Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
To so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. Zato ni presenetljivo, da je bil ta spletni portal lani uvrščen med najbolj priljubljene bloge o kulturi v naši državi. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Vsakdanji ritem življenja, ki ga zaznamuje nenehno hitenje, nas vse bolj siromaši, saj izgubljamo stik s soljudmi, še posebno s starejšimi rodovi, ki s svojimi izkušnjami, spomini, pripovedmi in izročilom prepogosto ostajajo prezrti. Vendar le ni vse tako črno, kot se zdi. Obstaja namreč vrsta projektov ter pobud posameznikov in skupin, ki načrtno ohranjajo izročilno podobo in zavedanje o preteklih obdobjih, spreminjajočih se podobah krajev in ljudi. Eden takih projektov je zagotovo spletna stran StareSlike, ki deluje v Cerknici že dobrih šest let.
Na spletni strani StareSlike objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje tako Notranjske, kot območje "Zelenega Krasa" in drugih koncev in krajev. Tako nam omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in v tujini.
Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo, občasno pa sodelujejo tudi pri postavitvi samostojnih razstav ali ob priložnostnih dogodkih.
Z objavami na spletni strani ohranjajo krajevno izročilo in ga vsaj delno varujejo pred pozabo. V prispevkih lahko zaslutimo življenjske zgodbe, usode posameznikov, ki so že davno odšli, vendar so zaznamovali svoj življenjski prostor. V zgodbah nastopajo ljudje, ki niso dobili pomembnejšega mesta v zgodovinskih zapisih, so pa v svojem času sooblikovali okolje, iz katerega izhajajo ustvarjalci, sodelavci projekta StareSlike.
V knjižnici Jožeta Udoviča v Cerknici vsak objavljen prispevek natisnejo in ponudijo bralcem, ki nimajo svojega računalnika ali dostopa do svetovnega spleta. Tako pogosto objavljanje jim omogoča mreža sodelavcev, ki pomagajo pri zbiranju podatkov.
Fotografije za objavo pridobivajo iz različnih zbirk. Sodelujejo tudi s Slovenskim etnografskim muzejem in Slovenskim šolskim muzejem.
Fotografije objavljajo z namenom, da bi se ohranili spomini, povezani z vsebino posamezne fotografije.
StareSlike so spletna stran, na kateri objavljajo prispevke. Glavna tema je krajevno izročilo – spomini vseh tistih, ki sodelujejo pri nastajanju starih slik, pa tudi tistih, ki članke berejo in komentirajo, bodisi v elektronski ali pisni obliki. To so tako sorodniki in prijatelji sodelujočih kot tudi vsi drugi, ki jim je ta tematika blizu. Ožja ekipa vsak dan izbere temo prispevkov, ki jih bo objavila. Ob objavah na spletni strani pa je dodana možnost, da lahko bralec prisluhne tudi govornim prispevkom.
Miloš Toni, urednik spletne strani, pravi, da se je vse začelo leta 2010. Od takrat vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, objavijo po en prispevek.
Toni tudi pove, da je osnova za vsak prispevek fotografija, ki jo fotografsko obdelajo – to pomeni, da jo preslikajo, povečajo, izostrijo in prikažejo stvari, ki na sami fotografiji niso opazne. Ob tem ob strani skenirajo razglednice ali fotografije z vsem dodatki, ki jih ima izvirni dokument – robovi, okraski, dopisi in podobnim. Fotografije so največkrat zelo majhne, od 5 do 7 cm; največje fotografije, ki so jih izdelovali nekoč, so bile tako velike kot razglednice.
Bralce usmerijo na podrobnosti, ki prej niso opazili. Ti se odzivajo s komentarji; največ jih je tam, kjer je kakšna napaka – takoj opozorijo nanjo in jo popravijo. Zato se te objave vedno dopolnjujejo in izboljšujejo. Povprečno je od 1.400 do 1.500 ogledov na dan, prijavijo se obiskovalci s 300 ali celo 500 različnih računalnikov z vseh celin. Opažajo, da imajo stalne bralce v Avstraliji, Kanadi, ZDA – to so izseljenci, mogoče celo treh rodov. Tudi oni s svojimi komentarji in zamislimi popestrijo objave. Glede na to, kako delujejo, gradiva, ki ga objavijo, ne hranijo – vse namreč, kot rečeno, čim bolj kakovostno skenirajo in spravijo na računalnike, fotografije in drugo pa čim hitreje vrnejo lastnikom.
Ljudje so namreč nezaupljivi, ko kdo hoče od njih kakšne fotografije –navezani so nanje. Te objave so pripravili tudi v tiskani obliki; ciljno občinstvo so namreč prebivalci, starejši od 40 let, in ti so najbolj nevešči dela z računalnikom. Zato že nekaj let sodelujejo s knjižnico Jožeta Udoviča iz Cerknice in njenimi podružnicami na Rakeku in v Starem Trgu, in v teh članek vsako jutro, ko je na spletu, natisnejo in ponudijo bralcem. Stalnih sodelavcev portala je 15, v 6-ih letih so objavili 2.300 prispevkov. Poskušajo ohraniti enotno obliko, vendar tudi posebnosti jezika.
In kaj je Miloš Toni zapisal o sebi na spletni strani StareSlike: "Dovolj sem star, da bi bil lahko tudi v Stareslike. Vse življenje sem delal z računalniki, sedaj pa sem v pokoju, da lahko v miru delam, kar me veseli – z računalniki. Stareslike sem začel iz potrebe. Doma se je nabrala veliko fotografij, na katerih pa ni več mogoče prepoznati ljudi. Preprosto, nikogar več ni, ki bi jih prepoznal. Sklenil sem, da ne bom pustil, da bi se pozabilo na ljudi, ki so na mojih fotografijah. Imam ženo in dve hčerki, ki me podpirajo pri vsaki nenavadni zadevi, ki se je lotim. Hčerki sta že zdavnaj odleteli iz gnezda v svet. Sedaj sem zadovoljen, da sta vsaj v Evropi. Rad in veliko sem kolesaril. Na svojih poteh sem spoznal, da sem del okolja, kjer živim. Gozdovi in poti po njih so mi odkrili, da je tu lepo. Aja, veseli me tudi fotografija."
Alojz Mazij sodeluje pri projektu StareSlike že štiri leta. Za sodelovanje ga je navdušil kolega Dušan Gogala.
Najprej je tesno sodeloval z Gogalo in Milošem Tonijem, pozneje pa je začel tudi sam pisati prispevke. Alojz opisuje dogodke in stare slike z Bloške planote, ki v preteklosti niso bili tako znani. Tak primer so odhodi ljudi v Združene države Amerike in njihove vrnitve.
Veliko Bločank in Bločanov je namreč odhajalo ne samo na vzhod ZDA, v okolico Pensilvanije ali Clevelanda, ampak tudi daleč v notranjost, na primer v Colorado in Denver, v katerih so delali v rudnikih, veliko pa so delali tudi v gozdovih.
Mazij opisuje tudi odhode ljudi v Francijo pred drugo svetovno vojno, zanimajo pa ga še bloški trgovci z voli in sejmarji, ki so hodili na Dolenjsko in v Belo krajino.
Alojz Mazij je dolgoletni gospodarstvenik, ki je zdaj v pokoju. V njegovih prispevkih je veliko gospodarske tematike, saj se je z gospodarstvom ukvarjal več kot 40 let. Zanimajo pa ga tudi druge teme; žal mu je, da je veliko zgodb preslišal. Njegov oče je bil krojač in k njemu so hodili z vse Bloške planote in iz Cerkniške doline, da bi jim sešil oblačila. Ob tem so pri očetu vasovali in pripovedovali zgodbe. Kot majhen otrok jih je poslušal, nekaj si jih je tudi zapomnil, veliko pa jih je pozabil. Danes obžaluje, da si jih ni zapisal. Njegova mama pa je bila navdušena pevka in pripovedovalka zgodb, zato je oboje všeč tudi njemu.
Najbolj so ga presenetile zgodbe ljudi iz ameriških rudnikov. Tam je bilo nekaj družin iz Blok in ko sta se srečala neki fant in dekle, sta se poročila in odhitela domov, da dekleta ne bi presenetil porod. Želela sta, da bi se otrok rodil doma na Blokah; to je bilo leta 1905.
Njuna hčerkica pa se je rodila na ladji in kapitan jo je krstil za Loren, kot se je imenovala francoska ladja, na kateri so pluli. Ko so prišli domov, so jo še enkrat krstili, saj njenega ladijskega imena ni znal nihče ne izgovoriti ne napisati.
Ta deklica je bila mama pripovedovalke te zgodbe, ki jo je zapisal Anton. Gospa je stara že več kot 90 let. Alojz Mazij je ob sliki zapisal: " Marija – Mica je s svojo hčerko vsa leta preživela v Mali gasi. Starši njenega nesojenega moža so ji prepisali eno njivo. Tako kot mnoge bloške ženske se je preživljala tudi z izdelavo zobotrebcev. To delo je družilo sosede v dolgih zimskih večerih." Sicer pa ob prejšnjih dveh fotografijah lahko vidimo, da pisci člankov za StareSlike, ob skenirani "glavni fotografiji" dodajo tudi izsečke te fotografije, in tako dobi članek dodano vrednost.
Sicer pa Mazij pravi, da ljudje radi posodijo gradivo, ki ga imajo v lasti, vendar je le redko urejeno, največkrat je v kartonskih škatlah. Raje pokažejo fotografije veselih dogodkov.
Najzanimivejše so najstarejše fotografije in dokumenti; eden najstarejših je odpustno pismo avstro-ogrskega vojaka, ki se je po bitki pri Hradcu Kralovem na Češkem, v kateri je Avstro-Ogrska izgubila vojno proti Prusiji, po 12-ih letih vojaške službe lahko vrnil domov na Bloke. Nato je preučeval tudi zgodovino polka, v katerem je ta mož služil.
Pri zbiranju fotografij pa velja, naj bodo iz leta 1970, mogoče 1975, ko so se začeli Bloški teki.
Dušan Gogala pri projektu StareSlike ni sodeloval od začetka, ekipi se je pridružil malce pozneje.
Na mostu v Cerknici je srečal Miloša Tonija in mu zaupal željo, da bi tudi sam kaj napisal za StareSlike. Dušan ne bi bil Dušan, če ne bi takoj postregel z anekdoto o mostu, na katerem se je začelo njegovo sodelovanje pri tem projektu. Gogala pove, da sta se na mostu pred leti dobivala soseda Mesojedec in Rakovec, pri Gorjupu pa so imel psa Mora. V tistem času je bil italijanski zunanji predsednik Aldo Moro. Možakarja sta si na mostu vsako jutro izmenjavala novice. Pa pravi eden drugemu, da so Mora ubili, drugi pa –ker je mislil, da gre za sosedovega kužka – odgovori, da je bilo to prav, ker je bil nevaren za ljudi. S to šalo se je začelo. Najprej je napisal prispevek o nekem starem mlinu – zanj je dobil fotografije znancev, nekaj pa jih je imel tudi sam.
Na začetku je za opis ene fotografije potreboval 2 do 3 ure, pozneje je v enem samem dnevu obdelal kar 3. Danes potrebuje 14 dni za oblikovanje prispevka. Vse pa se je začelo z željo, da bi napisal knjigo za svoje potomce. Pozneje je te krajše zgodbe iz nastajajoče knjige vključil v članke za StareSlike. Najraje izbira tematiko, ki je vezana na kakšno anekdoto. Tak primer je bila nogometna tekma v Begunjah pri Cerknici iz leta 1952. Tam je bilo veliko prekrškov in domačinke so organizirale prvo pomoč, vsak, ki je bil poškodovan, pa je za poživitev dobil šilce žganja.
Pa dodajmo še odlomek iz članka o nogometni tekmi: »Sodnik je bil Cerkničan Janez Kebe - Štefe z Velike gase. Celo on kot sodnik je dal gol za Cerknico, in to z roko – ter ga kljub protestom preostalih igralcev in gledalcev priznal. Zmagali so Begunjci z rezultatom 3 : 2. Enkrat je za Begunje zadel Slavko Tornič, dvakrat pa njegov stric France. Seveda pa to še ni vse. Begunjci so za vsak primer organizirali zdravstveno okrepčevalno ekipo, ki je dežurala ob igrišču. To ekipo so sestavljale mlade, brhke Begunjke. Po vsakem prekršku so igralcu, ki je obležal, priskočile na pomoč s šilcem prave kave in šilcem žganja. Zato se je po igrišču od “silnih bolečin” zvijalo vedno več igralcev. Celo sodnik je začutil bolečino in padel po tleh in tudi on je moral dobiti poživilo. Šele nato se je tekma lahko nadaljevala. Ker so Begunjci radodarni, je količina kave in žganja zdržala vso tekmo. Bralcu tega prispevka prepuščam presojo o blagodejni uspešnosti kombinacije kave in žganja ter lepih Begunjk, saj so bili vsi igralci s sodnikom vred ob koncu tekme zdravi in nobenega ni nič bolelo.«
Sam tudi zbira in objavlja stare izraze, ki so že šli v pozabo. Sicer pa ga v trgovini, v katero gre vsak dan, ustavljajo ljudje, komentirajo njegove članke in mu prinašajo fotografije. Najbolj opažena je bila njegova fotografija prvega razreda osnovne šole iz leta 1954. Zanimajo ga tudi pustne dogodivščine in vreme – sam namreč meri vremenske podatke za ARSO.
Dušan Gogala je na spletni strani StareSlike o sebi zapisal tole: "Rodil sem se 7. 11. 1947 doma v Cerknici. Pri porodu je bila babica Anica Obreza in moja teta Fanči. Teta je šla takoj poročat očetu v trgovino, kjer je prodajal čevlje in mu rekla: »Fant je.«V Cerknici sem končal osnovno šolo, v Ljubljani pa Tehniško šolo strojne stroke in Fakulteto za strojništvo. Vojake sem služil leta 1974. Najprej v Zadru v artiljeriski šoli rezervnih vojaških starešin, nato pa sem stažiral v Ajdovščini in v Črnomlju. Med študijem sem imel štipendijo Kovinoplastike Lož, kjer sem se zaposlil 5. 2. 1973. Začel sem kot pripravnik na področju razvoja okovja. Moj mentor je bil France Kovačič. Pripravnik sem bil 10 mesecev. Nato sem bil celotno delovno dobo zaposlen v tem čudovitem podjetju. Sem poročen, imam sina in hči. Leta 1981 me je Denis naučil voziti traktor. Zdaj sem upokojen. Nekaj mesecev pred upokojitvijo sem kupil nekaj gozda. Prvo hojo sem podrl, ko sem imel že 63 let. Imel sem srečo, pa tudi tisti, ki so bili takrat z menoj, saj hoja ni padla tja, kamor sem predvidel. Sošolec me je leta 2010 informiral, da se na internetu objavljajo cerkniške stare slike. Ko sem jih pogledal, se mi je zdelo zares zanimivo. Kmalu zatem sem pred Gorjupom srečal Miloša in od takrat včasih kaj napišem za Stareslike. Spoznal pa sem, da je spomin zelo porozen. O kakem dogodku je več mnenj, pa tudi pozabi se kaj. Tudi jaz večkrat pozabim, da sem kaj pozabil, zato pa za pomoč vprašam Šajnovega Staneta, pa Ladota Urbanca, Ljerko Zagorjanovo, Staneta Urha in še mnogo drugih. Vesel sem tudi vsakega komentarja."
Dušana Gogalo zanimajo tudi pustne dogodivščine, sprevodi in maske. Fotografije pusta v Cerknici iz obdobja pred vojno so zelo redke.
Fotografije pustnih sprevodov so se v večjem številu pojavile šele po letu 1954.
Milena Ožbolt piše o sebi na strani StareSlike: " Ko sem se precej pred dobo plastike rodila, se je teta Johana v Ameriki za zmeraj nehala oglašati, menda zato, ker mi niso dali njenega imena, čeprav je prispevala zajeten paket, da bi jaz laže preživela – dali so mi dali »rusko« ime!… A se vseeno kar dobro počutim z njim. Od vseh poklicev v življenju sem najraje stara mama, to že moram reči. Me pa – še vedno – zanima vse počez kar je lepega, dobrega, koristnega, resničnega. Čas me je že povozil, a če ne bo hujšega… Najljubše izrazno sredstvo mi je beseda, ki po mojem prepričanju JE konj, v družbi s sliko še toliko močnejši. A tudi ločilo je sporočilo… Mar mi je slovenska dediščina, zato o tem včasih kaj malega napišem. Nič od naštetega pa ni moj poklic, kruh sem si služila v povsem drugi zgodbi. Vedno pa sem delala reči, ki jih nisem znala in ko sem se ravno za silo naučila, me je že doletelo kaj drugega. Se to res vsem dogaja? Starih slik sem se – glede na nekaj izkušenj – dolgo otepala v strahu, da ne bom znala, zmogla, nič razumela in nič koristnega naredila, čeprav me je kajpada mikalo – ko je bilo pa spet nekaj novega! A sem podlegla skušnjavi in zdaj sem tu. Postopoma dojemam, da so Stare slike sijajna zadeva, v katero je mogoče verjeti in da je lepo biti zraven…In da takih kot so bile, nikoli več ne bo. Kdaj pa kdaj me kar napade tudi veliko navdušenje – gotovo se me loteva staroslikizem!…"
Nam pa je Milena Ožbolt povedala, da jo k pisanju spodbudi kakšen predmet, slika ali kaj podobnega. V Loški dolini živi že kar vrsto let, vmes so bili presledki ko je živela drugje, in v tem času se je nabralo kar precej spominov in različnih podatkov. Ljudje jo dobro poznajo, do "obisti" pravi, saj se veliko pogovarja z njimi, jih obiskuje in tako ji marsikaj povedo. To pa so za Mileno dragocene zgodbe. Vsaka je drugačna in vsaka je odsev razmer, v katerih je živel posameznik. Sama namenoma ne piše ganljivo, takih stvari ne želi brati, vendar pa se zgodi, da se kdaj neusmiljeno zjoče, ko opisuje kakšno zgodbo. Včasih pa se zgodi tudi veliko zabavnega.
Med bolj žalostne sodi opis zgodb, povezanih z italijanskim taboriščem na Rabu.
Mimo teh zgod ni mogla zbežati pove Milena Ožbolt, saj so del njen mladosti, čeprav v taborišču ni bila, ker je rojena kasneje, je pa v mladosti slišala veliko pričevanj o tem taborišču. Iz Loške doline je bilo tam interniranih preko 300 domačinov, 64 jih je tam umrlo. Še več pa jih je bilo iz Gorskega Kotarja, ki so ga Italijani popolnoma izpraznili in vasi požgali. Že kot otrok je velikokrat slišala o Rabu in šele sedaj dojema kako je ta postal nek simbol strahovitega trpljenja, saj so ljudje govorili, da huje kot na Rabu pa ne more biti. Ali pa če je bil kdo bolan, izčrpan, so rekli, ta je pa kot da bi iz Raba prišel.
Če v Loški dolini omeniš Rab vsakdo ve, da je bilo to nekaj strašnega, neko strašno trpljenje. Ko se je s to temo srečala, jo je ponudila uredniku strani Stareslike, ki jo je sprejel, čeprav nekako ne gre povsem v njihov kontekst , saj si ne želijo opisovanja medvojnega dogajanja. To so sedaj že spomini iz druge roke, mnogi pa so ji povedali, da ljudje o teh izkušnjah z Raba, niso hotel govoriti, ker se jim je zdelo, da je bilo to v nekem drugem vesolju, da tega nihče ne more razumeti in se bali ponovno podoživljati vso grozo, ki so jo prestali.
Ko so jo povabili k sodelovanju s stranjo Stareslike, se je zelo upirala, da bi pisala, ker se ji je zdelo, da ne bo imela kaj prispevati, da je vse prezahtevno. Počasi pa je speljala, piše rada, dediščina ji je dragocena, to ima v sebi, že od nekdaj. Vedno jo je privabljala pripovedna dediščina, narečja. Zanima jo kulinarična, oblačilna in druga dediščina. Pri tem sedaj uživa.
Ko ji kdo pove zgodbo, in ko vidi še kako sliko vse to z veseljem opiše. V 50 letih pa se je vse tako spremenilo, da je to nekaj neverjetnega. Izginilo je ogromno besed, veščin, znanja. Bosopeti šolarčki so bili nekaj normalnega še v njeni mladosti, danes pa imajo otroci vse mogoče obleke. Najbolj se je zabavala ob zapisu besede kavalecna, to je beseda iz Blok, ki pomeni, stol za "prasca klat" tega pa si tudi ne zna več vsak predstavljati, saj kdo pa danes še sam dela koline. Ob tem zapisu so našli veliko izrazov, za postopke odstranjevanje prašičjih ščetin; ošopat, omavžat, opauhat, opalužit, okalužit, obrit.
V vseh svojih prispevkih zavestno uporabi narečne besede, da te ne bi tako hitro izginile v pozabo. Žal pa se to dogaja zelo hitro, bil je v nekam muzeju, kjer so videli srp iz časa antike, podobnih oblik je bil tudi srp kot so ga uporabljali še v času njene mladosti, danes pa z njim nihče več ne zna žeti.
Marija Hribar direktorica Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica pove, da s skupino Stareslike sodelujejo že od leta 2013. Pove, da so pripravili so več zanimivih razstav in večerov, letos so v Starem trgu, v knjižnici, ob razstavi Karla Destovnika Kajuha, dodali razstavo fotografij. Lani so bo izidu Steinbergova Cerkniškega jezera predstavili tudi njegovo oljno sliko jezera.
To je pripravil urednik Stareslike Miloš Toni, dobili so 12 delov slike in spoznali povsem nove podobe, ki jih prej ni bilo mogoče opaziti.
Skupaj so pripravili dogodek-po praznikih diši, kjer je Milena Ožbolt pripovedovala svoje spomine ob fotografija s portala Stareslike. Vsak dan v Cerknici in dveh enotah knjižnice objavijo tiskano verzijo Stareslike. To je spodbudilo tudi tiste občane, ki niso člani knjižnice, da pridejo to prebrati. Tako so v zgodbe vključeni tudi starejši občani. Sicer pa so Stareslike genialna ideja, saj se tako ohranijo zgodbe, spomini, narečje, šege in navade itd.
Posebej jo je nagovorila zgodba o konju iz leta 1934, jezdec kmetske konjenice je bil tudi njen oče, kar jo je zelo presenetilo.
Marijo Hribar je presenetil tudi podatek, ki je bil na zadnji strani fotografije.
Seveda pa ni vse samo idilična zgodba o objavljanju starih slik, spominov, dogodkov in vsakršnih opisov. Dogaja se tudi, da jim kakšno fotografijo preprosto ukradejo in objavijo drugje. Tak primer je bil posnetek sankanja v Begunjah pri Cerknici leta 1959, ki so ga preprosto objavili kot primer sankanja v Srbiji. Miloš Toni. pravi, da slike snamejo ali ukradejo čeprav imajo na spletni strani napisano, da fotografij razen za objavo ne smejo uporabiti drugje, saj so ljudem obljubili, da jih bodo za vsako objavo vprašali. Vendar kljub temu posamezniki prepišejo cele članke, fotografije in podobno.
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
To so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. Zato ni presenetljivo, da je bil ta spletni portal lani uvrščen med najbolj priljubljene bloge o kulturi v naši državi. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Vsakdanji ritem življenja, ki ga zaznamuje nenehno hitenje, nas vse bolj siromaši, saj izgubljamo stik s soljudmi, še posebno s starejšimi rodovi, ki s svojimi izkušnjami, spomini, pripovedmi in izročilom prepogosto ostajajo prezrti. Vendar le ni vse tako črno, kot se zdi. Obstaja namreč vrsta projektov ter pobud posameznikov in skupin, ki načrtno ohranjajo izročilno podobo in zavedanje o preteklih obdobjih, spreminjajočih se podobah krajev in ljudi. Eden takih projektov je zagotovo spletna stran StareSlike, ki deluje v Cerknici že dobrih šest let.
Na spletni strani StareSlike objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje tako Notranjske, kot območje "Zelenega Krasa" in drugih koncev in krajev. Tako nam omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in v tujini.
Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo, občasno pa sodelujejo tudi pri postavitvi samostojnih razstav ali ob priložnostnih dogodkih.
Z objavami na spletni strani ohranjajo krajevno izročilo in ga vsaj delno varujejo pred pozabo. V prispevkih lahko zaslutimo življenjske zgodbe, usode posameznikov, ki so že davno odšli, vendar so zaznamovali svoj življenjski prostor. V zgodbah nastopajo ljudje, ki niso dobili pomembnejšega mesta v zgodovinskih zapisih, so pa v svojem času sooblikovali okolje, iz katerega izhajajo ustvarjalci, sodelavci projekta StareSlike.
V knjižnici Jožeta Udoviča v Cerknici vsak objavljen prispevek natisnejo in ponudijo bralcem, ki nimajo svojega računalnika ali dostopa do svetovnega spleta. Tako pogosto objavljanje jim omogoča mreža sodelavcev, ki pomagajo pri zbiranju podatkov.
Fotografije za objavo pridobivajo iz različnih zbirk. Sodelujejo tudi s Slovenskim etnografskim muzejem in Slovenskim šolskim muzejem.
Fotografije objavljajo z namenom, da bi se ohranili spomini, povezani z vsebino posamezne fotografije.
StareSlike so spletna stran, na kateri objavljajo prispevke. Glavna tema je krajevno izročilo – spomini vseh tistih, ki sodelujejo pri nastajanju starih slik, pa tudi tistih, ki članke berejo in komentirajo, bodisi v elektronski ali pisni obliki. To so tako sorodniki in prijatelji sodelujočih kot tudi vsi drugi, ki jim je ta tematika blizu. Ožja ekipa vsak dan izbere temo prispevkov, ki jih bo objavila. Ob objavah na spletni strani pa je dodana možnost, da lahko bralec prisluhne tudi govornim prispevkom.
Miloš Toni, urednik spletne strani, pravi, da se je vse začelo leta 2010. Od takrat vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, objavijo po en prispevek.
Toni tudi pove, da je osnova za vsak prispevek fotografija, ki jo fotografsko obdelajo – to pomeni, da jo preslikajo, povečajo, izostrijo in prikažejo stvari, ki na sami fotografiji niso opazne. Ob tem ob strani skenirajo razglednice ali fotografije z vsem dodatki, ki jih ima izvirni dokument – robovi, okraski, dopisi in podobnim. Fotografije so največkrat zelo majhne, od 5 do 7 cm; največje fotografije, ki so jih izdelovali nekoč, so bile tako velike kot razglednice.
Bralce usmerijo na podrobnosti, ki prej niso opazili. Ti se odzivajo s komentarji; največ jih je tam, kjer je kakšna napaka – takoj opozorijo nanjo in jo popravijo. Zato se te objave vedno dopolnjujejo in izboljšujejo. Povprečno je od 1.400 do 1.500 ogledov na dan, prijavijo se obiskovalci s 300 ali celo 500 različnih računalnikov z vseh celin. Opažajo, da imajo stalne bralce v Avstraliji, Kanadi, ZDA – to so izseljenci, mogoče celo treh rodov. Tudi oni s svojimi komentarji in zamislimi popestrijo objave. Glede na to, kako delujejo, gradiva, ki ga objavijo, ne hranijo – vse namreč, kot rečeno, čim bolj kakovostno skenirajo in spravijo na računalnike, fotografije in drugo pa čim hitreje vrnejo lastnikom.
Ljudje so namreč nezaupljivi, ko kdo hoče od njih kakšne fotografije –navezani so nanje. Te objave so pripravili tudi v tiskani obliki; ciljno občinstvo so namreč prebivalci, starejši od 40 let, in ti so najbolj nevešči dela z računalnikom. Zato že nekaj let sodelujejo s knjižnico Jožeta Udoviča iz Cerknice in njenimi podružnicami na Rakeku in v Starem Trgu, in v teh članek vsako jutro, ko je na spletu, natisnejo in ponudijo bralcem. Stalnih sodelavcev portala je 15, v 6-ih letih so objavili 2.300 prispevkov. Poskušajo ohraniti enotno obliko, vendar tudi posebnosti jezika.
In kaj je Miloš Toni zapisal o sebi na spletni strani StareSlike: "Dovolj sem star, da bi bil lahko tudi v Stareslike. Vse življenje sem delal z računalniki, sedaj pa sem v pokoju, da lahko v miru delam, kar me veseli – z računalniki. Stareslike sem začel iz potrebe. Doma se je nabrala veliko fotografij, na katerih pa ni več mogoče prepoznati ljudi. Preprosto, nikogar več ni, ki bi jih prepoznal. Sklenil sem, da ne bom pustil, da bi se pozabilo na ljudi, ki so na mojih fotografijah. Imam ženo in dve hčerki, ki me podpirajo pri vsaki nenavadni zadevi, ki se je lotim. Hčerki sta že zdavnaj odleteli iz gnezda v svet. Sedaj sem zadovoljen, da sta vsaj v Evropi. Rad in veliko sem kolesaril. Na svojih poteh sem spoznal, da sem del okolja, kjer živim. Gozdovi in poti po njih so mi odkrili, da je tu lepo. Aja, veseli me tudi fotografija."
Alojz Mazij sodeluje pri projektu StareSlike že štiri leta. Za sodelovanje ga je navdušil kolega Dušan Gogala.
Najprej je tesno sodeloval z Gogalo in Milošem Tonijem, pozneje pa je začel tudi sam pisati prispevke. Alojz opisuje dogodke in stare slike z Bloške planote, ki v preteklosti niso bili tako znani. Tak primer so odhodi ljudi v Združene države Amerike in njihove vrnitve.
Veliko Bločank in Bločanov je namreč odhajalo ne samo na vzhod ZDA, v okolico Pensilvanije ali Clevelanda, ampak tudi daleč v notranjost, na primer v Colorado in Denver, v katerih so delali v rudnikih, veliko pa so delali tudi v gozdovih.
Mazij opisuje tudi odhode ljudi v Francijo pred drugo svetovno vojno, zanimajo pa ga še bloški trgovci z voli in sejmarji, ki so hodili na Dolenjsko in v Belo krajino.
Alojz Mazij je dolgoletni gospodarstvenik, ki je zdaj v pokoju. V njegovih prispevkih je veliko gospodarske tematike, saj se je z gospodarstvom ukvarjal več kot 40 let. Zanimajo pa ga tudi druge teme; žal mu je, da je veliko zgodb preslišal. Njegov oče je bil krojač in k njemu so hodili z vse Bloške planote in iz Cerkniške doline, da bi jim sešil oblačila. Ob tem so pri očetu vasovali in pripovedovali zgodbe. Kot majhen otrok jih je poslušal, nekaj si jih je tudi zapomnil, veliko pa jih je pozabil. Danes obžaluje, da si jih ni zapisal. Njegova mama pa je bila navdušena pevka in pripovedovalka zgodb, zato je oboje všeč tudi njemu.
Najbolj so ga presenetile zgodbe ljudi iz ameriških rudnikov. Tam je bilo nekaj družin iz Blok in ko sta se srečala neki fant in dekle, sta se poročila in odhitela domov, da dekleta ne bi presenetil porod. Želela sta, da bi se otrok rodil doma na Blokah; to je bilo leta 1905.
Njuna hčerkica pa se je rodila na ladji in kapitan jo je krstil za Loren, kot se je imenovala francoska ladja, na kateri so pluli. Ko so prišli domov, so jo še enkrat krstili, saj njenega ladijskega imena ni znal nihče ne izgovoriti ne napisati.
Ta deklica je bila mama pripovedovalke te zgodbe, ki jo je zapisal Anton. Gospa je stara že več kot 90 let. Alojz Mazij je ob sliki zapisal: " Marija – Mica je s svojo hčerko vsa leta preživela v Mali gasi. Starši njenega nesojenega moža so ji prepisali eno njivo. Tako kot mnoge bloške ženske se je preživljala tudi z izdelavo zobotrebcev. To delo je družilo sosede v dolgih zimskih večerih." Sicer pa ob prejšnjih dveh fotografijah lahko vidimo, da pisci člankov za StareSlike, ob skenirani "glavni fotografiji" dodajo tudi izsečke te fotografije, in tako dobi članek dodano vrednost.
Sicer pa Mazij pravi, da ljudje radi posodijo gradivo, ki ga imajo v lasti, vendar je le redko urejeno, največkrat je v kartonskih škatlah. Raje pokažejo fotografije veselih dogodkov.
Najzanimivejše so najstarejše fotografije in dokumenti; eden najstarejših je odpustno pismo avstro-ogrskega vojaka, ki se je po bitki pri Hradcu Kralovem na Češkem, v kateri je Avstro-Ogrska izgubila vojno proti Prusiji, po 12-ih letih vojaške službe lahko vrnil domov na Bloke. Nato je preučeval tudi zgodovino polka, v katerem je ta mož služil.
Pri zbiranju fotografij pa velja, naj bodo iz leta 1970, mogoče 1975, ko so se začeli Bloški teki.
Dušan Gogala pri projektu StareSlike ni sodeloval od začetka, ekipi se je pridružil malce pozneje.
Na mostu v Cerknici je srečal Miloša Tonija in mu zaupal željo, da bi tudi sam kaj napisal za StareSlike. Dušan ne bi bil Dušan, če ne bi takoj postregel z anekdoto o mostu, na katerem se je začelo njegovo sodelovanje pri tem projektu. Gogala pove, da sta se na mostu pred leti dobivala soseda Mesojedec in Rakovec, pri Gorjupu pa so imel psa Mora. V tistem času je bil italijanski zunanji predsednik Aldo Moro. Možakarja sta si na mostu vsako jutro izmenjavala novice. Pa pravi eden drugemu, da so Mora ubili, drugi pa –ker je mislil, da gre za sosedovega kužka – odgovori, da je bilo to prav, ker je bil nevaren za ljudi. S to šalo se je začelo. Najprej je napisal prispevek o nekem starem mlinu – zanj je dobil fotografije znancev, nekaj pa jih je imel tudi sam.
Na začetku je za opis ene fotografije potreboval 2 do 3 ure, pozneje je v enem samem dnevu obdelal kar 3. Danes potrebuje 14 dni za oblikovanje prispevka. Vse pa se je začelo z željo, da bi napisal knjigo za svoje potomce. Pozneje je te krajše zgodbe iz nastajajoče knjige vključil v članke za StareSlike. Najraje izbira tematiko, ki je vezana na kakšno anekdoto. Tak primer je bila nogometna tekma v Begunjah pri Cerknici iz leta 1952. Tam je bilo veliko prekrškov in domačinke so organizirale prvo pomoč, vsak, ki je bil poškodovan, pa je za poživitev dobil šilce žganja.
Pa dodajmo še odlomek iz članka o nogometni tekmi: »Sodnik je bil Cerkničan Janez Kebe - Štefe z Velike gase. Celo on kot sodnik je dal gol za Cerknico, in to z roko – ter ga kljub protestom preostalih igralcev in gledalcev priznal. Zmagali so Begunjci z rezultatom 3 : 2. Enkrat je za Begunje zadel Slavko Tornič, dvakrat pa njegov stric France. Seveda pa to še ni vse. Begunjci so za vsak primer organizirali zdravstveno okrepčevalno ekipo, ki je dežurala ob igrišču. To ekipo so sestavljale mlade, brhke Begunjke. Po vsakem prekršku so igralcu, ki je obležal, priskočile na pomoč s šilcem prave kave in šilcem žganja. Zato se je po igrišču od “silnih bolečin” zvijalo vedno več igralcev. Celo sodnik je začutil bolečino in padel po tleh in tudi on je moral dobiti poživilo. Šele nato se je tekma lahko nadaljevala. Ker so Begunjci radodarni, je količina kave in žganja zdržala vso tekmo. Bralcu tega prispevka prepuščam presojo o blagodejni uspešnosti kombinacije kave in žganja ter lepih Begunjk, saj so bili vsi igralci s sodnikom vred ob koncu tekme zdravi in nobenega ni nič bolelo.«
Sam tudi zbira in objavlja stare izraze, ki so že šli v pozabo. Sicer pa ga v trgovini, v katero gre vsak dan, ustavljajo ljudje, komentirajo njegove članke in mu prinašajo fotografije. Najbolj opažena je bila njegova fotografija prvega razreda osnovne šole iz leta 1954. Zanimajo ga tudi pustne dogodivščine in vreme – sam namreč meri vremenske podatke za ARSO.
Dušan Gogala je na spletni strani StareSlike o sebi zapisal tole: "Rodil sem se 7. 11. 1947 doma v Cerknici. Pri porodu je bila babica Anica Obreza in moja teta Fanči. Teta je šla takoj poročat očetu v trgovino, kjer je prodajal čevlje in mu rekla: »Fant je.«V Cerknici sem končal osnovno šolo, v Ljubljani pa Tehniško šolo strojne stroke in Fakulteto za strojništvo. Vojake sem služil leta 1974. Najprej v Zadru v artiljeriski šoli rezervnih vojaških starešin, nato pa sem stažiral v Ajdovščini in v Črnomlju. Med študijem sem imel štipendijo Kovinoplastike Lož, kjer sem se zaposlil 5. 2. 1973. Začel sem kot pripravnik na področju razvoja okovja. Moj mentor je bil France Kovačič. Pripravnik sem bil 10 mesecev. Nato sem bil celotno delovno dobo zaposlen v tem čudovitem podjetju. Sem poročen, imam sina in hči. Leta 1981 me je Denis naučil voziti traktor. Zdaj sem upokojen. Nekaj mesecev pred upokojitvijo sem kupil nekaj gozda. Prvo hojo sem podrl, ko sem imel že 63 let. Imel sem srečo, pa tudi tisti, ki so bili takrat z menoj, saj hoja ni padla tja, kamor sem predvidel. Sošolec me je leta 2010 informiral, da se na internetu objavljajo cerkniške stare slike. Ko sem jih pogledal, se mi je zdelo zares zanimivo. Kmalu zatem sem pred Gorjupom srečal Miloša in od takrat včasih kaj napišem za Stareslike. Spoznal pa sem, da je spomin zelo porozen. O kakem dogodku je več mnenj, pa tudi pozabi se kaj. Tudi jaz večkrat pozabim, da sem kaj pozabil, zato pa za pomoč vprašam Šajnovega Staneta, pa Ladota Urbanca, Ljerko Zagorjanovo, Staneta Urha in še mnogo drugih. Vesel sem tudi vsakega komentarja."
Dušana Gogalo zanimajo tudi pustne dogodivščine, sprevodi in maske. Fotografije pusta v Cerknici iz obdobja pred vojno so zelo redke.
Fotografije pustnih sprevodov so se v večjem številu pojavile šele po letu 1954.
Milena Ožbolt piše o sebi na strani StareSlike: " Ko sem se precej pred dobo plastike rodila, se je teta Johana v Ameriki za zmeraj nehala oglašati, menda zato, ker mi niso dali njenega imena, čeprav je prispevala zajeten paket, da bi jaz laže preživela – dali so mi dali »rusko« ime!… A se vseeno kar dobro počutim z njim. Od vseh poklicev v življenju sem najraje stara mama, to že moram reči. Me pa – še vedno – zanima vse počez kar je lepega, dobrega, koristnega, resničnega. Čas me je že povozil, a če ne bo hujšega… Najljubše izrazno sredstvo mi je beseda, ki po mojem prepričanju JE konj, v družbi s sliko še toliko močnejši. A tudi ločilo je sporočilo… Mar mi je slovenska dediščina, zato o tem včasih kaj malega napišem. Nič od naštetega pa ni moj poklic, kruh sem si služila v povsem drugi zgodbi. Vedno pa sem delala reči, ki jih nisem znala in ko sem se ravno za silo naučila, me je že doletelo kaj drugega. Se to res vsem dogaja? Starih slik sem se – glede na nekaj izkušenj – dolgo otepala v strahu, da ne bom znala, zmogla, nič razumela in nič koristnega naredila, čeprav me je kajpada mikalo – ko je bilo pa spet nekaj novega! A sem podlegla skušnjavi in zdaj sem tu. Postopoma dojemam, da so Stare slike sijajna zadeva, v katero je mogoče verjeti in da je lepo biti zraven…In da takih kot so bile, nikoli več ne bo. Kdaj pa kdaj me kar napade tudi veliko navdušenje – gotovo se me loteva staroslikizem!…"
Nam pa je Milena Ožbolt povedala, da jo k pisanju spodbudi kakšen predmet, slika ali kaj podobnega. V Loški dolini živi že kar vrsto let, vmes so bili presledki ko je živela drugje, in v tem času se je nabralo kar precej spominov in različnih podatkov. Ljudje jo dobro poznajo, do "obisti" pravi, saj se veliko pogovarja z njimi, jih obiskuje in tako ji marsikaj povedo. To pa so za Mileno dragocene zgodbe. Vsaka je drugačna in vsaka je odsev razmer, v katerih je živel posameznik. Sama namenoma ne piše ganljivo, takih stvari ne želi brati, vendar pa se zgodi, da se kdaj neusmiljeno zjoče, ko opisuje kakšno zgodbo. Včasih pa se zgodi tudi veliko zabavnega.
Med bolj žalostne sodi opis zgodb, povezanih z italijanskim taboriščem na Rabu.
Mimo teh zgod ni mogla zbežati pove Milena Ožbolt, saj so del njen mladosti, čeprav v taborišču ni bila, ker je rojena kasneje, je pa v mladosti slišala veliko pričevanj o tem taborišču. Iz Loške doline je bilo tam interniranih preko 300 domačinov, 64 jih je tam umrlo. Še več pa jih je bilo iz Gorskega Kotarja, ki so ga Italijani popolnoma izpraznili in vasi požgali. Že kot otrok je velikokrat slišala o Rabu in šele sedaj dojema kako je ta postal nek simbol strahovitega trpljenja, saj so ljudje govorili, da huje kot na Rabu pa ne more biti. Ali pa če je bil kdo bolan, izčrpan, so rekli, ta je pa kot da bi iz Raba prišel.
Če v Loški dolini omeniš Rab vsakdo ve, da je bilo to nekaj strašnega, neko strašno trpljenje. Ko se je s to temo srečala, jo je ponudila uredniku strani Stareslike, ki jo je sprejel, čeprav nekako ne gre povsem v njihov kontekst , saj si ne želijo opisovanja medvojnega dogajanja. To so sedaj že spomini iz druge roke, mnogi pa so ji povedali, da ljudje o teh izkušnjah z Raba, niso hotel govoriti, ker se jim je zdelo, da je bilo to v nekem drugem vesolju, da tega nihče ne more razumeti in se bali ponovno podoživljati vso grozo, ki so jo prestali.
Ko so jo povabili k sodelovanju s stranjo Stareslike, se je zelo upirala, da bi pisala, ker se ji je zdelo, da ne bo imela kaj prispevati, da je vse prezahtevno. Počasi pa je speljala, piše rada, dediščina ji je dragocena, to ima v sebi, že od nekdaj. Vedno jo je privabljala pripovedna dediščina, narečja. Zanima jo kulinarična, oblačilna in druga dediščina. Pri tem sedaj uživa.
Ko ji kdo pove zgodbo, in ko vidi še kako sliko vse to z veseljem opiše. V 50 letih pa se je vse tako spremenilo, da je to nekaj neverjetnega. Izginilo je ogromno besed, veščin, znanja. Bosopeti šolarčki so bili nekaj normalnega še v njeni mladosti, danes pa imajo otroci vse mogoče obleke. Najbolj se je zabavala ob zapisu besede kavalecna, to je beseda iz Blok, ki pomeni, stol za "prasca klat" tega pa si tudi ne zna več vsak predstavljati, saj kdo pa danes še sam dela koline. Ob tem zapisu so našli veliko izrazov, za postopke odstranjevanje prašičjih ščetin; ošopat, omavžat, opauhat, opalužit, okalužit, obrit.
V vseh svojih prispevkih zavestno uporabi narečne besede, da te ne bi tako hitro izginile v pozabo. Žal pa se to dogaja zelo hitro, bil je v nekam muzeju, kjer so videli srp iz časa antike, podobnih oblik je bil tudi srp kot so ga uporabljali še v času njene mladosti, danes pa z njim nihče več ne zna žeti.
Marija Hribar direktorica Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica pove, da s skupino Stareslike sodelujejo že od leta 2013. Pove, da so pripravili so več zanimivih razstav in večerov, letos so v Starem trgu, v knjižnici, ob razstavi Karla Destovnika Kajuha, dodali razstavo fotografij. Lani so bo izidu Steinbergova Cerkniškega jezera predstavili tudi njegovo oljno sliko jezera.
To je pripravil urednik Stareslike Miloš Toni, dobili so 12 delov slike in spoznali povsem nove podobe, ki jih prej ni bilo mogoče opaziti.
Skupaj so pripravili dogodek-po praznikih diši, kjer je Milena Ožbolt pripovedovala svoje spomine ob fotografija s portala Stareslike. Vsak dan v Cerknici in dveh enotah knjižnice objavijo tiskano verzijo Stareslike. To je spodbudilo tudi tiste občane, ki niso člani knjižnice, da pridejo to prebrati. Tako so v zgodbe vključeni tudi starejši občani. Sicer pa so Stareslike genialna ideja, saj se tako ohranijo zgodbe, spomini, narečje, šege in navade itd.
Posebej jo je nagovorila zgodba o konju iz leta 1934, jezdec kmetske konjenice je bil tudi njen oče, kar jo je zelo presenetilo.
Marijo Hribar je presenetil tudi podatek, ki je bil na zadnji strani fotografije.
Seveda pa ni vse samo idilična zgodba o objavljanju starih slik, spominov, dogodkov in vsakršnih opisov. Dogaja se tudi, da jim kakšno fotografijo preprosto ukradejo in objavijo drugje. Tak primer je bil posnetek sankanja v Begunjah pri Cerknici leta 1959, ki so ga preprosto objavili kot primer sankanja v Srbiji. Miloš Toni. pravi, da slike snamejo ali ukradejo čeprav imajo na spletni strani napisano, da fotografij razen za objavo ne smejo uporabiti drugje, saj so ljudem obljubili, da jih bodo za vsako objavo vprašali. Vendar kljub temu posamezniki prepišejo cele članke, fotografije in podobno.
Tokratne Sledi časa namenjamo spominu na književnika, prevajalca, urednika in politika Edvarda Kocbeka. Ob koncu septembra je minilo 120 let od njegovega rojstva, ob obletnici pa se je spomin nanj vrnil tudi kot tema maturitetnega eseja, saj je njegova zbirka novel Strah in pogum poleg Jančarjevega dela In ljubezen tudi temeljno gradivo za razmislek na tokratno maturitetno temo »Človek na razpotjih časa«.
Histerija prostočasne zabave, ki pravi, da je greh delati nič, se je prenesla tudi na dopust. Predvsem poletni meseci ob morskih obalah, nekoč namenjeni brezdelju, so postali aktivni. Kolesa, najrazličnejše priprave za vodne športe, celo igre z žogo ali loparjem v poletni pripeki. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič odvija klopčič poletne zabave, ki se je začela daleč v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je tudi ob naših obalah pristala jadralna deska. Z današnjega stališča se zdi, da gre za obrobno poletno zabavo, ki jo je povozil čas, a okoli leta 1985, pa tudi prej in nekoliko pozneje, je bila to obmorska moda, ki si je zaslužila naziv neverjetnega fenomena, tako po množičnosti kot po zraščenosti s športom, industrijo in tudi specifično kulturo, ki se je spletla okoli jadralcev.
Če bi se danes za nekaj dni odpravili v Buenos Aires, bi si verjetno tam med najbolj znamenitimi stavbami argentinske prestolnice ogledali tudi stadion nogometnega kluba Boca Juniors, imenovan La Bombonera, ter velikansko in arhitekturno fascinantno tržnico Abasto. In vendar ob tem morda ne bi niti vedeli, da gre za zgradbi, ki ju je zasnoval naš rojak, arhitekt Viktor Sulčič. Kako je fant, rojen slovenskim staršem v Križu pri Trstu, postal eden najbolj pomembnih arhitektov Buenos Airesa v času med obema svetovnima vojnama, nam bosta za tokratne Sledi časa pomagala zarisati umetnostna zgodovinarka dr. Irene Mislèj, ki je Sulčiča spoznala v svojem otroštvu v Argentini, kasneje pa je o njem napisala doktorsko nalogo in pripravila prvo veliko razstavo njegovih del, ter arhitekt Matej Mljač, ki je pred leti prav tako tako zasnoval fotografsko razstavo Sulčičevih del, ki je vključevala celo načrt obnove znamenitega stadiona. Oddajo je pripravila Alja Zore.
V ljudskem izročilu so pustili izredno močan pečat tako imenovani turški ali osmanski vpadi, ki so bili od začetka 15. do konca 16. stoletja eno najtemnejših obdobij slovenske zgodovine. Spominov na te krute čase je veliko. Mi bomo odkrivali enega izmed njih: uspešno obrambo zgodnje novoveškega Maribora. V septembrskih dneh leta 1532 je junaška četa Mariborčanov pod vodstvom mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja uspešno kljubovala napadom armade turškega ali osmanskega sultana Sulejmana. Ta je svoje sile usmeril v drugi poskus zavzetja Dunaja, vendar so bile njegove čete pri mestu Kuseg poražene. Iz zapisa, ki je nastal pred 90 leti, beremo, da so se prve turške ali osmanske čete pred Mariborom pojavile že 16. septembra 1532. Opustošile so vso okolico, zlasti Ptujsko polje, v nekaj dneh pa se je okoli mesta zbrala Sulejmanova armada. Turki so od obkoljenih meščanov zahtevali prehod skozi mesto in visok vojni davek. Mestni sodnik Willenrainer je ta poziv odklonil, čeprav so ga številni preplašeni meščani prosili, naj ugodi sultanovi želji. Turki so trikrat naskočili utrdbe, branilci pa so vse napade srečno odbili. O teh napadih, branilcih in vprašanjih, ki jih to dogajanje odpira, pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Raznovrstno in pisano balkansko mitološko bogastvo je skupaj z drugimi bogatimi slovanskimi mitološkimi zakladi – razen v svetu prevladujoče izvrstne ruske teorije mita in pravljic – premalo obravnavano, meni dr. Svetlana Slapšak.
Začenja se novo šolsko leto, zato bomo v oddaji Sledi časa opisali nekaj posebnosti šolske oblačilne kulture v preteklosti. V današnjem času se nekateri sprašujete, ali se učenci, pa tudi učitelji, za šolo oblačijo manj primerno. Tudi misel o poenotenju oziroma tako imenovani šolski uniformi vedno znova oživi, a kaj kmalu tudi ponikne. Najintenzivnejše ideje o šolskih uniformah so nedavno pretresale slovenski prostor. Junija leta 2014 je ministrstvo za šolstvo predstavilo rezultate ankete med učenci, starši in šolniki. Anketiranih je bilo več kot 20 tisoč. Večina anketirancev se je takrat izrekla proti uniformam. Kako pa je bilo v preteklosti?
V današnji oddaji Sledi časa bomo obiskali Rudnik Sitarjevec v Litiji, ki sodi med polimineralna rudišča z izjemno mineraloško pestrostjo. Je eno najbogatejših najdišč različnih mineralov v evropskem in svetovnem merilu. V njem so jih našli več kot šestdeset. Kakšna je zgodovina rudnika, ki je danes urejen v sodoben podzemni muzej in se ponaša tudi s tem, da je edini znani prostor rastočih limonitnih kapnikov v Srednji Evropi. V rudnik Sitarjevec se je odpravila Petra Medved.
Skoraj ne mine dan, da ne bi mediji poročali o požaru v naravnem okolju, ki se širi kje na planetu. Poleti so na severni polobli v nevarnosti tudi države, ki imajo velike gozdnate površine ali ležijo ob podnebnim spremembam izpostavljeni geografski širini. Slovenija izpolnjuje oba pogoja in požari poleti postajajo tudi naša realnost. Slovenci smo se z njimi srečali verjetno že v prazgodovini, a uspešno boriti proti njim smo se začeli pred nekaj desetletji, ko je gasilcem na kopnem na pomoč priskočilo tudi gašenje iz zraka. O teh prvih pionirjih, ki so se nad požare spustili v krhkih in na silo modificiranih letalih, govori oddaja Sledi časa.
Dejavniki, ki narekujejo izbiro najustreznejšega zakonskega partnerja ali partnerke, se skozi zgodovino vedno znova spreminjajo. Vsako obdobje ima svoje specifike, na katere seveda močno vplivajo širša družbena, ekonomska in politična dogajanja. Tako je bilo tudi v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, ko se je slovenski prostor demokratiziral, nacionaliziral in industrializiral, vsi takratni izobraženci pa so obilo brali tudi romantično ljubezensko poezijo. Kako je torej pred stoletjem in več tedanji javni diskurz na Slovenskem obravnaval idealnega partnerja? Kako so v sfero zasebnega, intimnega izbiranja najustreznejšega življenjskega sopotnika posegali dejavniki, ki jih praviloma štejemo za neosebne, javne? Kaj lahko iz konkretnih poročnih strategij ljubljanske premoženjske oziroma izobraženske elite razberemo o materialnem in predstavnem svetu teh ljudi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam v tokratnih Sledeh časa pomagata iskati zgodovinarki doc. dr. Irena Selišnik in doc. dr. Ana Cergol Paradiž, obe s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Pogosto ideologije, ali režimi, ali pa samo navadne zgodovinske okoliščine ljudi izbrišejo. Po navadi gre za posameznike, ki bi kakorkoli zmotili vodilno naracijo tistega trenutka, ali koga osramotili, ali spremenili razmišljanje javnosti, ali ogrozili prevladujoče mite. Tako tiste o ljudeh, kot tiste o dogodkih. V oddaji Sledi časa odkrivamo zgodb, ki je bila dolga desetletja preveč nerodna, da bi jo povedali. Gre za zgodbo o mlajšem bratu Karla Destovnika Kajuha, ki pa je zelo drugačna od znane usode našega narodnega junaka. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta
Odprava tlačanstva, gradnja železnic in tovarn ter vzpon kapitalističnega gospodarskega sistema so sredi 19. stoletja vzpostavili čisto nov svet, ki ga naši predniki niso dobro razumeli. Kako so odgovorili na ta pretres?
Za zgodbo o treh čeladah je bilo odločilno sodelovanje muzejev: Medobčinskega muzeja Kamnik, Dolenjskega muzeja Novo mesto in Narodnega muzeja Slovenije. Kamničani so namreč pripravili razstavo – Mamut po mamutu v Novem mestu, sledilo je poizvedovanje o negovski čeladi z Vrhpolja pri Kamniku, ta pa je spodbudila pogovore o čeladah, ki jih hrani dolenjski muzej. Tako je nastal projekt, imenovan Skrivnostne poti negovskih čelad, ki vsaka zase prinaša nenavadne poti, zgodbe in usode teh izjemnih halštatskih predmetov. Vse to so potem strnili v razstavo, ki so ji dodali katalog in kratke videofilme. V njih predstavijo usodo čelade iz Novega mesta, ki so jo nepridipravi ukradli. Dodani so posnetki, ki so nastali pri sinu znamenitega zbiratelja Sadnikarja, ki je pridobil čelado z Vrhpolja pri Kamniku. Tu pa je bila tudi predstavitev čelade s Kope nad Kompoljami, ki je nekoč krasila vodnjak v Lukovici. O teh čeladah izvemo več v oddaji Sledi časa.
Danes se zdi, da so najrazličnejše finančne afere stalnica v naši družbi in če del njih pristane le v drobnem tisku kakšne črne kronike, se v druge zaradi njihove razsežnosti ali posebnosti zlahka za nekaj dni ali tednov uprejo oči vse slovenske javnosti. Ta pojav pa ni nič tako zelo novega, še več, kljub temu da slovensko ozemlje nikoli ni bilo v samem središču kapitalističnih dejavnosti in denarnih tokov, se lahko skozi zgodovino »pohvalimo« s celo vrsto večjih finančnih škandalov. In enega prvih, ki je širše odmeval v slovenski javnosti, bomo zarisali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali v 70. leta 19. stoletja, ko je Ljubljano dodobra pretresla finančna afera soproge lesnega trgovca Terezije Aristoteles, ki je na koncu pripeljala tudi do zelo odmevnega sodnega procesa. Pri zarisovanju te zgodbe, polne mešetark, visokih obresti, ponarejenih menic in ogorčenja, da so se tovrstnih mahinacij povrh vsega polotile ženske, nam bo pomagal asistent na Inštitutu za novejšo zgodovino dr. Ivan Smiljanić, ki je afero Terezije Aristoteles ter njen širši družbeno-zgodovinski kontekst popisal v članku za Zbornik Andreja Studna, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Celje se ponaša z bogato in dobro ohranjeno zapuščino dveh fotografskih mojstrov. Prenovljena Fotohiša Pelikan je poseben muzejski prostor, ki v največji meri predstavlja življenje in delo fotografa Josipa Pelikana. V njej se je ustavil čas, muzealci so zelo tankočutno posegli v prenovo in uspelo jim je tisto, kar v takih primerih ne uspe vedno. Ohranili so sporočilo in dušo zanimive zgodbe, ki govori o življenju in ustvarjalnosti. Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Avtomobil, kot vse kaže, vozi proti križišču, na katerem se bo odločala njegova usoda: ali se bo spremenil v okolijsko nevtralno, ali vsaj do okolja prijazno napravo, ali pa ga bodo premagale druge oblike sodobne mobilnosti. Res je, da se to vprašanje za zdaj pojavlja samo v razvitem delu planeta in da se večina človeštva še vedno vozi v napol razpadajočih škatlah, ki jim je do vsebine njihovih izpuhov kaj malo mar. V oddaji Sledi časa pa nas Marko Radmilovič vodi do avtomobilske preteklosti, ko so bila vprašanja o ekološki ustreznosti zadnja na meniju tudi na naših tleh. Pomembnejša je bila poraba goriva, najpomembnejše pa je bilo, »kako do avta sploh priti«. Med sprehodom po zasebni zbirki starih jugoslovanskih avtomobilov bomo pogledali v jugoslovansko avtomobilsko preteklost, ne bomo pa se ustrašili niti avtomobilske prihodnosti.
Jeseni leta 1920 so na železniški postaji v Ljubljani izstopili mornariški častnik s tropsko čelado na glavi, mlada Japonka v kimonu, dva otroka, oblečena po evropski modi in osem majhnih kužkov, pekinžanov. Če gre za dogodek, ki bi pozornost nedvomno vzbudil tudi danes, pa je bil za Ljubljano pred dobrim stoletjem, ko je bilo stikov med oddaljenimi deželami toliko manj, to resnično neobičajen prizor. Še toliko bolj, ker - kot bomo videli - ni šlo le za kakšne ekscentrične turiste, ki bi se po nekem slučaju odločili obiskati prvo Jugoslavijo in jo po nekaj tednih tudi zapustili, ampak za zakonca, ki sta se v Ljubljano iz Pekinga preselila za stalno, s seboj pa privlekla tudi na desetine kubikov redkega kitajskega pohištva in umetnin, ki vse do danes tvorijo največjo zbirko tovrstnih predmetov pri nas.
V Sloveniji imamo mnogo pomnikov, ki nas opominjajo na našo burno, pogosto nasilno, še pogosteje pa tragično preteklost. Mnogi teh pomnikov so tudi padli: ali v prah ali v pozabo, ko so se družbene okoliščine spremenile. A odnos do kulture spomina je odnos do lastne preteklosti, se pravi, odnos do temin časa, iz katerih prihajamo in ki nas je oblikoval v to, kar smo. Obstaja način, da spomine ujamemo v obliko, ki ni do nikogar žaljiva in ki se ne podreja muham vsakokratne ideologije ali preferencam voditeljev naroda. Če smo del narave, kot radi gromoglasno poudarjamo v trenutkih skromnosti, se lahko naš spomin ujame tudi v naravi. In prav to je uspelo nekemu profesorju in danes njegovim potomcem na posestvu v Petanjcih v občini Tišina. Marko Radmilovič je obiskal eno izmed spominskih prireditev, ki se skozi vse leto odvijejo v Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih.
Da posameznik lahko veliko stori za koristi širše skupnosti in sočloveka, velja tako za preteklost kot za sedanjost, pa tudi za prihodnost. Ker pa se zgodovina včasih vede mačehovsko, so nekateri posamezniki in posameznice pogosto izrinjeni iz kolektivnega spomina. Prav zato bomo v prihodnji oddaji Sledi časa obudili spomin na gospodarstvenico, mecenko in dobrotnico Josipino Hočevar, povezano tako z Radovljico, v kateri je bila rojena, kot tudi s Krškim in okolico, v kateri je živela. Bogata gospa je razdajala svoje premoženje pomoči potrebnim. V njeni oporoki iz leta 1910 je bilo zapisano tudi to, da namenja 200 tisoč goldinarjev za graditev in vzdrževanje radovljiškega doma za otroke brez družin, ki bodo v tem domu dobili domačo nego, vzgojo in znanje. Pa pojdimo na začetek njene zgodbe.
Včasih imajo najobičajnejše stvari dolgo in zapleteno zgodovino. To še posebno velja za nesnovno dediščino. Na primer otroška pesmica o Hudi mravljici. Postala je tako običajna, tako zelo del vsakega odraščanja, da se skoraj nihče več ne vpraša, od kod je mravljica prišla in kdo jo je, ne navsezadnje, ustvaril. Prevladujoče prepričanje je, da gre za ljudsko blago, za ljudsko pesmico, nastalo nekoč v globinah časa, ko so pastirji še gnali na pašo. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Huda mravljica je avtorska pesem v pravem pomenu besede, saj je v peti obliki združila dva mojstra svojega poklica. A nič od tega se ni bi zgodilo, če ne bi v Slovenskih Konjicah živela nenavadna družina, po sledovih katere se v oddaji Sledi časa odpravlja Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov