Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bloke že od nekdaj slovijo kot zibelka slovenskega smučanja, malo manj pa je znano, da bi jih lahko poznali tudi kot zibelko slovenskega jadralnega letalstva.
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja so ljubljanski letalci iskali področje, ki bi bilo primerno za polete s šolskimi jadralnimi letali. Iskali so hribovit teren in ga našli na Blokah v neposredni bližini Nove vasi. Na tedaj še ne poraščenih vzpetinah, z ugodnimi vetrovi.
Članek na spletni strani Stareslike: 1938 Velike Bloke — Pet motivov, Dušan Gogala, 21. 11. 2012.
foto: Zbirka: Tone Komidar.
Po prvih začetniških poskusih letenja so leta 1934 odprli prvo šolo jadralnega letenja, ki so jo nato izvajali vsako leto poleti. Prihajali so učenci, odhajali pa piloti. Pojavljala so se vse novejša letala, gradili so se objekti za letalstvo. Dogajanje na Blokah je podrobneje opisano v brošuri, ki so jo izdali ob praznovanju 70-letnice Jadralne šole Bloke. Šolo letenja in dogajanje, povezano z njo, bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
O začetkih Jadralne šole na Blokah izvemo več ob poslušanju oddaje. Za popestritev pa dodajam enega od zapisov, ki so ga objavili na spletni strani Stareslike Alojz Mazij je v članku: 1939- Bloke -letalska šola, 26.07.2016 zapisal:
"Stanko Bloudek, dr. Kuhar, predstavniki Kraljeve jugoslovanske vojske ter predstavniki uprave Dravske banovine so se glede na geografsko lego, značilna gola pobočja hribov nad planoto in ugodne vetrovne razmere odločili, da bo na Blokah ustanovljena jadralna letalska šola. Šola je bila ustanovljena l. 1934 in delala praktično do vojne."
Edvard Lorencon, rojen leta 1927, je eden redkih še živečih pilotov, ki so se šolali na Blokah takoj po II. svetovni vojni.
Srečko Gombač je avtor razstav o zgodovini Jadralne šole na Blokah.
Upokojeni pilot Benjamin Ličer, dejaven v Obalnem letalskem centru Portorož, je globoko povezan z letalsko šolo na Blokah. Tam je bil aktiven njegov pokojni oče.
Martina Hribar, prva na desni.
foto: Arhiv Marija Hribar.
Martina Hribar je glavna ustanoviteljica Zavoda Vrabec, ki skrbi za ohranjanje dediščine letalstva na Blokah. Aktivno skrbi za srečanja veteranov pilotov in drugih navdušencev nad letalstvom. Polna je idej in skrbi za uveljavljanje Blok tudi kot zibelke letalstva.
Nik Premrl iz vasi Glina je navdušen nad letalstvom, pozna zgodovino letalstva na Blokah, njegova največja želja je, da bi postal pilot in nekoč letel z letalom Airbus A380.
Aleksander Sekrinik, upokojeni pilot, kapitan, je navdušen modelar, človek, ki ga zanima zgodovina letalstva, še posebno dogajanje na Blokah.
Ob zgornji sliki: INKA = IN ženir K uhelj A nton. Ime letala je sestavljeno iz začetnic imena letalskega konstruktorja in profesorja svetovnega slovesa Antona Kuhlja.
"Tečajniki so se izpopolnjevali za tako imenovani A izpit – trideset sekundni polet, B izpit – enominutni polet, najsposobnejši so opravili C izpit, ki je pomenil, da je tečajnik nepretrgoma letel 15 minut. Poleti so se morali zaključiti z uspešnim pristankom na polju. Najdaljši registriran polet je na Blokah opravil inštruktor Raznožnik leta 1940, ki je nad Blokami jadral neverjetnih 12 ur in 43 minut!" ( Alojz Mazij)
"Začeli so z zelo enostavnimi letali, ki so jih zagnani letalski ljubitelji po nemških načrtih izdelali sami v Ljubljani. Znani so takratni tipi letal Zögling, Jastreb, Inka, posebej pa letalo Vrabec, ki je bilo izdelano v več sto primerkih. Vsa letala so bila enosedi in tečajniki so bili po teoretičnem uvajanju v zraku prepuščeni sami sebi, svojim občutkom, korajži in vetrovnim razmeram. Padci, buške in poškodovana letala so bila vsakodnevna realnost. Vzletanje, ki ga lahko primerjamo s fračo, je pomenilo dolgo transportiranje letala na vozičku po pobočjih hribov navzgor za polet, ki je ponavadi trajal nekaj sekund. Ob vzhodnih vetrovih – burji so vzletali na pobočjih Piškovca ali Pečnika, pri južnih vetrovih, ki so na Blokah bolj nepredvidljivi, pa s pobočja Bradatke." (Alojz Mazij)
"Med vojno je bil letalski center na Blokah požgan in uničen, po vojni pa se je začelo razvijati jadralno letalstvo z motorno vleko in konec je bilo sijajne bloške zgodbe."(Alojz Mazij )
Alojz Mazij v svojem članku Stareslike zapiše tudi, da se je v letih pred II. svetovno vojno :
"Na Blokah se je v tistih letih izšolalo okoli 500 jadralnih letalcev ob dveh glavnih inštruktorjih Stanetu Raznožniku s skupino Ikarus in Milivoju Širclju in njegovi skupini Pionir. Mnogi znani Slovenci so si tu nabrali prve letalske izkušnje, tudi poznejši general Lado Ambrožič – Novljan, Ludvik Starič – Leteči Kranjec, ki je o teh časih napisal tudi knjigo Kragulje gnezdo in Drago Gabrijel, ki je v posebej zaslužen, da ta del naše nedavne zgodovine ni popolnoma utonil v pozabo. Pod nebo so takrat poleteli tudi trije Bločani: Ivan Škrabec iz Nemške vasi ter Franc Milavec in Miro Mramor iz Nove vasi."
Ludvik Starič-leteči Kranjec.
foto: www.wikipedija
Zanimivo, da se je ohranilo kar nekaj dokumentarnega gradiva, zagotovo pa ga je še mnogo v zasebnih zbirkah.
V Zavodu Vrabec hranijo tudi zanimivo arhivsko gradivo povezan z Jadralno šolo Bloke.
Letalo Vrabec, je zagotovo ena od legend povezanih z Jadralno šolo Bloke, o nenavadni "poti" dveh letal te vrste nam je v oddaji več povedal Benjamin Ličer.
Letalo Vrabec na Brniku.
foto: Miloš Toni. Stareslike.
910 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bloke že od nekdaj slovijo kot zibelka slovenskega smučanja, malo manj pa je znano, da bi jih lahko poznali tudi kot zibelko slovenskega jadralnega letalstva.
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja so ljubljanski letalci iskali področje, ki bi bilo primerno za polete s šolskimi jadralnimi letali. Iskali so hribovit teren in ga našli na Blokah v neposredni bližini Nove vasi. Na tedaj še ne poraščenih vzpetinah, z ugodnimi vetrovi.
Članek na spletni strani Stareslike: 1938 Velike Bloke — Pet motivov, Dušan Gogala, 21. 11. 2012.
foto: Zbirka: Tone Komidar.
Po prvih začetniških poskusih letenja so leta 1934 odprli prvo šolo jadralnega letenja, ki so jo nato izvajali vsako leto poleti. Prihajali so učenci, odhajali pa piloti. Pojavljala so se vse novejša letala, gradili so se objekti za letalstvo. Dogajanje na Blokah je podrobneje opisano v brošuri, ki so jo izdali ob praznovanju 70-letnice Jadralne šole Bloke. Šolo letenja in dogajanje, povezano z njo, bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
O začetkih Jadralne šole na Blokah izvemo več ob poslušanju oddaje. Za popestritev pa dodajam enega od zapisov, ki so ga objavili na spletni strani Stareslike Alojz Mazij je v članku: 1939- Bloke -letalska šola, 26.07.2016 zapisal:
"Stanko Bloudek, dr. Kuhar, predstavniki Kraljeve jugoslovanske vojske ter predstavniki uprave Dravske banovine so se glede na geografsko lego, značilna gola pobočja hribov nad planoto in ugodne vetrovne razmere odločili, da bo na Blokah ustanovljena jadralna letalska šola. Šola je bila ustanovljena l. 1934 in delala praktično do vojne."
Edvard Lorencon, rojen leta 1927, je eden redkih še živečih pilotov, ki so se šolali na Blokah takoj po II. svetovni vojni.
Srečko Gombač je avtor razstav o zgodovini Jadralne šole na Blokah.
Upokojeni pilot Benjamin Ličer, dejaven v Obalnem letalskem centru Portorož, je globoko povezan z letalsko šolo na Blokah. Tam je bil aktiven njegov pokojni oče.
Martina Hribar, prva na desni.
foto: Arhiv Marija Hribar.
Martina Hribar je glavna ustanoviteljica Zavoda Vrabec, ki skrbi za ohranjanje dediščine letalstva na Blokah. Aktivno skrbi za srečanja veteranov pilotov in drugih navdušencev nad letalstvom. Polna je idej in skrbi za uveljavljanje Blok tudi kot zibelke letalstva.
Nik Premrl iz vasi Glina je navdušen nad letalstvom, pozna zgodovino letalstva na Blokah, njegova največja želja je, da bi postal pilot in nekoč letel z letalom Airbus A380.
Aleksander Sekrinik, upokojeni pilot, kapitan, je navdušen modelar, človek, ki ga zanima zgodovina letalstva, še posebno dogajanje na Blokah.
Ob zgornji sliki: INKA = IN ženir K uhelj A nton. Ime letala je sestavljeno iz začetnic imena letalskega konstruktorja in profesorja svetovnega slovesa Antona Kuhlja.
"Tečajniki so se izpopolnjevali za tako imenovani A izpit – trideset sekundni polet, B izpit – enominutni polet, najsposobnejši so opravili C izpit, ki je pomenil, da je tečajnik nepretrgoma letel 15 minut. Poleti so se morali zaključiti z uspešnim pristankom na polju. Najdaljši registriran polet je na Blokah opravil inštruktor Raznožnik leta 1940, ki je nad Blokami jadral neverjetnih 12 ur in 43 minut!" ( Alojz Mazij)
"Začeli so z zelo enostavnimi letali, ki so jih zagnani letalski ljubitelji po nemških načrtih izdelali sami v Ljubljani. Znani so takratni tipi letal Zögling, Jastreb, Inka, posebej pa letalo Vrabec, ki je bilo izdelano v več sto primerkih. Vsa letala so bila enosedi in tečajniki so bili po teoretičnem uvajanju v zraku prepuščeni sami sebi, svojim občutkom, korajži in vetrovnim razmeram. Padci, buške in poškodovana letala so bila vsakodnevna realnost. Vzletanje, ki ga lahko primerjamo s fračo, je pomenilo dolgo transportiranje letala na vozičku po pobočjih hribov navzgor za polet, ki je ponavadi trajal nekaj sekund. Ob vzhodnih vetrovih – burji so vzletali na pobočjih Piškovca ali Pečnika, pri južnih vetrovih, ki so na Blokah bolj nepredvidljivi, pa s pobočja Bradatke." (Alojz Mazij)
"Med vojno je bil letalski center na Blokah požgan in uničen, po vojni pa se je začelo razvijati jadralno letalstvo z motorno vleko in konec je bilo sijajne bloške zgodbe."(Alojz Mazij )
Alojz Mazij v svojem članku Stareslike zapiše tudi, da se je v letih pred II. svetovno vojno :
"Na Blokah se je v tistih letih izšolalo okoli 500 jadralnih letalcev ob dveh glavnih inštruktorjih Stanetu Raznožniku s skupino Ikarus in Milivoju Širclju in njegovi skupini Pionir. Mnogi znani Slovenci so si tu nabrali prve letalske izkušnje, tudi poznejši general Lado Ambrožič – Novljan, Ludvik Starič – Leteči Kranjec, ki je o teh časih napisal tudi knjigo Kragulje gnezdo in Drago Gabrijel, ki je v posebej zaslužen, da ta del naše nedavne zgodovine ni popolnoma utonil v pozabo. Pod nebo so takrat poleteli tudi trije Bločani: Ivan Škrabec iz Nemške vasi ter Franc Milavec in Miro Mramor iz Nove vasi."
Ludvik Starič-leteči Kranjec.
foto: www.wikipedija
Zanimivo, da se je ohranilo kar nekaj dokumentarnega gradiva, zagotovo pa ga je še mnogo v zasebnih zbirkah.
V Zavodu Vrabec hranijo tudi zanimivo arhivsko gradivo povezan z Jadralno šolo Bloke.
Letalo Vrabec, je zagotovo ena od legend povezanih z Jadralno šolo Bloke, o nenavadni "poti" dveh letal te vrste nam je v oddaji več povedal Benjamin Ličer.
Letalo Vrabec na Brniku.
foto: Miloš Toni. Stareslike.
Franc Oderlap je bil človek, ki je rad pomagal ljudem. Gorski reševalec, vodnik psa reševalca, prostovoljni gasilec, pripadnik službe za proženje plazov in udeleženec pri odstranjevanju posledic letalske nesreče na gori San Pietro na Korziki. Ob vsem tem je bil najbolj od vsega predan goram, zaradi katerih se je kot pomemben alpinist zapisal tudi v slovensko zgodovino. Po njegovih sledeh na najvišje vrhove prav vseh celin se je s sogovorniki v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl.
Po poteh opuščenih žičniških naprav Tri desetletja in več nazaj je bilo po naši deželi posejanih skoraj brez števila žičniških naprav. V glavnem je šlo za vlečnice, ogromno število je bilo tudi nizko vrvnih prenosnih naprav koprskega Tomosa. Na teh »vaških smučiščih« se je smučarskim prvim korakom in užitkom smučanja predajala množica državljanov naše dežele, ki jim je danes postalo smučanje skoraj nedostopno. Žal. Kot dokaz, kako zelo je bilo pred desetletji smučanje priljubljeno, se v oddaji Sledi časa odpravljamo v pokrajino, kjer smučanja ne bi pričakovali. Na Primorskem je Marko Radmilovič obiskal tri pozabljene »Smučarske centre«!
Ljubljana je imela vsaj tri obzidja; prvi tak objekt, ki je varoval tudi prvo znano naselbino, je bil na grajskem griču. Glede na doslej odkrite arheološke ostanke naj bi šlo za utrjeno gradišče na vzpetini s precej dobro možnostjo obrambe z nasipi in lesenimi palisadami. Drugo pomembno obzidje je bilo postavljeno ob graditvi antične Emone, ki je bila skrbno načrtovano mesto, urejeno po pravilih rimskih merilcev in gradbincev. Emona je imela obzidje z dvojnimi obrambnimi jarki, zanimivo pa je, da so del tega vzhodnega obzidja v današnji Vegovi ulici uporabili tudi v srednjem veku. In srednjeveško obzidje Ljubljane bomo odkrivali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Izvorno pisno zgodovinsko besedilo Fredegerjeva kronika, ki izpričuje oblikovanje Samove t.i. plemenske zveze, čeprav danes raje govorimo le o Samovi zvezi, navaja čas in okoliščine njenega porajanja. Kraja ne tega zgodovinskega dogajanja ne poznamo, čeprav naj bi se to zgodilo leta 623, kar pomeni, da letos mineva 1400 let od takrat, ko se je ta vodja izkazal kot vladar zgodnjesrednjeveške slovanske entitete. Nekateri to zvezo, ki ni trajala dolgo, približno 35 let, imenujejo tudi kraljestvo ali država, čeprav v pravem in današnjem pomenu besede to ni mogla biti, je pa, tudi ob pomoči večkrat netočnih in pomanjkljivih virov, zanimivo slediti poznejšemu razvoju slovanskih, karantanskih državotvornih teženj. Sicer pa naj bi bil Samo frankovskega rodu, mož, ki bi lahko trgoval z orožjem in s sužnji. Slovani, ki se jim je pridružil, pa niso mogli več prenašati avarskega nasilja in davščin vseh vrst, zato je, kot je zapisano v kroniki iz 7. stoletja, v 40. letu vladarja Klotarja, prišlo do slovanskega upora proti zatiralcem.
Med prostori Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani - ki letos praznuje 100-letnico prvih predavanj - je poleg predavalnic, knjižnice in kabinetov tudi "skrivnostna" klet. Ta je do vrha napolnjena z najrazličnejšimi arheološkimi najdbami ter s pripomočki, ki te najdbe pomagajo razumeti in shraniti.
Letos mineva šestdeset let od rušilnega potresa, ki je julija 1963 porušil prestolnico takrat Republike Makedonije – Skopje. Potres je pomenil ne le kolaž v glavnem tragičnih človeških usod, temveč je spremenil gradbene standarde in vsodbudil potrebo po protipotresni gradnji. Mesto so nato bleščeče obnovili po merilih urbanizma in vrhunske arhitekture iz šestdesetih let dvajsetega stoletja. V sledeh časa, pa ob tej priložnosti zgodbi o potresu in v glavnem naključnih deležnikih ob njegovi obnovi, raziskujemo pa tudi zgodbo o prvi makedonski pesnici, ki je bila slovenskih korenin.
Piranska Punta, piranski svetilnik, Rt Madona. Katero od teh treh imen je pravo? Pirančani pravijo, da uporabljajo vsa tri imena, s tem da ko rečejo Punta, mislijo na ves polotok. Ko pa rečejo grem do svetilnika ali na Rt Madona, pa je jasno, da so mislili točno določeno točko na Punti. To sestavlja kompleks stavb, ki so nekaj posebnega, lepo oblikovanega in načrtovanega. Vse skupaj ima dolgo in zanimivo zgodbo. Tu je namreč svetilnik, ki je del nekdanjega obrambnega stolpa, ki je bil del srednjeveškega piranskega obzidja. Del kompleksa stavb je tudi srednjeveška cerkev Marije zdravja. Svetilnik je dobil današnjo podobo v 19. stoletju. Sestavljata ga osmerokotni kamniti stolp in hišica s stanovanjem za svetilničarja. Ta je tu bival do leta 1976, pozneje pa so nekaj časa tu ustvarjali umetniki, med njimi tudi kipar Janez Lenassi. Piransko Punto bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Radijska kukavica se je oglasila že leta 1928. Za uradni dan otvoritve Radia Ljubljana velja 28. oktober, dan, ko je minilo 10 let od razpada Avstro-Ogrske monarhije in ustanovitve skupne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljanska radijska postaja je sicer oddajala že sredi avgusta tega leta, uradno poskusno predvajanje pa se je začelo 1. septembra. Kakšen je bil prvi radijski studio, kakšna vsebina se je predvajala v prvih desetletjih radia in kako se je starejšemu bratu leta 1958 pridružila televizija? Kakšno poslanstvo je imel Radio Ljubljano, kakšnega ima RTV Slovenija? V Sledeh časa smo se potopili v zgodovino našega javnega nacionalnega radia, in - sicer v bolj skromnem obsegu - tudi televizije.
Gorske bukve. Najbrž bi marsikdo pomislil, da bomo govorili o kakšni redki drevesni vrsti, ki si zasluži posebno pozornost. Vendar pa to ne bo tako. Leta 1582 je župnijski vikar Andrej Recelj na Raki pri Krškem prevedel štajerski vinogradniški ali gorski zakon iz leta 1543. Recljev prevod pa je znan pod imenom Gorske bukve. To je najstarejše ohranjeno slovensko zakonsko besedilo in najobsežnejše ohranjeno slovensko besedilo kakega katoliškega avtorja iz obdobja, ko so slovenski protestanti vzpostavili slovenski knjižni jezik. Prinaša pa tudi bogato besedišče, ki ga je prevajalec črpal iz ljudskih izrazov v zvezi z vinogradništvom ter iz tradicije ustnega sodstva, zlasti gorskega prava, v okviru katerega se je izoblikovalo slovensko pravno izrazje. Tako so med drugim zapisali ob izidu kritičnih prepisov in jezikovnih posodobitev Gorskih bukev leta 2022. In o Gorskih bukvah bomo govorili tudi v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.
Leto 2023 je za mestni kino Kinodvor izjemno pomembno. Nekdanji ponos jugoslovanskih kinodvoran praznuje tri obletnice: stoletnico delovanja kina na Kolodvorski, dvajset let art kina ter petnajst let Javnega zavoda Kinodvor in s tem delovanja Mestnega kina Kinodvor. Da je ta kinodvorana preživela vse do danes, si je nadela vrsto različnih podob: najprej je bila Kino Ljubljanski dvor, ki se je sredi tridesetih let preimenoval v Kino Sloga. Kasneje je Sloga postala erotični kino in sinonim za mehko erotiko. In to je ostala do leta 1992, ko je na isti lokaciji zaživel Kino Dvor in nazadnje današnji Mestni kino Kinodvor. Skozi njegovo rojstvo, odraščanje in zrela leta se je s sogovorniki sprehodil Jure K. Čokl.
Posebna obletnica mature Gimnazije so temelj našega srednješolskega sistema, čeprav nikoli ne potihnejo niti natolcevanja, da jih je preveč, maturanti pa nebodigatreba storilnostno naravnane družbe. Takšne obtožbe pa niso nove in v oddaji Sledi časa se bomo posvetili odločitvi o ukinitvi ene izmed slovenskih gimnazij, ki se je zgodila v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav so od takrat pretekla desetletja, pa nekdanji dijaki Klasične gimnazije Maribor niso pozabili. Ravno nasprotno. Poklonili so se ji z obsežno monografijo, ki so jo izdali pod pokroviteljstvom nekdaj konkurenčne šole, danes pa duhovne naslednice, Prve gimnazije Maribor.
Včasih o kom rečemo, da ima v življenju – krompir. Za agronoma Viktorja Repanška iz Kamnika je to veljalo vsaj dvopomensko. Veljal je namreč za vodilnega slovenskega in tedaj tudi jugoslovanskega strokovnjaka za vzgojo novih sort krompirja. Podrobnosti o njem in o njegovem delu pa prinašajo tokratne Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar.
Mučenje, okrutne javne usmrtitve, zažig obsojenk in obsojencev na grmadi, razčetverjenje, sekanje udov, javno sramotenje, vse to in še veliko podobnih dejanj je v imenu višjih ciljev, vere, zakona in reda, države in vladarja, opravljal rabelj ali krvnik. Mogoče se nam včasih zazdi, da je njegova vloga neki ostanek temačne preteklosti, vendar pa žal ni tako. Dokazov za to je veliko. In kdo je bil v tem nenehnem teatru groze rabelj ali krvnik? Poklic rablja je bil vezan na družinsko tradicijo in se je dedoval iz roda v rod. Tako lahko zasledimo, da so za svojo obrt imeli tudi svoje pečate. Vendar pa so jih skupaj z njihovimi sorodniki in nasledniki vse do 19. stoletja obravnavali kot nepoštene ljudi in so jim odrekali cehovske in meščanske pravice. Zato so morali bivati na obrobju mesta. Poleg tega, da so se jih ljudje bali, pa so se k njim zatekali po pomoč, saj so rabljem pripisoval magične moči. Rabljevo senco bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Letos se s številnimi dogodki poklanjamo delu in liku izjemnega moža – Ivana Tavčarja. V slovensko zavest se je najbolj zasidral kot pisatelj povesti, romanov, črtic in novel, kot eden najpomembnejših literarnih ustvarjalcev realizma. Le kdo ne pozna Cvetja v jeseni, zgodovinskega romana Visoška kronika, romana Izza kongresa in drugih. Bil je tudi politik, z Ivanom Hribarjem sta bila glavna protagonista liberalnega tabora in s tem napredka slovenskega prostora, pa poslanec in deset let tudi ljubljanski župan. Bil je član, podpornik in ustanovitelj številnih društev, med drugim je bil predsednik prve slovenske kolesarske organizacije. V letošnjem Tavčarjevem letu obujamo spomin nanj in na njegov pečat slovenskemu prostoru. Ob izjemnem možu pa je stala izjemna ženska, njegova žena Franja.
V odjekih ukrajinske vojne pozabljamo, da so bile ravnice evropskega vzhoda prizorišče mnogih bitk, v katerih so izginjale cele generacije. Danes se še najdejo posamezniki, ki so se udeležili velike vojne, ki se je v Ukrajini in pozneje tudi v Rusiji razplamtela poleti 1942. Mnogi trdijo, da so prav ostaline tistih časov tudi vzrok za sedanji vojaški konflikt. Borci iz štiridesetih let prejšnjega stoletja pa niso svoje vojaške zgodbe končali na vzhodu, ampak jih je po vrnitvi čakala vojna tudi doma. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa posluša zgodbo sto eno leto starega Leopolda Tavčarja.
Življenja ni mogoče vedno krmariti, kot bi si želeli. Lahko se z nami igra skrivalnice in nas zapelje v neznano. Zakonca Foit, za povojni čas morda malo neobičajna češkoslovaška pustolovca, sta na svoji misiji, ki sta jo morala izpeljati v daljni Afriki po 2. svetovni vojni, doživela veliko vznemirljivih presenečenj, napeto dramaturgijo komedije, groteske in srhljivke obenem, predvsem pa veliko domotožja in neskončnega čakanja. Njuno potovanje, s katerega se nista vrnila na Češkoslovaško, ampak sta skupaj z izjemno afriško zbirko zatočišče našla v Sloveniji, se je podaljšalo za kar 23 let. Prvotni načrt, ki je vključeval enoletno bivanje med različnimi potomci prvotnih ljudstev, že kmalu ni bil več v njuni domeni. V takratnem belgijskem predelu Konga sta doživela incident, prišlo je do velikega nesporazuma in ostala sta brez osebnih dokumentov. Po dolgem času so ju gostoljubno sprejeli v Velenju, kjer še danes, po njuni smrti, ostaja njuna umetniška in antropološka afriška zbirka
Ob 390. obletnici turističnega obiska jame Vilenica in 60. obletnici delovanja Jamarskega društva Sežana, ki skrbi za to najstarejšo turistično jamo v Sloveniji, se je letos zvrstilo kar nekaj zanimivih in odmevnih prireditev ter akcij pri omenjeni jami in v njej. Vilenica je jama na Krasu. Njen razmeroma strmi vhod se odpira ob vznožju Starega Tabora, na robu zakraselega, uravnanega, tipičnega kraškega sveta na krednih apnencih med Lokvijo in Lipico. Domačini jamo poznajo že od nekdaj; vanjo so se zatekali pred turškimi roparskimi pohodi. Leta 1622 je lastnica zemljišča in jame postala plemenita rodbina Petač. Po navedbah v literaturi je začel nekaj let pozneje grof Petač dohodke od vstopnine v jamo deliti z lokavsko cerkvijo, leta 1660 pa je jamo obiskal avstrijski cesar Leopold I. Število obiskovalcev jame se je nato povečevalo in od leta 1821 do leta 1889 je bilo v vpisni knjigi že več kot 2000 obiskovalcev. To je za tiste čase presenetljivo veliko. Vilenica je bila odprta vse do leta 1920, ko je italijanska oblast jamo zaprla, prepovedali so tudi vsakršno zbiranje domačinov in plese v njej. Tu se zgodba o Vilenici nikakor ne konča; odkrivali jo bomo v oddaji Sledi čas, njen avtor je Milan Trobič.
Leta 2021 so člani kulturnega društva Blaž Potočnikova čitalnica iz Šentvida nad Ljubljano v Guncljah odprli Spominsko mizarnico, muzejsko sobo predstavitvijo predmetov, dokumentov in fotografij, posvečeno številnim generacijam mizarjev iz Šentvida in okoliških naselij.
Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je že oktobra lani pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.
El Capitan je ime največjega granitnega monolita na svetu, ki stoji nad vhodom v ameriški nacionalni park Yosemite. Da so prvič preplezali njegovo najslavnejšo smer, imenovano Nos, so prvi plezalci leta 1958 potrebovali kar 47 dni, pomagali pa so si z različnimi tehničnimi pripomočki. V njegovi steni je do danes izgubilo življenje 25 plezalk in plezalcev. Leta 1973 se je tja odpravila šestčlanska slovenska odprava, ki ni še nikoli prej plezala tako in še nikoli v tako veliki granitni steni. Vodja odprave Janez Gradišar ter člani Janez Dovžan, Miha Smolej, Janez Lončar - Šodr, Dušan Srečnik - Zobač in Nejc Zaplotnik so bili prvi, ki so plezali v tej legendarni steni. Z vodjo odprave Janezom Gradišarjem in članom odprave ter članom legendarnih Mojstranskih veveric Janezom Dovžanom se je o teh dogodkih pogovarjal Jure K. Čokl.
Neveljaven email naslov
