Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kovaški muzej Klavže

15.12.2019


Pred pozabo rešena dediščina, ki pripoveduje zgodbo kraja, obrti in družine

Če vas pot zanese v Klavže v Baški grapi, lahko za to obstajata dva razloga. Eden je, da točno veste, koga ali kaj tam iščete. Drugi je, da ste se verjetno izgubili. Svet, ki se zdi kot iz pravljice, je turistom seveda privlačen. Tistim, ki so si tam služili in si še služijo vsakdanji kruh, pa ni bilo nikoli lahko. Zato ne preseneča, da so se ljudje od tam kljub mnogim poskusom oblasti odseljevali, naseljeval pa se je v te kraje malokdo. Vseeno so bila nekatera obdobja do prebivalcev bolj prijazna kot druga. Tako obdobje je bilo tudi ob prelomu med 19. in 20. stoletjem, ko so v ta pozabljeni konec zaradi potreb po povezavi Primorske z Gorenjsko začeli graditi železniško progo. Takrat se začne tudi zgodba kovačije Antona Kogoja, ki kljub številnim težavam kot zasebna zbirka ali še bolj kot muzej stoji še danes. V čas kovaških mojstrov sta se z njegovim vnukom Ljubom v oddaji Sledi časa vrnila Darja Groznik in Jure K. Čokl.

Bohinjsko progo so začeli graditi med letoma 1900 in 1906. Ljudje so jo najprej sprejeli s precej pomisleki, saj do takrat v Baški Grapi večinoma za kaj takega niso niti slišali. Graparji, kakor si domačini tam pravijo, so se ukvarjali pretežno z živinorejo, gozdarstvom in ponekod tudi poljedelstvom. Veliko potokov z globokimi koriti je pomenilo veliko možnosti za mlinska kolesa in tako je nekoč na Knežici delovalo kar 11 mlinov in tri kovačije. Kovaštvo, ki je že bilo v teh krajih še pred prihodom železnice, je bilo glede na izdelke orodno, podkovno in vozovno. Kar je, glede na to, s čim so se ukvarjali tamkajšnji prebivalci, razumljivo. Ko pa je v Baško grapo pripeljala železnica, so se stvari spremenile – transport je pomenil dodatne možnosti za zaslužek tako tistim, ki so lahko svoje izdelke ali surovine prodajali v kraje, kamor je peljala železnica kot tudi tistim, ki so živeli na račun njene gradnje in vzdrževanja. Eden izmed njih je bil tudi Anton Kogoj, stari oče našega sogovornika Ljuba Kogoja. Ta se je za kovača izučil v Železni Kapli na današnjem avstrijskem Koroškem. O njegovem končanem šolanju priča kovaški žig, ki ga njegov vnuk Ljubo Kogoj hrani še danes, najdemo pa ga tudi na izdelkih, ki so v muzeju ohranjeni.

Anton Kogoj se je po končanem šolanju leta 1907 preselil v Klavže, v hišo svoje tete. Ta je stala in stoji še danes na živi skali nad potokom, kar pomeni, da je bila zajezitev potoka Sopote in postavitev vodnega kolesa zaradi lege precej logična in tudi relativno enostavna. Potreba po kovaški dejavnosti zaradi novo zgrajene železniške proge je pomenila poslovno priložnost, za nekaj časa se je ustavilo izseljevanje in rodilo se je kovaštvo Kogoj.

Posel je cvetel. Mojster Kogoj je zaposlil še dva pomočnika in tri vajence, kar pomeni, da mu je dela vse prej kot zmanjkovalo. Ob tem je imel še veliko kmetijo in kar osem otrok. Vodno kolo, ki je ohranjeno in deluje še danes, nosi letnico 1946. Izdelal ga je sin mojstra kovača Antona, prav tako Anton, ki je prevzel očetovo obrt in jo v časih, ko je bilo dela še dovolj, uspešno nadaljeval. Obstoječe vodno kolo je poganjalo mehanizem v delavnici z vrsto jermenskih pogonov: vzmetno kladivo, brus, več mehov. Mehanizem je izdelal Anton Kogoj mlajši, kar pomeni, da je imel tudi izumiteljsko žilico. Življenje je bilo dobro.

V Klavžah je kmalu zrasel eden izmed prvih industrijskih obratov – podjetnik Anton Križnič je ustanovil tovarno za pohištvo na debelo in drobno. Odkupil je hišo z mlinom, žago in kozolcem in kmalu je na tem mestu zrasla tovarna, ki je v času razcveta obrti zaposlovala okoli 50 delavcev. Za delovanje žage je v bližini zrasla še elektrarna, ki je bila prvič omenjena leta 1908. Kmalu je bila v Klavžah ta čas največja žaga na Primorskem z ledenico za izdelavo ledu, ki so ga vozili predvsem v Trst. A prišla je 1. svetovna vojna in proga je bila zaprta za ves potniški promet. Baška grapa je postala zaledje fronte, za njene prebivalce pa je to pomenilo izgubo dela ali v najboljšem primeru prekvalifikacijo v poklice, ki so še nudili zaslužek. V Klavžah so postavili oficirjem namenjeno bolnišnico. Križničeva tovarna je propadla, njen stečajni upravitelj je bil sloviti slovenski alpinist in pisatelj Henrik Thuma. Po 1. svetovni vojni so ti kraji spadali pod Italijo. Ljudje so se ob spremembi državnih mej morali znajti, kakor so se vedli in znali. Večina s svojo osnovno dejavnostjo ni mogla preživeti, kar je sprožilo nov val preseljevanja. V Klavžah so podjetniki iz Milana zgradili novo, večjo elektrarno. V tej elektrarni je delo kasneje našel tudi Anton Kogoj mlajši. Kovaško kladivo pri Kogojevih je še zadnjič zapelo leta 1988.

Zgodba bi se na tem mestu lahko tudi končala. Stara hiša je bila poplavljena, kovaštvo pa je kot obrt praktično izumrlo. Kogojevi so se lotili čiščenja poplavljene hiše in rodila se je ideja, ki pa se je na začetku zdela težko izvedljiva, pove vnuk ustanovitelja kovaštva, Ljubo Kogoj. Začel je z delom. Sam vsega ne bi zmogel, doda. A imel je srečo – na pomoč so mu priskočili prijatelji, vsak s svojim znanjem in tisto, kar se je v začetku zdelo kot sanje, je počasi začelo dobivati obliko, o kakršni je razmišljal. Tolminska občina je kovačijo Kogoj leta 2001 razglasila za kulturni zgodovinski spomenik. Kovačija Kogoj je po zaslugi našega sogovornika postala muzejska zbirka. Ljubo Kogoj v svojem muzeju z veseljem sprejema obiskovalce in jim predstavlja svet kovačev, ki ga danes ni več. Zgodbe sekir, klešč, kladiv, volovskih podkev in cele vrste izdelkov, katerih imena so za nas popolna neznanka.

Kovaštvo se vendarle počasi vrača v Slovenijo, vendar ne v obliki, v kakršni je bilo nekoč. Danes kovači izdelujejo predvsem butične izdelke – nože, sekire, posodo in okrase. Morda, pravi Ljubo Kogoj, bi tudi tukaj kladivo nekoč spet lahko zapelo pesem, za katero se zdi, da je odšla skupaj z zadnjimi mojstri te obrti v Klavžah. Delavnico ima, pravi, vendar ni kovač, doda.

Ohranjanje zgodovine je zagotovo tudi naložba v prihodnost. Seveda na dolgi rok, velikih zaslužkov ob tem ne more pričakovati nihče. Muzejev, kakršnega je tako rekoč sam ohranil in ga še ohranja Ljubo Kogoj, ni veliko. In še tisti ki so, so žal včasih na milost in nemilost prepuščeni dobri volji pristojnih, ki včasih so tovrstnim projektom včasih naklonjeni malo bolj, drugič pa malo manj. Tako se dogaja, da včasih objekt ali zbirka propade do te mere, da ga ne more rešiti niti vsa dobra volja skupaj več. Da čas ni na njegovi strani, ve tudi sam. A ostaja optimist in dokler se bo vrtelo vodno kolo njegovih prednikov, bo tako tudi ostalo.

Kaj bo jutri, ne ve nihče, zaključi Ljubo Kogoj, lastnik kovačije Kogoj. Danes muzej še stoji in potomec klavženskih kovačev se ne obremenjuje s tem, da je morda zadnji Kogoj, ki še zna zagnati vodno kolo in pognati stroje, ki so nekoč peli pesem, ki jo danes pozna le še redko kdo.


Sledi časa

900 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Kovaški muzej Klavže

15.12.2019


Pred pozabo rešena dediščina, ki pripoveduje zgodbo kraja, obrti in družine

Če vas pot zanese v Klavže v Baški grapi, lahko za to obstajata dva razloga. Eden je, da točno veste, koga ali kaj tam iščete. Drugi je, da ste se verjetno izgubili. Svet, ki se zdi kot iz pravljice, je turistom seveda privlačen. Tistim, ki so si tam služili in si še služijo vsakdanji kruh, pa ni bilo nikoli lahko. Zato ne preseneča, da so se ljudje od tam kljub mnogim poskusom oblasti odseljevali, naseljeval pa se je v te kraje malokdo. Vseeno so bila nekatera obdobja do prebivalcev bolj prijazna kot druga. Tako obdobje je bilo tudi ob prelomu med 19. in 20. stoletjem, ko so v ta pozabljeni konec zaradi potreb po povezavi Primorske z Gorenjsko začeli graditi železniško progo. Takrat se začne tudi zgodba kovačije Antona Kogoja, ki kljub številnim težavam kot zasebna zbirka ali še bolj kot muzej stoji še danes. V čas kovaških mojstrov sta se z njegovim vnukom Ljubom v oddaji Sledi časa vrnila Darja Groznik in Jure K. Čokl.

Bohinjsko progo so začeli graditi med letoma 1900 in 1906. Ljudje so jo najprej sprejeli s precej pomisleki, saj do takrat v Baški Grapi večinoma za kaj takega niso niti slišali. Graparji, kakor si domačini tam pravijo, so se ukvarjali pretežno z živinorejo, gozdarstvom in ponekod tudi poljedelstvom. Veliko potokov z globokimi koriti je pomenilo veliko možnosti za mlinska kolesa in tako je nekoč na Knežici delovalo kar 11 mlinov in tri kovačije. Kovaštvo, ki je že bilo v teh krajih še pred prihodom železnice, je bilo glede na izdelke orodno, podkovno in vozovno. Kar je, glede na to, s čim so se ukvarjali tamkajšnji prebivalci, razumljivo. Ko pa je v Baško grapo pripeljala železnica, so se stvari spremenile – transport je pomenil dodatne možnosti za zaslužek tako tistim, ki so lahko svoje izdelke ali surovine prodajali v kraje, kamor je peljala železnica kot tudi tistim, ki so živeli na račun njene gradnje in vzdrževanja. Eden izmed njih je bil tudi Anton Kogoj, stari oče našega sogovornika Ljuba Kogoja. Ta se je za kovača izučil v Železni Kapli na današnjem avstrijskem Koroškem. O njegovem končanem šolanju priča kovaški žig, ki ga njegov vnuk Ljubo Kogoj hrani še danes, najdemo pa ga tudi na izdelkih, ki so v muzeju ohranjeni.

Anton Kogoj se je po končanem šolanju leta 1907 preselil v Klavže, v hišo svoje tete. Ta je stala in stoji še danes na živi skali nad potokom, kar pomeni, da je bila zajezitev potoka Sopote in postavitev vodnega kolesa zaradi lege precej logična in tudi relativno enostavna. Potreba po kovaški dejavnosti zaradi novo zgrajene železniške proge je pomenila poslovno priložnost, za nekaj časa se je ustavilo izseljevanje in rodilo se je kovaštvo Kogoj.

Posel je cvetel. Mojster Kogoj je zaposlil še dva pomočnika in tri vajence, kar pomeni, da mu je dela vse prej kot zmanjkovalo. Ob tem je imel še veliko kmetijo in kar osem otrok. Vodno kolo, ki je ohranjeno in deluje še danes, nosi letnico 1946. Izdelal ga je sin mojstra kovača Antona, prav tako Anton, ki je prevzel očetovo obrt in jo v časih, ko je bilo dela še dovolj, uspešno nadaljeval. Obstoječe vodno kolo je poganjalo mehanizem v delavnici z vrsto jermenskih pogonov: vzmetno kladivo, brus, več mehov. Mehanizem je izdelal Anton Kogoj mlajši, kar pomeni, da je imel tudi izumiteljsko žilico. Življenje je bilo dobro.

V Klavžah je kmalu zrasel eden izmed prvih industrijskih obratov – podjetnik Anton Križnič je ustanovil tovarno za pohištvo na debelo in drobno. Odkupil je hišo z mlinom, žago in kozolcem in kmalu je na tem mestu zrasla tovarna, ki je v času razcveta obrti zaposlovala okoli 50 delavcev. Za delovanje žage je v bližini zrasla še elektrarna, ki je bila prvič omenjena leta 1908. Kmalu je bila v Klavžah ta čas največja žaga na Primorskem z ledenico za izdelavo ledu, ki so ga vozili predvsem v Trst. A prišla je 1. svetovna vojna in proga je bila zaprta za ves potniški promet. Baška grapa je postala zaledje fronte, za njene prebivalce pa je to pomenilo izgubo dela ali v najboljšem primeru prekvalifikacijo v poklice, ki so še nudili zaslužek. V Klavžah so postavili oficirjem namenjeno bolnišnico. Križničeva tovarna je propadla, njen stečajni upravitelj je bil sloviti slovenski alpinist in pisatelj Henrik Thuma. Po 1. svetovni vojni so ti kraji spadali pod Italijo. Ljudje so se ob spremembi državnih mej morali znajti, kakor so se vedli in znali. Večina s svojo osnovno dejavnostjo ni mogla preživeti, kar je sprožilo nov val preseljevanja. V Klavžah so podjetniki iz Milana zgradili novo, večjo elektrarno. V tej elektrarni je delo kasneje našel tudi Anton Kogoj mlajši. Kovaško kladivo pri Kogojevih je še zadnjič zapelo leta 1988.

Zgodba bi se na tem mestu lahko tudi končala. Stara hiša je bila poplavljena, kovaštvo pa je kot obrt praktično izumrlo. Kogojevi so se lotili čiščenja poplavljene hiše in rodila se je ideja, ki pa se je na začetku zdela težko izvedljiva, pove vnuk ustanovitelja kovaštva, Ljubo Kogoj. Začel je z delom. Sam vsega ne bi zmogel, doda. A imel je srečo – na pomoč so mu priskočili prijatelji, vsak s svojim znanjem in tisto, kar se je v začetku zdelo kot sanje, je počasi začelo dobivati obliko, o kakršni je razmišljal. Tolminska občina je kovačijo Kogoj leta 2001 razglasila za kulturni zgodovinski spomenik. Kovačija Kogoj je po zaslugi našega sogovornika postala muzejska zbirka. Ljubo Kogoj v svojem muzeju z veseljem sprejema obiskovalce in jim predstavlja svet kovačev, ki ga danes ni več. Zgodbe sekir, klešč, kladiv, volovskih podkev in cele vrste izdelkov, katerih imena so za nas popolna neznanka.

Kovaštvo se vendarle počasi vrača v Slovenijo, vendar ne v obliki, v kakršni je bilo nekoč. Danes kovači izdelujejo predvsem butične izdelke – nože, sekire, posodo in okrase. Morda, pravi Ljubo Kogoj, bi tudi tukaj kladivo nekoč spet lahko zapelo pesem, za katero se zdi, da je odšla skupaj z zadnjimi mojstri te obrti v Klavžah. Delavnico ima, pravi, vendar ni kovač, doda.

Ohranjanje zgodovine je zagotovo tudi naložba v prihodnost. Seveda na dolgi rok, velikih zaslužkov ob tem ne more pričakovati nihče. Muzejev, kakršnega je tako rekoč sam ohranil in ga še ohranja Ljubo Kogoj, ni veliko. In še tisti ki so, so žal včasih na milost in nemilost prepuščeni dobri volji pristojnih, ki včasih so tovrstnim projektom včasih naklonjeni malo bolj, drugič pa malo manj. Tako se dogaja, da včasih objekt ali zbirka propade do te mere, da ga ne more rešiti niti vsa dobra volja skupaj več. Da čas ni na njegovi strani, ve tudi sam. A ostaja optimist in dokler se bo vrtelo vodno kolo njegovih prednikov, bo tako tudi ostalo.

Kaj bo jutri, ne ve nihče, zaključi Ljubo Kogoj, lastnik kovačije Kogoj. Danes muzej še stoji in potomec klavženskih kovačev se ne obremenjuje s tem, da je morda zadnji Kogoj, ki še zna zagnati vodno kolo in pognati stroje, ki so nekoč peli pesem, ki jo danes pozna le še redko kdo.


27.11.2022

Ljubljanski derbi

Da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu, je teza tistih, ki so prepričani, da so najpomembnejše ne-postranske stvari na svetu vsakovrstne vojne, politika, država, družba in podobno. Velika večina ljudi tega planeta bi brez dvoma raje sedela na stadionih ali se sama podila za žogo, kot pa bila žrtev najrazličnejših usodnih dogajanj. Nogomet je torej najpomembnejša bistvena stvar na svetu in tisti, ki to negirajo iz verski, ideoloških ali humanitarnih razlogov, so že zdavnaj v manjšini. V času svetovnega prvenstva je prav, da se na zgodovino nogometa uzremo tudi v oddaji, ki sledi času. Tokrat se bo zgodilo nekaj neverjetnega, saj se bo Marko Radmilovič, navijač Maribora, poglobil v poetično zgodovino ljubljanskega nogometa.


20.11.2022

Grad Kamen

Eden večjih gradov na Gorenjskem danes sicer le še v razvalinah stoji na začetku doline Draga, na koncu vasi Begunje na Gorenjskem. A vendar sta veličina in pomembnost gradu Kamen in njegovih lastnikov še vedno navzoči, Lambergarje pa slavijo celo ljudske pesmi. Preteklost in skrivnosti iz kamna in na kamnu zgrajenega gradu, ki se prvič kot bivališče plemičev omenja v 12. stoletju, bomo razkrivali v oddaji Sledi časa.


13.11.2022

Gastronomija v času, globalno in lokalno ter primeri na znamkah

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


06.11.2022

Nepalska šola

Z znanjem do zvezd je naslov knjige, ki jo je ob 40. obletnici ustanovitve slovenske šole za nepalske gorske vodnike v Nepalu v Manangu pod Anapurnami izdala Planinska založba Planinske zveze Slovenije. Urednica knjige Mojca Volkar Trobevšek je izbrala tak naslov zaradi dvojnega pomena, ki ga prinaša. Na eni strani pomeni, da so slovenski inštruktorji in zdravniki v šoli za gorske vodnike usposobili domačine, da so lahko s tem znanjem preživeli. Tako so postali gorski vodniki, nekateri celo z mednarodnimi licencami, to pa je pripomoglo tudi k razcvetu nepalskega gospodarstva. Na drugi strani pa je naslov tudi parafraza knjige Vikija Grošlja Do prvih zvezd, v kateri opisuje vzpon na Everest. Leta 2021 je namreč nepalski odpravi uspelo doseči vrh K2 pozimi in polovica teh alpinistov se je izobrazila v slovenski šoli za gorske vodnike. Tako je šola dosegla dvoje, razširila je znanje in navdušila Nepalce za vrhunski alpinizem ter osvajanje zanje svetih himalajskih vrhov. Izjemni dosežek slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.


30.10.2022

Janez Žiga Valentin Popovič, naš premalo znani rojak

Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.


23.10.2022

Pokopališča kot zgodovinski vir

Tokratna oddaja Sledi časa bo v pogovoru z raziskovalko vojaških pokopališč, doktorico Petro Svoljšak, postregla z razmislekom o tem, kako na pokopališča, nagrobnike in spominska obeležja gleda zgodovinopisje ter kako jih uporablja kot pomožni vir za razumevanje preteklih in sodobnih družbenih razmerij, identitet in ideologij. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.


16.10.2022

Celjske antične freske

Celje se ponaša z bogato kulturno dediščino, ki sega v tako rekoč vsa zgodovinska obdobja. Poleg obdobja celjskih grofov, pozneje knezov se vse bolj razkriva tudi izjemna antična dediščina rimskega mesta Celeia-Keleia. Kako bogato je bilo to mesto, kažejo tudi antične freske, ki so jih odkrili v letih 2016 in 2017 ob prenovi muzejskega trga v Celju. Takrat so pod ostalinami srednjeveške hiše, ki je v pisnih virih poznana kot tako imenovani »Schreibhaus« gospodarsko poslopje, ki je spadalo k palači oziroma knežjemu dvoru, našli presenetljivo dobro ohranjene rimske ostaline. Med njimi tudi ostanke rimske vile ali domusa, kjer so jih presenetile bogate stenske in stropne poslikave. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


09.10.2022

Gluhi kipar Ivan Štrekelj

Na robu ljubljanskega Tivolija in Rožne doline stoji Spomenik talcem. Malokdo ve, da je to delo gluhega kiparja Ivana Štreklja, ki je ustvarjal v kamnu, žgani glini, lesu, mavcu in bronu. Upodabljal je predvsem dekliške, redkeje moške figure. Ustvarjal je v Švicariji – ljubljanskem Montparnassu, veliko njegovih del pa je izgubljenih ali uničenih. V današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo spoznali življenje in delo kiparja Ivana Štreklja, ki je deloval v svetu umetnosti – kiparstvu, ki je bilo njegova največja ljubezen, in svetu tišine, kajti gluhota ga je zaznamovala za vse življenje.


02.10.2022

»Anton Korošec je bil človek, ki je mislil politično, živel politično in deloval politično.«

Letos mineva 150 let od rojstva Antona Korošca: najvplivnejšega slovenskega politika prve polovice 20. stoletja in – temu verjetno ne bi oporekali niti njegovi politični nasprotniki – enega najbolj pragmatičnih in spretnih politikov v naši zgodovini nasploh: človeka, ki je svoje življenje resnično scela posvetil političnemu udejstvovanju.


18.09.2022

Kdo se boji sodobnega plesa?

Sodobni ples ima v Sloveniji bogato zgodovino. Vzporedno z baletom se je začel razvijati po prvi svetovni vojni, ko so v Ljubljani ustanovili dve nacionalno pomembni instituciji: Univerzo in Slovensko narodno gledališče s tremi delovnimi enotami: Dramo, Opero in Baletom. V različnih časovnih obdobjih so razvoj sodobnega plesa zaznamovali številni vrhunski umetniki in umetnice, prav posebno mesto pa pripada Kseniji Hribar, ki je s svojimi izkušnjami, nabranimi v tujini, pustila velik pečat pri profesionalizaciji sodobnega plesa pri nas. Prava zakladnica znanja s tega področja je Rok Vevar, ki je tudi skrbnik bogate zbirke gradiv, zbranih v Začasnem plesnem arhivu. Z njim se je pogovarjal Miha Žorž.


04.09.2022

Prispevki k biografiji Terezije Mostler

Oddaja Sledi časa prinaša kratek uvid v pionirske čase slovenske fotografije. Toda ne katere koli, temveč umetnosti in obrti, ki ju je vodila ženska roka. Slovenske fotografinje, kot je videti tudi v svetu, so v zgodovini veliko manj znane kot njihovi kolegi, čeprav je med pionirji kar nekaj žensk. O nenavadni usodi ene prvih slovenskih fotografinj bo pripovedoval Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa ...


28.08.2022

Čevlji

Obutvena dediščina na Slovenskem sega daleč v preteklost, tako kot drugje po svetu. Konkretnejše vire o obuvanju in obutvi pa imamo iz poznega srednjega veka. Gre za bolj posredne vire, kot sta koprski in tržaški mestni statut, kjer je zapisano, kaj so izdelovali čevljarji, kakšna so bila ta obuvala in kakšno usnje so uporabljali. Več podatkov pa najdemo na freskah, kjer lahko vidimo, kako so bili obuti kmečki prebivalci in tudi drugi. Za poznejša obdobja pa je virov in gradiva več. Tu so opisi, ilustracije, tak primer je delo Janeza Vajkarda Valvazorja Slava vojvodine Kranjske, kjer z besedo in sliko govori o oblačenju kmečkega prebivalstva. Tu so tudi že prve sočasne upodobitve plemičev: za poznejša obdobja 17. in 18. stoletja pa so prvi primerki obuval že v muzejskih zbirkah. Več o obutveni dediščini na Slovenskem in v Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


21.08.2022

Potovanje v Rim: Kako se je Jakob Gomilšak odpravil v večno mesto

Potovanje v Rim še vedno velja za enega najpomembnejših ciljev vsakega popotnika. Predvsem, če je tudi katoliški vernik. A Rim je toliko več kot le prebivališče papeža kot vodje milijonov katoličanov; je tudi popek zahodne civilizacije in skozi stoletja se njegova priljubljenost za popotnike, romarje ali pač navadne turiste ni zmanjšala. Kvečjemu nasprotno. Kako so se poti in potovanja lotevali pred več kot stoletjem, nam bo v oddaji Sledi časa popisal slovenski duhovnik in pesnik Jakob Gomilšak, njegov potopis »Pot v Rim« pa je za radijski medij pripravil Marko Radmilovič.


14.08.2022

Časopis Slovenski narod in prvi slovenski tabor v Ljutomeru

Nekaj o povezavi med prvim slovenskim taborom in Antonom Tomšičem, našim prvim poklicnim novinarjem in urednikom Prirejanje množičnih političnih in kulturnih zborovanj na prostem na Slovenskem v letih od 1868 do 1871, tako imenovano taborsko gibanje, je bilo zelo pomembno. V Ljutomeru se je avgusta 1868 več kot sedem tisoč udeležencev zavzelo za zedinjeno Slovenijo in zahtevalo vse pravice za utrjevanje svoje narodnosti, med njimi tudi uvedbo slovenščine v šole, urade in na sodišča. To je bil v monarhiji čas reform, ki sovpada tudi z začetkom izhajanja dveh časopisov, Slovenskega gospodarja (1867) in Slovenskega naroda (1868). V Sledeh časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, se bomo spomnili pomembne vloge časopisja in Antona Tomšiča (1842–1871) urednika Slovenskega naroda, ki ga štejemo tudi za našega prvega poklicnega časnikarja.


07.08.2022

Jugoslovanska dolžniška kriza, 2. del

V času, ko se vse bolj zaskrbljeno soočamo s še do pred kratkim nepredstavljivo visoko inflacijo in grožnjami pomanjkanja energentov, se verjetno vsaj nekoliko starejši poslušalci nemalokrat spomnijo na 80-ta leta, ko se je s podobnimi težavami – seveda v veliko bolj zaostreni obliki – ukvarjala tudi naša nekdanja država. Zato se v dveh zaporednih oddajah Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku 80-ih let, njeno reševanje pod okriljem Združenih držav in Mednarodnega denarnega sklada pa je prineslo vrsto nepriljubljenih ukrepov, med drugim omejevanje bencinske porabe.


31.07.2022

Jugoslovanska dolžniška kriza, 1. del

Marsikdo se verjetno še spomni, kako se je pred približno 40 leti Jugoslavija v spopadanju s hudo dolžniško krizo posluževala tudi nepriljubljenih ukrepov, kot so omejevanje bencinske porabe, državo pa sta pestili visoka inflacija in gospodarska recesija. In če se je to preteklih nekaj desetletij zdelo kot oddaljena zgodovina, se danes – ko se tudi sami vedno več ukvarjamo z višanjem cen in pomanjkanjem energentov, kaj hitro pa lahko ob spremenjenih okoliščinah na mednarodnih finančnih trgih postanejo problem tudi naši v zadnjih krizah nakopičeni dolgovi – tovrstne ekonomske okoliščine vendarle ne zdijo več tako zelo odmaknjene. Prav zato se torej v tej in prihodnji oddaji Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku osemdesetih let, svoj vrhunec doživela v pogajanjih z mednarodnim denarnim skladom v letih 1982 do 1984, vztrajala pa pravzaprav vse do konca naše nekdanje države ter tudi nemalo pripomogla k njenemu razpadu.


24.07.2022

Trubarjev antikvariat

Mestno jedro Ljubljane, tako kot to velja za druga mesta, skozi čas spreminja podobo. Trgovine se menjajo. Tam, kjer je bila dolga desetletja priljubljena knjigarna, je zdaj trgovina ene izmed globalnih trgovskih verig. Naključni mimoidoči ali celo Ljubljančani mogoče niti ne opazijo skromne izložbe, ki vabi med knjižne police. A marsikdo je tam kot doma. Na Mestnem trgu 25 domuje Trubarjev antikvariat. Ko človek vstopi vanj, takoj začuti posebnost prostora. Knjižne police od tal do stropa skrivajo bogastvo neprecenljivih razsežnosti. Spokojnost in vonj starih knjig te takoj prepričata, da je čas tam res pustil svojo sled.


17.07.2022

Pohorski Glazerji: radijska skica rodu steklarjev, kovačev, dušnih pastirjev, literatov in jezikoslovcev

Mesto Maribor že 35 let podeljuje Glazerjeve nagrade za življenjsko delo in listine za posebne dosežke na umetniškem področju. Poimenovane so po pesniku Janku Glazerju (1893–1975), pesniku Pohorja, literarnem zgodovinarju in bibliotekarju, zaslužnem za začetni razvoj mariborske študijske, danes univerzitetne knjižnice. Glazerjev rod pa ima tudi duhovnika Marka (1806–1889), desno roko škofa Slomška pri selitvi škofijskega sedeža v Maribor, in literarnega zgodovinarja Karola Glaserja (1845–1913), prevajalca, indoevropeista in prvega slovenskega doktorja sanskrta. Povezujeta jih nevidna sila literature in izvorno okolje Pohorja. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.


10.07.2022

Štajerski lov na velike mačke ali Neronova žalostna usoda

V zadnjih nekaj letih se soočamo z invazijo tujerodnih, pravimo jim tudi "invazivnih", vrst. Naj gre za živalske ali rastlinske. In medtem ko obcestni plevel zahteva splošno narodno aktivacijo, se nekatere druge vrste pri nas naseljujejo dosti manj medijsko podprto. Med njimi so tudi take, ki domujejo v oddaljenih krajih in jih imamo za eksotične. In kar je še najzanimivejše: zgodovina eksotičnih živali na naših tleh je dolga in pisana in v njej pomembno vlogo igrajo tudi štajerski lovci. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.


03.07.2022

Obseg legijskega tabora v Ločici ob Savinji je večji od ostankov antične Emone - danes Ljubljane

Ločica ob Savinji ima skriti biser, in to je nedokončani rimski legijski tabor. Graditi naj bi ga začeli v letu 170 našega štetja, leto dni pozneje pa so ga že zapustili. To je lep primer klasičnega rimskega vojaškega, legijskega tabora tistega časa. Šlo je za zidan tabor, v obliki igralne karte z zelo izrazito poveljniško stavbo, bolnišnico in zidanimi barakami za dve kohorti od desetih. Tabor je kamenček v mozaiku poznavanja markomanskih vojn v poznem 2. stoletju našega štetja, ki jih štejemo za začetek tako imenovanih barbarskih vpadov v rimski imperij. Tabor kaže, kakšna je bila organizacija rimske vojske in njene logistične sposobnosti pri graditvi vojaških objektov. Druga italska legija je postavila svoj prvi tabor v Ločici ob Savinji in se je na to v nekaj letih preselila celo dvakrat in postavila še dva dodatna tabora ob Donavi v današnji Avstriji. O taboru v Ločici pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


Stran 5 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov