsodbe izgubi poslanski mandat.
1864–1871
Vilhar se z družino vrne na grad Kalec. Je pobudnik ustanavljanja čitalnic na Pivškem. Otroke poučuje Jakob Alešovec.
1869
Je eden od pobudnikov in organizatorjev 1. tabora na Kranjskem in Notranjskem, ki je potekal na Kalcu.
1871
Miroslav Vilhar umre. Pokopan je v Knežaku.
Graška leta: 1842–1843
– Glasbeni opus klavirskih skladb,
– pesmi Soldatenlied in Die Königin,
– tragedija v treh dejanjih Anna von Gösting (nedokončana).
1845–1871
Objave v časopisih: Novice, Slovenska bčela, Slovenski glasnik, Naprej.
1845
Predčutki, njegova prva slovenska pesem.
1849
V Novicah objavi pesmi Vodila pridnim kmetovalcem in Vodniku.
1848–1849
Godba ljubljanske narodne straže izvaja skladbi Živio-Polka in Polka-Slovenka.
1850
– Spevoigra Jamska Ivanka,
– zbirki klavirskih skladb Milice, okrogle in Zvezdice slovenske okroglice,
– pesmi Vesoljnimu svetu! in Slave dom,
– Slovenski koledar za leto 1851 (koledarski del, dvajset pesmi in šest basni).
1851
V Novicah objavi pesmi Sveta gora, Moj vertič in Kitica.
1852
– Zbirka samospevov – Pesmi Miroslava Vilharja: I. in II. Šestka – graška izdaja,
– zbirka klavirskih valčkov Savelieder.
1858
Pred Bogom – edina nabožna pesem.
1860
Pesniška zbirka Pesmi – ponarodela je pesem Lipa (uglasbil jo je D. Jenko).
1861
Zbirka samospevov III. Šestka – ponarodele pesmi: Na jezeru, Na goro in Planinarica.
1862
– Zbirka samospevov IV. in V. Šestka – pesem Ne udajmo se je bila poleg pesmi Na jezeru največkrat izvajana pesem.
– Sloga. Slovenski koledar za navadno leto 1863 (koledarski del, dvajset pesmi, štiri kratkočasnice in šaloigra Slep ni lep).
1863
Klavirski skladbi Naprej. Polka française in Slovenski mladini! Polka mazurka op. 21.
1864–1868
Posveti se pisanju iger, epigramov, dramskih spisov.
1864
Koračnica Sokolova potnica
1865
Zbirka zbadljivih verzov Žabjanke
1865–1866
Vilharjeve igre, I–VI, poslovenjene: Filozof, Servus Petelinček, Igra Piké, izvirne: Detelja, Župan, Poštena deklica.
1866
Vilharjevo zadnje samostojno tiskano delo je Koledarček za navadno leto 1867 (pratika in 34 pesmi).
Ob zgornji fotografiji: Miroslav Vilhar ni pokopan v tej grobnici, ampak je njegov grob od nje odmaknjen, vmes je pokopališka pot. Že kmalu naj bi tudi na tem mestu postavili obeležje.
Miroslav Vilhar seveda v krajih od Planine, Postojne do Pivke in Knežaka, še zdaleč ni "pozabljen" ali v senci "pomembnejših literarnih in drugih ime". Mogoče je malce spregledan v širši javnosti. Posebej razveseljivo pa je, da bo izšla nova knjiga o njegovem življenju in delu, in da bodo kmalu točno označili njegovo zadnje počivališče.
Dodatek
»Najnavadnejši kmet uvideva že dandanes, da samo »stara praksa« v kmetovanju ne velja več; kajti poleg pridnih rok treba je mnogo več zdravega pojmovanja in razumevanja, kakor v tistih »dobrih starih časih.« Do tega pridemo potom dobro organiziranih kmetijskih šol, kojih učni jezik pa mora biti materini jezik učencev.« Tako se je že leta 1903 pridušal komentator v Slovenskem gospodarju na situacijo kmetijskega šolstva na Slovenskem, s posebnim akcentom na Štajersko. Tam namreč slovenske kmetijske šole še ni bilo in je še kar nekaj desetletij ne bo. Sploh pa ni bilo izobraževalne ustanove za kmečka dekleta in preteči je moralo mnogo kmetskega znoja, da se je leta 1935 premaknilo. Banovina je kupila grajsko poslopje v vasi Svečina in v sami srčiki slovenjegoriškega vinogradništva se je začela skoraj 70-letna zgodovina kmetijskega šolstva. Avtor Marko Radmilovič živi skoraj pod gradom, v katerem se odvija zgodba tokratne oddaje Sledi časa.
Lani smo zaznamovali okroglo obletnico smrti frančiškanskih patrov Angelika in Romana Tominec, ki sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojim bojem za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi zunaj katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, je minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje – močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju – so nam ob tej priložnosti v eni od preteklih oddaj Sledi časa pomagali predstaviti teolog in publicist dr. Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič, predvsem pa frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki službuje v župniji Ljubljana Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote. Vabljeni k poslušanju reprize oddaje Sledi časa, ki jo je pripravila Alja Zore.
V nervoznih časih, ko se povečuje tudi število kriminalnih dejan in ko sploh tista težja dobivajo v javnosti mnogo pozornosti, je mogoče primerno, da se zazremo tudi v preteklost tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Z odmaknjenostjo osebe in usode kriminalcev pridobivajo romantični pridih in prav po tej poti stopa življenjska zgodba Franca Rihtariča. Človeka, ki bo v zgodovino šel kot zadnji, nad katerim je bila v Sloveniji izvršena smrtna kazen. Kljub časovni oddaljenosti in kljub večjemu številu medijskih objav v približno zadnjega pol stoletja pa so se pred kratkim pojavila nova dejstva, ki dodatno osvetljujejo usodo tega nenavadnega moža. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Pred natanko 100 leti sta izšli monografiji, ki sta svetu predstavili od nas geografsko oddaljene skupine ljudi in njihove kulture, načine organiziranja življenj, ki lahko delujejo čudaško, vendar bi podobne elemente lahko iskali tudi v naših življenjih. O Argonavtih zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega s podnaslovom Pripoved o podjetnosti in dogodivščinah domačinov v arhipelagih melanezijske Nove Gvineje -, ki so jih pri Založbi Aristej prevedene izdali tudi v slovenščini, in Andamanskih otočanih Alfreda Radcliffa-Browna, tako v oddaji Sledi časa, v kateri bo govora tudi o tem, kaj vse se dogaja v polju kulturne in socialne antropologije dandanes ... Gost dr. Rajko Muršič.
Senik. Preprosta beseda za preprosto stavbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o kozolcih, steljnikih, tako imenovanih pajštvah – sušilnicah sadja – in senikih. Ti so še posebno v Posočju, med Kobaridom in Tolminom, nekaj posebnega. V Tolminskem muzeju so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila Pavletom Četrtičem iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja. Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali Elvisa Jerkiča iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnili sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij. Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Ta čas preloma leta je čas, poln toplih sporočil, voščil in želja tistim, ki jih imamo radi – naši družini, širši in ožji, našim prijateljem, pa tudi želje tistim, ki jih srečujemo v službi, znancem, včasih pa tudi neznancem, ki jih srečamo povsem naključno. Voščila na naslovnike prihajajo na različne načine. Zdi se, da čedalje pogosteje uporabljamo sodobne tehnologije in svoje misli pošiljamo po elektronski pošti, kratkih sporočilih SMS, čedalje manj pa je na roke napisanih in prav na prejemnika pošte naslovljenih voščil in sporočil. Ker … si mogoče za to niti ne vzamemo dovolj časa. Aleš Debeljak, pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik, si je vzel čas. In pri urejanju njegove zapuščine – 25. decembra bi dopolnil 60 let – je nastala zanimiva knjiga Saj grem samo mimo, ki arhivira njegovo strast do pošiljanja razglednic. Napisal in poslal jih je na tisoče, deset tisoč ali celo več. So dokument časa, oda prijateljstvom in ljubezni, odsev topline, hvaležnosti in pozornosti. Knjigi je sledila razstava, ki si jo lahko do 13. februarja ogledate v Slovenskem etnografskem muzeju.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima nek simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasan paše, ki so ga predelali v mašni plašč. V tem so duhovniki opravljali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku leta 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada pa je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II. in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerim so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo lahko tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plašča. Več o tem v oddaji sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po dokončanem šolanju pogosto nanjo vračali kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje na in ob njej najbolj občutijo. V čisto poseben svet oblikovanja in fotografije se je skozi prizmo časa odpravil Jure K. Čokl.
Lev, kralj živali, je danes skoraj izključno afriška žival. V preteklosti pa je bilo drugače, zaradi česar so se levi za vekomaj usidrali v evropske in z njimi slovenske ikonografijo, simboliko, zgodbe in umetnost. Vse to pa so na naših tleh skozi zgodovino vedno znova utrjevale tudi žive živali v zverinjakih, menažerijah, cirkusih in živalskih vrtovih.
V zadnjem času so se vrstile obletnice, ki so tako ali drugače označevale trideseto obletnico osamosvojitve Slovenije. Obletnice pa so lahko tudi drugačne. Posebno skrbno so ljubitelji glasbe označevali pol stoletja prelomnih dogodkov, ki so bili vezani na skupino The Beatles in njen vpliv na globalno kulturo. Pred nekaj leti se je razširila vest, da so arhivarji založbe Apple izkopali petdeset let stare, nikoli objavljene filmske in avdioposnetke, ki so nastali med snemanjem zadnjega albuma skupine, naslovljenega Let it be. V oddaji Sledi časa torej o Beatlih. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Napoved: Rapalsko mejo oziroma rapalsko obdobje uvrščamo v čas med prvo in drugo svetovno vojno. Konec prve svetovne vojne je Italija izsilila podpis mirovnega sporazuma, ki ji je dal pravno osnovo za zasedbo dela razpadajoče avstro-ogrske monarhije, to pa je bil večinoma zahodni del nastajajoče države, pozneje Kraljevine SHS. Leta 1920 so tako podpisali Rapalsko pogodbo, s katero je Italija dosegla razmejitev, ki se je ujemala z njenimi strateškimi željami in cilji. Tako si je zavarovala Padsko nižino in dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije, v zameno pa je priznala Kraljevino SHS. Negativne posledice te pogodbe je trpelo predvsem slovensko prebivalstvo, saj je bilo odrezano od drugega slovenskega ozemlja. Posledice so čutili tudi prebivalci Istre in dela Dalmacije. Še pred pojavom fašizma v Italiji so se na zasedenih območjih začeli raznarodovalni pritiski, ki so se pozneje še stopnjevali. Nova meja je globoko zarezala v življenje ljudi, v samo identiteto naroda, v gospodarstvo in vsa druga področja. Nastajanje nove meje, zgodbe, povezane z njo, bomo spoznali prek zapisa v knjigi, planinskem vodniku Meja na razvodnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Kako so zadruge na prelomu v 20. stoletje postale prevladujoča organizacijska oblika v slovenskem gospodarstvu
Po končani drugi svetovni vojni so zmagovalci razvili svoje prapore in zažgali sovražnikove ter se odpravili krpati počeno civilizacijo. A vse ni šlo povsem gladko. Po vsem svetu posamezniki ali pa cele skupine konca vojne iz takšnih ali drugačnih razlogov niso hoteli priznati. V Jugoslaviji so skoraj desetletje po koncu v gozdovih še vedno životarile skupine, ki se nikakor niso mogle sprijazniti s komunističnim prevzemom oblasti. Zgodbo o prav filmskem junaku, ki se je spoprijel s temi tolpami, prinaša oddaja Sledi časa. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od preostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizacije so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, v nasprotju s statusno višje postavljenimi starimi ljudmi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina.
V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od ostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizaciji so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, za razliko od statusno višje postavljenih starih ljudi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina, raziskovalec s Fakultete za družbene vede, ki se večkrat naslanja na oba dela monografije Simone de Beavoir, eseja o starosti: Stališče zunanjosti in Biti v svetu. Spraševali se bomo, ali je starot še vedno nekaj kar je treba sramotno prikrivati, in še, ali je tudi mladost marginalizirana, tako kot starost?
Čas nastajanja in pionirsko obdobje železniških povezav na slovenskem ozemlju je pripoved, ki pritegne. V zavesti številnih je slika razvoja od parnih lokomotiv do hitrih vlakov in ni naključje, da je tudi Evropska unija železniškim povezavam v letošnjem letu namenila posebno pozornost. Tokratne Sledi časa prinašajo vpogled v začetek železniške zgodbe na Slovenskem s posebnim poudarkom na Prekmurju, kjer najstarejši še pomnijo vlak, imenovan »Gorička Mariška«.
V Narodnem muzeju Slovenije so izdali obsežno monografijo z naslovom Oklepi, njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa- njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov