Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Letošnje leto imenujemo tudi Cankarjevo leto v počastitev 100. obletnice smrti našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato je razumljivo, da je ta obletnica nekako zasenčila še eno obletnico, in sicer 200. obletnico rojstva skladatelja, pesnika, časnikarja in narodnega buditelja Miroslava Vilharja. Ta je bil v svojem času in okolju pomembna kulturna in politična osebnost, med drugim je sodeloval tudi s Franom Levstikom ter odločilno vplival na prebujanje narodne zavesti na slovenskem ozemlju. Skupaj s somišljeniki je organiziral vseslovenski ljudski Pivški tabor na Kalcu leta 1869. Pri tem je zanimivo, da je bilo njegovo rojstno ime Friderich Karel Wilicher, kar je bilo v skladu s tedanjimi navadami premožnih družin. Vilharjev oče je, Fran Serafin, je bil premožen mož, poštar v Planini, in organizator furmanskega prometa, tako imenovani "špediter". Bil je tudi lastnik gradu Kalc, ali Kalec, in obsežnih senožeti. Vilharjeva narodna zavednost se je "prebudila" šele ko je predčasno končal študij v Gradcu, in se je vrnil domov, kjer naj bi v krogu svojih prijateljev spoznal vrednost in pomen domačega jezika.
Grad Kalec, Valvazorjeva upodobitev.
foto: wikipedija
Številne njegove pesmi, na primer: Po Jezeru in Lipa, so ponarodele.
Ob njegovi obletnici so letos pripravili že več dogodkov, s katerimi skušajo Miroslava Vilharja iztrgati pozabi. Ob tem bo izšla tudi knjiga izpod peresa Brigite Tornič Milharčič, profesorice glasbe, v kateri bodo predstavljeni popravljeni in novi podatki o njegovem delu in življenju.
Zanimanje za Miroslava Vilharja pa ni povezano samo z uradnimi proslavami, že prej sta se za zgodovino družine Vilhar začela zanimati Matjaž Vilhar in njegova sestra Marjeta Marinčič, rojena Vilhar, in tako je leta 2015 nastala knjiga Rodovnik rodbine Vilhar. Tej pa sta oba omenjena avtorja dodala tudi knjigo Rodovnik družine Černač, ki je povezana z rodbino Vilhar.
Na zgornji sliki: Predstavitev dveh knjig Rodovnik rodbine Vilhar in Rodovnik rodbine Černač, v Notranjskem muzeju v Postojni dne 21.11.2015. Na sliki so : Alenka Čuk, kustosinja v Notranjskem muzeju v Postojni , avtor obeh knjig Matjaž Vilhar in njegova sestra, sourednica knjig, Marjeta Marinčič. Foto : Špela Marinčič.
V oddaji Sledi časa se bomo torej odpravili na rodoslovni potep, spoznali bomo vrednost Vilharjevih del in kaj nam prinaša novega knjiga o Miroslavu Vilharju.
Zanimanje za Miroslava Vilharje je bilo v krajih, kjer je živel in delal, vedno živo. Zato ne preseneča, da so nastajali takšni in drugačni zapisi o njegovem delu in življenju. Nekateri so zaradi enakega priimka iskali tudi povezave z njim, in eden takih, ki se je tega lotil zelo sistematično, je Matjaž Vilhar.
Na zgornji sliki: Na sliki je avtor rodovnika rodbine Vilhar, Matjaž Vilhar, pred hišo, kjer so živele družina Aleksandra Jurija Vilharja, družina Ščitomirja Vilharja, njegovega sina in njuni potomci. Aleksander Jurij je bil Miroslavov brat. Sliko je posnela Marjeta Marinčič, dne 15.10.2013, ko sta raziskovala sorodnike Miroslava Vilharja. Arhiv slike : Matjaž Vilhar.
Ko je Matjaž brskal po domačem arhivu ter našel številne fotografije, na katerih so bili njegovi predniki in drugi ljudje, ki jih ni poznal, je dobil zamisel, da bi podrobneje raziskal družinsko deblo. Njegov oče je sicer na marsikatero fotografijo napisal datum in tudi kraj nastanka, vendar zraven pogosto ni zapisal imen in priimkov oseb na sliki.
Na zgornji sliki: Družina Jožefe Vilhar, hčerke Miroslava Vilharja, poročene Premrou.
Na zgornji sliki: Matjaž Vilhar ob slikah starega očeta Jožefa in stare mame Marije rojene Černač, na predstavitvi v Notranjskem muzeju v Postojni.
Brigita Tornič Milharčič, profesorica glasbe, se je lotila zelo zahtevne naloge, napisati knjigo z naslovom Pripoved o življenju in delu Miroslava Vilharja. V raziskavi je preverila že znane in odkrila nove podatke o življenju in delu tega pomembnega Slovenca. Pokazalo se je, da so mnogi podatki napačni, in da so avtorji, ki so opisovali Vilharja, te napačne podatke nekritično uvrščali v svoje zapise.
Skladatelj, pesnik, časnikar in narodni buditelj Miroslav Vilhar je bil zelo priljubljen med ljudstvom in še po njegovi smrti so se ga spominjali kot prijaznega graščaka, ki je rad skladal pesmi in ki je razumel preprostega človeka. Zato ne preseneča, da se je njegovo ime ohranilo tudi zaradi njegovih pesmi, ki so ponarodele. Pavlina Škrlj Zrimšek, diplomirana slavistka, doma iz Knežaka, se je v svoji diplomski nalogi leta 2013 tako lotila odkrivanja tega širši Sloveniji mogoče malo manj znanega rojaka Miroslava Vilharja.
Profesorica Brigita Tornič Milharčiči je po vseh njej dostopnih virih in arhivih preverila podtake iz življenja in dela Miroslava Vilharja. Kar nekaj teh podatkov, ki so sicer objavljeni že desetletja je bilo napačnih. Zato bo potrebnega kar nekaj napora, da te napake odpravijo.
Miroslav Vilhar je bil rojen v Planini pri Rakeku 7. 9. 1818 v hiši št. 67 Francu Serafinu in Ivani Obreza, v krstni knjigi župnije zapisan kot Friedrich Karl Wilicher.
Šolanje:
– nemška glavna šola v Postojni,
– nižja gimnazija v Št. Pavlu na Koroškem,
– gimnazija – licej (5. in 6. r.) in filozofski študij v Ljubljani,
– pravna fakulteta v Gradcu in na Dunaju (ni verodostojnih zapisov),
– tri leta obiskoval vseučilišče na Dunaju in v Gradcu (navedba Frana Rakuše).
1843–1861
Leta 1843 se Vilhar poroči z Jožefo Dejak iz Senožeč. Naseli se na gradu Kalec.
V družini se rodi devet otrok – pet deklic in štirje dečki.
1848
Ustanovi narodno stražo v Senožečah. Med letoma 1849 in 1871 je župan v Knežaku.
1858–1861
Vilharjeve otroke poučuje Fran Levstik. Pred njim jih je poučeval Henrik Zagorjan.
1861–1864
Vilhar postane deželni poslanec. Vilharjeva družina se preseli v Ljubljano.
1862
Izvoljen je za čitalniškega odbornika v odsek za bésede v ljubljanski čitalnici.
1863
Izdajati začne politični list Naprej. Urednik je Fran Levstik.
1864
Zaradi članka Misli o sedanjih mednarodnih mejah (avtor M.P.) Vilhar prestaja šesttedensko zaporno kazen na Žabjaku. Zaradi obsodbe izgubi poslanski mandat.
1864–1871
Vilhar se z družino vrne na grad Kalec. Je pobudnik ustanavljanja čitalnic na Pivškem. Otroke poučuje Jakob Alešovec.
1869
Je eden od pobudnikov in organizatorjev 1. tabora na Kranjskem in Notranjskem, ki je potekal na Kalcu.
1871
Miroslav Vilhar umre. Pokopan je v Knežaku.
Graška leta: 1842–1843
– Glasbeni opus klavirskih skladb,
– pesmi Soldatenlied in Die Königin,
– tragedija v treh dejanjih Anna von Gösting (nedokončana).
1845–1871
Objave v časopisih: Novice, Slovenska bčela, Slovenski glasnik, Naprej.
1845
Predčutki, njegova prva slovenska pesem.
1849
V Novicah objavi pesmi Vodila pridnim kmetovalcem in Vodniku.
1848–1849
Godba ljubljanske narodne straže izvaja skladbi Živio-Polka in Polka-Slovenka.
1850
– Spevoigra Jamska Ivanka,
– zbirki klavirskih skladb Milice, okrogle in Zvezdice slovenske okroglice,
– pesmi Vesoljnimu svetu! in Slave dom,
– Slovenski koledar za leto 1851 (koledarski del, dvajset pesmi in šest basni).
