Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Hugo Wolf

15.03.2020


Skladatelj, ki ga poznavalci uvrščajo med velikane evropskega samospeva

Življenjsko zgodbo Huga Wolfa lahko primerjamo z življenjsko zgodbo Wolfganga Amadeusa Mozarta. Oba sta se rodila v glasbenih družinah, pri obema je odločilno vlogo pri vzgoji in na glasbeni poti odigral oče, oba sta imela popoln posluh in nastopala že kot otroka. Žal je usoda hotela, da sta imela tudi podobno tragično življenjsko zgodbo – oba sta umrla v revščini, bolna in brez ugleda, ki bi si ga nedvomno zaslužila za časa njunih življenj. Danes sta oba simbola mest, kjer sta se rodila – Salzburga in Slovenj Gradca.

Za Huga Philippa Jakoba Wolfa je dolgo veljalo, da je bil Nemec. Šele v 40. letih minulega stoletja so ugotovili, da ima skladatelj slovensko poreklo, pravi poznavalka skladateljevega življenja in vodnica v Spominskem muzeju Huga Wolfa, Nataša Škorjanc. Hugo je bil od vsega začetka poseben – bil je težaven otrok, ki je v zadnjem obdobju življenja trpel za številnimi strahovi. Vendar ti, pravi Nataša Škorjanc, niso bili posledica njegovega odraščanja – že s petimi leti je znal igrati violino in s šestimi leti je nastopal na javnih prireditvah. Njegov občutek za glasbo je bil tako izrazit, da ga je bilo nemogoče spregledati celo v družini, kjer so se z glasbo ukvarjali vsi.

S samo desetimi leti vpisal na gimnazijo v Gradcu. Zaradi težav z disciplino, ki jih je imel zaradi vzkipljivega temperamenta, je šolanje nadaljeval v Šentpavlu v Labotski dolini, nato neuspešno tudi v Mariboru. Po vrsti neuspehov v izobraževanju se je vrnil v Slovenj Gradec pred koncem šolskega leta 1875. Kljub vsemu je uspel prepričati očeta, da želi živeti samo za glasbo. Oče je plačal 1. letnik njegovega študija na Dunaju, kjer je Hugo živel pri njegovi teti Katarini. Njegovo okolje je bilo stimulativno, saj sta tudi obe njegovi sestrični, Anna in Ida obiskovali konservatorij za glasbo. A tudi tam šolanja ni zaključil iz enakih razlogov kot v drugje. Razočaran se je vrnil v Slovenj Gradec, vendar je kljub vsemu nadaljeval svoje glasbeno delo. Že dve leti kasneje, leta 1877 se je vrnil na Dunaj. O tem, kako se je z usodno boleznijo okužil, ni popolnoma zanesljivih podatkov, pravi Nataša Škorjanc, a najbolj verjetna je zgodba, da je temu botroval splet okoliščin. Velik vpliv na njegov razvoj in pogled na življenje je poleg bolezni imela tudi nesrečna ljubezen. Na Dunaju je imel slovite sošolce ter imel možnost spoznati nekatere izmed največjih skladateljev tega obdobja.

Leta 1881 je dobil delo kot asistent dirigenta v mestnem gledališču v Salzburgu, a je po treh mesecih odstopil. Leto kasneje je Wolf spoznal zakonca Köchert. Gospa Melanie Köchert, ki je bila dve leti starejša, je postala njegova zaupnica vse do smrti. Leta 1883 je Wolf še zadnjič obiskal domačo hišo in njegovo mater v Slovenj Gradcu. Istega leta je umrl Richard Wagner, kar je Wolfa znova močno pretreslo. Njegovo občutljivo naravo je to tako prizadelo, da je začelo trpeti tudi njegovo delo. Zakonca Köchert sta mu uspela pomagati z domiselno potezo – našla sta mu delo pri časopisu Wiener Salonblatt, za katerega je Wolf poslej pisal recenzije, pa tudi družbeno angažirane članke. Denar za njegove honorarje sta skrivaj prispevala zakonca Köchert.

Leta 1887 je umrl njegov oče in spet je zapadel v depresijo ter nehal pisati za revijo, ki je pomenila njegov osnovni dohodek. Med poletjem se je običajno preselil k sestri Modesti Strasser na Štajersko, kjer je dokončal drugi kvartet z naslovom Italijanska serenada in ustvaril cikel pomembnih samospevov po Eichendorffovih pesmih, leta 1884 je nastala žal le v fragmentih ohranjena glasba po Kleistovem Princu Homburškem. Njegovo najbolj ustvarjalno obdobje je bilo po mnenju poznavalcev med letoma 1888 in 1891. Takrat se je preselil na podeželsko posestvo družine Werner in začel ustvarjati samospeve na lirske predloge Eduarda Mörikeja. V izjemno kratkem času jih je uglasbil kar 43.

Njegova bolezen je postajala vedno večja ovira. Kljub vsemu se je po letu 1895 lotil predelave španske novele Trirogeljnik, ki je bila kasneje preimenovana v Corregidor. Vendar dunajska Državna opera ni bila zainteresirana za Wolfovo delo. Wolfov prijatelj Oskar Grohe je sicer dosegel, da so izvedli praizvedbo v isti koncertni sezoni. 7. junija 1896 v Dvornem in narodnem gledališču v Mannheimu je Wolfova opera doživela velik uspeh. Kljub temu njegovega dela niso uvrstili v spored naslednje operne sezone. Njegovi prijatelji so ga ves čas tudi materialno podpirali. Ali to pomeni, da vendarle ni bil tako težavna osebnost?

Hugo Wolf je umrl leta 1903 na najboljšem oddelku državne umobolnice na Dunaju, kjer so ga sicer redno obiskovali sorodniki in znanci, zaključi pripoved Nataša Škorjanc. Unikatna zgodba, ki pa smo jo žal slišali že velikokrat. Genialni umetnik, ki je svetovno slavo dosegel šele po smrti. Prav tako kot Mozart, s katerim smo pripoved začeli in žal tudi mnogi drugi, zaključi Nataša Škorjanc, poznavalka skladateljevega življenja in vodnica v Spominskem muzeju Huga Wolfa.

Kako zelo pomemben je za slovensko umetnost Hugo Wolf, poudarja tudi Aleksandra Ramšak, koordinatorka in organizatorka kulturnega programa v Koroškem pokrajinskem muzeju. Zato ne preseneča, da so se mu tako spoštljivo poklonili tudi v njegovem rojstnem kraju, Slovenj Gradcu. Letos, ko bi imel Hugo Wolf 160. rojstni dan, bo Slovenj Gradec v njegovo čast pripravil celo vrsto dogodkov, izmed katerih dva na državni ravni.


Sledi časa

909 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Hugo Wolf

15.03.2020


Skladatelj, ki ga poznavalci uvrščajo med velikane evropskega samospeva

Življenjsko zgodbo Huga Wolfa lahko primerjamo z življenjsko zgodbo Wolfganga Amadeusa Mozarta. Oba sta se rodila v glasbenih družinah, pri obema je odločilno vlogo pri vzgoji in na glasbeni poti odigral oče, oba sta imela popoln posluh in nastopala že kot otroka. Žal je usoda hotela, da sta imela tudi podobno tragično življenjsko zgodbo – oba sta umrla v revščini, bolna in brez ugleda, ki bi si ga nedvomno zaslužila za časa njunih življenj. Danes sta oba simbola mest, kjer sta se rodila – Salzburga in Slovenj Gradca.

Za Huga Philippa Jakoba Wolfa je dolgo veljalo, da je bil Nemec. Šele v 40. letih minulega stoletja so ugotovili, da ima skladatelj slovensko poreklo, pravi poznavalka skladateljevega življenja in vodnica v Spominskem muzeju Huga Wolfa, Nataša Škorjanc. Hugo je bil od vsega začetka poseben – bil je težaven otrok, ki je v zadnjem obdobju življenja trpel za številnimi strahovi. Vendar ti, pravi Nataša Škorjanc, niso bili posledica njegovega odraščanja – že s petimi leti je znal igrati violino in s šestimi leti je nastopal na javnih prireditvah. Njegov občutek za glasbo je bil tako izrazit, da ga je bilo nemogoče spregledati celo v družini, kjer so se z glasbo ukvarjali vsi.

S samo desetimi leti vpisal na gimnazijo v Gradcu. Zaradi težav z disciplino, ki jih je imel zaradi vzkipljivega temperamenta, je šolanje nadaljeval v Šentpavlu v Labotski dolini, nato neuspešno tudi v Mariboru. Po vrsti neuspehov v izobraževanju se je vrnil v Slovenj Gradec pred koncem šolskega leta 1875. Kljub vsemu je uspel prepričati očeta, da želi živeti samo za glasbo. Oče je plačal 1. letnik njegovega študija na Dunaju, kjer je Hugo živel pri njegovi teti Katarini. Njegovo okolje je bilo stimulativno, saj sta tudi obe njegovi sestrični, Anna in Ida obiskovali konservatorij za glasbo. A tudi tam šolanja ni zaključil iz enakih razlogov kot v drugje. Razočaran se je vrnil v Slovenj Gradec, vendar je kljub vsemu nadaljeval svoje glasbeno delo. Že dve leti kasneje, leta 1877 se je vrnil na Dunaj. O tem, kako se je z usodno boleznijo okužil, ni popolnoma zanesljivih podatkov, pravi Nataša Škorjanc, a najbolj verjetna je zgodba, da je temu botroval splet okoliščin. Velik vpliv na njegov razvoj in pogled na življenje je poleg bolezni imela tudi nesrečna ljubezen. Na Dunaju je imel slovite sošolce ter imel možnost spoznati nekatere izmed največjih skladateljev tega obdobja.

Leta 1881 je dobil delo kot asistent dirigenta v mestnem gledališču v Salzburgu, a je po treh mesecih odstopil. Leto kasneje je Wolf spoznal zakonca Köchert. Gospa Melanie Köchert, ki je bila dve leti starejša, je postala njegova zaupnica vse do smrti. Leta 1883 je Wolf še zadnjič obiskal domačo hišo in njegovo mater v Slovenj Gradcu. Istega leta je umrl Richard Wagner, kar je Wolfa znova močno pretreslo. Njegovo občutljivo naravo je to tako prizadelo, da je začelo trpeti tudi njegovo delo. Zakonca Köchert sta mu uspela pomagati z domiselno potezo – našla sta mu delo pri časopisu Wiener Salonblatt, za katerega je Wolf poslej pisal recenzije, pa tudi družbeno angažirane članke. Denar za njegove honorarje sta skrivaj prispevala zakonca Köchert.

Leta 1887 je umrl njegov oče in spet je zapadel v depresijo ter nehal pisati za revijo, ki je pomenila njegov osnovni dohodek. Med poletjem se je običajno preselil k sestri Modesti Strasser na Štajersko, kjer je dokončal drugi kvartet z naslovom Italijanska serenada in ustvaril cikel pomembnih samospevov po Eichendorffovih pesmih, leta 1884 je nastala žal le v fragmentih ohranjena glasba po Kleistovem Princu Homburškem. Njegovo najbolj ustvarjalno obdobje je bilo po mnenju poznavalcev med letoma 1888 in 1891. Takrat se je preselil na podeželsko posestvo družine Werner in začel ustvarjati samospeve na lirske predloge Eduarda Mörikeja. V izjemno kratkem času jih je uglasbil kar 43.

Njegova bolezen je postajala vedno večja ovira. Kljub vsemu se je po letu 1895 lotil predelave španske novele Trirogeljnik, ki je bila kasneje preimenovana v Corregidor. Vendar dunajska Državna opera ni bila zainteresirana za Wolfovo delo. Wolfov prijatelj Oskar Grohe je sicer dosegel, da so izvedli praizvedbo v isti koncertni sezoni. 7. junija 1896 v Dvornem in narodnem gledališču v Mannheimu je Wolfova opera doživela velik uspeh. Kljub temu njegovega dela niso uvrstili v spored naslednje operne sezone. Njegovi prijatelji so ga ves čas tudi materialno podpirali. Ali to pomeni, da vendarle ni bil tako težavna osebnost?

Hugo Wolf je umrl leta 1903 na najboljšem oddelku državne umobolnice na Dunaju, kjer so ga sicer redno obiskovali sorodniki in znanci, zaključi pripoved Nataša Škorjanc. Unikatna zgodba, ki pa smo jo žal slišali že velikokrat. Genialni umetnik, ki je svetovno slavo dosegel šele po smrti. Prav tako kot Mozart, s katerim smo pripoved začeli in žal tudi mnogi drugi, zaključi Nataša Škorjanc, poznavalka skladateljevega življenja in vodnica v Spominskem muzeju Huga Wolfa.

Kako zelo pomemben je za slovensko umetnost Hugo Wolf, poudarja tudi Aleksandra Ramšak, koordinatorka in organizatorka kulturnega programa v Koroškem pokrajinskem muzeju. Zato ne preseneča, da so se mu tako spoštljivo poklonili tudi v njegovem rojstnem kraju, Slovenj Gradcu. Letos, ko bi imel Hugo Wolf 160. rojstni dan, bo Slovenj Gradec v njegovo čast pripravil celo vrsto dogodkov, izmed katerih dva na državni ravni.


19.02.2023

Celjski listini

V Pokrajinskem muzeju v Celju so ob 650. obletnici drugega povišanja Žovneških/Celjskih v grofe Celjske odprli novo razstavo z naslovom Žovneški postanejo grofje Celjski avtorja mag. Damirja Žeriča. Na razstavi so postavili v ospredje pomembni listini iz 14. stoletja, o prvem in drugem povišanju. Ob tej priložnosti je izšla tudi nova knjiga avtorja razstave z istoimenskim naslovom. Kot poudarjajo v muzeju, je zgodba o svobodnih gospodih Žovneških, pozneje grofih in knezih Celjskih, zgodba o najpomembnejši plemiški rodbini, kar jih je imelo matične posesti in sedež na današnjem slovenskem ozemlju. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


12.02.2023

Kapucinski toti

Humor in satira sredi terorja V zadnjih letih in mesecih sledimo povečanju tako zanimanja kot tudi produkcije humornih in satiričnih vsebin. Pa ne le v medijih. Cvetijo komiki, gledališke predstave in televizijske serije, ki življenje obravnavajo z manj resne plati. Ali je to reakcija na usodnost in dramatičnost našega trenutka? Teoretiki odgovarjajo z da, hkrati pa si zelo težko razložijo, da humor in satira ne ponikneta niti takrat, ko je umrljivemu človeku najtežje… Oddaja Sledi časa nas vodi v čas pred približno osmimi desetletji, ko je bilo slovenstvo obsojeno na izginotje, a so se kljub temu posamezniki, v najtežjih mogočih okoliščinah, šalili.


05.02.2023

Praznik kulture, praznik države

Sledi časa s primerom Prešernovega dne razgrinjajo različne vidike razumevanja tega, kako se državni prazniki vzpostavljajo, kako se ohranjajo in kakšno vlogo imajo za vse nas - člane državnih skupnosti.


29.01.2023

Idrijski meščani

V Mestnem muzeju v Idriji so leta 2016 pripravili občasno razstavo- Dame in čipke, ki je dala širši vpogled v meščanski sloj prebivalstva; ki ga do tedaj v izrazito delavskem, rudarskem mestu niso raziskovali. Sledilo je terensko delo kustosinj, ki sta dobili podatke od dedičev nekdanjih meščanskih družin, saj nekateri še vedno hranijo pravo bogstvo pisnih podatkov in tudi osebnih predmetov. Poleg tega sta veliko informacij oziroma pisnih virov o idrijskih meščanih pridobili iz fondov idrijske enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Tako se je občasna razstava spremenila v del stalne razstave, ki jo krasijo predmeti, pisni viri in številne fotografije. Več o idrijskih meščanih v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. .


20.01.2023

Do popolnosti sistematizirano življenje dr. Ivana Turka

Dr. Ivan Turk je bil dolgoletni profesor računovodstva na ljubljanski ekonomski fakulteti in eden najpomembnejših slovenskih ekonomistov preteklega stoletja, ki pa ni bil ravno pogosto v središču naših pogledov: po eni verjetno strani zaradi svojega zelo strogega, zaprtega in odljudnega značaja, po drugi pa zaradi za marsikoga na videz dolgočasne vede, s katero se je ukvarjal. Življenje tega izjemno nenavadnega znanstvenika, ki se je s povsem neverjetno zagnanostjo, preciznostjo in sistematično lotil vsakega področja - od mladostnega igranja violine in viole, kasnejšega oblikovanja slovenske in jugoslovanske računovodske vede, pa celo do predpisovanja najmanjših podrobnosti v vsakdanjem življenju lastne družine - nam bosta v tokratnih Sledeh časa pomagala predstaviti njegova doktoranda, dolgoletna sodelavca in prijatelja: dr. Slavka Kavčič, ki je z Ivanom Turkom delala na Ekonomski fakulteti, ter direktor Slovenskega inštituta za revizijo dr. Marjan Odar, ki je z njim sodeloval predvsem v okviru svoje institucije. Pred mikrofonom pa gostimo tudi soavtorja biografije Ivana Turka z naslovom Od viole do pisalnega stroja, od not do kontov, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka.


15.01.2023

Skrivnost Dolge njive

Teme iz druge svetovne vojne so v najrazličnejših dokumentarnih medijih priljubljene še danes. Predvsem gre za velikanski, globalen spopad, ki je ob tragediji vsega človeštva prinesel tudi mnoga drobna junaštva ali pa osebne tragedije, ki so se tkale v spomine posameznikov, njihovih družin ali pa celih narodov. Ker pa je bilo dogajanje tako široko razvejeno, so mnogi dogodki vegavemu človeškemu spominu ušli, uradna zgodovinska znanost pa se enostavno z vso materijo, tudi po osmih desetletjih, ni sposobna spopasti. Zato so nekatere zgodbe iz vojnega časa ostale nepovedane in eno izmed njih, kolikor to dopušča radijski medij, razkrijemo v oddaji Sledi časa. Gre za skrivnost Dolge njive oziroma zavezniško pomoč iz zraka.


08.01.2023

Geološka zbirka Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani

V naslednje pol ure se bomo vrnili v daljno preteklost in poskušali razumeti, kaj nam pripovedujejo kamnine. Obiskali bomo eno pomembnejših naravoslovnih zbirk v Sloveniji – Geološko zbirko Oddelka za geologijo, ki je razstavljena v stavbi Montanistika, v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Zbirka zajema približno 25.000 vzorcev mineralov, kamnin, rud, fosilov, stratigrafskih vzorcev in kostnega gradiva. Kako je zbirka nastala, kakšen pomen ima in kaj je njeno poslanstvo, je v oddaji Sledi časa poizvedovala Petra Medved.


01.01.2023

Lileki, zamrla oblika lutk iz ljudske dediščine

Že kar nekaj let je minilo od takrat, ko so lutkovni umetniki Mini teatra v Ljubljani na oder postavili predstavo Tinček Petelinček. Pred premiernim dogodkom 9. januarja 2004 so zapisali, da bodo v njej uporabili ročne lutke, ki jim pravimo lileki. Navajajo, da je etnolog Niko Kuret, raziskovalec predliterarnih oblik in ljudskega gledališča, opisal te tradicionalne ljudske lutke kot “tipično slovensko-kajkavsko lutkovno gledališče”. Izvirne slovenske lileke (lutke strašila) so po večini uporabljali na tradicionalnih šaljivih sejmih ali na poročnih in drugih slavjih. Oživitev lilekov nima primere v evropskem lutkarstvu, zato so takrat avtorji te predstave zanikali trditev, da naj Slovenija ne bi imela dediščine v lutkarstvu. Več o slabo preučenih lilekih izveste v oddaji Sledi časa. Gost je Robert Waltl.


25.12.2022

Gondola na Sveto goro

Žičniške naprave že dolgo niso popularne samo na smučiščih. Povedano drugače; smučišča so njihovo prvotno uporabo celo zakamuflirala, saj je po svetu veliko zgodnjih gondol vozilo prav do svetišč, kamor še danes prevažajo na stotine turistov ali vernikov. Pa še nekaj se je zgodilo medtem. Sodobni »mega polisi«, ki se dušijo v prometni brezizhodnosti, so se začeli zavedati ekološke brezmadežnosti, odlične izrabe prostora in neinvazivnosti za javni prostor, ki jo ponujajo žičniške naprave. Po mnogih svetovnih velemestih množično gradijo gondole, ki tako nimojo več samo turistično-rekreacijskega poslanstva. Postajajo del javnega transporta in če kaj, je prihodnost zelene mobilnosti v zraku pod napetimi jeklenicami … Sledi časa gredo z gondolo na Sveto goro, sprevodnik je Marko Radmilovič.


27.11.2022

Ljubljanski derbi

Da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu, je teza tistih, ki so prepričani, da so najpomembnejše ne-postranske stvari na svetu vsakovrstne vojne, politika, država, družba in podobno. Velika večina ljudi tega planeta bi brez dvoma raje sedela na stadionih ali se sama podila za žogo, kot pa bila žrtev najrazličnejših usodnih dogajanj. Nogomet je torej najpomembnejša bistvena stvar na svetu in tisti, ki to negirajo iz verski, ideoloških ali humanitarnih razlogov, so že zdavnaj v manjšini. V času svetovnega prvenstva je prav, da se na zgodovino nogometa uzremo tudi v oddaji, ki sledi času. Tokrat se bo zgodilo nekaj neverjetnega, saj se bo Marko Radmilovič, navijač Maribora, poglobil v poetično zgodovino ljubljanskega nogometa.


20.11.2022

Grad Kamen

Eden večjih gradov na Gorenjskem danes sicer le še v razvalinah stoji na začetku doline Draga, na koncu vasi Begunje na Gorenjskem. A vendar sta veličina in pomembnost gradu Kamen in njegovih lastnikov še vedno navzoči, Lambergarje pa slavijo celo ljudske pesmi. Preteklost in skrivnosti iz kamna in na kamnu zgrajenega gradu, ki se prvič kot bivališče plemičev omenja v 12. stoletju, bomo razkrivali v oddaji Sledi časa.


13.11.2022

Gastronomija v času, globalno in lokalno ter primeri na znamkah

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


06.11.2022

Nepalska šola

Z znanjem do zvezd je naslov knjige, ki jo je ob 40. obletnici ustanovitve slovenske šole za nepalske gorske vodnike v Nepalu v Manangu pod Anapurnami izdala Planinska založba Planinske zveze Slovenije. Urednica knjige Mojca Volkar Trobevšek je izbrala tak naslov zaradi dvojnega pomena, ki ga prinaša. Na eni strani pomeni, da so slovenski inštruktorji in zdravniki v šoli za gorske vodnike usposobili domačine, da so lahko s tem znanjem preživeli. Tako so postali gorski vodniki, nekateri celo z mednarodnimi licencami, to pa je pripomoglo tudi k razcvetu nepalskega gospodarstva. Na drugi strani pa je naslov tudi parafraza knjige Vikija Grošlja Do prvih zvezd, v kateri opisuje vzpon na Everest. Leta 2021 je namreč nepalski odpravi uspelo doseči vrh K2 pozimi in polovica teh alpinistov se je izobrazila v slovenski šoli za gorske vodnike. Tako je šola dosegla dvoje, razširila je znanje in navdušila Nepalce za vrhunski alpinizem ter osvajanje zanje svetih himalajskih vrhov. Izjemni dosežek slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.


30.10.2022

Janez Žiga Valentin Popovič, naš premalo znani rojak

Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.


23.10.2022

Pokopališča kot zgodovinski vir

Tokratna oddaja Sledi časa bo v pogovoru z raziskovalko vojaških pokopališč, doktorico Petro Svoljšak, postregla z razmislekom o tem, kako na pokopališča, nagrobnike in spominska obeležja gleda zgodovinopisje ter kako jih uporablja kot pomožni vir za razumevanje preteklih in sodobnih družbenih razmerij, identitet in ideologij. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.


16.10.2022

Celjske antične freske

Celje se ponaša z bogato kulturno dediščino, ki sega v tako rekoč vsa zgodovinska obdobja. Poleg obdobja celjskih grofov, pozneje knezov se vse bolj razkriva tudi izjemna antična dediščina rimskega mesta Celeia-Keleia. Kako bogato je bilo to mesto, kažejo tudi antične freske, ki so jih odkrili v letih 2016 in 2017 ob prenovi muzejskega trga v Celju. Takrat so pod ostalinami srednjeveške hiše, ki je v pisnih virih poznana kot tako imenovani »Schreibhaus« gospodarsko poslopje, ki je spadalo k palači oziroma knežjemu dvoru, našli presenetljivo dobro ohranjene rimske ostaline. Med njimi tudi ostanke rimske vile ali domusa, kjer so jih presenetile bogate stenske in stropne poslikave. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


09.10.2022

Gluhi kipar Ivan Štrekelj

Na robu ljubljanskega Tivolija in Rožne doline stoji Spomenik talcem. Malokdo ve, da je to delo gluhega kiparja Ivana Štreklja, ki je ustvarjal v kamnu, žgani glini, lesu, mavcu in bronu. Upodabljal je predvsem dekliške, redkeje moške figure. Ustvarjal je v Švicariji – ljubljanskem Montparnassu, veliko njegovih del pa je izgubljenih ali uničenih. V današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo spoznali življenje in delo kiparja Ivana Štreklja, ki je deloval v svetu umetnosti – kiparstvu, ki je bilo njegova največja ljubezen, in svetu tišine, kajti gluhota ga je zaznamovala za vse življenje.


02.10.2022

»Anton Korošec je bil človek, ki je mislil politično, živel politično in deloval politično.«

Letos mineva 150 let od rojstva Antona Korošca: najvplivnejšega slovenskega politika prve polovice 20. stoletja in – temu verjetno ne bi oporekali niti njegovi politični nasprotniki – enega najbolj pragmatičnih in spretnih politikov v naši zgodovini nasploh: človeka, ki je svoje življenje resnično scela posvetil političnemu udejstvovanju.


18.09.2022

Kdo se boji sodobnega plesa?

Sodobni ples ima v Sloveniji bogato zgodovino. Vzporedno z baletom se je začel razvijati po prvi svetovni vojni, ko so v Ljubljani ustanovili dve nacionalno pomembni instituciji: Univerzo in Slovensko narodno gledališče s tremi delovnimi enotami: Dramo, Opero in Baletom. V različnih časovnih obdobjih so razvoj sodobnega plesa zaznamovali številni vrhunski umetniki in umetnice, prav posebno mesto pa pripada Kseniji Hribar, ki je s svojimi izkušnjami, nabranimi v tujini, pustila velik pečat pri profesionalizaciji sodobnega plesa pri nas. Prava zakladnica znanja s tega področja je Rok Vevar, ki je tudi skrbnik bogate zbirke gradiv, zbranih v Začasnem plesnem arhivu. Z njim se je pogovarjal Miha Žorž.


04.09.2022

Prispevki k biografiji Terezije Mostler

Oddaja Sledi časa prinaša kratek uvid v pionirske čase slovenske fotografije. Toda ne katere koli, temveč umetnosti in obrti, ki ju je vodila ženska roka. Slovenske fotografinje, kot je videti tudi v svetu, so v zgodovini veliko manj znane kot njihovi kolegi, čeprav je med pionirji kar nekaj žensk. O nenavadni usodi ene prvih slovenskih fotografinj bo pripovedoval Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa ...


Stran 5 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov