Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Letošnje leto imenujemo tudi Cankarjevo leto v počastitev 100. obletnice smrti našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato je razumljivo, da je ta obletnica nekako zasenčila še eno obletnico, in sicer 200. obletnico rojstva skladatelja, pesnika, časnikarja in narodnega buditelja Miroslava Vilharja. Ta je bil v svojem času in okolju pomembna kulturna in politična osebnost, med drugim je sodeloval tudi s Franom Levstikom ter odločilno vplival na prebujanje narodne zavesti na slovenskem ozemlju. Skupaj s somišljeniki je organiziral vseslovenski ljudski Pivški tabor na Kalcu leta 1869. Pri tem je zanimivo, da je bilo njegovo rojstno ime Friderich Karel Wilicher, kar je bilo v skladu s tedanjimi navadami premožnih družin. Vilharjev oče je, Fran Serafin, je bil premožen mož, poštar v Planini, in organizator furmanskega prometa, tako imenovani "špediter". Bil je tudi lastnik gradu Kalc, ali Kalec, in obsežnih senožeti. Vilharjeva narodna zavednost se je "prebudila" šele ko je predčasno končal študij v Gradcu, in se je vrnil domov, kjer naj bi v krogu svojih prijateljev spoznal vrednost in pomen domačega jezika.
Grad Kalec, Valvazorjeva upodobitev.
foto: wikipedija
Številne njegove pesmi, na primer: Po Jezeru in Lipa, so ponarodele.
Ob njegovi obletnici so letos pripravili že več dogodkov, s katerimi skušajo Miroslava Vilharja iztrgati pozabi. Ob tem bo izšla tudi knjiga izpod peresa Brigite Tornič Milharčič, profesorice glasbe, v kateri bodo predstavljeni popravljeni in novi podatki o njegovem delu in življenju.
Zanimanje za Miroslava Vilharja pa ni povezano samo z uradnimi proslavami, že prej sta se za zgodovino družine Vilhar začela zanimati Matjaž Vilhar in njegova sestra Marjeta Marinčič, rojena Vilhar, in tako je leta 2015 nastala knjiga Rodovnik rodbine Vilhar. Tej pa sta oba omenjena avtorja dodala tudi knjigo Rodovnik družine Černač, ki je povezana z rodbino Vilhar.
Na zgornji sliki: Predstavitev dveh knjig Rodovnik rodbine Vilhar in Rodovnik rodbine Černač, v Notranjskem muzeju v Postojni dne 21.11.2015. Na sliki so : Alenka Čuk, kustosinja v Notranjskem muzeju v Postojni , avtor obeh knjig Matjaž Vilhar in njegova sestra, sourednica knjig, Marjeta Marinčič. Foto : Špela Marinčič.
V oddaji Sledi časa se bomo torej odpravili na rodoslovni potep, spoznali bomo vrednost Vilharjevih del in kaj nam prinaša novega knjiga o Miroslavu Vilharju.
Zanimanje za Miroslava Vilharje je bilo v krajih, kjer je živel in delal, vedno živo. Zato ne preseneča, da so nastajali takšni in drugačni zapisi o njegovem delu in življenju. Nekateri so zaradi enakega priimka iskali tudi povezave z njim, in eden takih, ki se je tega lotil zelo sistematično, je Matjaž Vilhar.
Na zgornji sliki: Na sliki je avtor rodovnika rodbine Vilhar, Matjaž Vilhar, pred hišo, kjer so živele družina Aleksandra Jurija Vilharja, družina Ščitomirja Vilharja, njegovega sina in njuni potomci. Aleksander Jurij je bil Miroslavov brat. Sliko je posnela Marjeta Marinčič, dne 15.10.2013, ko sta raziskovala sorodnike Miroslava Vilharja. Arhiv slike : Matjaž Vilhar.
Ko je Matjaž brskal po domačem arhivu ter našel številne fotografije, na katerih so bili njegovi predniki in drugi ljudje, ki jih ni poznal, je dobil zamisel, da bi podrobneje raziskal družinsko deblo. Njegov oče je sicer na marsikatero fotografijo napisal datum in tudi kraj nastanka, vendar zraven pogosto ni zapisal imen in priimkov oseb na sliki.
Na zgornji sliki: Družina Jožefe Vilhar, hčerke Miroslava Vilharja, poročene Premrou.
Na zgornji sliki: Matjaž Vilhar ob slikah starega očeta Jožefa in stare mame Marije rojene Černač, na predstavitvi v Notranjskem muzeju v Postojni.
Brigita Tornič Milharčič, profesorica glasbe, se je lotila zelo zahtevne naloge, napisati knjigo z naslovom Pripoved o življenju in delu Miroslava Vilharja. V raziskavi je preverila že znane in odkrila nove podatke o življenju in delu tega pomembnega Slovenca. Pokazalo se je, da so mnogi podatki napačni, in da so avtorji, ki so opisovali Vilharja, te napačne podatke nekritično uvrščali v svoje zapise.
Skladatelj, pesnik, časnikar in narodni buditelj Miroslav Vilhar je bil zelo priljubljen med ljudstvom in še po njegovi smrti so se ga spominjali kot prijaznega graščaka, ki je rad skladal pesmi in ki je razumel preprostega človeka. Zato ne preseneča, da se je njegovo ime ohranilo tudi zaradi njegovih pesmi, ki so ponarodele. Pavlina Škrlj Zrimšek, diplomirana slavistka, doma iz Knežaka, se je v svoji diplomski nalogi leta 2013 tako lotila odkrivanja tega širši Sloveniji mogoče malo manj znanega rojaka Miroslava Vilharja.
Profesorica Brigita Tornič Milharčiči je po vseh njej dostopnih virih in arhivih preverila podtake iz življenja in dela Miroslava Vilharja. Kar nekaj teh podatkov, ki so sicer objavljeni že desetletja je bilo napačnih. Zato bo potrebnega kar nekaj napora, da te napake odpravijo.
Miroslav Vilhar je bil rojen v Planini pri Rakeku 7. 9. 1818 v hiši št. 67 Francu Serafinu in Ivani Obreza, v krstni knjigi župnije zapisan kot Friedrich Karl Wilicher.
Šolanje:
– nemška glavna šola v Postojni,
– nižja gimnazija v Št. Pavlu na Koroškem,
– gimnazija – licej (5. in 6. r.) in filozofski študij v Ljubljani,
– pravna fakulteta v Gradcu in na Dunaju (ni verodostojnih zapisov),
– tri leta obiskoval vseučilišče na Dunaju in v Gradcu (navedba Frana Rakuše).
1843–1861
Leta 1843 se Vilhar poroči z Jožefo Dejak iz Senožeč. Naseli se na gradu Kalec.
V družini se rodi devet otrok – pet deklic in štirje dečki.
1848
Ustanovi narodno stražo v Senožečah. Med letoma 1849 in 1871 je župan v Knežaku.
1858–1861
Vilharjeve otroke poučuje Fran Levstik. Pred njim jih je poučeval Henrik Zagorjan.
1861–1864
Vilhar postane deželni poslanec. Vilharjeva družina se preseli v Ljubljano.
1862
Izvoljen je za čitalniškega odbornika v odsek za bésede v ljubljanski čitalnici.
1863
Izdajati začne politični list Naprej. Urednik je Fran Levstik.
1864
Zaradi članka Misli o sedanjih mednarodnih mejah (avtor M.P.) Vilhar prestaja šesttedensko zaporno kazen na Žabjaku. Zaradi obsodbe izgubi poslanski mandat.
1864–1871
Vilhar se z družino vrne na grad Kalec. Je pobudnik ustanavljanja čitalnic na Pivškem. Otroke poučuje Jakob Alešovec.
1869
Je eden od pobudnikov in organizatorjev 1. tabora na Kranjskem in Notranjskem, ki je potekal na Kalcu.
1871
Miroslav Vilhar umre. Pokopan je v Knežaku.
Graška leta: 1842–1843
– Glasbeni opus klavirskih skladb,
– pesmi Soldatenlied in Die Königin,
– tragedija v treh dejanjih Anna von Gösting (nedokončana).
1845–1871
Objave v časopisih: Novice, Slovenska bčela, Slovenski glasnik, Naprej.
1845
Predčutki, njegova prva slovenska pesem.
1849
V Novicah objavi pesmi Vodila pridnim kmetovalcem in Vodniku.
1848–1849
Godba ljubljanske narodne straže izvaja skladbi Živio-Polka in Polka-Slovenka.
1850
– Spevoigra Jamska Ivanka,
– zbirki klavirskih skladb Milice, okrogle in Zvezdice slovenske okroglice,
– pesmi Vesoljnimu svetu! in Slave dom,
– Slovenski koledar za leto 1851 (koledarski del, dvajset pesmi in šest basni).
1851
V Novicah objavi pesmi Sveta gora, Moj vertič in Kitica.
1852
– Zbirka samospevov – Pesmi Miroslava Vilharja: I. in II. Šestka – graška izdaja,
– zbirka klavirskih valčkov Savelieder.
1858
Pred Bogom – edina nabožna pesem.
1860
Pesniška zbirka Pesmi – ponarodela je pesem Lipa (uglasbil jo je D. Jenko).
1861
Zbirka samospevov III. Šestka – ponarodele pesmi: Na jezeru, Na goro in Planinarica.
1862
– Zbirka samospevov IV. in V. Šestka – pesem Ne udajmo se je bila poleg pesmi Na jezeru največkrat izvajana pesem.
– Sloga. Slovenski koledar za navadno leto 1863 (koledarski del, dvajset pesmi, štiri kratkočasnice in šaloigra Slep ni lep).
1863
Klavirski skladbi Naprej. Polka française in Slovenski mladini! Polka mazurka op. 21.
1864–1868
Posveti se pisanju iger, epigramov, dramskih spisov.
1864
Koračnica Sokolova potnica
1865
Zbirka zbadljivih verzov Žabjanke
1865–1866
Vilharjeve igre, I–VI, poslovenjene: Filozof, Servus Petelinček, Igra Piké, izvirne: Detelja, Župan, Poštena deklica.
1866
Vilharjevo zadnje samostojno tiskano delo je Koledarček za navadno leto 1867 (pratika in 34 pesmi).
Ob zgornji fotografiji: Miroslav Vilhar ni pokopan v tej grobnici, ampak je njegov grob od nje odmaknjen, vmes je pokopališka pot. Že kmalu naj bi tudi na tem mestu postavili obeležje.
Miroslav Vilhar seveda v krajih od Planine, Postojne do Pivke in Knežaka, še zdaleč ni "pozabljen" ali v senci "pomembnejših literarnih in drugih ime". Mogoče je malce spregledan v širši javnosti. Posebej razveseljivo pa je, da bo izšla nova knjiga o njegovem življenju in delu, in da bodo kmalu točno označili njegovo zadnje počivališče.
Dodatek
899 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Letošnje leto imenujemo tudi Cankarjevo leto v počastitev 100. obletnice smrti našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato je razumljivo, da je ta obletnica nekako zasenčila še eno obletnico, in sicer 200. obletnico rojstva skladatelja, pesnika, časnikarja in narodnega buditelja Miroslava Vilharja. Ta je bil v svojem času in okolju pomembna kulturna in politična osebnost, med drugim je sodeloval tudi s Franom Levstikom ter odločilno vplival na prebujanje narodne zavesti na slovenskem ozemlju. Skupaj s somišljeniki je organiziral vseslovenski ljudski Pivški tabor na Kalcu leta 1869. Pri tem je zanimivo, da je bilo njegovo rojstno ime Friderich Karel Wilicher, kar je bilo v skladu s tedanjimi navadami premožnih družin. Vilharjev oče je, Fran Serafin, je bil premožen mož, poštar v Planini, in organizator furmanskega prometa, tako imenovani "špediter". Bil je tudi lastnik gradu Kalc, ali Kalec, in obsežnih senožeti. Vilharjeva narodna zavednost se je "prebudila" šele ko je predčasno končal študij v Gradcu, in se je vrnil domov, kjer naj bi v krogu svojih prijateljev spoznal vrednost in pomen domačega jezika.
Grad Kalec, Valvazorjeva upodobitev.
foto: wikipedija
Številne njegove pesmi, na primer: Po Jezeru in Lipa, so ponarodele.
Ob njegovi obletnici so letos pripravili že več dogodkov, s katerimi skušajo Miroslava Vilharja iztrgati pozabi. Ob tem bo izšla tudi knjiga izpod peresa Brigite Tornič Milharčič, profesorice glasbe, v kateri bodo predstavljeni popravljeni in novi podatki o njegovem delu in življenju.
Zanimanje za Miroslava Vilharja pa ni povezano samo z uradnimi proslavami, že prej sta se za zgodovino družine Vilhar začela zanimati Matjaž Vilhar in njegova sestra Marjeta Marinčič, rojena Vilhar, in tako je leta 2015 nastala knjiga Rodovnik rodbine Vilhar. Tej pa sta oba omenjena avtorja dodala tudi knjigo Rodovnik družine Černač, ki je povezana z rodbino Vilhar.
Na zgornji sliki: Predstavitev dveh knjig Rodovnik rodbine Vilhar in Rodovnik rodbine Černač, v Notranjskem muzeju v Postojni dne 21.11.2015. Na sliki so : Alenka Čuk, kustosinja v Notranjskem muzeju v Postojni , avtor obeh knjig Matjaž Vilhar in njegova sestra, sourednica knjig, Marjeta Marinčič. Foto : Špela Marinčič.
V oddaji Sledi časa se bomo torej odpravili na rodoslovni potep, spoznali bomo vrednost Vilharjevih del in kaj nam prinaša novega knjiga o Miroslavu Vilharju.
Zanimanje za Miroslava Vilharje je bilo v krajih, kjer je živel in delal, vedno živo. Zato ne preseneča, da so nastajali takšni in drugačni zapisi o njegovem delu in življenju. Nekateri so zaradi enakega priimka iskali tudi povezave z njim, in eden takih, ki se je tega lotil zelo sistematično, je Matjaž Vilhar.
Na zgornji sliki: Na sliki je avtor rodovnika rodbine Vilhar, Matjaž Vilhar, pred hišo, kjer so živele družina Aleksandra Jurija Vilharja, družina Ščitomirja Vilharja, njegovega sina in njuni potomci. Aleksander Jurij je bil Miroslavov brat. Sliko je posnela Marjeta Marinčič, dne 15.10.2013, ko sta raziskovala sorodnike Miroslava Vilharja. Arhiv slike : Matjaž Vilhar.
Ko je Matjaž brskal po domačem arhivu ter našel številne fotografije, na katerih so bili njegovi predniki in drugi ljudje, ki jih ni poznal, je dobil zamisel, da bi podrobneje raziskal družinsko deblo. Njegov oče je sicer na marsikatero fotografijo napisal datum in tudi kraj nastanka, vendar zraven pogosto ni zapisal imen in priimkov oseb na sliki.
Na zgornji sliki: Družina Jožefe Vilhar, hčerke Miroslava Vilharja, poročene Premrou.
Na zgornji sliki: Matjaž Vilhar ob slikah starega očeta Jožefa in stare mame Marije rojene Černač, na predstavitvi v Notranjskem muzeju v Postojni.
Brigita Tornič Milharčič, profesorica glasbe, se je lotila zelo zahtevne naloge, napisati knjigo z naslovom Pripoved o življenju in delu Miroslava Vilharja. V raziskavi je preverila že znane in odkrila nove podatke o življenju in delu tega pomembnega Slovenca. Pokazalo se je, da so mnogi podatki napačni, in da so avtorji, ki so opisovali Vilharja, te napačne podatke nekritično uvrščali v svoje zapise.
Skladatelj, pesnik, časnikar in narodni buditelj Miroslav Vilhar je bil zelo priljubljen med ljudstvom in še po njegovi smrti so se ga spominjali kot prijaznega graščaka, ki je rad skladal pesmi in ki je razumel preprostega človeka. Zato ne preseneča, da se je njegovo ime ohranilo tudi zaradi njegovih pesmi, ki so ponarodele. Pavlina Škrlj Zrimšek, diplomirana slavistka, doma iz Knežaka, se je v svoji diplomski nalogi leta 2013 tako lotila odkrivanja tega širši Sloveniji mogoče malo manj znanega rojaka Miroslava Vilharja.
Profesorica Brigita Tornič Milharčiči je po vseh njej dostopnih virih in arhivih preverila podtake iz življenja in dela Miroslava Vilharja. Kar nekaj teh podatkov, ki so sicer objavljeni že desetletja je bilo napačnih. Zato bo potrebnega kar nekaj napora, da te napake odpravijo.
Miroslav Vilhar je bil rojen v Planini pri Rakeku 7. 9. 1818 v hiši št. 67 Francu Serafinu in Ivani Obreza, v krstni knjigi župnije zapisan kot Friedrich Karl Wilicher.
Šolanje:
– nemška glavna šola v Postojni,
– nižja gimnazija v Št. Pavlu na Koroškem,
– gimnazija – licej (5. in 6. r.) in filozofski študij v Ljubljani,
– pravna fakulteta v Gradcu in na Dunaju (ni verodostojnih zapisov),
– tri leta obiskoval vseučilišče na Dunaju in v Gradcu (navedba Frana Rakuše).
1843–1861
Leta 1843 se Vilhar poroči z Jožefo Dejak iz Senožeč. Naseli se na gradu Kalec.
V družini se rodi devet otrok – pet deklic in štirje dečki.
1848
Ustanovi narodno stražo v Senožečah. Med letoma 1849 in 1871 je župan v Knežaku.
1858–1861
Vilharjeve otroke poučuje Fran Levstik. Pred njim jih je poučeval Henrik Zagorjan.
1861–1864
Vilhar postane deželni poslanec. Vilharjeva družina se preseli v Ljubljano.
1862
Izvoljen je za čitalniškega odbornika v odsek za bésede v ljubljanski čitalnici.
1863
Izdajati začne politični list Naprej. Urednik je Fran Levstik.
1864
Zaradi članka Misli o sedanjih mednarodnih mejah (avtor M.P.) Vilhar prestaja šesttedensko zaporno kazen na Žabjaku. Zaradi obsodbe izgubi poslanski mandat.
1864–1871
Vilhar se z družino vrne na grad Kalec. Je pobudnik ustanavljanja čitalnic na Pivškem. Otroke poučuje Jakob Alešovec.
1869
Je eden od pobudnikov in organizatorjev 1. tabora na Kranjskem in Notranjskem, ki je potekal na Kalcu.
1871
Miroslav Vilhar umre. Pokopan je v Knežaku.
Graška leta: 1842–1843
– Glasbeni opus klavirskih skladb,
– pesmi Soldatenlied in Die Königin,
– tragedija v treh dejanjih Anna von Gösting (nedokončana).
1845–1871
Objave v časopisih: Novice, Slovenska bčela, Slovenski glasnik, Naprej.
1845
Predčutki, njegova prva slovenska pesem.
1849
V Novicah objavi pesmi Vodila pridnim kmetovalcem in Vodniku.
1848–1849
Godba ljubljanske narodne straže izvaja skladbi Živio-Polka in Polka-Slovenka.
1850
– Spevoigra Jamska Ivanka,
– zbirki klavirskih skladb Milice, okrogle in Zvezdice slovenske okroglice,
– pesmi Vesoljnimu svetu! in Slave dom,
– Slovenski koledar za leto 1851 (koledarski del, dvajset pesmi in šest basni).
1851
V Novicah objavi pesmi Sveta gora, Moj vertič in Kitica.
1852
– Zbirka samospevov – Pesmi Miroslava Vilharja: I. in II. Šestka – graška izdaja,
– zbirka klavirskih valčkov Savelieder.
1858
Pred Bogom – edina nabožna pesem.
1860
Pesniška zbirka Pesmi – ponarodela je pesem Lipa (uglasbil jo je D. Jenko).
1861
Zbirka samospevov III. Šestka – ponarodele pesmi: Na jezeru, Na goro in Planinarica.
1862
– Zbirka samospevov IV. in V. Šestka – pesem Ne udajmo se je bila poleg pesmi Na jezeru največkrat izvajana pesem.
– Sloga. Slovenski koledar za navadno leto 1863 (koledarski del, dvajset pesmi, štiri kratkočasnice in šaloigra Slep ni lep).
1863
Klavirski skladbi Naprej. Polka française in Slovenski mladini! Polka mazurka op. 21.
1864–1868
Posveti se pisanju iger, epigramov, dramskih spisov.
1864
Koračnica Sokolova potnica
1865
Zbirka zbadljivih verzov Žabjanke
1865–1866
Vilharjeve igre, I–VI, poslovenjene: Filozof, Servus Petelinček, Igra Piké, izvirne: Detelja, Župan, Poštena deklica.
1866
Vilharjevo zadnje samostojno tiskano delo je Koledarček za navadno leto 1867 (pratika in 34 pesmi).
Ob zgornji fotografiji: Miroslav Vilhar ni pokopan v tej grobnici, ampak je njegov grob od nje odmaknjen, vmes je pokopališka pot. Že kmalu naj bi tudi na tem mestu postavili obeležje.
Miroslav Vilhar seveda v krajih od Planine, Postojne do Pivke in Knežaka, še zdaleč ni "pozabljen" ali v senci "pomembnejših literarnih in drugih ime". Mogoče je malce spregledan v širši javnosti. Posebej razveseljivo pa je, da bo izšla nova knjiga o njegovem življenju in delu, in da bodo kmalu točno označili njegovo zadnje počivališče.
Dodatek
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bajeslovni zakladi jeruzalemskega templja, odkritje svetega grala in uničenje vojaškega viteškega reda templjarjev so teme, ki že vse od renesanse vzbujajo zanimanje svetovne javnosti. Teorije zarote so se razbohotile in razplamtele in očitno se bo to nadaljevalo. V hiperinflaciji najrazličnejših zgodb, namigov, posploševanja in prirejanja dejstev zgodovinarji še vedno odkrivajo nove podatke in počasi dopolnjujejo mozaik zgodbe o križarjih, križarskih vojnah in usodi vojaških viteških redov, predvsem templjarskega. Ti so v obdobju največjega razcveta imeli pomembno vlogo ne le v tako imenovani sveti deželi, ampak tudi v tedanji Evropi. Žal konkretnih, dokumentiranih listin s podatki o tem, ali so bili navzoči tudi na Slovenskem, ni. Je pa toliko bolj živo ljudsko izročilo o templjarjih na Krasu, v okolici Lokve, Komna, Rodika, v Vipavski dolini in na Repentabru na italijanski strani. Te zgodbe in zgodovinske podatke o templjarjih bomo spoznali v oddaji Sledi čas.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Med Slovenci v Ziljski dolini so pomemben del (ohranjanja) identitete verski prazniki, prepleteni s starimi ljudskimi šegami. Med njimi je za zunanjega obiskovalca najbolj atraktivno t. i. štéhvanje. Gre za konjeniško igro moči in spretnosti, katere korenine segajo daleč v preteklost. Ta šega manjšino na skrajnem severozahodnem delu slovenskega etničnega ozemlja spremlja že stoletja, po spletu nenavadnih naključij pa se je po drugi svetovni vojni usidrala tudi v vaseh ljubljanskega Posavja.
Prvi turški vpad se je zgodil pri Metliki leta 1408. Turke so sicer imenovali krvoločni psi, roparski ptiči, pa požigalci in divje svinje v vinogradu krščanstva.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pred nekaj leti je skupina opernih zanesenjakov pričela iz pozabe obujati operno pevko Valerijo Heybal. Rojeno Kamničanko je osebno in z njim testno povezano umetniško življenje premetavalo iz operne hiše v operno hišo, iz mesta v mestu, dokler ni pod večer življenja pristala v Ljubljani. Njena zgodba pa ni le zgodba o umetniku, ki se sooča s poklicnimi izzivi, z branjenem svoje umetniške integritete, temveč tudi zgodba o nemirnem času, skozi katerega je morala tudi glasba, kot najbolj posvečena med vsemi umetnostmi v nemirnem dvajsetem stoletju. Več o usodi, vsaj med ljubitelji opere znameniti Slovenke, lahko slišite v tokratni oddaji.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Sledi časa nas tokrat peljejo daleč v preteklost; v čas, ko je svet razlagala in življenje usmerjala mitologija. Ko so se takratni ljudje odločali za gradnjo novega objekta – predvsem večjega, kot sta most ali svetišče – se je bilo o tem treba posvetovati tudi z nadnaravnimi bitji, ki so naseljevala prostor, predviden za gradnjo. Da so ta bitja gradnjo dovolila in postavljenega niso rušila, so v zameno zahtevala žrtev, vzidano v temelje ali zidove novogradnje. Danes, ko se marsikdaj gradi vsepovprek, nas na to, da stavbe za trdnost in varnost nujno potrebujejo daritev, spominjajo le še dobro skriti drobci pripovedi, pesmi, šeg in navad.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V zakladnicah nemške, avstrijske in slovenske literarne zapuščine je njenih 26 objavljenih in 32 pomembnejših, še ne objavljenih, žanrsko različnih proznih del.
Letos praznujemo 240. obletnico prvega dokumentiranega pristopa na vrh Triglava. Od tistih dob očaka nismo pustili več pri miru. Ob dejstvu, da velja vzpon za neformalno potrditev narodnosti, je bilo kar nekaj vzponov na meji čudaštva, tudi bizarnosti. A vzpon iz oktobra 1961 je po svoji nenavadnosti in enkratnosti v samem vrhu. Več o podvigu planinskega bataljona takrat jugoslovanske vojske v Sledeh časa z naslovom: »Iz vseh topov!«
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
izu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…
Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal, "da reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje." Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili za tiste čase moderno skladišče. To rečno pristanišče, njegov nastanek, razvoj in zaton bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov