Pranje perila je ena najstarejših domačih uslužnostnih obrti

Pranje perila je ena najstarejših domačih uslužnostnih obrti, je leta 1958 zapisala etnologinja Pavla Štrukelj, ki je raziskovala to obrt v okolici Ljubljane. Največji razmah je ta obrt dosegla v vaseh severozahodno in jugovzhodno od Ljubljane. O pericah v okolici Ljubljane je pisal že Janez Vajkard Valvazor, ki sicer omenja to obrt v Spodnjih Dobrunjah in drugih vaseh. Vendar je osrednja točka, kjer je potekalo poklicno pranje perila, prav gručasta vas Bizovik. To pa zato, ker priteče izpod Orl posebna, tako imenovana mehka voda, in to je bilo za pranje perila zelo pomembno. V vasi so poleg manjšega števila kmetov živeli predvsem kajžarji, to je pomenilo, da so morali iskati dodaten zaslužek za preživetje. Možje in fantje so imeli predvsem sezonsko delo kot tesarji in pozneje kot zidarji, pleskarji in kamnoseki. Njihov zaslužek ni zadoščal  za preživetje velikih družin, zato so žene in dekleta prigarale dodaten zaslužek s pranjem perila za bogatejše meščanske družine v Ljubljani, pa tudi za obrtnike, trgovce in podjetja. V oddaji Sledi časa, bomo slišali spomine na perice v Bizoviku.

Izjemno delo peric

Mogoče niste vedeli ampka v spomin na izredno težaško delo peric je arhitekt Boris Kobe izdelal kip dveh peric Pepce in Johance, ki stoji na vogalu ene od hiš v stari Ljubljani.

Sogovornice

Kdaj se je v Bizoviku  in okoliških vaseh začela  razvijati  domača uslužnostna obrt, pranje perila za stranke, je vprašanje, etnologinja Pavla Štrukelj v razpravi iz leta 1958 navaja ljudsko izročilo, ljudske izreke in tako so domačini rekli, da se je v Bizoviku pralo še v času, ko so Turki ropali po Kranjski, in da se v Bizoviku pere že petsto let. Ta obrt pa je bila v tem kraju tako razvita, da so recimo ljudje, ki so šli v Bizovik, namesto imena te vasi preprosto rekli kar – grem k pericam. Spomin na perice je izredno živ, to dokazuje tudi opis dela peric, ki nam ga je v narečju opisala Pepca Dimnik.

Razstava

Nekoč se je pralo pri vsaki hiši v Bizoviku, mlada dekleta so pomagala starejšim ženskam pri pranju, in ko so se osamosvojila, so potem sama začela svojo obrt – v narekovajih, in so dobila svoje stranke, ki so jim prala perilo. Tako so znanje in izkušnje prehajali iz roda v rod,  nam je povedala Pepca Dimnik.

Iva Habič je začela pomagati svoji mami, že ko je bila stara deset let; kot se spomni, je bilo še posebno težko prati pozimi, ko sta morali razbijati zaledenel potok, da sta prišli do tekoče vode. Ko sta perilo v ledeno mrzli vodi oprali, sta ga polili z vrelo vodo, da sta ga sploh lahko oželi.

Skozi oddajo nas je spremljala pesem o pericah, ki jo je napisala Mija Šimenc. V oddaji pa sta jo zapeli Mija Šimenc in Pepca Dimnik.

" V Bizoviku so perice prale mnogo let,

njihov glas se širil je po vsej deželi tej,

prale dan in noč brez počitka so,

da perilo čisto belo bi zares bilo.

 

Dan za dnem vozile v mesto so perilo ljudem

in se vračale z zaslužkom; srečne so bile.

Saj so vedele, da za dom  skrbe,

da otroci in možje hvaležni so za vse.

 

Ko pa stroj prišel je v vas,

utihnil zven je peric, ob potoku utihnil je klepet in ženic.

Prale dan in noč brez počitka so,

da perilo čisto belo bi zares bilo.

 

Ko se danes vračamo v nekdanje čase peric,

se zazdi človeku, da čas prehitro beži.

Ni več zvena peric, potoki samevajo,

a spomin ostal bo na delo bizoviških peric."

 

Raziskava

Preteklost Bizovika je prav zaradi pranja perila zelo zanimiva, in tega so se in se še zavedajo tudi na Osnovni šoli Božidarja Jakca v Ljubljani. Učiteljica razrednega pouka Jana Perme je menila, da bi bilo vredno spomine zapisati in jih pustiti zanamcem. Za sodelovanje je  navdušila učitelja zgodovine Marjana Klampferja in slovenistko, knjižničarko Marjano Pušenjak. Sodelovali so učenke in učenci Osnovne šole Božidarja Jakca, ki jih je to zanimalo. Nastali sta dve raziskovalni nalogi: Bizovik v ogledalu časov, in druga: Bizoviške perice.  Učenci so zbrali veliko podatkov in so potem večino gradiva iz obeh nalog združili v eno – in nastala je knjiga Bizoviške perice. In kako se je vse skupaj začelo,nam je v pogovoru povedala Jana Perme.

Izsečki iz knjige

V knjigi so številne fotografije, ki so jih pripsevale vaščanke in vaščani Bizovika, tu so tudi kopije fotografij iz fotodokumentacijskega oddelka Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani.