Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bloke že od nekdaj slovijo kot zibelka slovenskega smučanja, malo manj pa je znano, da bi jih lahko poznali tudi kot zibelko slovenskega jadralnega letalstva.
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja so ljubljanski letalci iskali področje, ki bi bilo primerno za polete s šolskimi jadralnimi letali. Iskali so hribovit teren in ga našli na Blokah v neposredni bližini Nove vasi. Na tedaj še ne poraščenih vzpetinah, z ugodnimi vetrovi.
Članek na spletni strani Stareslike: 1938 Velike Bloke — Pet motivov, Dušan Gogala, 21. 11. 2012.
foto: Zbirka: Tone Komidar.
Po prvih začetniških poskusih letenja so leta 1934 odprli prvo šolo jadralnega letenja, ki so jo nato izvajali vsako leto poleti. Prihajali so učenci, odhajali pa piloti. Pojavljala so se vse novejša letala, gradili so se objekti za letalstvo. Dogajanje na Blokah je podrobneje opisano v brošuri, ki so jo izdali ob praznovanju 70-letnice Jadralne šole Bloke. Šolo letenja in dogajanje, povezano z njo, bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
O začetkih Jadralne šole na Blokah izvemo več ob poslušanju oddaje. Za popestritev pa dodajam enega od zapisov, ki so ga objavili na spletni strani Stareslike Alojz Mazij je v članku: 1939- Bloke -letalska šola, 26.07.2016 zapisal:
"Stanko Bloudek, dr. Kuhar, predstavniki Kraljeve jugoslovanske vojske ter predstavniki uprave Dravske banovine so se glede na geografsko lego, značilna gola pobočja hribov nad planoto in ugodne vetrovne razmere odločili, da bo na Blokah ustanovljena jadralna letalska šola. Šola je bila ustanovljena l. 1934 in delala praktično do vojne."
Edvard Lorencon, rojen leta 1927, je eden redkih še živečih pilotov, ki so se šolali na Blokah takoj po II. svetovni vojni.
Srečko Gombač je avtor razstav o zgodovini Jadralne šole na Blokah.
Upokojeni pilot Benjamin Ličer, dejaven v Obalnem letalskem centru Portorož, je globoko povezan z letalsko šolo na Blokah. Tam je bil aktiven njegov pokojni oče.
Martina Hribar, prva na desni.
foto: Arhiv Marija Hribar.
Martina Hribar je glavna ustanoviteljica Zavoda Vrabec, ki skrbi za ohranjanje dediščine letalstva na Blokah. Aktivno skrbi za srečanja veteranov pilotov in drugih navdušencev nad letalstvom. Polna je idej in skrbi za uveljavljanje Blok tudi kot zibelke letalstva.
Nik Premrl iz vasi Glina je navdušen nad letalstvom, pozna zgodovino letalstva na Blokah, njegova največja želja je, da bi postal pilot in nekoč letel z letalom Airbus A380.
Aleksander Sekrinik, upokojeni pilot, kapitan, je navdušen modelar, človek, ki ga zanima zgodovina letalstva, še posebno dogajanje na Blokah.
Ob zgornji sliki: INKA = IN ženir K uhelj A nton. Ime letala je sestavljeno iz začetnic imena letalskega konstruktorja in profesorja svetovnega slovesa Antona Kuhlja.
"Tečajniki so se izpopolnjevali za tako imenovani A izpit – trideset sekundni polet, B izpit – enominutni polet, najsposobnejši so opravili C izpit, ki je pomenil, da je tečajnik nepretrgoma letel 15 minut. Poleti so se morali zaključiti z uspešnim pristankom na polju. Najdaljši registriran polet je na Blokah opravil inštruktor Raznožnik leta 1940, ki je nad Blokami jadral neverjetnih 12 ur in 43 minut!" ( Alojz Mazij)
"Začeli so z zelo enostavnimi letali, ki so jih zagnani letalski ljubitelji po nemških načrtih izdelali sami v Ljubljani. Znani so takratni tipi letal Zögling, Jastreb, Inka, posebej pa letalo Vrabec, ki je bilo izdelano v več sto primerkih. Vsa letala so bila enosedi in tečajniki so bili po teoretičnem uvajanju v zraku prepuščeni sami sebi, svojim občutkom, korajži in vetrovnim razmeram. Padci, buške in poškodovana letala so bila vsakodnevna realnost. Vzletanje, ki ga lahko primerjamo s fračo, je pomenilo dolgo transportiranje letala na vozičku po pobočjih hribov navzgor za polet, ki je ponavadi trajal nekaj sekund. Ob vzhodnih vetrovih – burji so vzletali na pobočjih Piškovca ali Pečnika, pri južnih vetrovih, ki so na Blokah bolj nepredvidljivi, pa s pobočja Bradatke." (Alojz Mazij)
"Med vojno je bil letalski center na Blokah požgan in uničen, po vojni pa se je začelo razvijati jadralno letalstvo z motorno vleko in konec je bilo sijajne bloške zgodbe."(Alojz Mazij )
Alojz Mazij v svojem članku Stareslike zapiše tudi, da se je v letih pred II. svetovno vojno :
"Na Blokah se je v tistih letih izšolalo okoli 500 jadralnih letalcev ob dveh glavnih inštruktorjih Stanetu Raznožniku s skupino Ikarus in Milivoju Širclju in njegovi skupini Pionir. Mnogi znani Slovenci so si tu nabrali prve letalske izkušnje, tudi poznejši general Lado Ambrožič – Novljan, Ludvik Starič – Leteči Kranjec, ki je o teh časih napisal tudi knjigo Kragulje gnezdo in Drago Gabrijel, ki je v posebej zaslužen, da ta del naše nedavne zgodovine ni popolnoma utonil v pozabo. Pod nebo so takrat poleteli tudi trije Bločani: Ivan Škrabec iz Nemške vasi ter Franc Milavec in Miro Mramor iz Nove vasi."
Ludvik Starič-leteči Kranjec.
foto: www.wikipedija
Zanimivo, da se je ohranilo kar nekaj dokumentarnega gradiva, zagotovo pa ga je še mnogo v zasebnih zbirkah.
V Zavodu Vrabec hranijo tudi zanimivo arhivsko gradivo povezan z Jadralno šolo Bloke.
Letalo Vrabec, je zagotovo ena od legend povezanih z Jadralno šolo Bloke, o nenavadni "poti" dveh letal te vrste nam je v oddaji več povedal Benjamin Ličer.
Letalo Vrabec na Brniku.
foto: Miloš Toni. Stareslike.
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bloke že od nekdaj slovijo kot zibelka slovenskega smučanja, malo manj pa je znano, da bi jih lahko poznali tudi kot zibelko slovenskega jadralnega letalstva.
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja so ljubljanski letalci iskali področje, ki bi bilo primerno za polete s šolskimi jadralnimi letali. Iskali so hribovit teren in ga našli na Blokah v neposredni bližini Nove vasi. Na tedaj še ne poraščenih vzpetinah, z ugodnimi vetrovi.
Članek na spletni strani Stareslike: 1938 Velike Bloke — Pet motivov, Dušan Gogala, 21. 11. 2012.
foto: Zbirka: Tone Komidar.
Po prvih začetniških poskusih letenja so leta 1934 odprli prvo šolo jadralnega letenja, ki so jo nato izvajali vsako leto poleti. Prihajali so učenci, odhajali pa piloti. Pojavljala so se vse novejša letala, gradili so se objekti za letalstvo. Dogajanje na Blokah je podrobneje opisano v brošuri, ki so jo izdali ob praznovanju 70-letnice Jadralne šole Bloke. Šolo letenja in dogajanje, povezano z njo, bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
O začetkih Jadralne šole na Blokah izvemo več ob poslušanju oddaje. Za popestritev pa dodajam enega od zapisov, ki so ga objavili na spletni strani Stareslike Alojz Mazij je v članku: 1939- Bloke -letalska šola, 26.07.2016 zapisal:
"Stanko Bloudek, dr. Kuhar, predstavniki Kraljeve jugoslovanske vojske ter predstavniki uprave Dravske banovine so se glede na geografsko lego, značilna gola pobočja hribov nad planoto in ugodne vetrovne razmere odločili, da bo na Blokah ustanovljena jadralna letalska šola. Šola je bila ustanovljena l. 1934 in delala praktično do vojne."
Edvard Lorencon, rojen leta 1927, je eden redkih še živečih pilotov, ki so se šolali na Blokah takoj po II. svetovni vojni.
Srečko Gombač je avtor razstav o zgodovini Jadralne šole na Blokah.
Upokojeni pilot Benjamin Ličer, dejaven v Obalnem letalskem centru Portorož, je globoko povezan z letalsko šolo na Blokah. Tam je bil aktiven njegov pokojni oče.
Martina Hribar, prva na desni.
foto: Arhiv Marija Hribar.
Martina Hribar je glavna ustanoviteljica Zavoda Vrabec, ki skrbi za ohranjanje dediščine letalstva na Blokah. Aktivno skrbi za srečanja veteranov pilotov in drugih navdušencev nad letalstvom. Polna je idej in skrbi za uveljavljanje Blok tudi kot zibelke letalstva.
Nik Premrl iz vasi Glina je navdušen nad letalstvom, pozna zgodovino letalstva na Blokah, njegova največja želja je, da bi postal pilot in nekoč letel z letalom Airbus A380.
Aleksander Sekrinik, upokojeni pilot, kapitan, je navdušen modelar, človek, ki ga zanima zgodovina letalstva, še posebno dogajanje na Blokah.
Ob zgornji sliki: INKA = IN ženir K uhelj A nton. Ime letala je sestavljeno iz začetnic imena letalskega konstruktorja in profesorja svetovnega slovesa Antona Kuhlja.
"Tečajniki so se izpopolnjevali za tako imenovani A izpit – trideset sekundni polet, B izpit – enominutni polet, najsposobnejši so opravili C izpit, ki je pomenil, da je tečajnik nepretrgoma letel 15 minut. Poleti so se morali zaključiti z uspešnim pristankom na polju. Najdaljši registriran polet je na Blokah opravil inštruktor Raznožnik leta 1940, ki je nad Blokami jadral neverjetnih 12 ur in 43 minut!" ( Alojz Mazij)
"Začeli so z zelo enostavnimi letali, ki so jih zagnani letalski ljubitelji po nemških načrtih izdelali sami v Ljubljani. Znani so takratni tipi letal Zögling, Jastreb, Inka, posebej pa letalo Vrabec, ki je bilo izdelano v več sto primerkih. Vsa letala so bila enosedi in tečajniki so bili po teoretičnem uvajanju v zraku prepuščeni sami sebi, svojim občutkom, korajži in vetrovnim razmeram. Padci, buške in poškodovana letala so bila vsakodnevna realnost. Vzletanje, ki ga lahko primerjamo s fračo, je pomenilo dolgo transportiranje letala na vozičku po pobočjih hribov navzgor za polet, ki je ponavadi trajal nekaj sekund. Ob vzhodnih vetrovih – burji so vzletali na pobočjih Piškovca ali Pečnika, pri južnih vetrovih, ki so na Blokah bolj nepredvidljivi, pa s pobočja Bradatke." (Alojz Mazij)
"Med vojno je bil letalski center na Blokah požgan in uničen, po vojni pa se je začelo razvijati jadralno letalstvo z motorno vleko in konec je bilo sijajne bloške zgodbe."(Alojz Mazij )
Alojz Mazij v svojem članku Stareslike zapiše tudi, da se je v letih pred II. svetovno vojno :
"Na Blokah se je v tistih letih izšolalo okoli 500 jadralnih letalcev ob dveh glavnih inštruktorjih Stanetu Raznožniku s skupino Ikarus in Milivoju Širclju in njegovi skupini Pionir. Mnogi znani Slovenci so si tu nabrali prve letalske izkušnje, tudi poznejši general Lado Ambrožič – Novljan, Ludvik Starič – Leteči Kranjec, ki je o teh časih napisal tudi knjigo Kragulje gnezdo in Drago Gabrijel, ki je v posebej zaslužen, da ta del naše nedavne zgodovine ni popolnoma utonil v pozabo. Pod nebo so takrat poleteli tudi trije Bločani: Ivan Škrabec iz Nemške vasi ter Franc Milavec in Miro Mramor iz Nove vasi."
Ludvik Starič-leteči Kranjec.
foto: www.wikipedija
Zanimivo, da se je ohranilo kar nekaj dokumentarnega gradiva, zagotovo pa ga je še mnogo v zasebnih zbirkah.
V Zavodu Vrabec hranijo tudi zanimivo arhivsko gradivo povezan z Jadralno šolo Bloke.
Letalo Vrabec, je zagotovo ena od legend povezanih z Jadralno šolo Bloke, o nenavadni "poti" dveh letal te vrste nam je v oddaji več povedal Benjamin Ličer.
Letalo Vrabec na Brniku.
foto: Miloš Toni. Stareslike.
Jedro vsakršnega leposlovja je fikcija, izmišljen niz dogodkov, skupina izmišljenih likov – preprosto ubesedena avtorjeva domišljija. Leposlovna besedila sicer lahko pripovedujejo o resničnih osebah ali preverjenih zgodovinskih dogodkih; to še posebno velja za tista, ki so nastajala v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja, v obdobju literarne smeri realizma (in pozneje naturalizma). To je zahtevalo verodostojno pisanje o vsem, kar so književniki opazili okoli sebe. S tem, ko je prikazovanje realnega sveta postalo norma književnih ustvarjalcev, pa je leposlovje tistega obdobja postalo uporaben (sekundarni) vir za historične znanosti. Tokratne Sledi časa se bodo sprehodile po književnih odlomkih, iz katerih lahko izluščimo zanimive podatke o ohlapno definiranem in – predvsem zaradi poznejše propagande – slabo razumljenem svetu slovenskega meščanstva in izobraženstva. Obdobje realizma v književnosti je namreč tudi čas, ko je bil meščanski sloj na Slovenskem na vrhuncu svoje politične in ekonomske moči. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič. »Borje je trg na Kranjskem /…/ Da trg ni brez župana in dekana, tega ni treba omenjati; celo finančna straža ali, kakor ji ljudstvo pravi, ,iblajtarji', so zastopani. Poleg teh uradnih dostojanstvenikov biva v trgu tudi primerno mnogo premožnih obrtnih in trgovskih rodovin, katere smemo glede izobraženja staviti kolikor toliko v eno socialno vrst z uradnimi osebami. In kadar osnuje čitalnica v trgu veselico, pošlje tudi bližnja okolica, kjer biva po raznih gradovih in gradičih nekaj gospode, dobršno število obiskovalcev.« Janko Kersnik (1852–1897): Ciklamen
Pred štiridesetimi leti je peščica slovenskih alpinistov zmrzovala na višini 7520 metrov. Nekaj šotorov tabora IV na pobočju Mount Everesta se je imenovalo »Krka«. Ko je orkanski veter skoraj za teden dni odpravo prikoval na mestu, je do 27. aprila končno premagala dva kilometra in pol dolg greben. A do 13. maja sta jo čakala še dobra dva tedna garanja. Ob 40. obletnici jugoslovanske odprave na Everest poslušajmo nekaj zanimivih spominov, ki jih je v oddaji Sledi časa strnil Viki Grošelj, tokratni sogovornik Marka Radmiloviča.
To pomlad mineva 95 let od takrat, ko je Ivan Baša, župnik v Bogojini v Prekmurju, zaprosil arhitekta Jožeta Plečnika za načrt za novo župnijsko cerkev Gospodovega vnebohoda. Mojster se je odzval, pripravil dva načrta in se septembra 1924 z večernim vlakom iz Ljubljane odpravil v Radence, kjer je prenočil in se naslednji dan prvič srečal s Slovensko krajino, kot so tedaj rekli Prekmurju. Bil je presenečen nad tem, kar je doživel, še zlasti če upoštevamo, da so bila prav dvajseta leta njegovo najustvarjalnejše obdobje pri prenovi gradu Hradčani v Pragi, kamor ga je osebno povabil tedanji češkoslovaški predsednik Tomaš Masaryk. Plečnikovo občutenje ravnice ob Muri in njenih ljudi je povzročilo, da je opustil dve pripravljeni različici načrta za bogojinsko cerkev in se oprijel tretje, povsem nove, s precejšnjo vključitvijo elementov in simbolike prekmurskega okolja. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Na to, da je nedelja najsvetejši dan v tednu, je vernika v poznem srednjem veku v alpskem prostoru opominjal tudi poseben ikonografski motiv, imenovan Sveta nedelja. Gre za likovno upodobitev trpečega Kristusa, ki mu povzročamo še večje trpljenje, kadar se v nedeljo lotimo vsakdanjih del in opravil. Med najpomembnejše Svete nedelje v Evropi sodi stenska poslikava na pročelju romarske cerkve Marijinega vnebovzetja v Crngrobu blizu Škofje Loke. Ta freska nam s svojimi miniaturnimi upodobitvami nudi edinstven vpogled v srednjeveški način življenja na naših tleh. Na njej med drugim vidimo delo kmetov in obrtnikov, prostočasne dejavnosti, orodje in oblačilno kulturo.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Zgodilo se je 3. decembra leta 1919 dopoldne. Kraj dogajanja je bil Deželni dvorec v Ljubljani, natančneje deželna zbornica. Doktor Fran Ramovš, takrat star 28 let in že mednarodno uveljavljen in cenjen slavist, je imel prvo predavanje na komaj ustanovljeni Univerzi v Ljubljani, prvi po razpadu Avstro-Ogrske. Ni znano, ali gre za slučaj ali ne, toda prvo predavanje je bilo na Prešernov rojstni dan, tema pa historična gramatika slovenskega jezika. Tudi ni znano, koliko slušateljev je poslušalo njegovo prvo predavanje, vendar je znano, da je bilo na novi univerzi, ki te dni slavi 100-letnico obstoja, vpisanih 942 študentov, od tega le 28 žensk.
Turizem, že sam po sebi zanimiv pojav, ima še bolj navdihujočo zgodovino. Človek bi domneval, da se je razvijal postopno, tako kot vse preostale industrije. Vendar ne! Turizem je bil izumljen z eno samo potezo, z božjim vzgibom, če hočete. Hočemo poudariti, da so vsi turistični triki, obredja in navade, kot tudi velika večina turistične infrastrukture, z nami že vse od tistega dne, ko si je Thomas Cook, ta ozdravljeni alkoholik, izmislil množični turizem. Meka slovenskega turizma, ki je hkrati laboratorij za vse zgoraj navedene trditve, je seveda Portorož in v tokratnih Sledeh časa bomo zgodovino turistični Portorož navili do konca. Oddaja z naslovom Pristati v Piranskem zalivu pripoveduje zgodbo o nenavadni, a redni letalski liniji, ki je Portorož povezovala s svetom sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja.
Srednjeveški položaj Rimskokatoliške cerkve je bil precej drugačen od današnjega, saj je imela glavno vlogo na tako rekoč vseh ravneh življenja. V tem obdobju, pa seveda že tudi prej, so nastajale redovne skupnosti, kjer so izpostavljali predvsem preprostost, nravno čistost in uboštvo. Pri tem pa se je pojavilo različno imenovanje teh redovnih skupnosti. Tako je bilo dolgo časa uveljavljeno ime beraški redovi, pozneje ubožni, zdaj pa se je uveljavilo imenovanje uboštveni redovi. Ti so bili v času nastanka po svoji organizaciji nekaj čisto novega. Strogo uboštvo ni vezalo le posameznikov, ampak tudi skupnost, samostan, cerkev. Preživljali so se z ročnim delom in z miloščino. V zameno so ljudem oznanjali božjo besedo in pomagali pri pastoralnem delu. V dobi, ko se je precejšnji del duhovščine predajal bogastvu in uživanju, ko so se pojavljala krivoverstva, so uboštveni redovi vključevali nove življenjske tokove in tako postali nosilci tedanje reforme Cerkve. V oddaji Sledi časa, bomo predstavili uboštvene redove nekoč in danes in spregovorili tudi o pečatu, ki so ga pustili v arhitekturi.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ob koncu minulega leta so v Zavrhu pri Lenartu v Slovenskih goricah predstavili pomembno pridobitev. V kraju kjer Turistično društvo Rudolf Maister – Vojanov že desetletja skrbi za ohranjanje spomina na tega pomembnega rojaka, ki je tja prihajal na počitnice so odkupili in s pomočjo evropskega projekta dokončno obnovili nekdanjo Štupičevo vilo. Gre za enega najuspešnejših občinskih projektov, v katerega so vložili več kot pol milijona evrov. V manj kot treh mesecih po otvoritvi, se je tam zvrstili veliko obiskovalcev, v toplem delu leta pa jih pričakujejo še več.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Med današnjim sprehodom v preteklost, ki ga ob nedeljah ponuja oddaja Sledi časa, se vračamo v sedemnajsto stoletje. Obdobje, ki je za našo civilizacijo prelomno, iz pozabe obujamo z zgodbo o nenavadni ženski, katere del življenja se je odvijal tudi v naših krajih. Marko Radmilovič nas seznanja z aristokratinjo Elizabeto Katarino von Galler, ki jo še danes jo pomnimo kot »vražjo Lizo«!
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kdaj praznik umre? Splošno mnenje med praznovalci je, da takrat, ko je konec praznovanja. A če na smrt praznikov pogledamo širše, denimo bolj človeško, ugotovimo, da imamo kup mrtvih praznikov. Se pravi praznikov, ki se ne pojavijo vsako leto, vsako leto zaživijo in vsako leto umrejo. Praznikov, ki so mrtvi ves čas. Ki bi se jim morali spominjati na praznik prvega novembra. Praznikov, mrtvih in hladnih, kot je človeška pozaba. Nekaj teh preminulih praznikov se bomo spomnili v tokratni oddaji.
Neveljaven email naslov
