Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kovaški muzej Klavže

15.12.2019


Pred pozabo rešena dediščina, ki pripoveduje zgodbo kraja, obrti in družine

Če vas pot zanese v Klavže v Baški grapi, lahko za to obstajata dva razloga. Eden je, da točno veste, koga ali kaj tam iščete. Drugi je, da ste se verjetno izgubili. Svet, ki se zdi kot iz pravljice, je turistom seveda privlačen. Tistim, ki so si tam služili in si še služijo vsakdanji kruh, pa ni bilo nikoli lahko. Zato ne preseneča, da so se ljudje od tam kljub mnogim poskusom oblasti odseljevali, naseljeval pa se je v te kraje malokdo. Vseeno so bila nekatera obdobja do prebivalcev bolj prijazna kot druga. Tako obdobje je bilo tudi ob prelomu med 19. in 20. stoletjem, ko so v ta pozabljeni konec zaradi potreb po povezavi Primorske z Gorenjsko začeli graditi železniško progo. Takrat se začne tudi zgodba kovačije Antona Kogoja, ki kljub številnim težavam kot zasebna zbirka ali še bolj kot muzej stoji še danes. V čas kovaških mojstrov sta se z njegovim vnukom Ljubom v oddaji Sledi časa vrnila Darja Groznik in Jure K. Čokl.

Bohinjsko progo so začeli graditi med letoma 1900 in 1906. Ljudje so jo najprej sprejeli s precej pomisleki, saj do takrat v Baški Grapi večinoma za kaj takega niso niti slišali. Graparji, kakor si domačini tam pravijo, so se ukvarjali pretežno z živinorejo, gozdarstvom in ponekod tudi poljedelstvom. Veliko potokov z globokimi koriti je pomenilo veliko možnosti za mlinska kolesa in tako je nekoč na Knežici delovalo kar 11 mlinov in tri kovačije. Kovaštvo, ki je že bilo v teh krajih še pred prihodom železnice, je bilo glede na izdelke orodno, podkovno in vozovno. Kar je, glede na to, s čim so se ukvarjali tamkajšnji prebivalci, razumljivo. Ko pa je v Baško grapo pripeljala železnica, so se stvari spremenile – transport je pomenil dodatne možnosti za zaslužek tako tistim, ki so lahko svoje izdelke ali surovine prodajali v kraje, kamor je peljala železnica kot tudi tistim, ki so živeli na račun njene gradnje in vzdrževanja. Eden izmed njih je bil tudi Anton Kogoj, stari oče našega sogovornika Ljuba Kogoja. Ta se je za kovača izučil v Železni Kapli na današnjem avstrijskem Koroškem. O njegovem končanem šolanju priča kovaški žig, ki ga njegov vnuk Ljubo Kogoj hrani še danes, najdemo pa ga tudi na izdelkih, ki so v muzeju ohranjeni.

Anton Kogoj se je po končanem šolanju leta 1907 preselil v Klavže, v hišo svoje tete. Ta je stala in stoji še danes na živi skali nad potokom, kar pomeni, da je bila zajezitev potoka Sopote in postavitev vodnega kolesa zaradi lege precej logična in tudi relativno enostavna. Potreba po kovaški dejavnosti zaradi novo zgrajene železniške proge je pomenila poslovno priložnost, za nekaj časa se je ustavilo izseljevanje in rodilo se je kovaštvo Kogoj.

Posel je cvetel. Mojster Kogoj je zaposlil še dva pomočnika in tri vajence, kar pomeni, da mu je dela vse prej kot zmanjkovalo. Ob tem je imel še veliko kmetijo in kar osem otrok. Vodno kolo, ki je ohranjeno in deluje še danes, nosi letnico 1946. Izdelal ga je sin mojstra kovača Antona, prav tako Anton, ki je prevzel očetovo obrt in jo v časih, ko je bilo dela še dovolj, uspešno nadaljeval. Obstoječe vodno kolo je poganjalo mehanizem v delavnici z vrsto jermenskih pogonov: vzmetno kladivo, brus, več mehov. Mehanizem je izdelal Anton Kogoj mlajši, kar pomeni, da je imel tudi izumiteljsko žilico. Življenje je bilo dobro.

V Klavžah je kmalu zrasel eden izmed prvih industrijskih obratov – podjetnik Anton Križnič je ustanovil tovarno za pohištvo na debelo in drobno. Odkupil je hišo z mlinom, žago in kozolcem in kmalu je na tem mestu zrasla tovarna, ki je v času razcveta obrti zaposlovala okoli 50 delavcev. Za delovanje žage je v bližini zrasla še elektrarna, ki je bila prvič omenjena leta 1908. Kmalu je bila v Klavžah ta čas največja žaga na Primorskem z ledenico za izdelavo ledu, ki so ga vozili predvsem v Trst. A prišla je 1. svetovna vojna in proga je bila zaprta za ves potniški promet. Baška grapa je postala zaledje fronte, za njene prebivalce pa je to pomenilo izgubo dela ali v najboljšem primeru prekvalifikacijo v poklice, ki so še nudili zaslužek. V Klavžah so postavili oficirjem namenjeno bolnišnico. Križničeva tovarna je propadla, njen stečajni upravitelj je bil sloviti slovenski alpinist in pisatelj Henrik Thuma. Po 1. svetovni vojni so ti kraji spadali pod Italijo. Ljudje so se ob spremembi državnih mej morali znajti, kakor so se vedli in znali. Večina s svojo osnovno dejavnostjo ni mogla preživeti, kar je sprožilo nov val preseljevanja. V Klavžah so podjetniki iz Milana zgradili novo, večjo elektrarno. V tej elektrarni je delo kasneje našel tudi Anton Kogoj mlajši. Kovaško kladivo pri Kogojevih je še zadnjič zapelo leta 1988.

Zgodba bi se na tem mestu lahko tudi končala. Stara hiša je bila poplavljena, kovaštvo pa je kot obrt praktično izumrlo. Kogojevi so se lotili čiščenja poplavljene hiše in rodila se je ideja, ki pa se je na začetku zdela težko izvedljiva, pove vnuk ustanovitelja kovaštva, Ljubo Kogoj. Začel je z delom. Sam vsega ne bi zmogel, doda. A imel je srečo – na pomoč so mu priskočili prijatelji, vsak s svojim znanjem in tisto, kar se je v začetku zdelo kot sanje, je počasi začelo dobivati obliko, o kakršni je razmišljal. Tolminska občina je kovačijo Kogoj leta 2001 razglasila za kulturni zgodovinski spomenik. Kovačija Kogoj je po zaslugi našega sogovornika postala muzejska zbirka. Ljubo Kogoj v svojem muzeju z veseljem sprejema obiskovalce in jim predstavlja svet kovačev, ki ga danes ni več. Zgodbe sekir, klešč, kladiv, volovskih podkev in cele vrste izdelkov, katerih imena so za nas popolna neznanka.

Kovaštvo se vendarle počasi vrača v Slovenijo, vendar ne v obliki, v kakršni je bilo nekoč. Danes kovači izdelujejo predvsem butične izdelke – nože, sekire, posodo in okrase. Morda, pravi Ljubo Kogoj, bi tudi tukaj kladivo nekoč spet lahko zapelo pesem, za katero se zdi, da je odšla skupaj z zadnjimi mojstri te obrti v Klavžah. Delavnico ima, pravi, vendar ni kovač, doda.

Ohranjanje zgodovine je zagotovo tudi naložba v prihodnost. Seveda na dolgi rok, velikih zaslužkov ob tem ne more pričakovati nihče. Muzejev, kakršnega je tako rekoč sam ohranil in ga še ohranja Ljubo Kogoj, ni veliko. In še tisti ki so, so žal včasih na milost in nemilost prepuščeni dobri volji pristojnih, ki včasih so tovrstnim projektom včasih naklonjeni malo bolj, drugič pa malo manj. Tako se dogaja, da včasih objekt ali zbirka propade do te mere, da ga ne more rešiti niti vsa dobra volja skupaj več. Da čas ni na njegovi strani, ve tudi sam. A ostaja optimist in dokler se bo vrtelo vodno kolo njegovih prednikov, bo tako tudi ostalo.

Kaj bo jutri, ne ve nihče, zaključi Ljubo Kogoj, lastnik kovačije Kogoj. Danes muzej še stoji in potomec klavženskih kovačev se ne obremenjuje s tem, da je morda zadnji Kogoj, ki še zna zagnati vodno kolo in pognati stroje, ki so nekoč peli pesem, ki jo danes pozna le še redko kdo.


Sledi časa

900 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Kovaški muzej Klavže

15.12.2019


Pred pozabo rešena dediščina, ki pripoveduje zgodbo kraja, obrti in družine

Če vas pot zanese v Klavže v Baški grapi, lahko za to obstajata dva razloga. Eden je, da točno veste, koga ali kaj tam iščete. Drugi je, da ste se verjetno izgubili. Svet, ki se zdi kot iz pravljice, je turistom seveda privlačen. Tistim, ki so si tam služili in si še služijo vsakdanji kruh, pa ni bilo nikoli lahko. Zato ne preseneča, da so se ljudje od tam kljub mnogim poskusom oblasti odseljevali, naseljeval pa se je v te kraje malokdo. Vseeno so bila nekatera obdobja do prebivalcev bolj prijazna kot druga. Tako obdobje je bilo tudi ob prelomu med 19. in 20. stoletjem, ko so v ta pozabljeni konec zaradi potreb po povezavi Primorske z Gorenjsko začeli graditi železniško progo. Takrat se začne tudi zgodba kovačije Antona Kogoja, ki kljub številnim težavam kot zasebna zbirka ali še bolj kot muzej stoji še danes. V čas kovaških mojstrov sta se z njegovim vnukom Ljubom v oddaji Sledi časa vrnila Darja Groznik in Jure K. Čokl.

Bohinjsko progo so začeli graditi med letoma 1900 in 1906. Ljudje so jo najprej sprejeli s precej pomisleki, saj do takrat v Baški Grapi večinoma za kaj takega niso niti slišali. Graparji, kakor si domačini tam pravijo, so se ukvarjali pretežno z živinorejo, gozdarstvom in ponekod tudi poljedelstvom. Veliko potokov z globokimi koriti je pomenilo veliko možnosti za mlinska kolesa in tako je nekoč na Knežici delovalo kar 11 mlinov in tri kovačije. Kovaštvo, ki je že bilo v teh krajih še pred prihodom železnice, je bilo glede na izdelke orodno, podkovno in vozovno. Kar je, glede na to, s čim so se ukvarjali tamkajšnji prebivalci, razumljivo. Ko pa je v Baško grapo pripeljala železnica, so se stvari spremenile – transport je pomenil dodatne možnosti za zaslužek tako tistim, ki so lahko svoje izdelke ali surovine prodajali v kraje, kamor je peljala železnica kot tudi tistim, ki so živeli na račun njene gradnje in vzdrževanja. Eden izmed njih je bil tudi Anton Kogoj, stari oče našega sogovornika Ljuba Kogoja. Ta se je za kovača izučil v Železni Kapli na današnjem avstrijskem Koroškem. O njegovem končanem šolanju priča kovaški žig, ki ga njegov vnuk Ljubo Kogoj hrani še danes, najdemo pa ga tudi na izdelkih, ki so v muzeju ohranjeni.

Anton Kogoj se je po končanem šolanju leta 1907 preselil v Klavže, v hišo svoje tete. Ta je stala in stoji še danes na živi skali nad potokom, kar pomeni, da je bila zajezitev potoka Sopote in postavitev vodnega kolesa zaradi lege precej logična in tudi relativno enostavna. Potreba po kovaški dejavnosti zaradi novo zgrajene železniške proge je pomenila poslovno priložnost, za nekaj časa se je ustavilo izseljevanje in rodilo se je kovaštvo Kogoj.

Posel je cvetel. Mojster Kogoj je zaposlil še dva pomočnika in tri vajence, kar pomeni, da mu je dela vse prej kot zmanjkovalo. Ob tem je imel še veliko kmetijo in kar osem otrok. Vodno kolo, ki je ohranjeno in deluje še danes, nosi letnico 1946. Izdelal ga je sin mojstra kovača Antona, prav tako Anton, ki je prevzel očetovo obrt in jo v časih, ko je bilo dela še dovolj, uspešno nadaljeval. Obstoječe vodno kolo je poganjalo mehanizem v delavnici z vrsto jermenskih pogonov: vzmetno kladivo, brus, več mehov. Mehanizem je izdelal Anton Kogoj mlajši, kar pomeni, da je imel tudi izumiteljsko žilico. Življenje je bilo dobro.

V Klavžah je kmalu zrasel eden izmed prvih industrijskih obratov – podjetnik Anton Križnič je ustanovil tovarno za pohištvo na debelo in drobno. Odkupil je hišo z mlinom, žago in kozolcem in kmalu je na tem mestu zrasla tovarna, ki je v času razcveta obrti zaposlovala okoli 50 delavcev. Za delovanje žage je v bližini zrasla še elektrarna, ki je bila prvič omenjena leta 1908. Kmalu je bila v Klavžah ta čas največja žaga na Primorskem z ledenico za izdelavo ledu, ki so ga vozili predvsem v Trst. A prišla je 1. svetovna vojna in proga je bila zaprta za ves potniški promet. Baška grapa je postala zaledje fronte, za njene prebivalce pa je to pomenilo izgubo dela ali v najboljšem primeru prekvalifikacijo v poklice, ki so še nudili zaslužek. V Klavžah so postavili oficirjem namenjeno bolnišnico. Križničeva tovarna je propadla, njen stečajni upravitelj je bil sloviti slovenski alpinist in pisatelj Henrik Thuma. Po 1. svetovni vojni so ti kraji spadali pod Italijo. Ljudje so se ob spremembi državnih mej morali znajti, kakor so se vedli in znali. Večina s svojo osnovno dejavnostjo ni mogla preživeti, kar je sprožilo nov val preseljevanja. V Klavžah so podjetniki iz Milana zgradili novo, večjo elektrarno. V tej elektrarni je delo kasneje našel tudi Anton Kogoj mlajši. Kovaško kladivo pri Kogojevih je še zadnjič zapelo leta 1988.

Zgodba bi se na tem mestu lahko tudi končala. Stara hiša je bila poplavljena, kovaštvo pa je kot obrt praktično izumrlo. Kogojevi so se lotili čiščenja poplavljene hiše in rodila se je ideja, ki pa se je na začetku zdela težko izvedljiva, pove vnuk ustanovitelja kovaštva, Ljubo Kogoj. Začel je z delom. Sam vsega ne bi zmogel, doda. A imel je srečo – na pomoč so mu priskočili prijatelji, vsak s svojim znanjem in tisto, kar se je v začetku zdelo kot sanje, je počasi začelo dobivati obliko, o kakršni je razmišljal. Tolminska občina je kovačijo Kogoj leta 2001 razglasila za kulturni zgodovinski spomenik. Kovačija Kogoj je po zaslugi našega sogovornika postala muzejska zbirka. Ljubo Kogoj v svojem muzeju z veseljem sprejema obiskovalce in jim predstavlja svet kovačev, ki ga danes ni več. Zgodbe sekir, klešč, kladiv, volovskih podkev in cele vrste izdelkov, katerih imena so za nas popolna neznanka.

Kovaštvo se vendarle počasi vrača v Slovenijo, vendar ne v obliki, v kakršni je bilo nekoč. Danes kovači izdelujejo predvsem butične izdelke – nože, sekire, posodo in okrase. Morda, pravi Ljubo Kogoj, bi tudi tukaj kladivo nekoč spet lahko zapelo pesem, za katero se zdi, da je odšla skupaj z zadnjimi mojstri te obrti v Klavžah. Delavnico ima, pravi, vendar ni kovač, doda.

Ohranjanje zgodovine je zagotovo tudi naložba v prihodnost. Seveda na dolgi rok, velikih zaslužkov ob tem ne more pričakovati nihče. Muzejev, kakršnega je tako rekoč sam ohranil in ga še ohranja Ljubo Kogoj, ni veliko. In še tisti ki so, so žal včasih na milost in nemilost prepuščeni dobri volji pristojnih, ki včasih so tovrstnim projektom včasih naklonjeni malo bolj, drugič pa malo manj. Tako se dogaja, da včasih objekt ali zbirka propade do te mere, da ga ne more rešiti niti vsa dobra volja skupaj več. Da čas ni na njegovi strani, ve tudi sam. A ostaja optimist in dokler se bo vrtelo vodno kolo njegovih prednikov, bo tako tudi ostalo.

Kaj bo jutri, ne ve nihče, zaključi Ljubo Kogoj, lastnik kovačije Kogoj. Danes muzej še stoji in potomec klavženskih kovačev se ne obremenjuje s tem, da je morda zadnji Kogoj, ki še zna zagnati vodno kolo in pognati stroje, ki so nekoč peli pesem, ki jo danes pozna le še redko kdo.


08.10.2023

Nepozabljena Klasična gimnazija Maribor

Posebna obletnica mature Gimnazije so temelj našega srednješolskega sistema, čeprav nikoli ne potihnejo niti natolcevanja, da jih je preveč, maturanti pa nebodigatreba storilnostno naravnane družbe. Takšne obtožbe pa niso nove in v oddaji Sledi časa se bomo posvetili odločitvi o ukinitvi ene izmed slovenskih gimnazij, ki se je zgodila v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav so od takrat pretekla desetletja, pa nekdanji dijaki Klasične gimnazije Maribor niso pozabili. Ravno nasprotno. Poklonili so se ji z obsežno monografijo, ki so jo izdali pod pokroviteljstvom nekdaj konkurenčne šole, danes pa duhovne naslednice, Prve gimnazije Maribor.


01.10.2023

Zgodba agronoma Viktorja Repanška

Včasih o kom rečemo, da ima v življenju – krompir. Za agronoma Viktorja Repanška iz Kamnika je to veljalo vsaj dvopomensko. Veljal je namreč za vodilnega slovenskega in tedaj tudi jugoslovanskega strokovnjaka za vzgojo novih sort krompirja. Podrobnosti o njem in o njegovem delu pa prinašajo tokratne Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar.


24.09.2023

Rabljeva senca

Mučenje, okrutne javne usmrtitve, zažig obsojenk in obsojencev na grmadi, razčetverjenje, sekanje udov, javno sramotenje, vse to in še veliko podobnih dejanj je v imenu višjih ciljev, vere, zakona in reda, države in vladarja, opravljal rabelj ali krvnik. Mogoče se nam včasih zazdi, da je njegova vloga neki ostanek temačne preteklosti, vendar pa žal ni tako. Dokazov za to je veliko. In kdo je bil v tem nenehnem teatru groze rabelj ali krvnik? Poklic rablja je bil vezan na družinsko tradicijo in se je dedoval iz roda v rod. Tako lahko zasledimo, da so za svojo obrt imeli tudi svoje pečate. Vendar pa so jih skupaj z njihovimi sorodniki in nasledniki vse do 19. stoletja obravnavali kot nepoštene ljudi in so jim odrekali cehovske in meščanske pravice. Zato so morali bivati na obrobju mesta. Poleg tega, da so se jih ljudje bali, pa so se k njim zatekali po pomoč, saj so rabljem pripisoval magične moči. Rabljevo senco bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


17.09.2023

Franja Tavčar, ena najvplivnejših žensk svojega časa

Letos se s številnimi dogodki poklanjamo delu in liku izjemnega moža – Ivana Tavčarja. V slovensko zavest se je najbolj zasidral kot pisatelj povesti, romanov, črtic in novel, kot eden najpomembnejših literarnih ustvarjalcev realizma. Le kdo ne pozna Cvetja v jeseni, zgodovinskega romana Visoška kronika, romana Izza kongresa in drugih. Bil je tudi politik, z Ivanom Hribarjem sta bila glavna protagonista liberalnega tabora in s tem napredka slovenskega prostora, pa poslanec in deset let tudi ljubljanski župan. Bil je član, podpornik in ustanovitelj številnih društev, med drugim je bil predsednik prve slovenske kolesarske organizacije. V letošnjem Tavčarjevem letu obujamo spomin nanj in na njegov pečat slovenskemu prostoru. Ob izjemnem možu pa je stala izjemna ženska, njegova žena Franja.


10.09.2023

Spomini in modrost starega vojaka

V odjekih ukrajinske vojne pozabljamo, da so bile ravnice evropskega vzhoda prizorišče mnogih bitk, v katerih so izginjale cele generacije. Danes se še najdejo posamezniki, ki so se udeležili velike vojne, ki se je v Ukrajini in pozneje tudi v Rusiji razplamtela poleti 1942. Mnogi trdijo, da so prav ostaline tistih časov tudi vzrok za sedanji vojaški konflikt. Borci iz štiridesetih let prejšnjega stoletja pa niso svoje vojaške zgodbe končali na vzhodu, ampak jih je po vrnitvi čakala vojna tudi doma. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa posluša zgodbo sto eno leto starega Leopolda Tavčarja.


03.09.2023

Dolg scenarij potovanja zakoncev Foit

Življenja ni mogoče vedno krmariti, kot bi si želeli. Lahko se z nami igra skrivalnice in nas zapelje v neznano. Zakonca Foit, za povojni čas morda malo neobičajna češkoslovaška pustolovca, sta na svoji misiji, ki sta jo morala izpeljati v daljni Afriki po 2. svetovni vojni, doživela veliko vznemirljivih presenečenj, napeto dramaturgijo komedije, groteske in srhljivke obenem, predvsem pa veliko domotožja in neskončnega čakanja. Njuno potovanje, s katerega se nista vrnila na Češkoslovaško, ampak sta skupaj z izjemno afriško zbirko zatočišče našla v Sloveniji, se je podaljšalo za kar 23 let. Prvotni načrt, ki je vključeval enoletno bivanje med različnimi potomci prvotnih ljudstev, že kmalu ni bil več v njuni domeni. V takratnem belgijskem predelu Konga sta doživela incident, prišlo je do velikega nesporazuma in ostala sta brez osebnih dokumentov. Po dolgem času so ju gostoljubno sprejeli v Velenju, kjer še danes, po njuni smrti, ostaja njuna umetniška in antropološka afriška zbirka


27.08.2023

Vilenica

Ob 390. obletnici turističnega obiska jame Vilenica in 60. obletnici delovanja Jamarskega društva Sežana, ki skrbi za to najstarejšo turistično jamo v Sloveniji, se je letos zvrstilo kar nekaj zanimivih in odmevnih prireditev ter akcij pri omenjeni jami in v njej. Vilenica je jama na Krasu. Njen razmeroma strmi vhod se odpira ob vznožju Starega Tabora, na robu zakraselega, uravnanega, tipičnega kraškega sveta na krednih apnencih med Lokvijo in Lipico. Domačini jamo poznajo že od nekdaj; vanjo so se zatekali pred turškimi roparskimi pohodi. Leta 1622 je lastnica zemljišča in jame postala plemenita rodbina Petač. Po navedbah v literaturi je začel nekaj let pozneje grof Petač dohodke od vstopnine v jamo deliti z lokavsko cerkvijo, leta 1660 pa je jamo obiskal avstrijski cesar Leopold I. Število obiskovalcev jame se je nato povečevalo in od leta 1821 do leta 1889 je bilo v vpisni knjigi že več kot 2000 obiskovalcev. To je za tiste čase presenetljivo veliko. Vilenica je bila odprta vse do leta 1920, ko je italijanska oblast jamo zaprla, prepovedali so tudi vsakršno zbiranje domačinov in plese v njej. Tu se zgodba o Vilenici nikakor ne konča; odkrivali jo bomo v oddaji Sledi čas, njen avtor je Milan Trobič.


20.08.2023

Spominska mizarnica

Leta 2021 so člani kulturnega društva Blaž Potočnikova čitalnica iz Šentvida nad Ljubljano v Guncljah odprli Spominsko mizarnico, muzejsko sobo predstavitvijo predmetov, dokumentov in fotografij, posvečeno številnim generacijam mizarjev iz Šentvida in okoliških naselij.


13.08.2023

Janez Žiga Valentin Popovič, naš premalo znani rojak

Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je že oktobra lani pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.


30.07.2023

50 let prvega slovenskega vzpona na El Capitan

El Capitan je ime največjega granitnega monolita na svetu, ki stoji nad vhodom v ameriški nacionalni park Yosemite. Da so prvič preplezali njegovo najslavnejšo smer, imenovano Nos, so prvi plezalci leta 1958 potrebovali kar 47 dni, pomagali pa so si z različnimi tehničnimi pripomočki. V njegovi steni je do danes izgubilo življenje 25 plezalk in plezalcev. Leta 1973 se je tja odpravila šestčlanska slovenska odprava, ki ni še nikoli prej plezala tako in še nikoli v tako veliki granitni steni. Vodja odprave Janez Gradišar ter člani Janez Dovžan, Miha Smolej, Janez Lončar - Šodr, Dušan Srečnik - Zobač in Nejc Zaplotnik so bili prvi, ki so plezali v tej legendarni steni. Z vodjo odprave Janezom Gradišarjem in članom odprave ter članom legendarnih Mojstranskih veveric Janezom Dovžanom se je o teh dogodkih pogovarjal Jure K. Čokl.


23.07.2023

Prihod in poslanstvo zavezniških vojaških misij leta 1943

Na začetku letošnjega poletja je minilo 80 let od prihoda prvih zavezniških vojaških misij k enotam narodnoosvobodilne vojske. Kaj so zahodni zaveznik o razmerah v tedaj razkosani Jugoslaviji že vedeli in zakaj so se odločili za pomoč v orožju in opremi, ne pa tudi za izkrcanje na Jadranski obali ? Odgovor na to in več drugih vprašanj osem desetletij pozneje prinaša oddaja Sledi časa. Pripravil jo je Stane Kocutar.


16.07.2023

Enigma

V Parku vojaške zgodovine v Pivki se ponašajo z zelo zanimivim zgodovinskim predmetom, ki je odločilno vplival na potek in konec druge svetovne vojne. Gre za nemško šifrirno napravo, imenovano Enigma. Pivški muzej je tako postal eden redkih na svetu, ki javnosti predstavlja to skrivnostno napravo, ki so jo potapljači našli v razbitinah potopljene vojne ladje, nemškega minolovca, ob istrski obali. Skupaj z nekaj drugimi predmeti je Enigmo v 80. letih prejšnjega stoletja na površje prinesel potapljač Zvone Kralj. Leta 2020 jo je izročil kolegu Danijelu Germeku, ta pa jo je potem prinesel v Park vojaške zgodovine. Sledil je zelo zahteven konservatorski postopek, ki ga je opravil konservator Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije Aleš Jelinčič s pomočjo drugih strokovnjakov Mednarodnega centra za podvodno arheologijo v Zadru in Narodnega muzeja Slovenije. Po posegu so stroj razstavili in bo na ogled vsaj leto dni. Več o Enigmi pa v oddaji Sledi časa.


09.07.2023

Žganje apnenca na Paškem Kozjaku

V oddaji Sledi časa se bomo vrnili k izdelku, ki je bil nekoč nujen in nepogrešljiv v vsakem gospodinjstvu, danes pa je skoraj pozabljen. Govorili bomo o apnu. Pridobivanje, gašenje, hramba in uporaba apna so bili pojmi, ki so bili našim prednikom domači in nujni za življenje. Čeprav je vsaka domačija imela svojo apneno jamo, kjer so hranili gašeno apno, pa je bilo žganje apna umetnost, ki je bila mogoča le na območjih z veliko čim kakovostnejšega apnenca. In eno takih je v Sloveniji gorski hrbet Paškega Kozjaka. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.


02.07.2023

Vila Zlatica - domovanje Ivana Hribarja

Ob Cesti 27. aprila v Ljubljani, predelu, ki ga imenujemo Rožna dolina, stoji kar nekaj mogočnih hiš, lahko jim rečemo zgodovinske vile, ki že po ohranjeni arhitekturi pričajo o nekdanjem meščanskem življenju v Ljubljani. Maja leta 2021 je svoja vrata odprla prenovljena Vila Zlatica, družinsko domovanje Ivana Hribarja, enega najbolj pomembnih županov naše prestolnice. Hribar – svobodomiselni liberalec, bančnik, politik, diplomat in publicist, zagovornik Zedinjene Slovenije in slovanstva nasploh, je zaslužen za marsikatero mestno pridobitev – pravzaprav je Ljubljano po potresu leta 1895 iz dolge vasi povzdignil v sodobno mesto. Vila nosi ime njegove hčerke Zlatice, ki je v njej živela do smrti leta 2000. Hišo z ostalim imetjem je zapustila Mestnemu muzeju Ljubljana z željo, da se ohrani spomin na njenega očeta. Po obsežni in skrbni prenovi je njena želja izpolnjena. Vila Zlatica je danes muzej in tudi sedež Foruma slovanskih kultur. Vilo spoznavamo prek vodenja Leona Božiča.


25.06.2023

Nastanek slovenskega naroda

O tem, kdaj in kako se je oblikovala slovenska nacionalna zavest ter zakaj je bil ta proces vse prej kot samoumeven, so ob dnevu državnosti razmišljali antropolog dr. Božidar Jezernik ter zgodovinarja dr. Jernej Kosi in dr. Rok Stergar


18.06.2023

Občansko raziskovanje

Kaj pomeni občansko raziskovanje? Odgovor na to vprašanje prinaša obsežen zbornik v dveh knjigah, ki je nastal v Žireh in ga je uredil tamkajšnji domačin, akademik dr. Zdravko Mlinar. Ta je na letnem sociološkem srečanju leta 2019 dal pobudo, da bi tudi pri nas prevzeli koncept in se pridružili gibanju z imenom citizen science, ki se hitro širi v Evropski uniji in drugod. To angleško besedno zvezo najustrezneje prevedemo "občansko raziskovanje" oziroma "občanska znanost". In v Žireh je nato nastalo eno največjih književnih del o tem kraju, občini in ljudeh. Pri tem je sodeloval velik krog ljudi, ki so opisali svoje poklicno in nepoklicno raziskovanje, svoje znanje, dejavnosti, spomine in še marsikaj. V zborniku tako s svojimi avtorskimi članki sodeluje skupaj 150 avtorjev in soavtorjev različnih starosti, od osnovnošolcev in srednješolcev, študentov ter aktivnega prebivalstva do upokojencev različnih stopenj izobrazbe, tudi vrhunskih strokovnjakov različnih profilov in interesov. Več o tem izjemnem književnem podvigu in projektu občanskega raziskovanja pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


11.06.2023

Samo da je otrok zdrav!

Pregled starih obredov, šeg in navad ob rojstvu, s katerimi so še pred stoletjem na slovenskem podeželju nad otroka in mater klicali zdravje, srečo in blagostanje ter ju varovali pred zlimi silami, ki so nanju prežale od vsepovsod.


04.06.2023

Prvi ljubljanski bordel

O rojstvu, razgibanem življenju in smrti prve ljubljanske »nesramne« hiše, ki je vse od svojega nastanka ob koncu 19. stoletja burila duhove Ljubljančanov - tako njenih rednih obiskovalcev, kot tistih, ki so tovrstno legalizacijo "nečiste" dejavnosti strogo obsojali


28.05.2023

"Gormerkanska kniga" - vpogled v nacionalno ekonomijo

V Sledeh časa se podajamo v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko si je porajajoče slovenstvo iskalo prostor pod soncem opotekajoče se monarhije. V Radgonskem kotu, danes pozabljenem delu nekoč celovitega etničnega prostora, je živel posestnik po imenu Mihael Hois. Sledili bomo njegovemu življenju skozi drobne zapise o položaju posestva, tako prihodkih in odhodkih, kot tudi delovni sili, ki jih je desetletja vztrajno pisal v knjigo ali, bolje rečeno, zvezek. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.


21.05.2023

Studenice

Studenice so kraj v občini Poljčane, v dolini reke Dravinje in ob vznožju kraškega pogorja Boč. Trg Studenice se je razvil v srednjem veku, potem ko je tu v 13. stoletju nastal samostanski kompleks. Najprej je bil ustanovljen špital s cerkvijo, namenjen duhovne in telesne pomoči potrebnim, pozneje pa je bila ustanova spremenjena v ženski samostan dominikank. Ta je nato skozi stoletja doživljal vzpone in padce, dokler ga niso v okviru tako imenovanih jožefinskih reform leta 1782 ukinili. Kompleks je po tem zamenjal več lastnikov, leta 1885 pa so ga kupile članice ženskega nunskega reda magdalenk, ki so začele z obnovo poslopij, poškodovanih v velikem požaru, ki je v Studenicah izbruhnil leta 1788. Samostan in posest so nato leta 1941 zasegli Nemci, med vojno pa je bil del kompleksa požgan. Po drugi svetovni vojni je bil samostan nacionaliziran in je kljub temu, da je bil poseljen, počasi propadal, nato so ga po izpeljani denacionalizaciji vrnili redu magdalenk, ki so ga dale v upravljanje mariborski škofiji, od leta 2001 tudi lastnici. Vendar se tu zgodba ne konča. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič


Stran 3 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov