Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kje so med 2. svetovno vojno potekale meje med okupiranimi območji in kako so vplivale na ljudi
Razstava »Mejni kamni, bodeča žica, stražni stolpi in minska polja. Življenje ob okupacijskih mejah v Sloveniji, 1941–1945« je rezultat dela raziskovalcev z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, Geografskega inštituta Antona Melika ZRC Sazu, Pedagoške fakultete in Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani. Raziskovalci, ki so na interdisciplinarno raziskavo upravičeno lahko ponosni, so med ljudi našli odgovore, kje so med 2. svetovno vojno potekale meje med okupiranimi območji in kako so te vplivale na ljudi. Terensko delo je s pomočjo napredne tehnologije dalo rezultate, ki so lahko v času, ko ponekod spet postavljajo bodečo žico, zelo jasno opozorilo.
Eden izmed poglavitnih motivov za začetek druge svetovne vojne je bila revizija državnih meja, nastalih po prvi svetovni vojni. Revizija je potekala v škodo manjših narodov, med katere spadamo tudi Slovenci. Štirje okupacijski režimi – nemški, italijanski, madžarski in režim ustaške Hrvaške – so Slovence z žicami, minskimi polji, bunkerji in mejnimi kamni razdelili med različne države. Odločanje o tem, kateri kos ozemlja bo pripadel posameznemu okupatorju in kje bodo tekle meje, je vodil izključno Hitler, pove dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Vprašanje, ali je nacistična Nemčija pri tem upoštevala želje svojih zaveznic, se ponuja kar samo. Odgovor nanj prav tako.
Dr. Peter Mikša z oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani tudi sam prihaja iz krajev, kjer je prebivalstvo občutilo vse zlo nasilnega razmejevanja slovenske zemlje. Zato mu zgodbe, ki so jih raziskovalci slišali na terenu, niso tuje. Rane, stare skoraj 75 let, so ljudem, ki so vse to doživeli, še vedno boleče. Skoraj 75 let po koncu za Slovenijo enega izmed najbolj kritičnih obdobij zgodovine, so ostanki okupacijske meje še zmerom vidni tudi v obliki materialnih ostankov. Te so zgodovinarji iskali s pomočjo strokovnjakov iz drugih znanstvenih področij. Dr. Peter Mikša. Posebno zahtevno je bilo iskanje ostankov v visokogorju. Raziskovalci so morali z vso opremo obiskati visoke prelaze v naših Alpah. Pri tem je sodeloval tudi dr. Mitja Zorn, predstojnik Geografskega inštituta Antona Melika.
Dr. Božo Repe vidi v raziskavi tudi aplikativno vrednost. In opozarja na s tem povezano problematiko, ki pravo rešitev še čaka. Vendar je smisel zgodovinskega spomina tudi v tem, da se iz njega česa naučimo. Na primer odgovora na vprašanje, ali so ograje kadarkoli v zgodovini rešile karkoli.
906 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kje so med 2. svetovno vojno potekale meje med okupiranimi območji in kako so vplivale na ljudi
Razstava »Mejni kamni, bodeča žica, stražni stolpi in minska polja. Življenje ob okupacijskih mejah v Sloveniji, 1941–1945« je rezultat dela raziskovalcev z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, Geografskega inštituta Antona Melika ZRC Sazu, Pedagoške fakultete in Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani. Raziskovalci, ki so na interdisciplinarno raziskavo upravičeno lahko ponosni, so med ljudi našli odgovore, kje so med 2. svetovno vojno potekale meje med okupiranimi območji in kako so te vplivale na ljudi. Terensko delo je s pomočjo napredne tehnologije dalo rezultate, ki so lahko v času, ko ponekod spet postavljajo bodečo žico, zelo jasno opozorilo.
Eden izmed poglavitnih motivov za začetek druge svetovne vojne je bila revizija državnih meja, nastalih po prvi svetovni vojni. Revizija je potekala v škodo manjših narodov, med katere spadamo tudi Slovenci. Štirje okupacijski režimi – nemški, italijanski, madžarski in režim ustaške Hrvaške – so Slovence z žicami, minskimi polji, bunkerji in mejnimi kamni razdelili med različne države. Odločanje o tem, kateri kos ozemlja bo pripadel posameznemu okupatorju in kje bodo tekle meje, je vodil izključno Hitler, pove dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Vprašanje, ali je nacistična Nemčija pri tem upoštevala želje svojih zaveznic, se ponuja kar samo. Odgovor nanj prav tako.
Dr. Peter Mikša z oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani tudi sam prihaja iz krajev, kjer je prebivalstvo občutilo vse zlo nasilnega razmejevanja slovenske zemlje. Zato mu zgodbe, ki so jih raziskovalci slišali na terenu, niso tuje. Rane, stare skoraj 75 let, so ljudem, ki so vse to doživeli, še vedno boleče. Skoraj 75 let po koncu za Slovenijo enega izmed najbolj kritičnih obdobij zgodovine, so ostanki okupacijske meje še zmerom vidni tudi v obliki materialnih ostankov. Te so zgodovinarji iskali s pomočjo strokovnjakov iz drugih znanstvenih področij. Dr. Peter Mikša. Posebno zahtevno je bilo iskanje ostankov v visokogorju. Raziskovalci so morali z vso opremo obiskati visoke prelaze v naših Alpah. Pri tem je sodeloval tudi dr. Mitja Zorn, predstojnik Geografskega inštituta Antona Melika.
Dr. Božo Repe vidi v raziskavi tudi aplikativno vrednost. In opozarja na s tem povezano problematiko, ki pravo rešitev še čaka. Vendar je smisel zgodovinskega spomina tudi v tem, da se iz njega česa naučimo. Na primer odgovora na vprašanje, ali so ograje kadarkoli v zgodovini rešile karkoli.
Je človek gospodar časa ali je čas njegov gospodar? V oddaji Sledi časa se bomo posvetili uram in urarski obrti, ki počasi izumira. Pogledali bom globoko v zgodovino k sončnim uram in se prestavili v sedanjost k atomski uri, ki jo imamo tudi v Sloveniji. Zgodovino si bomo razložili s pomočjo ur, ki so bile sprva dragocen, znanstveni instrument, ki so ga znali uporabljati le redki posamezniki, kasneje pa so ure vse bolj začele oblikovati življenje slehernega posameznika. In tako se že več stoletij človek prilagaja stroju, ki ga je sam ustvaril. Po sledeh časa se je odpravila Petra Medved.
Ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, predvsem na Solčavskem, ima bogato tradicijo, saj je bilo to področje naše domovine, od nekdaj nekako odmaknjeno od glavnih prometnih povezav in velikih mestnih središč. Zato so se morali ljudje sami spopadati z boleznimi, tako s svojimi, kot z boleznimi svojega največjega bogastva - živine. Pri tem so uporabljali tako zdravilne rastline, minerale in druge snovi, kot tudi zagovore, uroke, molitve in ne nazadnje magične prakse. V oddaji Sledi časa bomo spoznali enega najbolj prepoznavnih zdravilcev v Solčavi, Vida Strgarja - Fido, ki skoraj sto let po smrti še vedno buri duhove. Spomin nanj je ohranjen v ustnem izročilu, tega zdravilca pa lahko vsaj malo spoznamo, če obiščemo Fidov gaj, etnološko zbirko, ki so jo leta 2012 odprli v gostišču Jože Firšt v Solčavi. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Da bi pomagal krajem, ki so jih prizadeli turški vpadi, je avstrijski cesar Friderik III. Habsburški že leta 1492 izdal tako imenovani krošnjarski patent, ki je, sicer večkrat posodobljen, ostal v veljavi do konca monarhije in celo v obdobju med obema vojnama. S to listino je Kočevarjem dovolil izvažati živino, doma izdelano platno in lesene predmete po vseh deželah monarhije. Sčasoma pa so krošnjarji postali mali trgovci, ki so po znižanih cenah kupovali drobno galanterijsko blago pri velikih trgovcih, si oprtali na ramena krošnjo oziroma leseno ogrodje, v katerem so prenašali svojo "robo", in jo skušali na sejmih in s prodajo od vrat do vrat čim dražje prodati. Zgodovino krošnjarstva pri nas bomo osvetlili v Sledeh časa. Pripravlja: Dušan Berne
Tokratna oddaja se pričenja tam, kjer se je ena prejšnjih končala. Bilo je leta nazaj. Marko Radmilovič je obiskal mlin na potoku Kozarici pod Resevno v občini Šentjur. Z lastnikom sta bila pri koncu pogovora se poslavljala. Tik preden je pomahal v pozdrav, je videl na steni mlina nad strugo zarisano črto. Ker je že videl znamenja, s katerimi v glavnem nesrečni lastniki označijo najvišji vodostaj vodotoka, je le vprašujoče pogledal lastnika. »To je iz avgusta leta 1898, ko so v Šentrupertu pokopali župnika!« In nato mu je povedal zgodbo, preveč fantastično da bi ji v celoti verjel.
Kultura mora med ljudi, so si mislili ljubitelji umetniškega ustvarjanja zbrani v dveh kulturnih društvih, enem v Žalcu in drugem na Vranskem. Umentost ni sama sebi namen, saj je potreba po ustvarjanju organsko vezana na potrebo po predstavljanju. Kar je napisano, kar je narisano, kar je uglasbeno, skratka vse, kar je ustvarjeno in samo diši po umetnosti v ožjem pomenu besede, mora biti videno ali slišano, zaznano s človeškimi očmi in čutili. S takšno temeljno mislijo v podzavesti so se rodili Kavarniški večeri v spodnji Savinjski dolini, ki potekajo že skoraj desetletje. Prvi je bil septembra leta 2007 v kavarni na Vranskem, stoti, ki se ga je udeležil tudi Jurij Popov in tam posnel oddajo Sledi časa, pa avgusta tega leta v dvorcu Novo Celje. Vmes so bili kavarniški večeri še na dveh lokacijah in kmalu se bodo spet selili, kar ni nič hudega, le da ne ugasnejo. Kakšen je značaj teh kavarniških večerov? Predvsem niso smrtno resni in filozofsko globokoumni. Oblikovalci teh večerov vedno zdruižijo tri ali vsaj dve različni umetnosti, literaturo in glasbo na primer, ali še likovno umetnost zraven in jo ponudijo ljudem, ki so prišli v kavarno na kavico, vino ali pivo in klepet. Zraven lahko slišijo še dela kantavtorjev in umetnikov pisane besede, si ogledajo skulpture, slike ali grafike raznih ustvarjalcev in to je to. Z umetniki lahko povsem nenačrtno preživijo zanimiv večer, ki vsem in vsakomur posebaj prinese nekaj dobrega. Kultura namreč ne boli, vsaj večinoma ne.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Zbiranje orožja in vojaške opreme ima zelo dolgo tradicijo ter uživa prestižno mesto tudi v muzealstvu. Temu v prid govori tudi podatek, da so v ljubljanskem Deželnem muzeju v poznem 19. stoletju začeli sestavljati inventurni popis muzejskega fonda prav z orožjem. Po številu, pestrosti in kakovosti primerkov je zbirka orožja Narodnega muzeja Slovenije najpomembnejša pri nas. Med gradivom izstopa več zaokroženih skupin: bodala, sablje, meči, starejše in novejše strelno orožje. Meč iz zgodnjega 15. stoletja iz struge Ljubljanice, plaščni oklep iz Nurnberga, pištola poprnica in samurajski oklep so samo nekateri izmed izjemnih primerkov, ki jih bomo spoznali, ko bomo šli po sledeh zbirke orožja Narodnega muzeja Slovenije. Oddajo pripravlja Bojan Leskovec.
Praški Jezušček in druge voščene figure iz Slovenskega verskega muzeja so izjemna zbirka štiridesetih voščenih figur, ki je največja tovrstna zbirka na Slovenskem in je primerljiva s sorodnimi zbirkami po Evropi. Večino figur so Slovenskemu verskemu muzeju med letoma 1990 in 1992 v hrambo zaupale škofjeloške uršulinke. V muzeju tako med drugim hranijo tudi dve kopiji svetovno znanega Jezuščka iz Prage. Čaščenje deteta Jezusa je bilo razširjeno po evropskih deželah predvsem v 17. in 18. stoletju, znanje izdelovanja takšnih voščenih figur pa se je prenašalo iz samostana v samostan. Kako je potekalo čaščenje deteta Jezusa na Slovenskem, zakaj je škofjeloški praški Jezušček tudi čudodelen ter kako so se v muzeju lotili zahtevnega konserviranja in restavriranja figur, boste izvedeli v današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
»Dama se lahko udeleži partije, ako so ji bili predstavljeni vsi udeležniki. Gospodom, ki nimajo tenisove obleke, je dovoljeno igrati brez suknjiča. Srajca ne sme biti prepotena, ampak popolnoma čista. Dame naj nosijo kratka krila in športne čevlje ter naj gledajo še pri tako razvneti igri, da so mične in dostojne. Zato naj ne delajo prevelikih skokov in naj ne zvijajo preveč telesa.« Te napotke je leta 1932 objavil Domači vedež, mi pa se bomo na našem potepanju po zgodovini tenisa na Slovenskem ustavili že vsaj v letu 1897, ko je dal pisatelj Ivan Tavčar na svojem posestvu na Visokem zgraditi prvo igrišče za tenis.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna, je nekoč stal slavni Grand hotel Adelsberg. Zgradili so ga pred 140 leti in je bil eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, primerljiv s Parkhotelom Mallnar na Bledu, hotelom St. Johann v Bohinju ter Grandhotelom Union v Ljubljani. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. Zato ni čudno, da so si ga za svoje bivanje poleg bogatih Tržačanov izbirali tudi Francozi, Angleži, Američani in drugi. Razvoj hotela je šel z roko v roki z razvojem turizma v Postojnski jami. Hotel so obiskovale tudi kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Spomine na grand hotel, ki ga več ni bomo obudili v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Z nizom kulturnih prireditev, razstav in srečanj so v teh dneh v Šentvidu pri Ljubljani praznovali 150-letnico šolstva in čitalništva v tem kraju. Leta 1866 je bil namreč v Šentvidu položen temeljni kamen prve uradne državne šole, poleti istega leta pa so krajani pod vodstvom takratnega šentviškega duhovnika Blaža Potočnika ustanovili tudi narodno čitalnico, »katere namen je bil prebujanje narodne zavesti in slovenstva pri ljudeh,« so med drugim poudarili organizatorji praznovanja.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ljubljana je brez pomislekov mesto kulture. Vso njeno zgodovino jo spremlja in to kultura v najširšem pomenu besede. Bila je mesto kulture tudi v obdobju ko so v njej prevladovali tujerodni prebivalci mesta, vse od antične Emone naprej. Zato je zanimivo spremljati njeno pot v kulturo avtohtonega prebivalstva, če temu rečemo tako. Zlasti, kako se je korak po korak osvobajala avstrijskega pritiska in diktata. Na tej poti je nekaj prav posebnih mejnikov, prvi po teži pa gotovo oblikovanje slovenskega knjižnega jezika v dobi reofrmacije in zažig v slovensščini napisanih knjig nekaj let pozneje pred mestnim magistratom, kar je pomenilo konec reformacijskega gibanja v mestu. Toda knjižni jezik je ostal, domačini so izgubili bitko vojne pa ne. Mesto je z leti in stoletji vse bolj postajalo slovensko. Boj je bil vse hujši, domačini so pritiskalni na vseh področjih. Eno izmed njih je bilo tudi gledališko. Tako je leta 1921, eno leto po nemirih v Ljubljani v katerih sta bila ubita Adamič in Lunder,nastalo Šentjakobsko gledališče. Že v prvem letu je imelo to do danes amatersko repertoarno gledališče 16 premier in 56 predstav. Svoja vrata je zaprlo le v obdobju kulturnega molka med drugo svetovno vojno. Čer pogledamo na to gledališče v luči danes prevladujočih družbenih norm, je presenečenje, da se je ohranilo kot amatersko gledališče, ki je v resničnem pomenu besede gledališče ljudi za ljudi. In vedno je bilo takšno. Jurij Popov je ob pomembni obletnici (95 let) pripravil Sledi časa, ki govorijo predvsem o vrednotah, ki jim je Šentjakobsko gledališče sledilo ob svojem nastanku in jih kljub neugodni klimi, goji še danes. Na prvem mestu je ljubezen do gledališkega dela in ustvarjanja, zase in za ljudi. Pripravlja Jurij Popov
Zlato spremlja človeštvo že od pradavnine. Pomenilo je tako božje solze, kot peklensko prekletstvo, prinašalo srečo in zadovoljstvo in netilo krvave vojne. Zlato je lahko edinstven okras tako kronanih glav kot tistih, ki so čisto na dnu "statusne lestvice". Lahko je del strojev in naprav, lahko ga uporabljamo v zdravilstvu, umetnosti in še kje. Zlato je nikoli dokončna zgodba. In o zlatu, na naših tleh in po svetu, bomo govorili v oddaji Sledi časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov