Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pranje perila je ena najstarejših domačih uslužnostnih obrti
Pranje perila je ena najstarejših domačih uslužnostnih obrti, je leta 1958 zapisala etnologinja Pavla Štrukelj, ki je raziskovala to obrt v okolici Ljubljane. Največji razmah je ta obrt dosegla v vaseh severozahodno in jugovzhodno od Ljubljane. O pericah v okolici Ljubljane je pisal že Janez Vajkard Valvazor, ki sicer omenja to obrt v Spodnjih Dobrunjah in drugih vaseh. Vendar je osrednja točka, kjer je potekalo poklicno pranje perila, prav gručasta vas Bizovik. To pa zato, ker priteče izpod Orl posebna, tako imenovana mehka voda, in to je bilo za pranje perila zelo pomembno. V vasi so poleg manjšega števila kmetov živeli predvsem kajžarji, to je pomenilo, da so morali iskati dodaten zaslužek za preživetje. Možje in fantje so imeli predvsem sezonsko delo kot tesarji in pozneje kot zidarji, pleskarji in kamnoseki. Njihov zaslužek ni zadoščal za preživetje velikih družin, zato so žene in dekleta prigarale dodaten zaslužek s pranjem perila za bogatejše meščanske družine v Ljubljani, pa tudi za obrtnike, trgovce in podjetja. V oddaji Sledi časa, bomo slišali spomine na perice v Bizoviku.
Mogoče niste vedeli ampka v spomin na izredno težaško delo peric je arhitekt Boris Kobe izdelal kip dveh peric Pepce in Johance, ki stoji na vogalu ene od hiš v stari Ljubljani.
Kdaj se je v Bizoviku in okoliških vaseh začela razvijati domača uslužnostna obrt, pranje perila za stranke, je vprašanje, etnologinja Pavla Štrukelj v razpravi iz leta 1958 navaja ljudsko izročilo, ljudske izreke in tako so domačini rekli, da se je v Bizoviku pralo še v času, ko so Turki ropali po Kranjski, in da se v Bizoviku pere že petsto let. Ta obrt pa je bila v tem kraju tako razvita, da so recimo ljudje, ki so šli v Bizovik, namesto imena te vasi preprosto rekli kar – grem k pericam. Spomin na perice je izredno živ, to dokazuje tudi opis dela peric, ki nam ga je v narečju opisala Pepca Dimnik.
Nekoč se je pralo pri vsaki hiši v Bizoviku, mlada dekleta so pomagala starejšim ženskam pri pranju, in ko so se osamosvojila, so potem sama začela svojo obrt – v narekovajih, in so dobila svoje stranke, ki so jim prala perilo. Tako so znanje in izkušnje prehajali iz roda v rod, nam je povedala Pepca Dimnik.
Iva Habič je začela pomagati svoji mami, že ko je bila stara deset let; kot se spomni, je bilo še posebno težko prati pozimi, ko sta morali razbijati zaledenel potok, da sta prišli do tekoče vode. Ko sta perilo v ledeno mrzli vodi oprali, sta ga polili z vrelo vodo, da sta ga sploh lahko oželi.
Skozi oddajo nas je spremljala pesem o pericah, ki jo je napisala Mija Šimenc. V oddaji pa sta jo zapeli Mija Šimenc in Pepca Dimnik.
" V Bizoviku so perice prale mnogo let,
njihov glas se širil je po vsej deželi tej,
prale dan in noč brez počitka so,
da perilo čisto belo bi zares bilo.
Dan za dnem vozile v mesto so perilo ljudem
in se vračale z zaslužkom; srečne so bile.
Saj so vedele, da za dom skrbe,
da otroci in možje hvaležni so za vse.
Ko pa stroj prišel je v vas,
utihnil zven je peric, ob potoku utihnil je klepet in ženic.
Prale dan in noč brez počitka so,
da perilo čisto belo bi zares bilo.
Ko se danes vračamo v nekdanje čase peric,
se zazdi človeku, da čas prehitro beži.
Ni več zvena peric, potoki samevajo,
a spomin ostal bo na delo bizoviških peric."
Preteklost Bizovika je prav zaradi pranja perila zelo zanimiva, in tega so se in se še zavedajo tudi na Osnovni šoli Božidarja Jakca v Ljubljani. Učiteljica razrednega pouka Jana Perme je menila, da bi bilo vredno spomine zapisati in jih pustiti zanamcem. Za sodelovanje je navdušila učitelja zgodovine Marjana Klampferja in slovenistko, knjižničarko Marjano Pušenjak. Sodelovali so učenke in učenci Osnovne šole Božidarja Jakca, ki jih je to zanimalo. Nastali sta dve raziskovalni nalogi: Bizovik v ogledalu časov, in druga: Bizoviške perice. Učenci so zbrali veliko podatkov in so potem večino gradiva iz obeh nalog združili v eno – in nastala je knjiga Bizoviške perice. In kako se je vse skupaj začelo,nam je v pogovoru povedala Jana Perme.
V knjigi so številne fotografije, ki so jih pripsevale vaščanke in vaščani Bizovika, tu so tudi kopije fotografij iz fotodokumentacijskega oddelka Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani.
Perica
foto: Dnevnik
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pranje perila je ena najstarejših domačih uslužnostnih obrti
Pranje perila je ena najstarejših domačih uslužnostnih obrti, je leta 1958 zapisala etnologinja Pavla Štrukelj, ki je raziskovala to obrt v okolici Ljubljane. Največji razmah je ta obrt dosegla v vaseh severozahodno in jugovzhodno od Ljubljane. O pericah v okolici Ljubljane je pisal že Janez Vajkard Valvazor, ki sicer omenja to obrt v Spodnjih Dobrunjah in drugih vaseh. Vendar je osrednja točka, kjer je potekalo poklicno pranje perila, prav gručasta vas Bizovik. To pa zato, ker priteče izpod Orl posebna, tako imenovana mehka voda, in to je bilo za pranje perila zelo pomembno. V vasi so poleg manjšega števila kmetov živeli predvsem kajžarji, to je pomenilo, da so morali iskati dodaten zaslužek za preživetje. Možje in fantje so imeli predvsem sezonsko delo kot tesarji in pozneje kot zidarji, pleskarji in kamnoseki. Njihov zaslužek ni zadoščal za preživetje velikih družin, zato so žene in dekleta prigarale dodaten zaslužek s pranjem perila za bogatejše meščanske družine v Ljubljani, pa tudi za obrtnike, trgovce in podjetja. V oddaji Sledi časa, bomo slišali spomine na perice v Bizoviku.
Mogoče niste vedeli ampka v spomin na izredno težaško delo peric je arhitekt Boris Kobe izdelal kip dveh peric Pepce in Johance, ki stoji na vogalu ene od hiš v stari Ljubljani.
Kdaj se je v Bizoviku in okoliških vaseh začela razvijati domača uslužnostna obrt, pranje perila za stranke, je vprašanje, etnologinja Pavla Štrukelj v razpravi iz leta 1958 navaja ljudsko izročilo, ljudske izreke in tako so domačini rekli, da se je v Bizoviku pralo še v času, ko so Turki ropali po Kranjski, in da se v Bizoviku pere že petsto let. Ta obrt pa je bila v tem kraju tako razvita, da so recimo ljudje, ki so šli v Bizovik, namesto imena te vasi preprosto rekli kar – grem k pericam. Spomin na perice je izredno živ, to dokazuje tudi opis dela peric, ki nam ga je v narečju opisala Pepca Dimnik.
Nekoč se je pralo pri vsaki hiši v Bizoviku, mlada dekleta so pomagala starejšim ženskam pri pranju, in ko so se osamosvojila, so potem sama začela svojo obrt – v narekovajih, in so dobila svoje stranke, ki so jim prala perilo. Tako so znanje in izkušnje prehajali iz roda v rod, nam je povedala Pepca Dimnik.
Iva Habič je začela pomagati svoji mami, že ko je bila stara deset let; kot se spomni, je bilo še posebno težko prati pozimi, ko sta morali razbijati zaledenel potok, da sta prišli do tekoče vode. Ko sta perilo v ledeno mrzli vodi oprali, sta ga polili z vrelo vodo, da sta ga sploh lahko oželi.
Skozi oddajo nas je spremljala pesem o pericah, ki jo je napisala Mija Šimenc. V oddaji pa sta jo zapeli Mija Šimenc in Pepca Dimnik.
" V Bizoviku so perice prale mnogo let,
njihov glas se širil je po vsej deželi tej,
prale dan in noč brez počitka so,
da perilo čisto belo bi zares bilo.
Dan za dnem vozile v mesto so perilo ljudem
in se vračale z zaslužkom; srečne so bile.
Saj so vedele, da za dom skrbe,
da otroci in možje hvaležni so za vse.
Ko pa stroj prišel je v vas,
utihnil zven je peric, ob potoku utihnil je klepet in ženic.
Prale dan in noč brez počitka so,
da perilo čisto belo bi zares bilo.
Ko se danes vračamo v nekdanje čase peric,
se zazdi človeku, da čas prehitro beži.
Ni več zvena peric, potoki samevajo,
a spomin ostal bo na delo bizoviških peric."
Preteklost Bizovika je prav zaradi pranja perila zelo zanimiva, in tega so se in se še zavedajo tudi na Osnovni šoli Božidarja Jakca v Ljubljani. Učiteljica razrednega pouka Jana Perme je menila, da bi bilo vredno spomine zapisati in jih pustiti zanamcem. Za sodelovanje je navdušila učitelja zgodovine Marjana Klampferja in slovenistko, knjižničarko Marjano Pušenjak. Sodelovali so učenke in učenci Osnovne šole Božidarja Jakca, ki jih je to zanimalo. Nastali sta dve raziskovalni nalogi: Bizovik v ogledalu časov, in druga: Bizoviške perice. Učenci so zbrali veliko podatkov in so potem večino gradiva iz obeh nalog združili v eno – in nastala je knjiga Bizoviške perice. In kako se je vse skupaj začelo,nam je v pogovoru povedala Jana Perme.
V knjigi so številne fotografije, ki so jih pripsevale vaščanke in vaščani Bizovika, tu so tudi kopije fotografij iz fotodokumentacijskega oddelka Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani.
Perica
foto: Dnevnik
Uradno in slovesno odprtje Radia Ljubljana se je zgodilo 28. oktobra pred devetdesetimi leti. Radio je začel redno poskusno oddajati 1. septembra s prenosom odprtja ljubljanskega jesenskega velesejma. Popoldne istega dne sta književnika Fran Saleški Finžgar in Oton Župančič prvič poslala v eter slovensko besedo. Že od začetka je naš Radio oddajal več, kot je bilo dogovorjeno, saj se je program začel že opoldne in je trajal do polnoči. Devetdeset let pozneje smo z vami 24 ur na dan in v današnji oddaji Sledi časa je večina redakcij, ki sestavljajo živ organizem Radia, k današnjemu jubileju dodala svoj košček mozaika. Tokratne Sledi časa na svojevrsten način povzemajo 90 let Radia Slovenija.
Pisalo se je leto 1331, bil je avgust, pozno poletje torej, ko je prihrumelo neznano število »križarjev« iz Čedada na Kobariško in tam posekalo sveto drevo in s kamni zasulo sveti vodnjak, dve naravoverski znamenji, ki so jih domačini častili po božje, pa ju ne bi smeli. Kraji so bili že pol stoletja pokristjanjeni, ta tako imenovani križarski pohod pa je bil zadnji v zgodovini našega današnjega ozemlja.
Letos obhajamo 150 obletnico prvega slovenskega tabora v Ljutomeru in 170 obletnico programa Zedinjena Slovenija v za svetovno ureditev revolucionarnem letu 1848. Obdobje slovenskega narodnega prebujanja je pomenilo tudi razmah zborovskega petja pri nas. To pa je neposredno povezano, saj je zaradi svojega skupinskega “značaja” in utemeljenosti v “ljudskem” prepevanje dalo ključen prispevek k vzpostavitvi takrat novih konceptov naroda in Slovenstva. Tokratna oddaja Sledi časa bo vlogo petja v procesih narodnega prebujanja osvetlila skozi pisanje slovenskega časopisja 19. stoletja, ki je te procese spremljalo iz neposredne bližine in jih komentiralo v skladu s sočasnimi idejnimi tokovi. Hkrati pa bo raziskala kako, če sploh, to obdobje odmeva v sodobni slovenski pevski dejavnosti. Na to vprašanje bosta pomagala odgovoriti sogovornika, katerih življenje je s petjem prežeto: Mihela Jagodic, strokovna svetovalka za vokalno glasbo na Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, in pevec Janez Triler, član Slovenskega okteta.
Zgodovino je mogoče zapisati na različne načine. Jurija Popova je pritegnil izviren zapis celotne bojne poti Gubčeve brigade med drugo svetovno vojno. Kot bo razkrila oddaja Sledi časa, takšnega zapisa nima nobena druga bojna enota na svetu. Kaj je izvirnega v tem zapisu?
Tok časa dogodke, ki so bili še nedavno izjemno prisotni, počasi nosi v pozabo. A včasih nas okoliščine dobesedno prisilijo v spominjanje. Oktobra leta 1941 se je v srbskem mestecu Kraljevo dogodil zločin. In če menite, kako bo današnja oddaja pogrevala večno temo o nasprotnikih med drugo svetovno vojno, se motite. Govorila bo o umetnosti…
Med množičnimi prireditvami, ki so imele in imajo etnološko, folkloristično ali etnografsko naravo, je predvsem v spominih malo starejših rodov zagotovo ostala Kmečka ohcet in njena poznejša naslednica Ohcet v Ljubljani. To so prvič organizirali leta 1966, pri tem pa nekateri opozarjajo, da se je Kmečka ohcet začela že leta 1965. Vendar je takrat šlo za zasebno poroko, ki pa je imela velik odmev in je bila nekakšna generalka za poznejšo Kmečko ohcet. Res ji je čez leto dni, 1966., sledila prva večja množična javna prireditev po II. svetovni vojni, ki so jo imenovali Kmečka ohcet. To so na podlagi dobrih izkušenj, pridobljenih z že omenjeno zasebno ohcetjo, organizirali iz turističnih potreb, ne zaradi želje, da bi ohranili spomin na kmečko poroko.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Radijski medij je precej neprimeren za opisovanje fotografij, na srečo pa dovolj primeren za opisovanje fotografov. Te dni je v Mariboru odprta retrospektivna razstava fotografinje Inge Morath. Njen fotografski opus zna vsak ljubitelj fotografije “na izust”, tudi njeni, pogosto glamurozni biografski podatki so v osveščeni javnosti znani. Manj znana pa je njena povezanost s Slovenijo, predvsem z njenim severovzhodnim delom. Zanimivo, skoraj enkratno pričevanje moža, ki je poznal Inge, v tokratni oddaji!
V tokratni oddaji se bomo posvetili herbarijskim zbirkam, saj so del slovenske zgodovine, kulture in identitete. Herbarij je zbirka stisnjenih in posušenih rastlin opremljena z ustreznimi podatki. Herbarijske zbirke omogočajo trajno shranjevanje rastlin, med njimi tudi tistih, ki so zgodovinsko najpomembnejše - gre za tipske primerke - na katerih so bile opisane posamezne vrste in podvrste. Se v Sloveniji dovolj zavedamo pomena herbarijev? Kakšna je njihova uporabna vrednost? Kako pomagajo pri prepoznavanju rastlinskih vrst in kakšne raziskave se opravljajo na herbariziranih rastlinah ter kdo so bili začetniki preučevanja rastlinstva pri nas - o tem v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Letos praznujemo 240. obletnico prvega dokumentiranega pristopa na vrh Triglava. Od tistega obdobja očaka nismo pustili več pri miru. Ob dejstvu, da velja vzpon za neformalno potrditev narodnosti, je bilo kar nekaj vzponov na meji čudaštva, tudi bizarnosti. A vzpon iz oktobra leta 1961 je po svoji nenavadnosti in enkratnosti v samem vrhu. Več o podvigu planinskega bataljona takrat jugoslovanske vojske v Sledeh časa z naslovom Iz vseh topov!
Ta teden so se začele enomesečne sodne počitnice. To je priložnost, da se s svojih aktualnih tožarjenj, sodnih pozivov, postopkovnih zapletov in zastaranj ozremo nazaj in pogledamo, kako so spore reševali in prekrške kaznovali naši predniki v času fevdalnega družbenega reda. Takrat so bile lokalne skupnosti v sodno dogajanje vključene veliko aktivneje, kot smo danes; in kazen nikoli ni bila samo kazen, pač pa je imela veliko širši družbeni učinek.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neveljaven email naslov