Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bloke že od nekdaj slovijo kot zibelka slovenskega smučanja, malo manj pa je znano, da bi jih lahko poznali tudi kot zibelko slovenskega jadralnega letalstva.
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja so ljubljanski letalci iskali področje, ki bi bilo primerno za polete s šolskimi jadralnimi letali. Iskali so hribovit teren in ga našli na Blokah v neposredni bližini Nove vasi. Na tedaj še ne poraščenih vzpetinah, z ugodnimi vetrovi.
Članek na spletni strani Stareslike: 1938 Velike Bloke — Pet motivov, Dušan Gogala, 21. 11. 2012.
foto: Zbirka: Tone Komidar.
Po prvih začetniških poskusih letenja so leta 1934 odprli prvo šolo jadralnega letenja, ki so jo nato izvajali vsako leto poleti. Prihajali so učenci, odhajali pa piloti. Pojavljala so se vse novejša letala, gradili so se objekti za letalstvo. Dogajanje na Blokah je podrobneje opisano v brošuri, ki so jo izdali ob praznovanju 70-letnice Jadralne šole Bloke. Šolo letenja in dogajanje, povezano z njo, bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
O začetkih Jadralne šole na Blokah izvemo več ob poslušanju oddaje. Za popestritev pa dodajam enega od zapisov, ki so ga objavili na spletni strani Stareslike Alojz Mazij je v članku: 1939- Bloke -letalska šola, 26.07.2016 zapisal:
"Stanko Bloudek, dr. Kuhar, predstavniki Kraljeve jugoslovanske vojske ter predstavniki uprave Dravske banovine so se glede na geografsko lego, značilna gola pobočja hribov nad planoto in ugodne vetrovne razmere odločili, da bo na Blokah ustanovljena jadralna letalska šola. Šola je bila ustanovljena l. 1934 in delala praktično do vojne."
Edvard Lorencon, rojen leta 1927, je eden redkih še živečih pilotov, ki so se šolali na Blokah takoj po II. svetovni vojni.
Srečko Gombač je avtor razstav o zgodovini Jadralne šole na Blokah.
Upokojeni pilot Benjamin Ličer, dejaven v Obalnem letalskem centru Portorož, je globoko povezan z letalsko šolo na Blokah. Tam je bil aktiven njegov pokojni oče.
Martina Hribar, prva na desni.
foto: Arhiv Marija Hribar.
Martina Hribar je glavna ustanoviteljica Zavoda Vrabec, ki skrbi za ohranjanje dediščine letalstva na Blokah. Aktivno skrbi za srečanja veteranov pilotov in drugih navdušencev nad letalstvom. Polna je idej in skrbi za uveljavljanje Blok tudi kot zibelke letalstva.
Nik Premrl iz vasi Glina je navdušen nad letalstvom, pozna zgodovino letalstva na Blokah, njegova največja želja je, da bi postal pilot in nekoč letel z letalom Airbus A380.
Aleksander Sekrinik, upokojeni pilot, kapitan, je navdušen modelar, človek, ki ga zanima zgodovina letalstva, še posebno dogajanje na Blokah.
Ob zgornji sliki: INKA = IN ženir K uhelj A nton. Ime letala je sestavljeno iz začetnic imena letalskega konstruktorja in profesorja svetovnega slovesa Antona Kuhlja.
"Tečajniki so se izpopolnjevali za tako imenovani A izpit – trideset sekundni polet, B izpit – enominutni polet, najsposobnejši so opravili C izpit, ki je pomenil, da je tečajnik nepretrgoma letel 15 minut. Poleti so se morali zaključiti z uspešnim pristankom na polju. Najdaljši registriran polet je na Blokah opravil inštruktor Raznožnik leta 1940, ki je nad Blokami jadral neverjetnih 12 ur in 43 minut!" ( Alojz Mazij)
"Začeli so z zelo enostavnimi letali, ki so jih zagnani letalski ljubitelji po nemških načrtih izdelali sami v Ljubljani. Znani so takratni tipi letal Zögling, Jastreb, Inka, posebej pa letalo Vrabec, ki je bilo izdelano v več sto primerkih. Vsa letala so bila enosedi in tečajniki so bili po teoretičnem uvajanju v zraku prepuščeni sami sebi, svojim občutkom, korajži in vetrovnim razmeram. Padci, buške in poškodovana letala so bila vsakodnevna realnost. Vzletanje, ki ga lahko primerjamo s fračo, je pomenilo dolgo transportiranje letala na vozičku po pobočjih hribov navzgor za polet, ki je ponavadi trajal nekaj sekund. Ob vzhodnih vetrovih – burji so vzletali na pobočjih Piškovca ali Pečnika, pri južnih vetrovih, ki so na Blokah bolj nepredvidljivi, pa s pobočja Bradatke." (Alojz Mazij)
"Med vojno je bil letalski center na Blokah požgan in uničen, po vojni pa se je začelo razvijati jadralno letalstvo z motorno vleko in konec je bilo sijajne bloške zgodbe."(Alojz Mazij )
Alojz Mazij v svojem članku Stareslike zapiše tudi, da se je v letih pred II. svetovno vojno :
"Na Blokah se je v tistih letih izšolalo okoli 500 jadralnih letalcev ob dveh glavnih inštruktorjih Stanetu Raznožniku s skupino Ikarus in Milivoju Širclju in njegovi skupini Pionir. Mnogi znani Slovenci so si tu nabrali prve letalske izkušnje, tudi poznejši general Lado Ambrožič – Novljan, Ludvik Starič – Leteči Kranjec, ki je o teh časih napisal tudi knjigo Kragulje gnezdo in Drago Gabrijel, ki je v posebej zaslužen, da ta del naše nedavne zgodovine ni popolnoma utonil v pozabo. Pod nebo so takrat poleteli tudi trije Bločani: Ivan Škrabec iz Nemške vasi ter Franc Milavec in Miro Mramor iz Nove vasi."
Ludvik Starič-leteči Kranjec.
foto: www.wikipedija
Zanimivo, da se je ohranilo kar nekaj dokumentarnega gradiva, zagotovo pa ga je še mnogo v zasebnih zbirkah.
V Zavodu Vrabec hranijo tudi zanimivo arhivsko gradivo povezan z Jadralno šolo Bloke.
Letalo Vrabec, je zagotovo ena od legend povezanih z Jadralno šolo Bloke, o nenavadni "poti" dveh letal te vrste nam je v oddaji več povedal Benjamin Ličer.
Letalo Vrabec na Brniku.
foto: Miloš Toni. Stareslike.
901 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bloke že od nekdaj slovijo kot zibelka slovenskega smučanja, malo manj pa je znano, da bi jih lahko poznali tudi kot zibelko slovenskega jadralnega letalstva.
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja so ljubljanski letalci iskali področje, ki bi bilo primerno za polete s šolskimi jadralnimi letali. Iskali so hribovit teren in ga našli na Blokah v neposredni bližini Nove vasi. Na tedaj še ne poraščenih vzpetinah, z ugodnimi vetrovi.
Članek na spletni strani Stareslike: 1938 Velike Bloke — Pet motivov, Dušan Gogala, 21. 11. 2012.
foto: Zbirka: Tone Komidar.
Po prvih začetniških poskusih letenja so leta 1934 odprli prvo šolo jadralnega letenja, ki so jo nato izvajali vsako leto poleti. Prihajali so učenci, odhajali pa piloti. Pojavljala so se vse novejša letala, gradili so se objekti za letalstvo. Dogajanje na Blokah je podrobneje opisano v brošuri, ki so jo izdali ob praznovanju 70-letnice Jadralne šole Bloke. Šolo letenja in dogajanje, povezano z njo, bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
O začetkih Jadralne šole na Blokah izvemo več ob poslušanju oddaje. Za popestritev pa dodajam enega od zapisov, ki so ga objavili na spletni strani Stareslike Alojz Mazij je v članku: 1939- Bloke -letalska šola, 26.07.2016 zapisal:
"Stanko Bloudek, dr. Kuhar, predstavniki Kraljeve jugoslovanske vojske ter predstavniki uprave Dravske banovine so se glede na geografsko lego, značilna gola pobočja hribov nad planoto in ugodne vetrovne razmere odločili, da bo na Blokah ustanovljena jadralna letalska šola. Šola je bila ustanovljena l. 1934 in delala praktično do vojne."
Edvard Lorencon, rojen leta 1927, je eden redkih še živečih pilotov, ki so se šolali na Blokah takoj po II. svetovni vojni.
Srečko Gombač je avtor razstav o zgodovini Jadralne šole na Blokah.
Upokojeni pilot Benjamin Ličer, dejaven v Obalnem letalskem centru Portorož, je globoko povezan z letalsko šolo na Blokah. Tam je bil aktiven njegov pokojni oče.
Martina Hribar, prva na desni.
foto: Arhiv Marija Hribar.
Martina Hribar je glavna ustanoviteljica Zavoda Vrabec, ki skrbi za ohranjanje dediščine letalstva na Blokah. Aktivno skrbi za srečanja veteranov pilotov in drugih navdušencev nad letalstvom. Polna je idej in skrbi za uveljavljanje Blok tudi kot zibelke letalstva.
Nik Premrl iz vasi Glina je navdušen nad letalstvom, pozna zgodovino letalstva na Blokah, njegova največja želja je, da bi postal pilot in nekoč letel z letalom Airbus A380.
Aleksander Sekrinik, upokojeni pilot, kapitan, je navdušen modelar, človek, ki ga zanima zgodovina letalstva, še posebno dogajanje na Blokah.
Ob zgornji sliki: INKA = IN ženir K uhelj A nton. Ime letala je sestavljeno iz začetnic imena letalskega konstruktorja in profesorja svetovnega slovesa Antona Kuhlja.
"Tečajniki so se izpopolnjevali za tako imenovani A izpit – trideset sekundni polet, B izpit – enominutni polet, najsposobnejši so opravili C izpit, ki je pomenil, da je tečajnik nepretrgoma letel 15 minut. Poleti so se morali zaključiti z uspešnim pristankom na polju. Najdaljši registriran polet je na Blokah opravil inštruktor Raznožnik leta 1940, ki je nad Blokami jadral neverjetnih 12 ur in 43 minut!" ( Alojz Mazij)
"Začeli so z zelo enostavnimi letali, ki so jih zagnani letalski ljubitelji po nemških načrtih izdelali sami v Ljubljani. Znani so takratni tipi letal Zögling, Jastreb, Inka, posebej pa letalo Vrabec, ki je bilo izdelano v več sto primerkih. Vsa letala so bila enosedi in tečajniki so bili po teoretičnem uvajanju v zraku prepuščeni sami sebi, svojim občutkom, korajži in vetrovnim razmeram. Padci, buške in poškodovana letala so bila vsakodnevna realnost. Vzletanje, ki ga lahko primerjamo s fračo, je pomenilo dolgo transportiranje letala na vozičku po pobočjih hribov navzgor za polet, ki je ponavadi trajal nekaj sekund. Ob vzhodnih vetrovih – burji so vzletali na pobočjih Piškovca ali Pečnika, pri južnih vetrovih, ki so na Blokah bolj nepredvidljivi, pa s pobočja Bradatke." (Alojz Mazij)
"Med vojno je bil letalski center na Blokah požgan in uničen, po vojni pa se je začelo razvijati jadralno letalstvo z motorno vleko in konec je bilo sijajne bloške zgodbe."(Alojz Mazij )
Alojz Mazij v svojem članku Stareslike zapiše tudi, da se je v letih pred II. svetovno vojno :
"Na Blokah se je v tistih letih izšolalo okoli 500 jadralnih letalcev ob dveh glavnih inštruktorjih Stanetu Raznožniku s skupino Ikarus in Milivoju Širclju in njegovi skupini Pionir. Mnogi znani Slovenci so si tu nabrali prve letalske izkušnje, tudi poznejši general Lado Ambrožič – Novljan, Ludvik Starič – Leteči Kranjec, ki je o teh časih napisal tudi knjigo Kragulje gnezdo in Drago Gabrijel, ki je v posebej zaslužen, da ta del naše nedavne zgodovine ni popolnoma utonil v pozabo. Pod nebo so takrat poleteli tudi trije Bločani: Ivan Škrabec iz Nemške vasi ter Franc Milavec in Miro Mramor iz Nove vasi."
Ludvik Starič-leteči Kranjec.
foto: www.wikipedija
Zanimivo, da se je ohranilo kar nekaj dokumentarnega gradiva, zagotovo pa ga je še mnogo v zasebnih zbirkah.
V Zavodu Vrabec hranijo tudi zanimivo arhivsko gradivo povezan z Jadralno šolo Bloke.
Letalo Vrabec, je zagotovo ena od legend povezanih z Jadralno šolo Bloke, o nenavadni "poti" dveh letal te vrste nam je v oddaji več povedal Benjamin Ličer.
Letalo Vrabec na Brniku.
foto: Miloš Toni. Stareslike.
Kdaj praznik umre? Splošno mnenje med praznovalci je, da takrat, ko je konec praznovanja. A če na smrt praznikov pogledamo širše, denimo bolj človeško, ugotovimo, da imamo kup mrtvih praznikov. Se pravi praznikov, ki se ne pojavijo vsako leto, vsako leto zaživijo in vsako leto umrejo. Praznikov, ki so mrtvi ves čas. Ki bi se jim morali spominjati na praznik prvega novembra. Praznikov, mrtvih in hladnih, kot je človeška pozaba. Nekaj teh preminulih praznikov se bomo spomnili v tokratni oddaji.
Kje so med 2. svetovno vojno potekale meje med okupiranimi območji in kako so vplivale na ljudi
Nizu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Usoda bi se le težko bolj kruto poigrala z bratoma, ki sta močno zaznamovala svet Kamniško-Savinjskih Alp, pisateljstva in petja pred drugo svetovno vojno. Janez in Miro Gregorin sta bila vsak na svojem področju izjemno talentirana in kdo ve kaj vse bi lahko še skupaj dosegla, če ju ne bi leta 1942 ločila usoda, ki je zaznamovala že njuno otroštvo. Po njunih sledeh vseh vrst se je v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl. Matiji Gregorinu in njegovi ženi Poloni se je prvorojenec Janez rodil 22. junija 1911, 2 dve leti za njim, 29. decembra, se jima je rodil še drugi otrok, Miro. Domače ime, ki so ga pri njihovi hiši uporabljali, je bilo Šteblaj, kasneje so namreč Janeza Gregorina klicali tudi Šteblajev Johan. Zelo zgodaj sta brata občutila, kako kruta je lahko usoda, pripoveduje upokojeni zdravnik dr. France Malešič, gorski reševalec in alpinist ter poznavalec zgodovine slovenskega alpinizma.
Uradno in slovesno odprtje Radia Ljubljana se je zgodilo 28. oktobra pred devetdesetimi leti. Radio je začel redno poskusno oddajati 1. septembra s prenosom odprtja ljubljanskega jesenskega velesejma. Popoldne istega dne sta književnika Fran Saleški Finžgar in Oton Župančič prvič poslala v eter slovensko besedo. Že od začetka je naš Radio oddajal več, kot je bilo dogovorjeno, saj se je program začel že opoldne in je trajal do polnoči. Devetdeset let pozneje smo z vami 24 ur na dan in v današnji oddaji Sledi časa je večina redakcij, ki sestavljajo živ organizem Radia, k današnjemu jubileju dodala svoj košček mozaika. Tokratne Sledi časa na svojevrsten način povzemajo 90 let Radia Slovenija.
Pisalo se je leto 1331, bil je avgust, pozno poletje torej, ko je prihrumelo neznano število »križarjev« iz Čedada na Kobariško in tam posekalo sveto drevo in s kamni zasulo sveti vodnjak, dve naravoverski znamenji, ki so jih domačini častili po božje, pa ju ne bi smeli. Kraji so bili že pol stoletja pokristjanjeni, ta tako imenovani križarski pohod pa je bil zadnji v zgodovini našega današnjega ozemlja.
Letos obhajamo 150 obletnico prvega slovenskega tabora v Ljutomeru in 170 obletnico programa Zedinjena Slovenija v za svetovno ureditev revolucionarnem letu 1848. Obdobje slovenskega narodnega prebujanja je pomenilo tudi razmah zborovskega petja pri nas. To pa je neposredno povezano, saj je zaradi svojega skupinskega “značaja” in utemeljenosti v “ljudskem” prepevanje dalo ključen prispevek k vzpostavitvi takrat novih konceptov naroda in Slovenstva. Tokratna oddaja Sledi časa bo vlogo petja v procesih narodnega prebujanja osvetlila skozi pisanje slovenskega časopisja 19. stoletja, ki je te procese spremljalo iz neposredne bližine in jih komentiralo v skladu s sočasnimi idejnimi tokovi. Hkrati pa bo raziskala kako, če sploh, to obdobje odmeva v sodobni slovenski pevski dejavnosti. Na to vprašanje bosta pomagala odgovoriti sogovornika, katerih življenje je s petjem prežeto: Mihela Jagodic, strokovna svetovalka za vokalno glasbo na Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, in pevec Janez Triler, član Slovenskega okteta.
Zgodovino je mogoče zapisati na različne načine. Jurija Popova je pritegnil izviren zapis celotne bojne poti Gubčeve brigade med drugo svetovno vojno. Kot bo razkrila oddaja Sledi časa, takšnega zapisa nima nobena druga bojna enota na svetu. Kaj je izvirnega v tem zapisu?
Tok časa dogodke, ki so bili še nedavno izjemno prisotni, počasi nosi v pozabo. A včasih nas okoliščine dobesedno prisilijo v spominjanje. Oktobra leta 1941 se je v srbskem mestecu Kraljevo dogodil zločin. In če menite, kako bo današnja oddaja pogrevala večno temo o nasprotnikih med drugo svetovno vojno, se motite. Govorila bo o umetnosti…
Med množičnimi prireditvami, ki so imele in imajo etnološko, folkloristično ali etnografsko naravo, je predvsem v spominih malo starejših rodov zagotovo ostala Kmečka ohcet in njena poznejša naslednica Ohcet v Ljubljani. To so prvič organizirali leta 1966, pri tem pa nekateri opozarjajo, da se je Kmečka ohcet začela že leta 1965. Vendar je takrat šlo za zasebno poroko, ki pa je imela velik odmev in je bila nekakšna generalka za poznejšo Kmečko ohcet. Res ji je čez leto dni, 1966., sledila prva večja množična javna prireditev po II. svetovni vojni, ki so jo imenovali Kmečka ohcet. To so na podlagi dobrih izkušenj, pridobljenih z že omenjeno zasebno ohcetjo, organizirali iz turističnih potreb, ne zaradi želje, da bi ohranili spomin na kmečko poroko.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Radijski medij je precej neprimeren za opisovanje fotografij, na srečo pa dovolj primeren za opisovanje fotografov. Te dni je v Mariboru odprta retrospektivna razstava fotografinje Inge Morath. Njen fotografski opus zna vsak ljubitelj fotografije “na izust”, tudi njeni, pogosto glamurozni biografski podatki so v osveščeni javnosti znani. Manj znana pa je njena povezanost s Slovenijo, predvsem z njenim severovzhodnim delom. Zanimivo, skoraj enkratno pričevanje moža, ki je poznal Inge, v tokratni oddaji!
V tokratni oddaji se bomo posvetili herbarijskim zbirkam, saj so del slovenske zgodovine, kulture in identitete. Herbarij je zbirka stisnjenih in posušenih rastlin opremljena z ustreznimi podatki. Herbarijske zbirke omogočajo trajno shranjevanje rastlin, med njimi tudi tistih, ki so zgodovinsko najpomembnejše - gre za tipske primerke - na katerih so bile opisane posamezne vrste in podvrste. Se v Sloveniji dovolj zavedamo pomena herbarijev? Kakšna je njihova uporabna vrednost? Kako pomagajo pri prepoznavanju rastlinskih vrst in kakšne raziskave se opravljajo na herbariziranih rastlinah ter kdo so bili začetniki preučevanja rastlinstva pri nas - o tem v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neveljaven email naslov
