Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bloke že od nekdaj slovijo kot zibelka slovenskega smučanja, malo manj pa je znano, da bi jih lahko poznali tudi kot zibelko slovenskega jadralnega letalstva.
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja so ljubljanski letalci iskali področje, ki bi bilo primerno za polete s šolskimi jadralnimi letali. Iskali so hribovit teren in ga našli na Blokah v neposredni bližini Nove vasi. Na tedaj še ne poraščenih vzpetinah, z ugodnimi vetrovi.
Članek na spletni strani Stareslike: 1938 Velike Bloke — Pet motivov, Dušan Gogala, 21. 11. 2012.
foto: Zbirka: Tone Komidar.
Po prvih začetniških poskusih letenja so leta 1934 odprli prvo šolo jadralnega letenja, ki so jo nato izvajali vsako leto poleti. Prihajali so učenci, odhajali pa piloti. Pojavljala so se vse novejša letala, gradili so se objekti za letalstvo. Dogajanje na Blokah je podrobneje opisano v brošuri, ki so jo izdali ob praznovanju 70-letnice Jadralne šole Bloke. Šolo letenja in dogajanje, povezano z njo, bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
O začetkih Jadralne šole na Blokah izvemo več ob poslušanju oddaje. Za popestritev pa dodajam enega od zapisov, ki so ga objavili na spletni strani Stareslike Alojz Mazij je v članku: 1939- Bloke -letalska šola, 26.07.2016 zapisal:
"Stanko Bloudek, dr. Kuhar, predstavniki Kraljeve jugoslovanske vojske ter predstavniki uprave Dravske banovine so se glede na geografsko lego, značilna gola pobočja hribov nad planoto in ugodne vetrovne razmere odločili, da bo na Blokah ustanovljena jadralna letalska šola. Šola je bila ustanovljena l. 1934 in delala praktično do vojne."
Edvard Lorencon, rojen leta 1927, je eden redkih še živečih pilotov, ki so se šolali na Blokah takoj po II. svetovni vojni.
Srečko Gombač je avtor razstav o zgodovini Jadralne šole na Blokah.
Upokojeni pilot Benjamin Ličer, dejaven v Obalnem letalskem centru Portorož, je globoko povezan z letalsko šolo na Blokah. Tam je bil aktiven njegov pokojni oče.
Martina Hribar, prva na desni.
foto: Arhiv Marija Hribar.
Martina Hribar je glavna ustanoviteljica Zavoda Vrabec, ki skrbi za ohranjanje dediščine letalstva na Blokah. Aktivno skrbi za srečanja veteranov pilotov in drugih navdušencev nad letalstvom. Polna je idej in skrbi za uveljavljanje Blok tudi kot zibelke letalstva.
Nik Premrl iz vasi Glina je navdušen nad letalstvom, pozna zgodovino letalstva na Blokah, njegova največja želja je, da bi postal pilot in nekoč letel z letalom Airbus A380.
Aleksander Sekrinik, upokojeni pilot, kapitan, je navdušen modelar, človek, ki ga zanima zgodovina letalstva, še posebno dogajanje na Blokah.
Ob zgornji sliki: INKA = IN ženir K uhelj A nton. Ime letala je sestavljeno iz začetnic imena letalskega konstruktorja in profesorja svetovnega slovesa Antona Kuhlja.
"Tečajniki so se izpopolnjevali za tako imenovani A izpit – trideset sekundni polet, B izpit – enominutni polet, najsposobnejši so opravili C izpit, ki je pomenil, da je tečajnik nepretrgoma letel 15 minut. Poleti so se morali zaključiti z uspešnim pristankom na polju. Najdaljši registriran polet je na Blokah opravil inštruktor Raznožnik leta 1940, ki je nad Blokami jadral neverjetnih 12 ur in 43 minut!" ( Alojz Mazij)
"Začeli so z zelo enostavnimi letali, ki so jih zagnani letalski ljubitelji po nemških načrtih izdelali sami v Ljubljani. Znani so takratni tipi letal Zögling, Jastreb, Inka, posebej pa letalo Vrabec, ki je bilo izdelano v več sto primerkih. Vsa letala so bila enosedi in tečajniki so bili po teoretičnem uvajanju v zraku prepuščeni sami sebi, svojim občutkom, korajži in vetrovnim razmeram. Padci, buške in poškodovana letala so bila vsakodnevna realnost. Vzletanje, ki ga lahko primerjamo s fračo, je pomenilo dolgo transportiranje letala na vozičku po pobočjih hribov navzgor za polet, ki je ponavadi trajal nekaj sekund. Ob vzhodnih vetrovih – burji so vzletali na pobočjih Piškovca ali Pečnika, pri južnih vetrovih, ki so na Blokah bolj nepredvidljivi, pa s pobočja Bradatke." (Alojz Mazij)
"Med vojno je bil letalski center na Blokah požgan in uničen, po vojni pa se je začelo razvijati jadralno letalstvo z motorno vleko in konec je bilo sijajne bloške zgodbe."(Alojz Mazij )
Alojz Mazij v svojem članku Stareslike zapiše tudi, da se je v letih pred II. svetovno vojno :
"Na Blokah se je v tistih letih izšolalo okoli 500 jadralnih letalcev ob dveh glavnih inštruktorjih Stanetu Raznožniku s skupino Ikarus in Milivoju Širclju in njegovi skupini Pionir. Mnogi znani Slovenci so si tu nabrali prve letalske izkušnje, tudi poznejši general Lado Ambrožič – Novljan, Ludvik Starič – Leteči Kranjec, ki je o teh časih napisal tudi knjigo Kragulje gnezdo in Drago Gabrijel, ki je v posebej zaslužen, da ta del naše nedavne zgodovine ni popolnoma utonil v pozabo. Pod nebo so takrat poleteli tudi trije Bločani: Ivan Škrabec iz Nemške vasi ter Franc Milavec in Miro Mramor iz Nove vasi."
Ludvik Starič-leteči Kranjec.
foto: www.wikipedija
Zanimivo, da se je ohranilo kar nekaj dokumentarnega gradiva, zagotovo pa ga je še mnogo v zasebnih zbirkah.
V Zavodu Vrabec hranijo tudi zanimivo arhivsko gradivo povezan z Jadralno šolo Bloke.
Letalo Vrabec, je zagotovo ena od legend povezanih z Jadralno šolo Bloke, o nenavadni "poti" dveh letal te vrste nam je v oddaji več povedal Benjamin Ličer.
Letalo Vrabec na Brniku.
foto: Miloš Toni. Stareslike.
910 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bloke že od nekdaj slovijo kot zibelka slovenskega smučanja, malo manj pa je znano, da bi jih lahko poznali tudi kot zibelko slovenskega jadralnega letalstva.
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja so ljubljanski letalci iskali področje, ki bi bilo primerno za polete s šolskimi jadralnimi letali. Iskali so hribovit teren in ga našli na Blokah v neposredni bližini Nove vasi. Na tedaj še ne poraščenih vzpetinah, z ugodnimi vetrovi.
Članek na spletni strani Stareslike: 1938 Velike Bloke — Pet motivov, Dušan Gogala, 21. 11. 2012.
foto: Zbirka: Tone Komidar.
Po prvih začetniških poskusih letenja so leta 1934 odprli prvo šolo jadralnega letenja, ki so jo nato izvajali vsako leto poleti. Prihajali so učenci, odhajali pa piloti. Pojavljala so se vse novejša letala, gradili so se objekti za letalstvo. Dogajanje na Blokah je podrobneje opisano v brošuri, ki so jo izdali ob praznovanju 70-letnice Jadralne šole Bloke. Šolo letenja in dogajanje, povezano z njo, bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
O začetkih Jadralne šole na Blokah izvemo več ob poslušanju oddaje. Za popestritev pa dodajam enega od zapisov, ki so ga objavili na spletni strani Stareslike Alojz Mazij je v članku: 1939- Bloke -letalska šola, 26.07.2016 zapisal:
"Stanko Bloudek, dr. Kuhar, predstavniki Kraljeve jugoslovanske vojske ter predstavniki uprave Dravske banovine so se glede na geografsko lego, značilna gola pobočja hribov nad planoto in ugodne vetrovne razmere odločili, da bo na Blokah ustanovljena jadralna letalska šola. Šola je bila ustanovljena l. 1934 in delala praktično do vojne."
Edvard Lorencon, rojen leta 1927, je eden redkih še živečih pilotov, ki so se šolali na Blokah takoj po II. svetovni vojni.
Srečko Gombač je avtor razstav o zgodovini Jadralne šole na Blokah.
Upokojeni pilot Benjamin Ličer, dejaven v Obalnem letalskem centru Portorož, je globoko povezan z letalsko šolo na Blokah. Tam je bil aktiven njegov pokojni oče.
Martina Hribar, prva na desni.
foto: Arhiv Marija Hribar.
Martina Hribar je glavna ustanoviteljica Zavoda Vrabec, ki skrbi za ohranjanje dediščine letalstva na Blokah. Aktivno skrbi za srečanja veteranov pilotov in drugih navdušencev nad letalstvom. Polna je idej in skrbi za uveljavljanje Blok tudi kot zibelke letalstva.
Nik Premrl iz vasi Glina je navdušen nad letalstvom, pozna zgodovino letalstva na Blokah, njegova največja želja je, da bi postal pilot in nekoč letel z letalom Airbus A380.
Aleksander Sekrinik, upokojeni pilot, kapitan, je navdušen modelar, človek, ki ga zanima zgodovina letalstva, še posebno dogajanje na Blokah.
Ob zgornji sliki: INKA = IN ženir K uhelj A nton. Ime letala je sestavljeno iz začetnic imena letalskega konstruktorja in profesorja svetovnega slovesa Antona Kuhlja.
"Tečajniki so se izpopolnjevali za tako imenovani A izpit – trideset sekundni polet, B izpit – enominutni polet, najsposobnejši so opravili C izpit, ki je pomenil, da je tečajnik nepretrgoma letel 15 minut. Poleti so se morali zaključiti z uspešnim pristankom na polju. Najdaljši registriran polet je na Blokah opravil inštruktor Raznožnik leta 1940, ki je nad Blokami jadral neverjetnih 12 ur in 43 minut!" ( Alojz Mazij)
"Začeli so z zelo enostavnimi letali, ki so jih zagnani letalski ljubitelji po nemških načrtih izdelali sami v Ljubljani. Znani so takratni tipi letal Zögling, Jastreb, Inka, posebej pa letalo Vrabec, ki je bilo izdelano v več sto primerkih. Vsa letala so bila enosedi in tečajniki so bili po teoretičnem uvajanju v zraku prepuščeni sami sebi, svojim občutkom, korajži in vetrovnim razmeram. Padci, buške in poškodovana letala so bila vsakodnevna realnost. Vzletanje, ki ga lahko primerjamo s fračo, je pomenilo dolgo transportiranje letala na vozičku po pobočjih hribov navzgor za polet, ki je ponavadi trajal nekaj sekund. Ob vzhodnih vetrovih – burji so vzletali na pobočjih Piškovca ali Pečnika, pri južnih vetrovih, ki so na Blokah bolj nepredvidljivi, pa s pobočja Bradatke." (Alojz Mazij)
"Med vojno je bil letalski center na Blokah požgan in uničen, po vojni pa se je začelo razvijati jadralno letalstvo z motorno vleko in konec je bilo sijajne bloške zgodbe."(Alojz Mazij )
Alojz Mazij v svojem članku Stareslike zapiše tudi, da se je v letih pred II. svetovno vojno :
"Na Blokah se je v tistih letih izšolalo okoli 500 jadralnih letalcev ob dveh glavnih inštruktorjih Stanetu Raznožniku s skupino Ikarus in Milivoju Širclju in njegovi skupini Pionir. Mnogi znani Slovenci so si tu nabrali prve letalske izkušnje, tudi poznejši general Lado Ambrožič – Novljan, Ludvik Starič – Leteči Kranjec, ki je o teh časih napisal tudi knjigo Kragulje gnezdo in Drago Gabrijel, ki je v posebej zaslužen, da ta del naše nedavne zgodovine ni popolnoma utonil v pozabo. Pod nebo so takrat poleteli tudi trije Bločani: Ivan Škrabec iz Nemške vasi ter Franc Milavec in Miro Mramor iz Nove vasi."
Ludvik Starič-leteči Kranjec.
foto: www.wikipedija
Zanimivo, da se je ohranilo kar nekaj dokumentarnega gradiva, zagotovo pa ga je še mnogo v zasebnih zbirkah.
V Zavodu Vrabec hranijo tudi zanimivo arhivsko gradivo povezan z Jadralno šolo Bloke.
Letalo Vrabec, je zagotovo ena od legend povezanih z Jadralno šolo Bloke, o nenavadni "poti" dveh letal te vrste nam je v oddaji več povedal Benjamin Ličer.
Letalo Vrabec na Brniku.
foto: Miloš Toni. Stareslike.
V zadnjem času so se vrstile obletnice, ki so tako ali drugače označevale trideseto obletnico osamosvojitve Slovenije. Obletnice pa so lahko tudi drugačne. Posebno skrbno so ljubitelji glasbe označevali pol stoletja prelomnih dogodkov, ki so bili vezani na skupino The Beatles in njen vpliv na globalno kulturo. Pred nekaj leti se je razširila vest, da so arhivarji založbe Apple izkopali petdeset let stare, nikoli objavljene filmske in avdioposnetke, ki so nastali med snemanjem zadnjega albuma skupine, naslovljenega Let it be. V oddaji Sledi časa torej o Beatlih. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Napoved: Rapalsko mejo oziroma rapalsko obdobje uvrščamo v čas med prvo in drugo svetovno vojno. Konec prve svetovne vojne je Italija izsilila podpis mirovnega sporazuma, ki ji je dal pravno osnovo za zasedbo dela razpadajoče avstro-ogrske monarhije, to pa je bil večinoma zahodni del nastajajoče države, pozneje Kraljevine SHS. Leta 1920 so tako podpisali Rapalsko pogodbo, s katero je Italija dosegla razmejitev, ki se je ujemala z njenimi strateškimi željami in cilji. Tako si je zavarovala Padsko nižino in dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije, v zameno pa je priznala Kraljevino SHS. Negativne posledice te pogodbe je trpelo predvsem slovensko prebivalstvo, saj je bilo odrezano od drugega slovenskega ozemlja. Posledice so čutili tudi prebivalci Istre in dela Dalmacije. Še pred pojavom fašizma v Italiji so se na zasedenih območjih začeli raznarodovalni pritiski, ki so se pozneje še stopnjevali. Nova meja je globoko zarezala v življenje ljudi, v samo identiteto naroda, v gospodarstvo in vsa druga področja. Nastajanje nove meje, zgodbe, povezane z njo, bomo spoznali prek zapisa v knjigi, planinskem vodniku Meja na razvodnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Kako so zadruge na prelomu v 20. stoletje postale prevladujoča organizacijska oblika v slovenskem gospodarstvu
Po končani drugi svetovni vojni so zmagovalci razvili svoje prapore in zažgali sovražnikove ter se odpravili krpati počeno civilizacijo. A vse ni šlo povsem gladko. Po vsem svetu posamezniki ali pa cele skupine konca vojne iz takšnih ali drugačnih razlogov niso hoteli priznati. V Jugoslaviji so skoraj desetletje po koncu v gozdovih še vedno životarile skupine, ki se nikakor niso mogle sprijazniti s komunističnim prevzemom oblasti. Zgodbo o prav filmskem junaku, ki se je spoprijel s temi tolpami, prinaša oddaja Sledi časa. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od preostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizacije so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, v nasprotju s statusno višje postavljenimi starimi ljudmi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina.
V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od ostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizaciji so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, za razliko od statusno višje postavljenih starih ljudi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina, raziskovalec s Fakultete za družbene vede, ki se večkrat naslanja na oba dela monografije Simone de Beavoir, eseja o starosti: Stališče zunanjosti in Biti v svetu. Spraševali se bomo, ali je starot še vedno nekaj kar je treba sramotno prikrivati, in še, ali je tudi mladost marginalizirana, tako kot starost?
Čas nastajanja in pionirsko obdobje železniških povezav na slovenskem ozemlju je pripoved, ki pritegne. V zavesti številnih je slika razvoja od parnih lokomotiv do hitrih vlakov in ni naključje, da je tudi Evropska unija železniškim povezavam v letošnjem letu namenila posebno pozornost. Tokratne Sledi časa prinašajo vpogled v začetek železniške zgodbe na Slovenskem s posebnim poudarkom na Prekmurju, kjer najstarejši še pomnijo vlak, imenovan »Gorička Mariška«.
V Narodnem muzeju Slovenije so izdali obsežno monografijo z naslovom Oklepi, njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa- njen avtor je Milan Trobič.
V nedeljskih popoldnevih se na milijone gledalcev nagnete pred televizijski zaslon. Večina je sicer moških, ampak motociklistične dirke, kot jih poznamo zadnjih nekaj desetletij, so globalen športni spektakel, namenjam gledalcem vseh starosti in obeh spolov. Malo teh gledalcev pa se zaveda, da smo bili nekaj časa zraven tudi Slovenci. Več v oddaji Sledi časa avtorja Marka Radmiloviča.
Sledi časa predstavljajo tragično zgodbo ameriške kitolovke Essex, ki se je v južnem Pacifiku leta 1820 potopila potem, ko jo je napadel kit in ji raztreščil premec. Člane posadke je nato v čolnih po odprtem morju premetavalo tri mesece, pri čemer so se za preživetje morali zateči tudi h kanibalizmu.
Ob 60. obletnici prve konference Gibanja neuvrščenih v Beogradu
Se še spominjate, kako čaroben je bil svet, ko ste se igrali kot otroci? Sploh če ste imeli srečo, da ste odraščali v bližini česa starodavnega, kot so na primer grajske ruševine. Tokratne Sledi časa kopljejo za zakladom, skritem v rovu pod gradom Šalek v Velenju, skupaj s številnimi generacijami tamkajšnjih domačinov.
Medtem ko se ves svet čudi, kako je lahko prišlo do kolapsa zavezniških vojska v Afganistanu, pečica posvečenih natančno ve, kaj in kako se je zgodilo. To so ameriški obveščevalci, ki so se, kar je danes skoraj pozabljeno, svoje obrti učili tudi v naših krajih. Zgodbo o njih pripoveduje Marko Radmilovič v oddaji »Sledi časa«.
V šestdesetih letih 20. stoletja je bila sprejeta odločitev, da se obsežen del slovenskega železniškega omrežja elektrificira. To je vodilo tudi v nakup večjega števila drugačnih vlakov, kot so do tedaj po večini vozili po slovenskih progah. Tako so k nam prišli elektromotorni vlaki, ki so jih izdelali na Poljskem, v tovarni Pafawag v Vroclavu. Uradna oznaka Slovenskih železnic in njihovih predhodnih organizacijskih enot v okviru Jugoslavije je bila "serija 311/315", med železničarji in kmalu tudi širše med potniki pa se je uveljavilo žargonsko poimenovanje gomulka. V oddaji Sledi večnosti bo velik poznavalec gomulk Andraž Briški Javor spregovoril o njihovi življenjski poti: o njihovem razvoju na Poljskem, tehničnih značilnostih in zunanjem izgledu, o postopku nakupa za Slovenijo, o desetletjih njihovega obratovanja tako na Poljskem kot pri nas, o njihovih zadnjih letih in o možnostih, da po aktivni službi gomulke postanejo del tehnične dediščine in najdejo svoje mesto v muzeju.
Dvaindvajsetega maja 1961 je na Prevaljah kinodvorana pokala po šivih. Na svečanem kulturnem dogodku, ki se ga je udeležil pisatelj France Bevk, ena od takratnih osrednjih slovenskih kulturnih osebnosti, so prvič podelili Prežihove bralne značke. Odlična zamisel, ki sta jo prepoznala in razvijala Leopold Suhodolčan, ravnatelj in že takrat znan pisatelj, ter profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik, se je po Sloveniji bliskovito širila. Bralna značka letos praznuje 6o let. Po vseh teh letih ne izgublja zagona. Ravno nasprotno. Ubira sodobne poti, hkrati pa ostaja zvesta osnovnemu poslanstvu – povezovanju knjig ter mladih bralk in bralcev.
Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenski duh je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočil pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove Jožefa barona Erberga in Žige barona Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Ergberg in Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik, asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.
Pred zdaj že več kot stoletjem zmaga letala v bitki za nebo še ni bila tako zelo samoumevna. Danes nesporni vladarji zračnega prevoza so takrat imeli veliko konkurence; najprej v balonih in potem še v napravah, imenovanih »cepelini«! Te velikanske zračne ladje so ime dobile po pionirju ideje o vodljivem balonu, nemškem plemiču grofu von Zeppelinu. In prav ta izumitelj je dal ime največji zračni ladji, zgrajeni do tridesetih let preteklega stoletja. Pozneje bo Grafa Zepppelina premagal nesrečni Hindenburg, ki pa je tudi končal ero teh mogočnih plovil. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v Maribor leta 1931, ko je mesto dobilo prav posebnega obiskovalca.
Pred 40 leti, neko spomladansko nedeljo leta 1981, je otroke ob 7. uri zjutraj na Prvem programu Televizije Slovenija pozdravila uvodna špica novega 50-minutnega programskega pasu risank, na ekranu pa se je izpisalo Živ žav.
Dopisnik, ki je od blizu spremljal in pronicljivo mislil skoraj vse najpomembnejše dogodke od druge svetovne vojne naprej
Neveljaven email naslov
