Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Hugo Wolf

15.03.2020


Skladatelj, ki ga poznavalci uvrščajo med velikane evropskega samospeva

Življenjsko zgodbo Huga Wolfa lahko primerjamo z življenjsko zgodbo Wolfganga Amadeusa Mozarta. Oba sta se rodila v glasbenih družinah, pri obema je odločilno vlogo pri vzgoji in na glasbeni poti odigral oče, oba sta imela popoln posluh in nastopala že kot otroka. Žal je usoda hotela, da sta imela tudi podobno tragično življenjsko zgodbo – oba sta umrla v revščini, bolna in brez ugleda, ki bi si ga nedvomno zaslužila za časa njunih življenj. Danes sta oba simbola mest, kjer sta se rodila – Salzburga in Slovenj Gradca.

Za Huga Philippa Jakoba Wolfa je dolgo veljalo, da je bil Nemec. Šele v 40. letih minulega stoletja so ugotovili, da ima skladatelj slovensko poreklo, pravi poznavalka skladateljevega življenja in vodnica v Spominskem muzeju Huga Wolfa, Nataša Škorjanc. Hugo je bil od vsega začetka poseben – bil je težaven otrok, ki je v zadnjem obdobju življenja trpel za številnimi strahovi. Vendar ti, pravi Nataša Škorjanc, niso bili posledica njegovega odraščanja – že s petimi leti je znal igrati violino in s šestimi leti je nastopal na javnih prireditvah. Njegov občutek za glasbo je bil tako izrazit, da ga je bilo nemogoče spregledati celo v družini, kjer so se z glasbo ukvarjali vsi.

S samo desetimi leti vpisal na gimnazijo v Gradcu. Zaradi težav z disciplino, ki jih je imel zaradi vzkipljivega temperamenta, je šolanje nadaljeval v Šentpavlu v Labotski dolini, nato neuspešno tudi v Mariboru. Po vrsti neuspehov v izobraževanju se je vrnil v Slovenj Gradec pred koncem šolskega leta 1875. Kljub vsemu je uspel prepričati očeta, da želi živeti samo za glasbo. Oče je plačal 1. letnik njegovega študija na Dunaju, kjer je Hugo živel pri njegovi teti Katarini. Njegovo okolje je bilo stimulativno, saj sta tudi obe njegovi sestrični, Anna in Ida obiskovali konservatorij za glasbo. A tudi tam šolanja ni zaključil iz enakih razlogov kot v drugje. Razočaran se je vrnil v Slovenj Gradec, vendar je kljub vsemu nadaljeval svoje glasbeno delo. Že dve leti kasneje, leta 1877 se je vrnil na Dunaj. O tem, kako se je z usodno boleznijo okužil, ni popolnoma zanesljivih podatkov, pravi Nataša Škorjanc, a najbolj verjetna je zgodba, da je temu botroval splet okoliščin. Velik vpliv na njegov razvoj in pogled na življenje je poleg bolezni imela tudi nesrečna ljubezen. Na Dunaju je imel slovite sošolce ter imel možnost spoznati nekatere izmed največjih skladateljev tega obdobja.

Leta 1881 je dobil delo kot asistent dirigenta v mestnem gledališču v Salzburgu, a je po treh mesecih odstopil. Leto kasneje je Wolf spoznal zakonca Köchert. Gospa Melanie Köchert, ki je bila dve leti starejša, je postala njegova zaupnica vse do smrti. Leta 1883 je Wolf še zadnjič obiskal domačo hišo in njegovo mater v Slovenj Gradcu. Istega leta je umrl Richard Wagner, kar je Wolfa znova močno pretreslo. Njegovo občutljivo naravo je to tako prizadelo, da je začelo trpeti tudi njegovo delo. Zakonca Köchert sta mu uspela pomagati z domiselno potezo – našla sta mu delo pri časopisu Wiener Salonblatt, za katerega je Wolf poslej pisal recenzije, pa tudi družbeno angažirane članke. Denar za njegove honorarje sta skrivaj prispevala zakonca Köchert.

Leta 1887 je umrl njegov oče in spet je zapadel v depresijo ter nehal pisati za revijo, ki je pomenila njegov osnovni dohodek. Med poletjem se je običajno preselil k sestri Modesti Strasser na Štajersko, kjer je dokončal drugi kvartet z naslovom Italijanska serenada in ustvaril cikel pomembnih samospevov po Eichendorffovih pesmih, leta 1884 je nastala žal le v fragmentih ohranjena glasba po Kleistovem Princu Homburškem. Njegovo najbolj ustvarjalno obdobje je bilo po mnenju poznavalcev med letoma 1888 in 1891. Takrat se je preselil na podeželsko posestvo družine Werner in začel ustvarjati samospeve na lirske predloge Eduarda Mörikeja. V izjemno kratkem času jih je uglasbil kar 43.

Njegova bolezen je postajala vedno večja ovira. Kljub vsemu se je po letu 1895 lotil predelave španske novele Trirogeljnik, ki je bila kasneje preimenovana v Corregidor. Vendar dunajska Državna opera ni bila zainteresirana za Wolfovo delo. Wolfov prijatelj Oskar Grohe je sicer dosegel, da so izvedli praizvedbo v isti koncertni sezoni. 7. junija 1896 v Dvornem in narodnem gledališču v Mannheimu je Wolfova opera doživela velik uspeh. Kljub temu njegovega dela niso uvrstili v spored naslednje operne sezone. Njegovi prijatelji so ga ves čas tudi materialno podpirali. Ali to pomeni, da vendarle ni bil tako težavna osebnost?

Hugo Wolf je umrl leta 1903 na najboljšem oddelku državne umobolnice na Dunaju, kjer so ga sicer redno obiskovali sorodniki in znanci, zaključi pripoved Nataša Škorjanc. Unikatna zgodba, ki pa smo jo žal slišali že velikokrat. Genialni umetnik, ki je svetovno slavo dosegel šele po smrti. Prav tako kot Mozart, s katerim smo pripoved začeli in žal tudi mnogi drugi, zaključi Nataša Škorjanc, poznavalka skladateljevega življenja in vodnica v Spominskem muzeju Huga Wolfa.

Kako zelo pomemben je za slovensko umetnost Hugo Wolf, poudarja tudi Aleksandra Ramšak, koordinatorka in organizatorka kulturnega programa v Koroškem pokrajinskem muzeju. Zato ne preseneča, da so se mu tako spoštljivo poklonili tudi v njegovem rojstnem kraju, Slovenj Gradcu. Letos, ko bi imel Hugo Wolf 160. rojstni dan, bo Slovenj Gradec v njegovo čast pripravil celo vrsto dogodkov, izmed katerih dva na državni ravni.


Sledi časa

913 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Hugo Wolf

15.03.2020


Skladatelj, ki ga poznavalci uvrščajo med velikane evropskega samospeva

Življenjsko zgodbo Huga Wolfa lahko primerjamo z življenjsko zgodbo Wolfganga Amadeusa Mozarta. Oba sta se rodila v glasbenih družinah, pri obema je odločilno vlogo pri vzgoji in na glasbeni poti odigral oče, oba sta imela popoln posluh in nastopala že kot otroka. Žal je usoda hotela, da sta imela tudi podobno tragično življenjsko zgodbo – oba sta umrla v revščini, bolna in brez ugleda, ki bi si ga nedvomno zaslužila za časa njunih življenj. Danes sta oba simbola mest, kjer sta se rodila – Salzburga in Slovenj Gradca.

Za Huga Philippa Jakoba Wolfa je dolgo veljalo, da je bil Nemec. Šele v 40. letih minulega stoletja so ugotovili, da ima skladatelj slovensko poreklo, pravi poznavalka skladateljevega življenja in vodnica v Spominskem muzeju Huga Wolfa, Nataša Škorjanc. Hugo je bil od vsega začetka poseben – bil je težaven otrok, ki je v zadnjem obdobju življenja trpel za številnimi strahovi. Vendar ti, pravi Nataša Škorjanc, niso bili posledica njegovega odraščanja – že s petimi leti je znal igrati violino in s šestimi leti je nastopal na javnih prireditvah. Njegov občutek za glasbo je bil tako izrazit, da ga je bilo nemogoče spregledati celo v družini, kjer so se z glasbo ukvarjali vsi.

S samo desetimi leti vpisal na gimnazijo v Gradcu. Zaradi težav z disciplino, ki jih je imel zaradi vzkipljivega temperamenta, je šolanje nadaljeval v Šentpavlu v Labotski dolini, nato neuspešno tudi v Mariboru. Po vrsti neuspehov v izobraževanju se je vrnil v Slovenj Gradec pred koncem šolskega leta 1875. Kljub vsemu je uspel prepričati očeta, da želi živeti samo za glasbo. Oče je plačal 1. letnik njegovega študija na Dunaju, kjer je Hugo živel pri njegovi teti Katarini. Njegovo okolje je bilo stimulativno, saj sta tudi obe njegovi sestrični, Anna in Ida obiskovali konservatorij za glasbo. A tudi tam šolanja ni zaključil iz enakih razlogov kot v drugje. Razočaran se je vrnil v Slovenj Gradec, vendar je kljub vsemu nadaljeval svoje glasbeno delo. Že dve leti kasneje, leta 1877 se je vrnil na Dunaj. O tem, kako se je z usodno boleznijo okužil, ni popolnoma zanesljivih podatkov, pravi Nataša Škorjanc, a najbolj verjetna je zgodba, da je temu botroval splet okoliščin. Velik vpliv na njegov razvoj in pogled na življenje je poleg bolezni imela tudi nesrečna ljubezen. Na Dunaju je imel slovite sošolce ter imel možnost spoznati nekatere izmed največjih skladateljev tega obdobja.

Leta 1881 je dobil delo kot asistent dirigenta v mestnem gledališču v Salzburgu, a je po treh mesecih odstopil. Leto kasneje je Wolf spoznal zakonca Köchert. Gospa Melanie Köchert, ki je bila dve leti starejša, je postala njegova zaupnica vse do smrti. Leta 1883 je Wolf še zadnjič obiskal domačo hišo in njegovo mater v Slovenj Gradcu. Istega leta je umrl Richard Wagner, kar je Wolfa znova močno pretreslo. Njegovo občutljivo naravo je to tako prizadelo, da je začelo trpeti tudi njegovo delo. Zakonca Köchert sta mu uspela pomagati z domiselno potezo – našla sta mu delo pri časopisu Wiener Salonblatt, za katerega je Wolf poslej pisal recenzije, pa tudi družbeno angažirane članke. Denar za njegove honorarje sta skrivaj prispevala zakonca Köchert.

Leta 1887 je umrl njegov oče in spet je zapadel v depresijo ter nehal pisati za revijo, ki je pomenila njegov osnovni dohodek. Med poletjem se je običajno preselil k sestri Modesti Strasser na Štajersko, kjer je dokončal drugi kvartet z naslovom Italijanska serenada in ustvaril cikel pomembnih samospevov po Eichendorffovih pesmih, leta 1884 je nastala žal le v fragmentih ohranjena glasba po Kleistovem Princu Homburškem. Njegovo najbolj ustvarjalno obdobje je bilo po mnenju poznavalcev med letoma 1888 in 1891. Takrat se je preselil na podeželsko posestvo družine Werner in začel ustvarjati samospeve na lirske predloge Eduarda Mörikeja. V izjemno kratkem času jih je uglasbil kar 43.

Njegova bolezen je postajala vedno večja ovira. Kljub vsemu se je po letu 1895 lotil predelave španske novele Trirogeljnik, ki je bila kasneje preimenovana v Corregidor. Vendar dunajska Državna opera ni bila zainteresirana za Wolfovo delo. Wolfov prijatelj Oskar Grohe je sicer dosegel, da so izvedli praizvedbo v isti koncertni sezoni. 7. junija 1896 v Dvornem in narodnem gledališču v Mannheimu je Wolfova opera doživela velik uspeh. Kljub temu njegovega dela niso uvrstili v spored naslednje operne sezone. Njegovi prijatelji so ga ves čas tudi materialno podpirali. Ali to pomeni, da vendarle ni bil tako težavna osebnost?

Hugo Wolf je umrl leta 1903 na najboljšem oddelku državne umobolnice na Dunaju, kjer so ga sicer redno obiskovali sorodniki in znanci, zaključi pripoved Nataša Škorjanc. Unikatna zgodba, ki pa smo jo žal slišali že velikokrat. Genialni umetnik, ki je svetovno slavo dosegel šele po smrti. Prav tako kot Mozart, s katerim smo pripoved začeli in žal tudi mnogi drugi, zaključi Nataša Škorjanc, poznavalka skladateljevega življenja in vodnica v Spominskem muzeju Huga Wolfa.

Kako zelo pomemben je za slovensko umetnost Hugo Wolf, poudarja tudi Aleksandra Ramšak, koordinatorka in organizatorka kulturnega programa v Koroškem pokrajinskem muzeju. Zato ne preseneča, da so se mu tako spoštljivo poklonili tudi v njegovem rojstnem kraju, Slovenj Gradcu. Letos, ko bi imel Hugo Wolf 160. rojstni dan, bo Slovenj Gradec v njegovo čast pripravil celo vrsto dogodkov, izmed katerih dva na državni ravni.


20.08.2023

Spominska mizarnica

Leta 2021 so člani kulturnega društva Blaž Potočnikova čitalnica iz Šentvida nad Ljubljano v Guncljah odprli Spominsko mizarnico, muzejsko sobo predstavitvijo predmetov, dokumentov in fotografij, posvečeno številnim generacijam mizarjev iz Šentvida in okoliških naselij.


13.08.2023

Janez Žiga Valentin Popovič, naš premalo znani rojak

Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je že oktobra lani pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.


30.07.2023

50 let prvega slovenskega vzpona na El Capitan

El Capitan je ime največjega granitnega monolita na svetu, ki stoji nad vhodom v ameriški nacionalni park Yosemite. Da so prvič preplezali njegovo najslavnejšo smer, imenovano Nos, so prvi plezalci leta 1958 potrebovali kar 47 dni, pomagali pa so si z različnimi tehničnimi pripomočki. V njegovi steni je do danes izgubilo življenje 25 plezalk in plezalcev. Leta 1973 se je tja odpravila šestčlanska slovenska odprava, ki ni še nikoli prej plezala tako in še nikoli v tako veliki granitni steni. Vodja odprave Janez Gradišar ter člani Janez Dovžan, Miha Smolej, Janez Lončar - Šodr, Dušan Srečnik - Zobač in Nejc Zaplotnik so bili prvi, ki so plezali v tej legendarni steni. Z vodjo odprave Janezom Gradišarjem in članom odprave ter članom legendarnih Mojstranskih veveric Janezom Dovžanom se je o teh dogodkih pogovarjal Jure K. Čokl.


23.07.2023

Prihod in poslanstvo zavezniških vojaških misij leta 1943

Na začetku letošnjega poletja je minilo 80 let od prihoda prvih zavezniških vojaških misij k enotam narodnoosvobodilne vojske. Kaj so zahodni zaveznik o razmerah v tedaj razkosani Jugoslaviji že vedeli in zakaj so se odločili za pomoč v orožju in opremi, ne pa tudi za izkrcanje na Jadranski obali ? Odgovor na to in več drugih vprašanj osem desetletij pozneje prinaša oddaja Sledi časa. Pripravil jo je Stane Kocutar.


16.07.2023

Enigma

V Parku vojaške zgodovine v Pivki se ponašajo z zelo zanimivim zgodovinskim predmetom, ki je odločilno vplival na potek in konec druge svetovne vojne. Gre za nemško šifrirno napravo, imenovano Enigma. Pivški muzej je tako postal eden redkih na svetu, ki javnosti predstavlja to skrivnostno napravo, ki so jo potapljači našli v razbitinah potopljene vojne ladje, nemškega minolovca, ob istrski obali. Skupaj z nekaj drugimi predmeti je Enigmo v 80. letih prejšnjega stoletja na površje prinesel potapljač Zvone Kralj. Leta 2020 jo je izročil kolegu Danijelu Germeku, ta pa jo je potem prinesel v Park vojaške zgodovine. Sledil je zelo zahteven konservatorski postopek, ki ga je opravil konservator Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije Aleš Jelinčič s pomočjo drugih strokovnjakov Mednarodnega centra za podvodno arheologijo v Zadru in Narodnega muzeja Slovenije. Po posegu so stroj razstavili in bo na ogled vsaj leto dni. Več o Enigmi pa v oddaji Sledi časa.


09.07.2023

Žganje apnenca na Paškem Kozjaku

V oddaji Sledi časa se bomo vrnili k izdelku, ki je bil nekoč nujen in nepogrešljiv v vsakem gospodinjstvu, danes pa je skoraj pozabljen. Govorili bomo o apnu. Pridobivanje, gašenje, hramba in uporaba apna so bili pojmi, ki so bili našim prednikom domači in nujni za življenje. Čeprav je vsaka domačija imela svojo apneno jamo, kjer so hranili gašeno apno, pa je bilo žganje apna umetnost, ki je bila mogoča le na območjih z veliko čim kakovostnejšega apnenca. In eno takih je v Sloveniji gorski hrbet Paškega Kozjaka. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.


02.07.2023

Vila Zlatica - domovanje Ivana Hribarja

Ob Cesti 27. aprila v Ljubljani, predelu, ki ga imenujemo Rožna dolina, stoji kar nekaj mogočnih hiš, lahko jim rečemo zgodovinske vile, ki že po ohranjeni arhitekturi pričajo o nekdanjem meščanskem življenju v Ljubljani. Maja leta 2021 je svoja vrata odprla prenovljena Vila Zlatica, družinsko domovanje Ivana Hribarja, enega najbolj pomembnih županov naše prestolnice. Hribar – svobodomiselni liberalec, bančnik, politik, diplomat in publicist, zagovornik Zedinjene Slovenije in slovanstva nasploh, je zaslužen za marsikatero mestno pridobitev – pravzaprav je Ljubljano po potresu leta 1895 iz dolge vasi povzdignil v sodobno mesto. Vila nosi ime njegove hčerke Zlatice, ki je v njej živela do smrti leta 2000. Hišo z ostalim imetjem je zapustila Mestnemu muzeju Ljubljana z željo, da se ohrani spomin na njenega očeta. Po obsežni in skrbni prenovi je njena želja izpolnjena. Vila Zlatica je danes muzej in tudi sedež Foruma slovanskih kultur. Vilo spoznavamo prek vodenja Leona Božiča.


25.06.2023

Nastanek slovenskega naroda

O tem, kdaj in kako se je oblikovala slovenska nacionalna zavest ter zakaj je bil ta proces vse prej kot samoumeven, so ob dnevu državnosti razmišljali antropolog dr. Božidar Jezernik ter zgodovinarja dr. Jernej Kosi in dr. Rok Stergar


18.06.2023

Občansko raziskovanje

Kaj pomeni občansko raziskovanje? Odgovor na to vprašanje prinaša obsežen zbornik v dveh knjigah, ki je nastal v Žireh in ga je uredil tamkajšnji domačin, akademik dr. Zdravko Mlinar. Ta je na letnem sociološkem srečanju leta 2019 dal pobudo, da bi tudi pri nas prevzeli koncept in se pridružili gibanju z imenom citizen science, ki se hitro širi v Evropski uniji in drugod. To angleško besedno zvezo najustrezneje prevedemo "občansko raziskovanje" oziroma "občanska znanost". In v Žireh je nato nastalo eno največjih književnih del o tem kraju, občini in ljudeh. Pri tem je sodeloval velik krog ljudi, ki so opisali svoje poklicno in nepoklicno raziskovanje, svoje znanje, dejavnosti, spomine in še marsikaj. V zborniku tako s svojimi avtorskimi članki sodeluje skupaj 150 avtorjev in soavtorjev različnih starosti, od osnovnošolcev in srednješolcev, študentov ter aktivnega prebivalstva do upokojencev različnih stopenj izobrazbe, tudi vrhunskih strokovnjakov različnih profilov in interesov. Več o tem izjemnem književnem podvigu in projektu občanskega raziskovanja pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


11.06.2023

Samo da je otrok zdrav!

Pregled starih obredov, šeg in navad ob rojstvu, s katerimi so še pred stoletjem na slovenskem podeželju nad otroka in mater klicali zdravje, srečo in blagostanje ter ju varovali pred zlimi silami, ki so nanju prežale od vsepovsod.


04.06.2023

Prvi ljubljanski bordel

O rojstvu, razgibanem življenju in smrti prve ljubljanske »nesramne« hiše, ki je vse od svojega nastanka ob koncu 19. stoletja burila duhove Ljubljančanov - tako njenih rednih obiskovalcev, kot tistih, ki so tovrstno legalizacijo "nečiste" dejavnosti strogo obsojali


28.05.2023

"Gormerkanska kniga" - vpogled v nacionalno ekonomijo

V Sledeh časa se podajamo v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko si je porajajoče slovenstvo iskalo prostor pod soncem opotekajoče se monarhije. V Radgonskem kotu, danes pozabljenem delu nekoč celovitega etničnega prostora, je živel posestnik po imenu Mihael Hois. Sledili bomo njegovemu življenju skozi drobne zapise o položaju posestva, tako prihodkih in odhodkih, kot tudi delovni sili, ki jih je desetletja vztrajno pisal v knjigo ali, bolje rečeno, zvezek. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.


21.05.2023

Studenice

Studenice so kraj v občini Poljčane, v dolini reke Dravinje in ob vznožju kraškega pogorja Boč. Trg Studenice se je razvil v srednjem veku, potem ko je tu v 13. stoletju nastal samostanski kompleks. Najprej je bil ustanovljen špital s cerkvijo, namenjen duhovne in telesne pomoči potrebnim, pozneje pa je bila ustanova spremenjena v ženski samostan dominikank. Ta je nato skozi stoletja doživljal vzpone in padce, dokler ga niso v okviru tako imenovanih jožefinskih reform leta 1782 ukinili. Kompleks je po tem zamenjal več lastnikov, leta 1885 pa so ga kupile članice ženskega nunskega reda magdalenk, ki so začele z obnovo poslopij, poškodovanih v velikem požaru, ki je v Studenicah izbruhnil leta 1788. Samostan in posest so nato leta 1941 zasegli Nemci, med vojno pa je bil del kompleksa požgan. Po drugi svetovni vojni je bil samostan nacionaliziran in je kljub temu, da je bil poseljen, počasi propadal, nato so ga po izpeljani denacionalizaciji vrnili redu magdalenk, ki so ga dale v upravljanje mariborski škofiji, od leta 2001 tudi lastnici. Vendar se tu zgodba ne konča. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič


14.05.2023

Predmeti v muzeju so atraktivni sami po sebi, tudi v Pomurskem muzeju Murska Sobota

Pomurski muzej Murska Sobota je osrednji pokrajinski muzej za varovanje premične in nesnovne dediščine. Od leta 1955 je v renesančnem gradu sredi mestnega parka. Po sobanah, ki prinašajo vpogled v življenje na vasi, gradove, versko in etnično pestro Pomurje, v različnih obdobjih pred in med drugo svetovno vojno in po njej, smo se sprehodili ob posebni priložnosti, gostovanju drugega predizbora Festivala Slovenskega šansona v Gledališču Park v Murski Soboti. Med predmeti v Pomurskem muzeju je tudi radijski sprejemnik iz 50. let 20. stoletja, ki so ga sestavili v delavnici Rafimus v Murski Soboti.


07.05.2023

Rupnikova linija: severna fronta

Pred petnajstimi leti je sodelavec dokumentarno-feljtonskega uredništva Ivan Merljak pripravil oddajo o Rupnikovi liniji. Tedaj se je namreč začelo prvič tudi v javnosti govoriti o obsežnih sistemih fortifikacij, ki jih je kraljevina Jugoslavija postavljala na zahodni, Rapalski meji proti podobnim utrdbam, ki jih je Mussolinijev režim pospešeno gradil in jih grandiozno imenoval Alpski zid. Dolgo časa pa se ni posvečalo pozornosti podobnim fortifikacijam, ki jih imamo tudi na severni meji. Šele zadnja leta se začenja premikati tudi na tem področju in krona teh prizadevanj je obsežna monografija oziroma njen prvi del, ki jo pripravlja mariborski raziskovalec Aleš Zelenko. Oddajo Sledi časa o teh novih dognanjih je pripravil Marko Radmilovič.


30.04.2023

Fleischmannov rebrinec

Endemit, ki raste samo na gredicah Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani


23.04.2023

Čez Karavanke

Meje v Železni Kapli, Kortah, Solčavi, Tržiču, Lomu pod Storžičem in na Jezerskem so se ves čas spreminjale, s tem pa tudi zakoni in predpisi o čezmejnem prenašanju blaga. To pa ni odvrnilo ljudi od ilegalnega prehajanja meje, s katerim so si zagotovili dobrine za vsakdanje življenje. Te aktivnosti imenujemo tihotapljenje ali »švercanje«. Vse to so predstavili na dvojezični razstavi z naslovom Tihotapljenje čez Karavanke, ki je ob stoti obletnici koroškega plebiscita nastala v sklopu projekta CarintiJA 2020. V čezmejnem projektu so poleg Slovenskega prosvetnega društva »Zarja« iz Železne Kaple sodelovali še Center Rinka iz Solčave, KUD Jezersko in Tržiški muzej. Po opravljeni etnološki terenski raziskavi je razstavo pripravila Irena Destovnik, diplomirana etnologinja in sociologinja kulture, samostojna ustvarjalka na področju kulture – kustosinja, ki je bila do lanskega februarja skoraj poltretje desetletje stalna zunanja sodelavka Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Več o tihotapljenju čez Karavanke pa v oddaji Sledi časa avtorja Milana Trobiča.


16.04.2023

Slovenski mamuti

Kakšni so bili videti mamuti, vemo prav zaradi najdb njihovih bolj ali manj ohranjenih okostij. V ponovitvi oddaje Sledi časa bomo tako pogledali v daljno preteklost in izvedeli, koliko in kakšne ostanke ene najbolj znanih izumrlih živali smo našli na naših tleh.


09.04.2023

Ruska leta Štefana Široka

Vsi se strinjamo, da je civilizacija z ukrajinsko vojno naredila velik korak nazaj. A večjih dokazov kot generične krutosti vojne za te trditve nimamo. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v čas, ko sta bila, pa čeprav le za nekaj desetletij, človečnost in napredek osnovni vodili tudi v danes opustošenih pokrajinah evropskega vzhoda. Slovenci, ki danes sicer pasivno sodelujemo v velikem vojaškem spopadu, smo pred nekaj več kot stoletjem tja pošiljali može, ki so v tedanji carski Rusiji širili omiko in kulturo. O delovanju slovenskih profesorjev na ruskih gimnazijah v drugi polovici devetnajstega stoletja je izjemno malo znanega, usodo goriškega rojaka Štefana Široka pa razkriva tokratna oddaja Sledi časa.


02.04.2023

Kositer

Kositrarska obrt je bila ena najznačilnejših meščanskih obrti. Danes sta tehnika in način proizvodnje znana le še ožjemu krogu ljudi. Na slovenskih tleh je doživela svoj vrhunec in zaton med 17. in 19. stoletjem, na Celjskem pa s prihodom italijanske družine Stretti. Glede na to, da imajo v Pokrajinskem muzeju Celje kar precej predmetov iz kositra, so leta 2021 odprli občasno razstavo z naslovom Zloščeno do visokega sijaja, kositrno posodje iz muzejskih zbirk. Na njej so skupaj s katalogom prikazali del stanovanjskega inventarja iz 18. in 19. stoletja. Kositrno posodje in druge predmete hranijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije in v mnogih drugih slovenskih muzejih. Kositer so imenovali tudi »srebro malega človeka«, saj se je ta s kositrnimi izdelki pravzaprav približal bogatejšim, predvsem plemiškim slojem. Več o kositru v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


Stran 4 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov