Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Letošnje leto imenujemo tudi Cankarjevo leto v počastitev 100. obletnice smrti našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato je razumljivo, da je ta obletnica nekako zasenčila še eno obletnico, in sicer 200. obletnico rojstva skladatelja, pesnika, časnikarja in narodnega buditelja Miroslava Vilharja. Ta je bil v svojem času in okolju pomembna kulturna in politična osebnost, med drugim je sodeloval tudi s Franom Levstikom ter odločilno vplival na prebujanje narodne zavesti na slovenskem ozemlju. Skupaj s somišljeniki je organiziral vseslovenski ljudski Pivški tabor na Kalcu leta 1869. Pri tem je zanimivo, da je bilo njegovo rojstno ime Friderich Karel Wilicher, kar je bilo v skladu s tedanjimi navadami premožnih družin. Vilharjev oče je, Fran Serafin, je bil premožen mož, poštar v Planini, in organizator furmanskega prometa, tako imenovani "špediter". Bil je tudi lastnik gradu Kalc, ali Kalec, in obsežnih senožeti. Vilharjeva narodna zavednost se je "prebudila" šele ko je predčasno končal študij v Gradcu, in se je vrnil domov, kjer naj bi v krogu svojih prijateljev spoznal vrednost in pomen domačega jezika.
Grad Kalec, Valvazorjeva upodobitev.
foto: wikipedija
Številne njegove pesmi, na primer: Po Jezeru in Lipa, so ponarodele.
Ob njegovi obletnici so letos pripravili že več dogodkov, s katerimi skušajo Miroslava Vilharja iztrgati pozabi. Ob tem bo izšla tudi knjiga izpod peresa Brigite Tornič Milharčič, profesorice glasbe, v kateri bodo predstavljeni popravljeni in novi podatki o njegovem delu in življenju.
Zanimanje za Miroslava Vilharja pa ni povezano samo z uradnimi proslavami, že prej sta se za zgodovino družine Vilhar začela zanimati Matjaž Vilhar in njegova sestra Marjeta Marinčič, rojena Vilhar, in tako je leta 2015 nastala knjiga Rodovnik rodbine Vilhar. Tej pa sta oba omenjena avtorja dodala tudi knjigo Rodovnik družine Černač, ki je povezana z rodbino Vilhar.
Na zgornji sliki: Predstavitev dveh knjig Rodovnik rodbine Vilhar in Rodovnik rodbine Černač, v Notranjskem muzeju v Postojni dne 21.11.2015. Na sliki so : Alenka Čuk, kustosinja v Notranjskem muzeju v Postojni , avtor obeh knjig Matjaž Vilhar in njegova sestra, sourednica knjig, Marjeta Marinčič. Foto : Špela Marinčič.
V oddaji Sledi časa se bomo torej odpravili na rodoslovni potep, spoznali bomo vrednost Vilharjevih del in kaj nam prinaša novega knjiga o Miroslavu Vilharju.
Zanimanje za Miroslava Vilharje je bilo v krajih, kjer je živel in delal, vedno živo. Zato ne preseneča, da so nastajali takšni in drugačni zapisi o njegovem delu in življenju. Nekateri so zaradi enakega priimka iskali tudi povezave z njim, in eden takih, ki se je tega lotil zelo sistematično, je Matjaž Vilhar.
Na zgornji sliki: Na sliki je avtor rodovnika rodbine Vilhar, Matjaž Vilhar, pred hišo, kjer so živele družina Aleksandra Jurija Vilharja, družina Ščitomirja Vilharja, njegovega sina in njuni potomci. Aleksander Jurij je bil Miroslavov brat. Sliko je posnela Marjeta Marinčič, dne 15.10.2013, ko sta raziskovala sorodnike Miroslava Vilharja. Arhiv slike : Matjaž Vilhar.
Ko je Matjaž brskal po domačem arhivu ter našel številne fotografije, na katerih so bili njegovi predniki in drugi ljudje, ki jih ni poznal, je dobil zamisel, da bi podrobneje raziskal družinsko deblo. Njegov oče je sicer na marsikatero fotografijo napisal datum in tudi kraj nastanka, vendar zraven pogosto ni zapisal imen in priimkov oseb na sliki.
Na zgornji sliki: Družina Jožefe Vilhar, hčerke Miroslava Vilharja, poročene Premrou.
Na zgornji sliki: Matjaž Vilhar ob slikah starega očeta Jožefa in stare mame Marije rojene Černač, na predstavitvi v Notranjskem muzeju v Postojni.
Brigita Tornič Milharčič, profesorica glasbe, se je lotila zelo zahtevne naloge, napisati knjigo z naslovom Pripoved o življenju in delu Miroslava Vilharja. V raziskavi je preverila že znane in odkrila nove podatke o življenju in delu tega pomembnega Slovenca. Pokazalo se je, da so mnogi podatki napačni, in da so avtorji, ki so opisovali Vilharja, te napačne podatke nekritično uvrščali v svoje zapise.
Skladatelj, pesnik, časnikar in narodni buditelj Miroslav Vilhar je bil zelo priljubljen med ljudstvom in še po njegovi smrti so se ga spominjali kot prijaznega graščaka, ki je rad skladal pesmi in ki je razumel preprostega človeka. Zato ne preseneča, da se je njegovo ime ohranilo tudi zaradi njegovih pesmi, ki so ponarodele. Pavlina Škrlj Zrimšek, diplomirana slavistka, doma iz Knežaka, se je v svoji diplomski nalogi leta 2013 tako lotila odkrivanja tega širši Sloveniji mogoče malo manj znanega rojaka Miroslava Vilharja.
Profesorica Brigita Tornič Milharčiči je po vseh njej dostopnih virih in arhivih preverila podtake iz življenja in dela Miroslava Vilharja. Kar nekaj teh podatkov, ki so sicer objavljeni že desetletja je bilo napačnih. Zato bo potrebnega kar nekaj napora, da te napake odpravijo.
Miroslav Vilhar je bil rojen v Planini pri Rakeku 7. 9. 1818 v hiši št. 67 Francu Serafinu in Ivani Obreza, v krstni knjigi župnije zapisan kot Friedrich Karl Wilicher.
Šolanje:
– nemška glavna šola v Postojni,
– nižja gimnazija v Št. Pavlu na Koroškem,
– gimnazija – licej (5. in 6. r.) in filozofski študij v Ljubljani,
– pravna fakulteta v Gradcu in na Dunaju (ni verodostojnih zapisov),
– tri leta obiskoval vseučilišče na Dunaju in v Gradcu (navedba Frana Rakuše).
1843–1861
Leta 1843 se Vilhar poroči z Jožefo Dejak iz Senožeč. Naseli se na gradu Kalec.
V družini se rodi devet otrok – pet deklic in štirje dečki.
1848
Ustanovi narodno stražo v Senožečah. Med letoma 1849 in 1871 je župan v Knežaku.
1858–1861
Vilharjeve otroke poučuje Fran Levstik. Pred njim jih je poučeval Henrik Zagorjan.
1861–1864
Vilhar postane deželni poslanec. Vilharjeva družina se preseli v Ljubljano.
1862
Izvoljen je za čitalniškega odbornika v odsek za bésede v ljubljanski čitalnici.
1863
Izdajati začne politični list Naprej. Urednik je Fran Levstik.
1864
Zaradi članka Misli o sedanjih mednarodnih mejah (avtor M.P.) Vilhar prestaja šesttedensko zaporno kazen na Žabjaku. Zaradi obsodbe izgubi poslanski mandat.
1864–1871
Vilhar se z družino vrne na grad Kalec. Je pobudnik ustanavljanja čitalnic na Pivškem. Otroke poučuje Jakob Alešovec.
1869
Je eden od pobudnikov in organizatorjev 1. tabora na Kranjskem in Notranjskem, ki je potekal na Kalcu.
1871
Miroslav Vilhar umre. Pokopan je v Knežaku.
Graška leta: 1842–1843
– Glasbeni opus klavirskih skladb,
– pesmi Soldatenlied in Die Königin,
– tragedija v treh dejanjih Anna von Gösting (nedokončana).
1845–1871
Objave v časopisih: Novice, Slovenska bčela, Slovenski glasnik, Naprej.
1845
Predčutki, njegova prva slovenska pesem.
1849
V Novicah objavi pesmi Vodila pridnim kmetovalcem in Vodniku.
1848–1849
Godba ljubljanske narodne straže izvaja skladbi Živio-Polka in Polka-Slovenka.
1850
– Spevoigra Jamska Ivanka,
– zbirki klavirskih skladb Milice, okrogle in Zvezdice slovenske okroglice,
– pesmi Vesoljnimu svetu! in Slave dom,
– Slovenski koledar za leto 1851 (koledarski del, dvajset pesmi in šest basni).
1851
V Novicah objavi pesmi Sveta gora, Moj vertič in Kitica.
1852
– Zbirka samospevov – Pesmi Miroslava Vilharja: I. in II. Šestka – graška izdaja,
– zbirka klavirskih valčkov Savelieder.
1858
Pred Bogom – edina nabožna pesem.
1860
Pesniška zbirka Pesmi – ponarodela je pesem Lipa (uglasbil jo je D. Jenko).
1861
Zbirka samospevov III. Šestka – ponarodele pesmi: Na jezeru, Na goro in Planinarica.
1862
– Zbirka samospevov IV. in V. Šestka – pesem Ne udajmo se je bila poleg pesmi Na jezeru največkrat izvajana pesem.
– Sloga. Slovenski koledar za navadno leto 1863 (koledarski del, dvajset pesmi, štiri kratkočasnice in šaloigra Slep ni lep).
1863
Klavirski skladbi Naprej. Polka française in Slovenski mladini! Polka mazurka op. 21.
1864–1868
Posveti se pisanju iger, epigramov, dramskih spisov.
1864
Koračnica Sokolova potnica
1865
Zbirka zbadljivih verzov Žabjanke
1865–1866
Vilharjeve igre, I–VI, poslovenjene: Filozof, Servus Petelinček, Igra Piké, izvirne: Detelja, Župan, Poštena deklica.
1866
Vilharjevo zadnje samostojno tiskano delo je Koledarček za navadno leto 1867 (pratika in 34 pesmi).
Ob zgornji fotografiji: Miroslav Vilhar ni pokopan v tej grobnici, ampak je njegov grob od nje odmaknjen, vmes je pokopališka pot. Že kmalu naj bi tudi na tem mestu postavili obeležje.
Miroslav Vilhar seveda v krajih od Planine, Postojne do Pivke in Knežaka, še zdaleč ni "pozabljen" ali v senci "pomembnejših literarnih in drugih ime". Mogoče je malce spregledan v širši javnosti. Posebej razveseljivo pa je, da bo izšla nova knjiga o njegovem življenju in delu, in da bodo kmalu točno označili njegovo zadnje počivališče.
Dodatek
899 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Letošnje leto imenujemo tudi Cankarjevo leto v počastitev 100. obletnice smrti našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato je razumljivo, da je ta obletnica nekako zasenčila še eno obletnico, in sicer 200. obletnico rojstva skladatelja, pesnika, časnikarja in narodnega buditelja Miroslava Vilharja. Ta je bil v svojem času in okolju pomembna kulturna in politična osebnost, med drugim je sodeloval tudi s Franom Levstikom ter odločilno vplival na prebujanje narodne zavesti na slovenskem ozemlju. Skupaj s somišljeniki je organiziral vseslovenski ljudski Pivški tabor na Kalcu leta 1869. Pri tem je zanimivo, da je bilo njegovo rojstno ime Friderich Karel Wilicher, kar je bilo v skladu s tedanjimi navadami premožnih družin. Vilharjev oče je, Fran Serafin, je bil premožen mož, poštar v Planini, in organizator furmanskega prometa, tako imenovani "špediter". Bil je tudi lastnik gradu Kalc, ali Kalec, in obsežnih senožeti. Vilharjeva narodna zavednost se je "prebudila" šele ko je predčasno končal študij v Gradcu, in se je vrnil domov, kjer naj bi v krogu svojih prijateljev spoznal vrednost in pomen domačega jezika.
Grad Kalec, Valvazorjeva upodobitev.
foto: wikipedija
Številne njegove pesmi, na primer: Po Jezeru in Lipa, so ponarodele.
Ob njegovi obletnici so letos pripravili že več dogodkov, s katerimi skušajo Miroslava Vilharja iztrgati pozabi. Ob tem bo izšla tudi knjiga izpod peresa Brigite Tornič Milharčič, profesorice glasbe, v kateri bodo predstavljeni popravljeni in novi podatki o njegovem delu in življenju.
Zanimanje za Miroslava Vilharja pa ni povezano samo z uradnimi proslavami, že prej sta se za zgodovino družine Vilhar začela zanimati Matjaž Vilhar in njegova sestra Marjeta Marinčič, rojena Vilhar, in tako je leta 2015 nastala knjiga Rodovnik rodbine Vilhar. Tej pa sta oba omenjena avtorja dodala tudi knjigo Rodovnik družine Černač, ki je povezana z rodbino Vilhar.
Na zgornji sliki: Predstavitev dveh knjig Rodovnik rodbine Vilhar in Rodovnik rodbine Černač, v Notranjskem muzeju v Postojni dne 21.11.2015. Na sliki so : Alenka Čuk, kustosinja v Notranjskem muzeju v Postojni , avtor obeh knjig Matjaž Vilhar in njegova sestra, sourednica knjig, Marjeta Marinčič. Foto : Špela Marinčič.
V oddaji Sledi časa se bomo torej odpravili na rodoslovni potep, spoznali bomo vrednost Vilharjevih del in kaj nam prinaša novega knjiga o Miroslavu Vilharju.
Zanimanje za Miroslava Vilharje je bilo v krajih, kjer je živel in delal, vedno živo. Zato ne preseneča, da so nastajali takšni in drugačni zapisi o njegovem delu in življenju. Nekateri so zaradi enakega priimka iskali tudi povezave z njim, in eden takih, ki se je tega lotil zelo sistematično, je Matjaž Vilhar.
Na zgornji sliki: Na sliki je avtor rodovnika rodbine Vilhar, Matjaž Vilhar, pred hišo, kjer so živele družina Aleksandra Jurija Vilharja, družina Ščitomirja Vilharja, njegovega sina in njuni potomci. Aleksander Jurij je bil Miroslavov brat. Sliko je posnela Marjeta Marinčič, dne 15.10.2013, ko sta raziskovala sorodnike Miroslava Vilharja. Arhiv slike : Matjaž Vilhar.
Ko je Matjaž brskal po domačem arhivu ter našel številne fotografije, na katerih so bili njegovi predniki in drugi ljudje, ki jih ni poznal, je dobil zamisel, da bi podrobneje raziskal družinsko deblo. Njegov oče je sicer na marsikatero fotografijo napisal datum in tudi kraj nastanka, vendar zraven pogosto ni zapisal imen in priimkov oseb na sliki.
Na zgornji sliki: Družina Jožefe Vilhar, hčerke Miroslava Vilharja, poročene Premrou.
Na zgornji sliki: Matjaž Vilhar ob slikah starega očeta Jožefa in stare mame Marije rojene Černač, na predstavitvi v Notranjskem muzeju v Postojni.
Brigita Tornič Milharčič, profesorica glasbe, se je lotila zelo zahtevne naloge, napisati knjigo z naslovom Pripoved o življenju in delu Miroslava Vilharja. V raziskavi je preverila že znane in odkrila nove podatke o življenju in delu tega pomembnega Slovenca. Pokazalo se je, da so mnogi podatki napačni, in da so avtorji, ki so opisovali Vilharja, te napačne podatke nekritično uvrščali v svoje zapise.
Skladatelj, pesnik, časnikar in narodni buditelj Miroslav Vilhar je bil zelo priljubljen med ljudstvom in še po njegovi smrti so se ga spominjali kot prijaznega graščaka, ki je rad skladal pesmi in ki je razumel preprostega človeka. Zato ne preseneča, da se je njegovo ime ohranilo tudi zaradi njegovih pesmi, ki so ponarodele. Pavlina Škrlj Zrimšek, diplomirana slavistka, doma iz Knežaka, se je v svoji diplomski nalogi leta 2013 tako lotila odkrivanja tega širši Sloveniji mogoče malo manj znanega rojaka Miroslava Vilharja.
Profesorica Brigita Tornič Milharčiči je po vseh njej dostopnih virih in arhivih preverila podtake iz življenja in dela Miroslava Vilharja. Kar nekaj teh podatkov, ki so sicer objavljeni že desetletja je bilo napačnih. Zato bo potrebnega kar nekaj napora, da te napake odpravijo.
Miroslav Vilhar je bil rojen v Planini pri Rakeku 7. 9. 1818 v hiši št. 67 Francu Serafinu in Ivani Obreza, v krstni knjigi župnije zapisan kot Friedrich Karl Wilicher.
Šolanje:
– nemška glavna šola v Postojni,
– nižja gimnazija v Št. Pavlu na Koroškem,
– gimnazija – licej (5. in 6. r.) in filozofski študij v Ljubljani,
– pravna fakulteta v Gradcu in na Dunaju (ni verodostojnih zapisov),
– tri leta obiskoval vseučilišče na Dunaju in v Gradcu (navedba Frana Rakuše).
1843–1861
Leta 1843 se Vilhar poroči z Jožefo Dejak iz Senožeč. Naseli se na gradu Kalec.
V družini se rodi devet otrok – pet deklic in štirje dečki.
1848
Ustanovi narodno stražo v Senožečah. Med letoma 1849 in 1871 je župan v Knežaku.
1858–1861
Vilharjeve otroke poučuje Fran Levstik. Pred njim jih je poučeval Henrik Zagorjan.
1861–1864
Vilhar postane deželni poslanec. Vilharjeva družina se preseli v Ljubljano.
1862
Izvoljen je za čitalniškega odbornika v odsek za bésede v ljubljanski čitalnici.
1863
Izdajati začne politični list Naprej. Urednik je Fran Levstik.
1864
Zaradi članka Misli o sedanjih mednarodnih mejah (avtor M.P.) Vilhar prestaja šesttedensko zaporno kazen na Žabjaku. Zaradi obsodbe izgubi poslanski mandat.
1864–1871
Vilhar se z družino vrne na grad Kalec. Je pobudnik ustanavljanja čitalnic na Pivškem. Otroke poučuje Jakob Alešovec.
1869
Je eden od pobudnikov in organizatorjev 1. tabora na Kranjskem in Notranjskem, ki je potekal na Kalcu.
1871
Miroslav Vilhar umre. Pokopan je v Knežaku.
Graška leta: 1842–1843
– Glasbeni opus klavirskih skladb,
– pesmi Soldatenlied in Die Königin,
– tragedija v treh dejanjih Anna von Gösting (nedokončana).
1845–1871
Objave v časopisih: Novice, Slovenska bčela, Slovenski glasnik, Naprej.
1845
Predčutki, njegova prva slovenska pesem.
1849
V Novicah objavi pesmi Vodila pridnim kmetovalcem in Vodniku.
1848–1849
Godba ljubljanske narodne straže izvaja skladbi Živio-Polka in Polka-Slovenka.
1850
– Spevoigra Jamska Ivanka,
– zbirki klavirskih skladb Milice, okrogle in Zvezdice slovenske okroglice,
– pesmi Vesoljnimu svetu! in Slave dom,
– Slovenski koledar za leto 1851 (koledarski del, dvajset pesmi in šest basni).
1851
V Novicah objavi pesmi Sveta gora, Moj vertič in Kitica.
1852
– Zbirka samospevov – Pesmi Miroslava Vilharja: I. in II. Šestka – graška izdaja,
– zbirka klavirskih valčkov Savelieder.
1858
Pred Bogom – edina nabožna pesem.
1860
Pesniška zbirka Pesmi – ponarodela je pesem Lipa (uglasbil jo je D. Jenko).
1861
Zbirka samospevov III. Šestka – ponarodele pesmi: Na jezeru, Na goro in Planinarica.
1862
– Zbirka samospevov IV. in V. Šestka – pesem Ne udajmo se je bila poleg pesmi Na jezeru največkrat izvajana pesem.
– Sloga. Slovenski koledar za navadno leto 1863 (koledarski del, dvajset pesmi, štiri kratkočasnice in šaloigra Slep ni lep).
1863
Klavirski skladbi Naprej. Polka française in Slovenski mladini! Polka mazurka op. 21.
1864–1868
Posveti se pisanju iger, epigramov, dramskih spisov.
1864
Koračnica Sokolova potnica
1865
Zbirka zbadljivih verzov Žabjanke
1865–1866
Vilharjeve igre, I–VI, poslovenjene: Filozof, Servus Petelinček, Igra Piké, izvirne: Detelja, Župan, Poštena deklica.
1866
Vilharjevo zadnje samostojno tiskano delo je Koledarček za navadno leto 1867 (pratika in 34 pesmi).
Ob zgornji fotografiji: Miroslav Vilhar ni pokopan v tej grobnici, ampak je njegov grob od nje odmaknjen, vmes je pokopališka pot. Že kmalu naj bi tudi na tem mestu postavili obeležje.
Miroslav Vilhar seveda v krajih od Planine, Postojne do Pivke in Knežaka, še zdaleč ni "pozabljen" ali v senci "pomembnejših literarnih in drugih ime". Mogoče je malce spregledan v širši javnosti. Posebej razveseljivo pa je, da bo izšla nova knjiga o njegovem življenju in delu, in da bodo kmalu točno označili njegovo zadnje počivališče.
Dodatek
Med imeni, ki so zaznamovala naše glavno mesto Ljubljano, je prav gotovo kipar Francesco Robba, ki ga večina pozna prav zaradi istoimenskega vodnjaka, ki stoji pred mestno hišo. Malo manj znano pa je, da najdemo njegova kiparska dela tudi v drugih krajih od Zagreba, Karlovca do Reke in v vasi na Pivškem, v Slavini. To je zelo zanimivo in presenetljivo, saj gre za vas, ki je, lahko bi rekli, v senci večjih središč, kot sta Pivka in Postojna. Toda Slavina je bila očitno nekoč zelo pomemba, da so lahko naročali take kiparske mojstrovine, kot so jih izdelovali v tedaj izjemno priznani delavnici Francesca Robbe. Ta baročni kipar se je rodil v Benetkah 1. maja 1689 v družini, v kateri so se, to pa še ni dokazano, nekateri predniki ukvarjali tudi s kamnoseštvom in kiparstvom. Robba se je skupaj s kiparjem iz Padove Jacobom Contierijem okrog leta 1720 pojavil v Ljubljani in tu tudi ostal. Poročil se je s Terezijo, hčerko kamnoseka Luke Misleja. Po njegovi smrti pa je Robba leta 1727 prevzel kamnoseško delavnico, v kateri je lahko sprejemal velika kamnoseška in kiparska naročila. Njegova dela nato najdemo v različnih krajih, med njimi tudi v vasi Slavina. Povezavo Robbe in omenjene pivške vasi bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Kakšna so bila geopolitična razmerja moči v obdobju pred 1. septembrom leta 1939, ko se je začela Hitlerjeva invazija na Poljsko, in kakšen je bil razvoj dogodkov na stari celini v prvih dneh in tednih po okupaciji Poljske? Vse to in še več ob 80. obletnici začetka druge svetovne vojne analitično osvetljujemo v pogovoru z zgodovinarji z ljubljanske Filozofske fakultete in z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani.
O oglarstvu lahko govorimo že v času tako imenovane prazgodovine, saj je imelo osnovno vlogo pri pridobivanju in taljenju kovin, kot so baker, bron in železo. Svojo vlogo pa je imelo oglje tudi v postopkih balzamiranja v egipčanski kulturi. Največji razcvet je v naših krajih doživelo oglarstvo v 19. stoletju, ko so se razvile fužine. Tako naj bi bilo leta 1826 na Jelovici kar 838 oglarskih kop ali kopišč. Oglje so kuhali na številnih območjihod Gorenjske, Kočevske do Dolenjske in Notranjske ter v Trnovskem gozdu, kjer so z ogljem oskrbovali zlasti rudnik živega srebra v Idriji. Z ogljem so trgovali v Trstu, Ljubljani in na Reki, odkupovali so ga različni trgovci in ga prodajali tudi v Furlaniji. Oglarstvo je kulturni pojav in je bilo nekoč pomemba dopolnilna gospodarska dejavnost, danes pa seveda nima več takega obsega kot nekoč. Je pa zanimiva popestritev turistične ponudbe, ko obiskovalci lahko spremljajo celoten postopek – od priprave lesa, kope do kuhanja oglja. O oglarstvu bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Viri pričajo, da se je leta 1919 v Beltincih zbralo dvajset tisoč ljudi v podporo združitvi Prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. In se je slednje tudi zgodilo. Kaj se šele zgodi, če se v Prekmurju zbere štirideset tisoč ljudi. Marko Radmilovič v oddaji "Sledi časa," prinaša zgodbo o tej veliki manifestaciji, ki jo je raziskoval ravno na dan, ko se je v Beltincih mudil cvet slovenske politike.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Na pred kakšnim mesecem odkriti pološči Stanku Pirnatu v Mokronogu piše, da je bil notar in skladatelj, poglabljanje v njegovo kratko življenjsko pot, živel je le 40 let, pa kaže, da bi lahko vso njegovo življenjsko filozofijo in delovanje objeli v eni sami besedi rodoljub. Vse, kar je bil in počel, je namreč služilo predvsem rodoljubju. V obdobju, v katerem je živel in deloval, je ta beseda pomenila veliko več kot danes. Stanko Pirnat je študiral pravo na Dunaju in tam med drugim vodil tudi študentski pevski zbor, ki je prepeval le slovenske pesmi. Kot notarski pripravnik je delal v Ormožu, na Ptuju, v Ljubljani, Kranju in Brežicah, kot notar pa v Stični in Mokronogu. Kot državni uradnik se je zavzemal za aktivno uporabo slovenskega jezika. V vseh teh krajih pa je deloval v ali ustanavljal slovenska društva, ki jih je tudi finančno podpiral. Glasbeno se je udejstvoval že kot gimnazijec, pel je namreč na koru ljubljanske stolnice, saj je imel čudovit bariton. Tam ga je opazil in poučeval komponist Anton Foerster, pozneje tudi Matej Hubad, ki ga je navdušil za skladanje. Njegov glasbeni opus ni velik, na kar je vplivala bolezen, po vsej verjetnosti je imel trebušnega raka, res pa je, da so glasbeni strokovnjaki, na primer iz ljubljanske Glasben matice, od njega pričakovali pomemben prispevek. Res je tudi, da njegovo glasbeno delo še ni v celoti raziskano. Stanka Pirnata v pozabo ni pahnilo ideološko ali kakšno drugačno zanikanje ali mogoče le oporekanje vrednosti njegovega dela. Krivo je naključje, ki je iz povsem nepolitičnih razlogov vplivalo na odstranitev groba, v katerem je bil pokopan.
Nad Čopovo ulico v Ljubljani se dviguje mogočna bela zgradba Mestne hranilnice ljubljanske – prve slovenske bančne ustanove. Nastala je na višku slovenskega narodnega prebujanja in je na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje odigrala ključno vlogo pri poslovnem osamosvajanju in finančnem opismenjevanju Slovencev.
Vsaj na našem programu bomo spomin na vznemirjanje izpred petdesetih let, ko je posadka Apolla 11 poletela proti Luni, podaljšali še za teden. V oddaji Sledi časa nam Marko Radmilovič prinaša malo znano, ali vsaj že skoraj pozabljeno zgodbo o vlogi tedanje Jugoslavije pri tem veličastnem uspehu. Če izdamo – niti ni bila tako neznatna, kot bi dandanašnji pričakovali.
V množici zgodb, ki si jih pripovedujemo vsak dan, se najdejo tudi takšne, v katerih nekomu s premetenostjo uspe prelisičiti sistem in se ob tem še okoristiti. Če jih poslušamo pozorneje, nam veliko povedo tudi o nas samih in o naših skritih fantazijah, da bi podrli ustaljeni družbeni red inse uprli korporacijam, oblastem in drugim družbenim avtoritetam. Te zgodbe, ki spremljajo človeštvo že od pradavnine, pripoveduje oddaja Sledi časa.
Zbirateljstvo ima tudi na Slovenskem dolgo in bogato zgodovino in je nastalo enako kot drugod po svetu ter ima podobno usodo. Pred leti so pri nas delali popis zasebnih zbirk in ugotovili, da jih je veliko, če ne največ v Posočju in na Koroškem. Verjetno je največ tako imenovanih kmečkih muzejev. Ni pa nujno. Zato smo se odpravili na teren, da bi ugotovili, kakšne so razmere vsaj v delu Slovenije, seveda tudi na Koroškem in v Posočju. Jurij Popov je skušal ugotoviti, kakšno je življenje tamkajšnjih zasebnih zbirk in v kakšnem razmerju so do javnih.
Aprila letos je minilo 145 let od ustanovitve Dunajskega kasaškega kluba, ki velja za najstarejši tovrstni klub v Evropi. Pet mesecev in dva dni pozneje so v Ljutomeru – med križema na Lokavskem polju in Globetkinem mostu – priredili prve konjske dirke. Bile so uspešno izvedene in dobro obiskane, zato so Prleki konec avgusta 1874 poslali dopis Štajerski kmetijski družbi v Gradcu. V njem je Avgust pl. Schenkel, predsednik ljutomerske podružnice te družbe, pojasnil, da je bil na zborovanju tamkajšnjih rejcev konj sprejet sklep, da bodo za izboljšanje kakovosti konjereje in prepoznavnosti ljutomerskega konjskega trga vsako leto pripravili tekmo z enovpregami. Društvo za dirkanje s kobilami v kasu, predhodnik današnjega Kasaškega kluba Ljutomer, je bilo registrirano maja 1875 – dobro leto za Dunajskim. Letos bo tako minilo 145 let od prvih konjeniških prireditev v Ljutomeru, zato bomo v Sledeh časa obiskali muzej Ljutomerski kasač in se ustavili ob najpomembnejših postajah tega športa v obdobju zadnjega nekaj manj kot poldrugega stoletja.
Minilo je 120 let od rojstva Ivana Rudolfa, manj znanega primorskega rojaka, ki se je rodil in živel v obdobju, polnem usodnih izzivov. Ko se ga spominjamo danes, govorimo o zavednem Slovencu, o borcu za severno in zahodno mejo, o obveščevalcu zahodnih protifašističnih sil, oblikovalcu prekomorskih vojaških enot, liberalcu in demokratu. Oddajo sledi časa o njegovem delu in življenju je pripravil Jurij Popov.
V mesecu, ko praznujemo prvo obletnico svetovnega dneva čebel, Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa pripravlja miniserijo o teh neverjetnih žuželkah. V eni prejšnjih oddaj nam je predstavil ključna imena slovenskega čebelarstva, v tokratni pa nas pelje po sledeh obrti, ki je bila neposredno vezana na čebelarstvo. Pred nekaj meseci so namreč v Slovenskem etnografskem muzeju postavili celotno Svečarsko in lectarsko delavnico, ki jo je družina Krbavčič dolga desetletja vodila na Trubarjevi cesti v Ljubljani. O postavitvi, pa tudi preteklem in zdajšnjem trenutku svečarstva in medarstva v oddaji Sledi časa.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Dr. Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu na Dolenjskem. Že kot sedemnajstletni mladenič je zelo rad prebiral misijonska pisma Frederika Ireneja Barage, odločitev, da bo tudi sam postal misijonar, pa je v njem dozorela leta 1837, ko je kot gimnazijec v Novem mestu poslušal Baragovo pridigo. Po študiju na liceju v Ljubljani se je leta 1839 vpisal na ljubljansko bogoslovje in potem šolanje nadaljeval v Rimu, kjer je bil leta 1845 posvečen v duhovnika. Čez dve leti je prvič stopil na afriška tla in leta 1848 postal apostolski vikar v Kartumu, kjer je bila ustanovljena prva od treh Knobleharjevih misijonskih postaj v Sudanu. V porečju Nila je nato deloval celo desetletje ter poleg pastoralnega dela z domačini in prizadevanj za odpravo suženjstva veliko svojega časa namenjal tudi raziskovanju in opisovanju etnografskih značilnosti »dežele ob robu ekvatorja«. Izdal je tudi knjigo »Potovanje po beli reki« in zbiral etnološke predmete med ljudstvi v južnem Sudanu, domačini pa so ga poimenovali Abuna Soliman, kar v prevodu pomeni »naš oče Salomon«.
Dostop do zdravstvene oskrbe je za tiste, ki živijo v odmaknjenih krajih, še vedno zelo otežen. Še posebno če govorimo o ranljivih skupinah prebivalstva. Zato so si ljudje že od nekdaj pomagali sami ali pa so se zatekali k domačim zdravilkam in zdravilcem. Ti so jim skušali olajšati težave z zdravilnimi zelišči in med drugim tudi z magičnimi pripomočki, kot so recimo zagovori in uroki. Zato ni čudno, da je bilo zdravilk in zdravilcev na podeželju precej, predvsem zato, ker ljudje niso imeli dostopa do uradnih zdravnikov. Če pa so do zdravnika le nekako prišli, je bil vsak obisk pri njem zelo drag, tega pa si revni prebivalci niso mogli privoščiti. Tudi obiski zdravnikov na domu so bili bolj ali manj redki, odvisno od socialnega, premoženjskega statusa bolnika. Pa vendar lahko v zadnjih 100 letih naletimo na vrsto zdravnikov, ki so svoje delo opravljali predvsem na terenu. Danes so terenske zdravnike zamenjali družinski, ki delajo v zdravstvenih ustanovah in se med dežurstvi odpravijo tudi na teren. Tam pa svoje delo vestno opravljajo tudi patronažne sestre in bratje. In po sledeh zdravstva na terenu bomo šli v današnji oddaji Sledi časa; njen avtor je Milan Trobič.
Ob vseh kataklizmičnih prerokbah zadnjih časov je najbolj zanimiva tista, ki govori o koncu sveta zaradi izumrtja čebel. Da bi mogočni človeški rod izumrl, ker bi prej k izumrtju prisilil čebele, se zdi skoraj neverjetno, a če že ne gre verjeti čebelarjem, gre mogoče verjeti soodvisnosti kot glavnemu principu narave. V tednu, ko čebele po najuspešnejši akciji slovenske diplomacije v njeni zgodovini doživljajo svoj globalni trenutek, se v oddaji Sledi časa podajamo v preteklost. Pa ne v preteklost čebel – te so na planetu dlje kot človek – temveč v zgodovino čebelarstva. Slovenskega čebelarstva. Nekaj ikon je splošno znanih povprečno informiranemu Slovencu, kdo pa so še ljudje, ki so zgradili slovenske panje?
Pred slabimi tridesetimi leti je potekala zadnja seja Zveznega zbora Skupščine Jugoslavije, ki je imela hkrati še zbor republik in pokrajin. Leta 1991 se je vrenje v nekdanji državi približevalo vrelišču zato nesoglasij ter sovražnosti, ki so pripeljale do krvavega razpada nekdaj skupne države, ni bilo več mogoče zaustaviti. Osmega maja letos so se v Ljubljani srečali nekateri slovenski delegati, ki so sestavljali delegacijo v zveznem zboru, v katerem je bilo po 30 predstavnikov iz vsake republike in po 20 iz obeh avtonomnih pokrajin. Čeprav so spomini v skoraj treh desetletjih že nekoliko zbledeli, so v večurnem klepetu razmišljali o viharnih časih in tudi o prizadevanjih slovenske delegacije, da bi se jugoslovanska kriza rešila drugače. Nekatera pričevanja bodo osvežila spomin v današnji oddaji Sledi časa. Pripravil jo je Marjan Rogelj. .
Od leta 1845 do leta 1940 je nastalo 14 različic severne meje, ki naj bi ločevala slovenski svet od nemškega. Pozneje je nastala še ena. To je meja, ki je nastajala v dolgem zgodovinskem ciklusu vse od devetega stoletja naprej. V tem obdobju se je ozemlje na katerem živimo Slovenci, skrčilo za več kot tri četrtine. Eno ključnih let za oblikovanje naše severne meje je bilo leto 1919, leto po koncu prve svetovne vojne. V Evropi so nastajale nove države in celina je bila polna mejnih sporov. Za našo severno mejo so bili ključni general Maister, ki je zasedel Maribor, nadporočnik Malgaj je odigral odločilno vlogo v Slovenj Gradcu, ki je 8. maja 1919 padel v roke Avstrijcev, že naslednji dan pa bil osvobojen, zaradi sodelovanja pri zmanjševanju vpliva madžarske sovjetske republike, pa je država SHS dobila Prekmurje. Oddajo je pripravil Jurij Popov.
Jedro vsakršnega leposlovja je fikcija, izmišljen niz dogodkov, skupina izmišljenih likov – preprosto ubesedena avtorjeva domišljija. Leposlovna besedila sicer lahko pripovedujejo o resničnih osebah ali preverjenih zgodovinskih dogodkih; to še posebno velja za tista, ki so nastajala v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja, v obdobju literarne smeri realizma (in pozneje naturalizma). To je zahtevalo verodostojno pisanje o vsem, kar so književniki opazili okoli sebe. S tem, ko je prikazovanje realnega sveta postalo norma književnih ustvarjalcev, pa je leposlovje tistega obdobja postalo uporaben (sekundarni) vir za historične znanosti. Tokratne Sledi časa se bodo sprehodile po književnih odlomkih, iz katerih lahko izluščimo zanimive podatke o ohlapno definiranem in – predvsem zaradi poznejše propagande – slabo razumljenem svetu slovenskega meščanstva in izobraženstva. Obdobje realizma v književnosti je namreč tudi čas, ko je bil meščanski sloj na Slovenskem na vrhuncu svoje politične in ekonomske moči. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič. »Borje je trg na Kranjskem /…/ Da trg ni brez župana in dekana, tega ni treba omenjati; celo finančna straža ali, kakor ji ljudstvo pravi, ,iblajtarji', so zastopani. Poleg teh uradnih dostojanstvenikov biva v trgu tudi primerno mnogo premožnih obrtnih in trgovskih rodovin, katere smemo glede izobraženja staviti kolikor toliko v eno socialno vrst z uradnimi osebami. In kadar osnuje čitalnica v trgu veselico, pošlje tudi bližnja okolica, kjer biva po raznih gradovih in gradičih nekaj gospode, dobršno število obiskovalcev.« Janko Kersnik (1852–1897): Ciklamen
Neveljaven email naslov