1851
V Novicah objavi pesmi Sveta gora, Moj vertič in Kitica.
1852
– Zbirka samospevov – Pesmi Miroslava Vilharja: I. in II. Šestka – graška izdaja,
– zbirka klavirskih valčkov Savelieder.
1858
Pred Bogom – edina nabožna pesem.
1860
Pesniška zbirka Pesmi – ponarodela je pesem Lipa (uglasbil jo je D. Jenko).
1861
Zbirka samospevov III. Šestka – ponarodele pesmi: Na jezeru, Na goro in Planinarica.
1862
– Zbirka samospevov IV. in V. Šestka – pesem Ne udajmo se je bila poleg pesmi Na jezeru največkrat izvajana pesem.
– Sloga. Slovenski koledar za navadno leto 1863 (koledarski del, dvajset pesmi, štiri kratkočasnice in šaloigra Slep ni lep).
1863
Klavirski skladbi Naprej. Polka française in Slovenski mladini! Polka mazurka op. 21.
1864–1868
Posveti se pisanju iger, epigramov, dramskih spisov.
1864
Koračnica Sokolova potnica
1865
Zbirka zbadljivih verzov Žabjanke
1865–1866
Vilharjeve igre, I–VI, poslovenjene: Filozof, Servus Petelinček, Igra Piké, izvirne: Detelja, Župan, Poštena deklica.
1866
Vilharjevo zadnje samostojno tiskano delo je Koledarček za navadno leto 1867 (pratika in 34 pesmi).
Ob zgornji fotografiji: Miroslav Vilhar ni pokopan v tej grobnici, ampak je njegov grob od nje odmaknjen, vmes je pokopališka pot. Že kmalu naj bi tudi na tem mestu postavili obeležje.
Miroslav Vilhar seveda v krajih od Planine, Postojne do Pivke in Knežaka, še zdaleč ni "pozabljen" ali v senci "pomembnejših literarnih in drugih ime". Mogoče je malce spregledan v širši javnosti. Posebej razveseljivo pa je, da bo izšla nova knjiga o njegovem življenju in delu, in da bodo kmalu točno označili njegovo zadnje počivališče.
Dodatek
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Letošnje leto imenujemo tudi Cankarjevo leto v počastitev 100. obletnice smrti našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato je razumljivo, da je ta obletnica nekako zasenčila še eno obletnico, in sicer 200. obletnico rojstva skladatelja, pesnika, časnikarja in narodnega buditelja Miroslava Vilharja. Ta je bil v svojem času in okolju pomembna kulturna in politična osebnost, med drugim je sodeloval tudi s Franom Levstikom ter odločilno vplival na prebujanje narodne zavesti na slovenskem ozemlju. Skupaj s somišljeniki je organiziral vseslovenski ljudski Pivški tabor na Kalcu leta 1869. Pri tem je zanimivo, da je bilo njegovo rojstno ime Friderich Karel Wilicher, kar je bilo v skladu s tedanjimi navadami premožnih družin. Vilharjev oče je, Fran Serafin, je bil premožen mož, poštar v Planini, in organizator furmanskega prometa, tako imenovani "špediter". Bil je tudi lastnik gradu Kalc, ali Kalec, in obsežnih senožeti. Vilharjeva narodna zavednost se je "prebudila" šele ko je predčasno končal študij v Gradcu, in se je vrnil domov, kjer naj bi v krogu svojih prijateljev spoznal vrednost in pomen domačega jezika.
Grad Kalec, Valvazorjeva upodobitev.
foto: wikipedija
Številne njegove pesmi, na primer: Po Jezeru in Lipa, so ponarodele.
Ob njegovi obletnici so letos pripravili že več dogodkov, s katerimi skušajo Miroslava Vilharja iztrgati pozabi. Ob tem bo izšla tudi knjiga izpod peresa Brigite Tornič Milharčič, profesorice glasbe, v kateri bodo predstavljeni popravljeni in novi podatki o njegovem delu in življenju.
Zanimanje za Miroslava Vilharja pa ni povezano samo z uradnimi proslavami, že prej sta se za zgodovino družine Vilhar začela zanimati Matjaž Vilhar in njegova sestra Marjeta Marinčič, rojena Vilhar, in tako je leta 2015 nastala knjiga Rodovnik rodbine Vilhar. Tej pa sta oba omenjena avtorja dodala tudi knjigo Rodovnik družine Černač, ki je povezana z rodbino Vilhar.
Na zgornji sliki: Predstavitev dveh knjig Rodovnik rodbine Vilhar in Rodovnik rodbine Černač, v Notranjskem muzeju v Postojni dne 21.11.2015. Na sliki so : Alenka Čuk, kustosinja v Notranjskem muzeju v Postojni , avtor obeh knjig Matjaž Vilhar in njegova sestra, sourednica knjig, Marjeta Marinčič. Foto : Špela Marinčič.
V oddaji Sledi časa se bomo torej odpravili na rodoslovni potep, spoznali bomo vrednost Vilharjevih del in kaj nam prinaša novega knjiga o Miroslavu Vilharju.
Zanimanje za Miroslava Vilharje je bilo v krajih, kjer je živel in delal, vedno živo. Zato ne preseneča, da so nastajali takšni in drugačni zapisi o njegovem delu in življenju. Nekateri so zaradi enakega priimka iskali tudi povezave z njim, in eden takih, ki se je tega lotil zelo sistematično, je Matjaž Vilhar.
Na zgornji sliki: Na sliki je avtor rodovnika rodbine Vilhar, Matjaž Vilhar, pred hišo, kjer so živele družina Aleksandra Jurija Vilharja, družina Ščitomirja Vilharja, njegovega sina in njuni potomci. Aleksander Jurij je bil Miroslavov brat. Sliko je posnela Marjeta Marinčič, dne 15.10.2013, ko sta raziskovala sorodnike Miroslava Vilharja. Arhiv slike : Matjaž Vilhar.
Ko je Matjaž brskal po domačem arhivu ter našel številne fotografije, na katerih so bili njegovi predniki in drugi ljudje, ki jih ni poznal, je dobil zamisel, da bi podrobneje raziskal družinsko deblo. Njegov oče je sicer na marsikatero fotografijo napisal datum in tudi kraj nastanka, vendar zraven pogosto ni zapisal imen in priimkov oseb na sliki.
Na zgornji sliki: Družina Jožefe Vilhar, hčerke Miroslava Vilharja, poročene Premrou.
Na zgornji sliki: Matjaž Vilhar ob slikah starega očeta Jožefa in stare mame Marije rojene Černač, na predstavitvi v Notranjskem muzeju v Postojni.
Brigita Tornič Milharčič, profesorica glasbe, se je lotila zelo zahtevne naloge, napisati knjigo z naslovom Pripoved o življenju in delu Miroslava Vilharja. V raziskavi je preverila že znane in odkrila nove podatke o življenju in delu tega pomembnega Slovenca. Pokazalo se je, da so mnogi podatki napačni, in da so avtorji, ki so opisovali Vilharja, te napačne podatke nekritično uvrščali v svoje zapise.
Skladatelj, pesnik, časnikar in narodni buditelj Miroslav Vilhar je bil zelo priljubljen med ljudstvom in še po njegovi smrti so se ga spominjali kot prijaznega graščaka, ki je rad skladal pesmi in ki je razumel preprostega človeka. Zato ne preseneča, da se je njegovo ime ohranilo tudi zaradi njegovih pesmi, ki so ponarodele. Pavlina Škrlj Zrimšek, diplomirana slavistka, doma iz Knežaka, se je v svoji diplomski nalogi leta 2013 tako lotila odkrivanja tega širši Sloveniji mogoče malo manj znanega rojaka Miroslava Vilharja.
Profesorica Brigita Tornič Milharčiči je po vseh njej dostopnih virih in arhivih preverila podtake iz življenja in dela Miroslava Vilharja. Kar nekaj teh podatkov, ki so sicer objavljeni že desetletja je bilo napačnih. Zato bo potrebnega kar nekaj napora, da te napake odpravijo.
Miroslav Vilhar je bil rojen v Planini pri Rakeku 7. 9. 1818 v hiši št. 67 Francu Serafinu in Ivani Obreza, v krstni knjigi župnije zapisan kot Friedrich Karl Wilicher.
Šolanje:
– nemška glavna šola v Postojni,
– nižja gimnazija v Št. Pavlu na Koroškem,
– gimnazija – licej (5. in 6. r.) in filozofski študij v Ljubljani,
– pravna fakulteta v Gradcu in na Dunaju (ni verodostojnih zapisov),
– tri leta obiskoval vseučilišče na Dunaju in v Gradcu (navedba Frana Rakuše).
1843–1861
Leta 1843 se Vilhar poroči z Jožefo Dejak iz Senožeč. Naseli se na gradu Kalec.
V družini se rodi devet otrok – pet deklic in štirje dečki.
1848
Ustanovi narodno stražo v Senožečah. Med letoma 1849 in 1871 je župan v Knežaku.
1858–1861
Vilharjeve otroke poučuje Fran Levstik. Pred njim jih je poučeval Henrik Zagorjan.
1861–1864
Vilhar postane deželni poslanec. Vilharjeva družina se preseli v Ljubljano.
1862
Izvoljen je za čitalniškega odbornika v odsek za bésede v ljubljanski čitalnici.
1863
Izdajati začne politični list Naprej. Urednik je Fran Levstik.
1864
Zaradi članka Misli o sedanjih mednarodnih mejah (avtor M.P.) Vilhar prestaja šesttedensko zaporno kazen na Žabjaku. Zaradi obsodbe izgubi poslanski mandat.
1864–1871
Vilhar se z družino vrne na grad Kalec. Je pobudnik ustanavljanja čitalnic na Pivškem. Otroke poučuje Jakob Alešovec.
1869
Je eden od pobudnikov in organizatorjev 1. tabora na Kranjskem in Notranjskem, ki je potekal na Kalcu.
1871
Miroslav Vilhar umre. Pokopan je v Knežaku.
Graška leta: 1842–1843
– Glasbeni opus klavirskih skladb,
– pesmi Soldatenlied in Die Königin,
– tragedija v treh dejanjih Anna von Gösting (nedokončana).
1845–1871
Objave v časopisih: Novice, Slovenska bčela, Slovenski glasnik, Naprej.
1845
Predčutki, njegova prva slovenska pesem.
1849
V Novicah objavi pesmi Vodila pridnim kmetovalcem in Vodniku.
1848–1849
Godba ljubljanske narodne straže izvaja skladbi Živio-Polka in Polka-Slovenka.
1850
– Spevoigra Jamska Ivanka,
– zbirki klavirskih skladb Milice, okrogle in Zvezdice slovenske okroglice,
– pesmi Vesoljnimu svetu! in Slave dom,
– Slovenski koledar za leto 1851 (koledarski del, dvajset pesmi in šest basni).
1851
V Novicah objavi pesmi Sveta gora, Moj vertič in Kitica.
1852
– Zbirka samospevov – Pesmi Miroslava Vilharja: I. in II. Šestka – graška izdaja,
– zbirka klavirskih valčkov Savelieder.
1858
Pred Bogom – edina nabožna pesem.
1860
Pesniška zbirka Pesmi – ponarodela je pesem Lipa (uglasbil jo je D. Jenko).
1861
Zbirka samospevov III. Šestka – ponarodele pesmi: Na jezeru, Na goro in Planinarica.
1862
– Zbirka samospevov IV. in V. Šestka – pesem Ne udajmo se je bila poleg pesmi Na jezeru največkrat izvajana pesem.
– Sloga. Slovenski koledar za navadno leto 1863 (koledarski del, dvajset pesmi, štiri kratkočasnice in šaloigra Slep ni lep).
1863
Klavirski skladbi Naprej. Polka française in Slovenski mladini! Polka mazurka op. 21.
1864–1868
Posveti se pisanju iger, epigramov, dramskih spisov.
1864
Koračnica Sokolova potnica
1865
Zbirka zbadljivih verzov Žabjanke
1865–1866
Vilharjeve igre, I–VI, poslovenjene: Filozof, Servus Petelinček, Igra Piké, izvirne: Detelja, Župan, Poštena deklica.
1866
Vilharjevo zadnje samostojno tiskano delo je Koledarček za navadno leto 1867 (pratika in 34 pesmi).
Ob zgornji fotografiji: Miroslav Vilhar ni pokopan v tej grobnici, ampak je njegov grob od nje odmaknjen, vmes je pokopališka pot. Že kmalu naj bi tudi na tem mestu postavili obeležje.
Miroslav Vilhar seveda v krajih od Planine, Postojne do Pivke in Knežaka, še zdaleč ni "pozabljen" ali v senci "pomembnejših literarnih in drugih ime". Mogoče je malce spregledan v širši javnosti. Posebej razveseljivo pa je, da bo izšla nova knjiga o njegovem življenju in delu, in da bodo kmalu točno označili njegovo zadnje počivališče.
Dodatek
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vojaška psihologija uči, da potrebujejo sosednji narodi, ki so se zapletli v vojno, štiri rodove, da lahko spet začnejo normalno sobivati. Ker se nov rod odlikuje vsakih petindvajset let, to pomeni, da je za to potrebno sto let. Prav toliko časa mineva od izbruha prve svetovne vojne, prve totalne vojne v zgodovini človeštva. Toliko let mineva tudi od začetka soške fronte. No, eno leto več. Torej je že čas za sobivanje nekoč sprtih narodov.
Ob sodobnih razpravah posvečenim gradnji "drugega tira," bi ne bilo napačno priklicati v zavedanje ene najbolj junaških zgodb naše zgodovine. Južna žleznica in nje gradnja sta bili v programih našega radia že večkrat obdelani, zato se v Sledeh časa poglobljeno posvetimo enemu izmed mnogih detajlov na tej megalomanski progi. Ob mnogih ovirah na katere so naleteli graditelji, je bila kronski problem zagotovo prečkanje reke Drave v Mariboru. O železniškem mostu preko reke bo govorila oddaja Marka Radmiloviča s preprostim naslovom: "Most!"
Stareslike - so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji-Sledi časa, avtor: Milan Trobič
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Slovenija ni le dežela polna naravnih lepot in prečudovite kleti, ki jo sestavlja najmanj 11 tisoč jam. Je tudi dežela polna izjemnih umetniških del. Ko beseda nanese na Celjski strop, se začne pogovor o ugankah. Umetnina stara 400 let, ki se je ohranila deloma tudi po naključju. Verjetno gre za edini tak ohranjen strop na jugu in severu celine – Evrope. rva je že ta, koliko ljudi pri nas, tudi v Celju, ve za to izjemno evropsko umetnino? Gre namreč za enega izmed največjih biserov slovenske kulturne dediščine, ki pa je premalo znan. Celjski strop je približno 143 kvadratnih metrov velika poslikava stropa osrednje dvorane stare cesljske grofije. Vendar ne gre za poslikavo na strop, torej za fresko, gre za 11 slik s tempero na platno, ki so pritrjene na strop s pomočjo dekorativnih letev.
Gledališča v glavnih mestih avstrijskih dežel so imenovali »deželna gledališča«, ljubljanskemu pa so rekli tudi Stanovsko gledališče. Stavba Deželnega gledališča na Kongresnem trgu je bila zgrajena leta 1763, v mrzli februarski noči leta 1887, pa je pogorela do tal. Gasilci so si namreč med silovitim požarom prizadevali obvarovati predvsem sosednje hiše, pri čemer so morali zaradi zmrzali celo parno brizgalno polivati z vročo vodo. Poročevalec časnika Slovenski narod je potem med drugim zapisal: »Prizor je bil čarobno grozen. Kongresni trg je bil svetel kot po dnevu, frančiškanska in stolna cerkev, kakor tudi ljubljanski grad, svitili so se in žarili kakor v jutranji zarji.« Natančnega vzroka požara niso ugotovili, menda pa ga je povzročila pozabljena tleča cigara v eni izmed lož. Pogorišče je kupila Filharmonična družba in na njem zgradila stavbo današnje Slovenske filharmonije ... Zanimivo zgodbo o zgodovini hiše, kjer zdaj domuje Slovenska filharmonija in o dogajanjih za njenimi zidovi, bomo povedali v oddaji Sledi časa. Pripravlja: Dušan Berne
Turistovski klub skala so ustanovili 2. februarja 1921. Bil je nekakšna alternativa Slovenskemu planinskemu društvu (SPD), saj je zagovarjal idejo elite – pa ne v smislu premožnosti ali družbenega ugleda. Skalaši, kakor so si pravili članice in člani, so zagovarjali idejo maloštevilnega, a izjemnega članstva. Iz njihovih vrst so izšli vrhunski smučarji, alpinisti, gorniki, gorski reševalci, fotografi, celo sankači. Zagovarjali so predanost svojemu klubu, poslanstvu le-tega in se zavzemali za visoka moralna načela. Nosili so prepoznavne značke s planiko v barvi slovenske trobojnice, imeli so celo svojo himno, katere refren se glasi: Skala, divja skala, kras gorenjskih gor. Skala, divja skala, ti vedno boš nam vzor. Trden kakor skala je slovenski rod, kvišku kakor skala vodi naša pot.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pečati imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost. Iz njih izvemo marsikaj o statusu posameznih družin do političnih razmer v takratni družbi. Pečat pomeni overovitev, poleg podpisa so s pečati in pričami potrdili resničnost zapisanega pravnega dejanja. Kako se je razvijal v zgodovini vse do današnje računalniške dobe, kakšna je njegova povezava z digitalnim podpisom in kako so z uporabo sodobnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363 – o vsem tem smo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved. Fotografija: Kopija konjeniškega pečata avstrijskega nadvojvode Rudolfa IV, vir. Dolenjski muzej
V oddaji, ki jo pripravjla Milan Trobič, bomo spoznali enkratno zgodbo o nastanku in razvoju "dolenjskega velikana" avtomobilske tovarne IMV Novo mesto. Izjemen pogum, zagnanost in usmerjenost v razvoj, vseh tistih, ki so verjeli v prihodnost, je tlakovalo pot, ki se še ni končala. Namesto, da bi Dolenjsko poznali le po cvičku, zelju in klobasah, kot so želeli povojni oblastniki, je ta del naše države postal gonilo razvoja. Ta se kaže v podjetjih, ki so nastala iz nekdanjega IMV, to so Revoz, Adria Mobil, TPV in druga.
Med prvo svetovno vojno je večina žensk delovala na takoimenovanih domačih frontah . To pomeni, da so doma zamenjale svoje moške, ki so se borili in umirali na številnih bojiščih velike vojne. Najbližje prvim forntnim linijam so bile predvsem bolniške sestre, ki so delovale v številnih kampih Rdečega križa. Nekaj žensk, kot na primer Birtanka DorothyLawrence, so oblekle vojaško sukno, nekaj pa jih je tlakovalo pot vojnim dopisnicam. Za eno prvih vojnih poročevalk sicer velja Američanka Margaret Fuller , poročala je o vojaškem spopadu med Francijo in Rimsko republiko leta 1849 iz obdobja italijanskih združitvenih vojn. V veliki vojni pa so se uveljavile na primer Britanke in Američanke Corra Haris, Marguerita Higgins, Peggy Hull in na primer Nellie Bly. Med ženskami vojnimi poročevalkami pa ima posebo mesto Dunajčanka Alice Schalek, ki je bila edina članica avstro-ogrskega tiskovnega urada . Še več, bila je edina ženska, ki je poročala tudi iz prve frontne črte. Najprej v Srbiji in Črni gori, leta 1916 pa je preživela štiri mesece na soški fronti in poleg devetnajstih člankov napisala tudi knjigo, ki je izšla istega leta. Njeno delo in poročanje je rdeča nit Sledi časa, ki jih jepripravil Jurij Popov.
Najbolj kompleksna komunikacija je ena izmed temeljnih lastnosti človeške vrste, po kateri se ločujemo od drugih vrst našega planeta. Tudi zato, ker se ves čas spreminja, išče nove poti in sredstva ter sproža revolucije - male in velike. Zaradi pisem so se vojne začenjale in končevale. Telefonski klici so zapečatili usode milijonov. Elektronska sporočila so trend, ki je za zmeraj spremenil podobo komuniciranja tega sveta. Kako je Tehniški muzej Slovenije v nekaj sobah ujel duh časa, ki ga je pisala naša pošta in z njo povezane telekomunikacije, je v oddaji Sledi časa preverjal Jure K. Čokl.
Ljubezni do domovine ni mogoče zaukazati. Nosimo jo v srcu, ali je preprosto nimamo. Slovenci, ki so okusili tujino, to najlažje razumejo in težko bi našli koga, ki mu ni do doma in domovine. Večini že ob imenu Slovenija poskoči srce. Pa ne govorimo o pretiranih čustvih, ki rada uidejo čez rob, marveč o prvobitnih čustvih človeka. Ta določajo identiteto vsakogar in ga kot z dolgim nevidnim pajčolanom pripenjajo na skupnost iz katere izhaja. In ta pripetost oblikuje naš odnos do vsega, kar je družina, sorodstvo, rod in - družba. Za oddajo smo ob nedavni obletnici plebiscitarne odločitve za samostojno Slovenijo k razmisleku o domoljubju povabili upokojenega polkovnika Slovenske vojske Miha Butaro.
23. decembra 1990 so Slovenci odločno in jasno povedali, da hočejo svojo državo. Od plebiscita, ki pomeni začetek rojstva samostojne in neodvisne Slovenije, mineva četrt stoletja. V Sledeh časa se bomo spomnili prelomnih dni pred 25 leti; tedanjih upov, hotenj, želja in sanj, pa tudi tega, kako je isti cilj združeval in vsaj za trenutek pometel z rivalstvi. Oddajo pripravlja Nika Benedik.
Planinski vestnik, slovenska najstarejša še 'živeča' revija, se je v svoji prvi številki februarja leta 1895 javnosti predstavila takole: "Da slovensko planinsko društvo doseže svoj namen (izdajati, pospeševati in podpirati zanimljive planinaslovne spise in slike), sklenil je odbor 'Sl. pl. dr.' od leta 1895. počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike".' Od takrat je minilo 120 let, zamenjalo se je 8 glavnih urednikov in cela vrsta izjemnih piscev, ki je zaznamovala tudi slovenski kulturni prostor z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine. Kako je Planinski vestnik nekajkrat skoraj propadel, zamenjal več formatov, preživel dve vojni in do danes ostal zvest svojemu prvobitnemu poslanstvu, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Planinski vestnik, slovenska najstarejša še 'živeča' revija, se je v svoji prvi številki februarja leta 1895 javnosti predstavila takole: "Da slovensko planinsko društvo doseže svoj namen (izdajati, pospeševati in podpirati zanimljive planinaslovne spise in slike), sklenil je odbor 'Sl. pl. dr.' od leta 1895. počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike".' Od takrat je minilo 120 let, zamenjalo se je 8 glavnih urednikov in cela vrsta izjemnih piscev, ki je zaznamovala tudi slovenski kulturni prostor z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine. Kako je Planinski vestnik nekajkrat skoraj propadel, zamenjal več formatov, preživel dve vojni in do danes ostal zvest svojemu prvobitnemu poslanstvu, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Jeseni smo na Radiu Slovenija začeli vrsto novih oddaj na temo - domoljubje. Razvrščene so v dva tematska sklopa, v Mejnike identitete in Domovina v srcu. Oddaje premierno predvajamo na III. programu ARS, danes pa jih začenjamo predvajati v nekoliko skrajšani obliki, primerni programskemu prostoru Sledi časa na Prvemu radijskem programu.
Še nekaj deset let nazaj so se otroci panično skrivali po hišah, ko je prišel večer svetega Miklavža. Zunaj so namreč rožljale verige, slišalo se je rjovenje 'parkljev', ki so lovili poredne otroke in jih včasih tudi kruto kaznovali. Če je na oknu hiše ta večer gorela sveča, so imeli prost vstop tudi Miklavževi grozljivi spremljevalci, ki so poskrbeli, da jih poredni otroci niso odnesli vsaj brez strahu. Kdo 'parklji' sploh so, kako so prišli k nam in kaj pomenijo danes? Kako so povezani s satirji in fauni ter koliko vražjega je ostalo v njih, bo v oddaji Sledi časa previdno preverjal Jure K. Čokl.
7. aprila leta 1365 je takrat 27 letni vojvoda Rudolf IV. Habsburški izdal posebno listino, ustavno pismo so ji nekdaj tudi rekli, s katero je na okljuku reke Krke ustanovil mestno naselbino in ji obstoj in razcvet med drugim omogočil tudi s podelitvijo številnih privilegijev. Samovšečno je sicer mesto kar po sebi poimenoval Rudolfwert oziroma "Rudolfovo pristanišče", vendar so ga ljudje že od vsega začetka imenovali tudi Novo mesto. Že sama geografska lega mesta kaže na to, da je želel vojvoda Rudolf, v trgovsko in prometno pomembni dolini Krke in v središču Dolenjske, postaviti na noge novo gospodarsko in upravnopolitično jedro ter tudi oporišče vse bolj proti Jadranu stremeči habsburški posesti. Ob ustanovitvi Novega mesta je bila meščanom zagotovljena osebna svoboda, mestna samouprava, lastni in voljeni sodniki, pravica do trgovanja in sejmov. Poldrugo stoletje je tako mesto cvetelo, podoba ustanovitelja pa je postala simbol mesta, tako da vojvoda Rudolf še danes sedi na prestolu tudi v grbu Novega mesta ?
Neveljaven email naslov