Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Planinska gora je že od nekdaj znana kot romarska točka, danes pa je vse bolj tudi izhodišče za gorske kolesarje, jadralne letalce in pohodnike
Planinska gora je dobila ime po trgu Planina na Notranjskem in je za nekatere izjemna romarska točka, za druge cilj popoldanskega izleta, kamor lahko pobegnejo pred vsakodnevnim hrupom, in za tretje izhodišče za polet z jadralnim padalom, za spust z gorskim kolesom in podobno. Je pa to tudi kraj, ki ga prepredajo številne legende, pravljice in izročilo. Pa še nekaj je zanimivega, z imenom Planinska gora označujejo sedlo med dvema vrhovoma, in sicer Grmado in Petričevim hribom. In domačini, ki se odpravijo na ta kraj, rečejo, da gredo »na guro – na goro«.
Posebnost je tudi to, da Planinska gora ni gora s strmimi prepadnimi stenami, ampak je porasla z gozdom, ki ga sekajo delno opusteli travniki in pašniki. Kljub temu pa je popotnik, ki se vzpne na to goro, deležen čudovitega razgleda na Notranjsko. To so v času med obema svetovnima vojnama zelo dobro vedeli tudi Italijani, ki so goro prepredli s številni podzemeljskimi utrdbami in bunkerji. Ti seveda mamijo s skrivnostnimi vhodi, vendar pa v njih prežijo nevarnosti, in kar nekaj neprevidnih obiskovalcev je zato že dobilo hude telesne poškodbe.
Utrdbe alpskega zidu na Planinski gori.
foto: Erjavčki
Miza na vrhu Grmade
foto: Anonymus
Pa vendar je Planinska gora čudovita pohodniška točka, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Planinsko goro in z njo povezano izročilo bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Kapela na Planinski gori
foto: Erjavčki
Planina, Planinska gora, Grmada, Petričev hrib so imena, ki jih najdemo ne samo na Notranjskem, ampak tudi ponekod drugod po Sloveniji. Toda Planinska gora, ki jo bomo spoznali v tokratni oddaji, je nekaj prav posebnega, v ljudskem izročilu ima posebno mesto in je povezana s celo vrsto bajeslovnih in pravljičnih zgodb. Zgodovinarka dr. Tanja Žigon, ki živi v Planini, je nekaj teh zgodb zapisala tudi v svoji knjigi o Planinski gori, natisnjeni leta 1995.
Opisovanje romarskih poti je zanimivo, a hkrati zahtevno opravilo, se spominja duhovnik, monsignor Franci Petrič, ki je leta 2008 izdal knjigo Slovenske romarske poti, kjer je opisal tudi romarsko cerkev na Planinski gori. Tega opisovanja se je lotil iz ljubezni do domovine, ko je leta 1990 končal tajniško službo pri nadškofu Alojziju Šuštarju.
Povezanost Planinske gore s prebivalkami in prebivalci starodavnega trga Planine je bila ves čas zelo močna, meni Franc Moljk iz Planine.
Planinska gora ni gora v alpinističnem ali gorniškem smislu, to je vzpetina, kjer njen najvišji vrh Grmada, doseže 873 metrov nadmorske višine. Tu ni strmih prepadnih sten, ampak mešan gozd, ki ga je leta 2014 dobro zdesetkal žled. Marko Milavec iz Planine vidi goro vsak dan.
Romarska cerkev na Planinski gori je od nekdaj vabila številne romarje iz bližnje in daljne okolice. Po izročilu, naj bi tja romali tudi romarji iz Tolmina in okolice. To pa predvsem zaradi tega, ker so v Marijino varstvo izročali zaprte tolminske puntarje. Ob vsakem obisku cerkve na gori so na travniku puščali lesene križe, ta navada pa naj bi trajala vse do sredine 20-let prejšnjega stoletja.
Kot enega prvih romarjev na gori omenjajo legende rimskega cesarja Teodozija I., ki naj bi na večer pred bitko pri Mrzli reki molil v kapelici ob cerkvi na Planinski gori. V srednjem veku, predvsem pa v času protestantizma pa so skušali na gori postaviti svojo cerkev štiftarji ali skakači, ki jih je vodila Marija Pogorelc. Deželni knez je vse njihove cerkve dal podreti in zažgati.
J.V. Valvazor, pogled na Planino in Marijino cerkev na gori.
foto: Wikipedija.com
Na Planinski gori so bili in so še znameniti romarski shodi in sicer 15. septembra. Takrat se tam zberejo Planinci in njihovi sorodniki, pa tudi romarji iz vseh krajev Notranjske in Primorske.
Ivanka Gantar je zapisala zanimiv spomin na romanje na Planinsko goro:
"Mama si je vedno želela ob mali maši na Planinsko goro. Žalostno, toda resnično, še nikoli nisem bila tam. V resnici niti ne vem, kod se gre. In kot običajno, ko je šlo za romarske poti, je ni hotel nihče peljati. Potem je enkrat rekla mojemu nezakonskemu možu in on je to opravil z veseljem. V cerkev pa ni šel. Ta čas, ko je bila mama pri maši, je on nabiral gobe. Pa kako jih je bil vesel. Mama pa tudi. On je dobil gobe, mama pa podobico v spomin na obisk Planinske gore 8. septembra 2002."
( vir: članek, Stareslike.org. 1849 Planinska gora- Romarska pot, 12.04,2020)
Podobica, 2002
foto: Stare slike.org
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Planinska gora je že od nekdaj znana kot romarska točka, danes pa je vse bolj tudi izhodišče za gorske kolesarje, jadralne letalce in pohodnike
Planinska gora je dobila ime po trgu Planina na Notranjskem in je za nekatere izjemna romarska točka, za druge cilj popoldanskega izleta, kamor lahko pobegnejo pred vsakodnevnim hrupom, in za tretje izhodišče za polet z jadralnim padalom, za spust z gorskim kolesom in podobno. Je pa to tudi kraj, ki ga prepredajo številne legende, pravljice in izročilo. Pa še nekaj je zanimivega, z imenom Planinska gora označujejo sedlo med dvema vrhovoma, in sicer Grmado in Petričevim hribom. In domačini, ki se odpravijo na ta kraj, rečejo, da gredo »na guro – na goro«.
Posebnost je tudi to, da Planinska gora ni gora s strmimi prepadnimi stenami, ampak je porasla z gozdom, ki ga sekajo delno opusteli travniki in pašniki. Kljub temu pa je popotnik, ki se vzpne na to goro, deležen čudovitega razgleda na Notranjsko. To so v času med obema svetovnima vojnama zelo dobro vedeli tudi Italijani, ki so goro prepredli s številni podzemeljskimi utrdbami in bunkerji. Ti seveda mamijo s skrivnostnimi vhodi, vendar pa v njih prežijo nevarnosti, in kar nekaj neprevidnih obiskovalcev je zato že dobilo hude telesne poškodbe.
Utrdbe alpskega zidu na Planinski gori.
foto: Erjavčki
Miza na vrhu Grmade
foto: Anonymus
Pa vendar je Planinska gora čudovita pohodniška točka, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Planinsko goro in z njo povezano izročilo bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Kapela na Planinski gori
foto: Erjavčki
Planina, Planinska gora, Grmada, Petričev hrib so imena, ki jih najdemo ne samo na Notranjskem, ampak tudi ponekod drugod po Sloveniji. Toda Planinska gora, ki jo bomo spoznali v tokratni oddaji, je nekaj prav posebnega, v ljudskem izročilu ima posebno mesto in je povezana s celo vrsto bajeslovnih in pravljičnih zgodb. Zgodovinarka dr. Tanja Žigon, ki živi v Planini, je nekaj teh zgodb zapisala tudi v svoji knjigi o Planinski gori, natisnjeni leta 1995.
Opisovanje romarskih poti je zanimivo, a hkrati zahtevno opravilo, se spominja duhovnik, monsignor Franci Petrič, ki je leta 2008 izdal knjigo Slovenske romarske poti, kjer je opisal tudi romarsko cerkev na Planinski gori. Tega opisovanja se je lotil iz ljubezni do domovine, ko je leta 1990 končal tajniško službo pri nadškofu Alojziju Šuštarju.
Povezanost Planinske gore s prebivalkami in prebivalci starodavnega trga Planine je bila ves čas zelo močna, meni Franc Moljk iz Planine.
Planinska gora ni gora v alpinističnem ali gorniškem smislu, to je vzpetina, kjer njen najvišji vrh Grmada, doseže 873 metrov nadmorske višine. Tu ni strmih prepadnih sten, ampak mešan gozd, ki ga je leta 2014 dobro zdesetkal žled. Marko Milavec iz Planine vidi goro vsak dan.
Romarska cerkev na Planinski gori je od nekdaj vabila številne romarje iz bližnje in daljne okolice. Po izročilu, naj bi tja romali tudi romarji iz Tolmina in okolice. To pa predvsem zaradi tega, ker so v Marijino varstvo izročali zaprte tolminske puntarje. Ob vsakem obisku cerkve na gori so na travniku puščali lesene križe, ta navada pa naj bi trajala vse do sredine 20-let prejšnjega stoletja.
Kot enega prvih romarjev na gori omenjajo legende rimskega cesarja Teodozija I., ki naj bi na večer pred bitko pri Mrzli reki molil v kapelici ob cerkvi na Planinski gori. V srednjem veku, predvsem pa v času protestantizma pa so skušali na gori postaviti svojo cerkev štiftarji ali skakači, ki jih je vodila Marija Pogorelc. Deželni knez je vse njihove cerkve dal podreti in zažgati.
J.V. Valvazor, pogled na Planino in Marijino cerkev na gori.
foto: Wikipedija.com
Na Planinski gori so bili in so še znameniti romarski shodi in sicer 15. septembra. Takrat se tam zberejo Planinci in njihovi sorodniki, pa tudi romarji iz vseh krajev Notranjske in Primorske.
Ivanka Gantar je zapisala zanimiv spomin na romanje na Planinsko goro:
"Mama si je vedno želela ob mali maši na Planinsko goro. Žalostno, toda resnično, še nikoli nisem bila tam. V resnici niti ne vem, kod se gre. In kot običajno, ko je šlo za romarske poti, je ni hotel nihče peljati. Potem je enkrat rekla mojemu nezakonskemu možu in on je to opravil z veseljem. V cerkev pa ni šel. Ta čas, ko je bila mama pri maši, je on nabiral gobe. Pa kako jih je bil vesel. Mama pa tudi. On je dobil gobe, mama pa podobico v spomin na obisk Planinske gore 8. septembra 2002."
( vir: članek, Stareslike.org. 1849 Planinska gora- Romarska pot, 12.04,2020)
Podobica, 2002
foto: Stare slike.org
O enem najbolj karizmatičnih in enigmatičnih intelektualcev slovenske polpretekle zgodovine
Oddaja Sledi časa predstavlja pregled vseh do danes odkritih fosilnih ostankov mamutov na slovenskih tleh.
Danes pa poglejmo na Ukrajinsko vojno še z druge plati. Bolje rečeno z distance oziroma perspektive, ki jo lahko ponudi le 100 let zgodovine. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa predstavlja vojni dnevnik Matija Petkovška.
15. aprila je minilo 70 let od rojstva Jerneja Zaplotnika – Nejca, najbolj kultnega slovenskega alpinista in himalaista. Kaj vse bi dosegel, če ga ne bi 24. aprila 1983 pod Manaslujem pokopal usodni plaz, lahko samo ugibamo. Njegova zapuščina je za slovenski narod neprecenljiva, kot tudi njegova knjiga Pot, ki še danes navdihuje številne plezalce ali ljubitelje plezanja, pa tudi druge bralce. A kdo je bil Nejc Zaplotnik osebno? Kako se ga spominjajo njegovi najbližji in njegovi prijatelji, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
29. marca letos je Domovinsko društvo generala Maistra Maribor v navezi z Zvezo društev general Maister, družino Rosina - Šelih in odvetniško pisarno dr. Urške Kežmah na pročelju hiše na Partizanski cesti 16 v Mariboru odkrilo spominsko ploščo odvetniku in politiku dr. Franju Rosini. Gre za osebnost, ki ji zgodovina pripisuje izjemne zasluge za to, da se je v Mariboru na prelomu stoletja uveljavljala narodna zavest, pa tudi zato, da je Maribor po prvi svetovni vojni pripadel južnoslovanski državi. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Spoštovani poslušalci, čeprav je tu april, bomo govorili o zanimivi zimski radosti, o drsanju v Ljubljani. Ljubljanski meščani so se v zimskih mesecih zabavali na različne načine, od tega, da so se zadrževali v notranjih prostorih, kjer so igrali različne družabne igre, karte in drugo, do tega, da so se po podatkih že v 17. in 18. stoletju sankali. Nekateri, na primer iz premožne družine Dolničar, so po letu 1700 odhajali tudi na pustni karneval v Benetke. V začetku 19. stoletja pa zasledimo podatke, da so se meščani Ljubljane in okoliški prebivalci radi drsali. Za to pa so uporabili seveda drsalke, ki pa niso bile take, kot jih poznamo danes. Takrat so bile to neke vrste železne kline, ki so si jih pritrdili na čevlje, to naj bi v naše kraje zanesli Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Pozneje so tovrstne drsalke izdelovali nekateri obrtniki, eden takih je bil znani ljubljanski nožar Nikolaj Hoffmann. Manj premožni, pa tudi otroci, so si drsalke izdelali sami iz kosov žice in podobnih materialov. O drsanju in najstarejših ljubljanskih drsališčih pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Zadnje mesece, tako pravijo, je težko kupiti avto. Nekaj se je ustavilo v dobaviteljski verigi in Slovenija se je vrnila v čase, ko se je na avtomobil čakalo po več let. Na srečo se v tiste čase vrača tudi oddaja Sledi časa, v kateri nam bo Marko Radmilovič predstavil nekaj znamenitih klasičnih avtomobilov.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V današnji oddaji Sledi časa se bomo odpravili po stopinjah, ki so jih na območju današnje občine Šmartno pri Litiji puščali pisatelj in dramatik Slavko Grum, arhitekt Jože Plečnik, zdravnik, kemik in Nobelov nagrajenec za kemijo Fritz Pregl, polihistor Janez Vajkard Valvasor, znameniti mizarji iz družine Izgoršek in drugi. Virtualno se bomo sprehodili do gradu Bogenšperk, ki je med najpomembnejšimi renesančnimi objekti pri nas in ki je po Valvasorjevi zaslugi tudi najstarejši muzej na Slovenskem. Slišali boste marsikatero zanimivo zgodbo iz življenja ljudi na tem območju, ki je bilo znano tudi po rudarstvu, usnjarstvu in kovaštvu.
Danes se bomo odpravili na malce nenavadno raziskovalno pot, saj bomo odkrivali zanimivosti, ki so povezane z vsakdanjimi predmeti, in to so gumbi. Leta 1931 so o gumbih zapisali: »Ko so ljudje začeli pridobivati razne kovine, so začeli iz kovin izdelovati tudi kovinske zaponke, ki so jim držale skupaj njihova oblačila. Takih starinskih zaponk, ki so zelo podobne našim 'varnostnim iglam', so izkopali tudi že pri nas precej iz starorimskih ali pa še iz starejših grobov.« Gumbe v današnji obliki so pa iznašli šele dosti pozneje. Izdelovali so jih iz najrazličnejšega materiala, tudi iz zlata, srebra in dragih kamnov, pa tudi iz porcelana in stekla. Umetniško izdelovanje gumbov je doseglo v Evropi svoj vrhunec v 17. in 18. stoletju. Kot bomo slišali, pa so gumbi postali tudi odlikovanje za hrabrost. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Bolezen ne izbira. Tudi veliko otrok in mladih pristane v bolnišnicah – nekateri za kratek čas, drugi za daljši, tretji morajo bolnišnice zaradi kroničnih bolezni obiskovati vse svoje otroštvo. Da ne izgubijo stika s šolskim delom, da se lahko po okrevanju brez težav vrnejo k pouku in da lahko kljub bolezni ali poškodbi napredujejo na svoji izobraževalni poti, skrbijo bolnišnične šole. Večina bolnišnic v Sloveniji je povezanih z bližnjo osnovno šolo, ki mladoletnim otrokom v prostorih bolnišnice pomaga pri šolskem delu. Da je bolnišnična šola prav posebna vrsta šole, smo se prepričali, ko smo za oddajo Sledi časa raziskovali delovanje in zgodovino najstarejše in največje bolnišnične šole v Sloveniji. Ljubljanska Bolnišnična šola OŠ Ledina letos praznuje 70. obletnico delovanja, danes ima 19 oddelkov na 5 lokacijah, v njej je zaposlenih 23 učiteljic, ki skrbijo za 2.700 šolarjev na leto.
Konec lanskega leta je izšel drugi zvezek zbirke Manuscripta et fragmenta, ki jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdaja v sodelovanju z ustanovami, ki na Slovenskem hranijo rokopisno gradivo. Ta zvezek je prvi od treh, ki bodo predstavili srednjeveško rokopisno gradivo, ki je shranjeno v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, ki je sozaložnik te izdaje. Avtorica je vrhunska poznavalka srednjeveške umetnosti in pisne dediščine, profesorica in dvojna doktorica Nataša Golob. V oddaji Sledi časa bo govorila o rokopisih in zlasti rokopisnih fragmentih, danes shranjenih v NUK-u, ki so dobesedno edine preostale sledi rokopisnih knjig, ki so nekoč bile v naših krajih. Rokopisni fragmenti so pričevalci bogatega intelektualnega življenja na našem ozemlju v srednjem veku, ki nam razkrivajo, katere avtorje in dela so ljudje tu brali in poznali. V NUK-u poleg liturgičnih knjig, kot so misali, graduali, antifonali itd., kot fragmentarno gradivo hranijo številna pravna besedila, antično poezijo in filozofijo s komentarji, srednjeveško poezijo, zgodovinska besedila in prav izvirne slovarje. Nataša Golob je ob koncu uvodnega poglavja zapisala: »Rokopisi in vse, kar je z njimi povezano, so naša kašča spomina, ki jo moramo odpreti.« Nekaj teh spominov bomo odstrli v Sledeh časa. Oddajo je pripravil Miha Zor.
»Najnavadnejši kmet uvideva že dandanes, da samo »stara praksa« v kmetovanju ne velja več; kajti poleg pridnih rok treba je mnogo več zdravega pojmovanja in razumevanja, kakor v tistih »dobrih starih časih.« Do tega pridemo potom dobro organiziranih kmetijskih šol, kojih učni jezik pa mora biti materini jezik učencev.« Tako se je že leta 1903 pridušal komentator v Slovenskem gospodarju na situacijo kmetijskega šolstva na Slovenskem, s posebnim akcentom na Štajersko. Tam namreč slovenske kmetijske šole še ni bilo in je še kar nekaj desetletij ne bo. Sploh pa ni bilo izobraževalne ustanove za kmečka dekleta in preteči je moralo mnogo kmetskega znoja, da se je leta 1935 premaknilo. Banovina je kupila grajsko poslopje v vasi Svečina in v sami srčiki slovenjegoriškega vinogradništva se je začela skoraj 70-letna zgodovina kmetijskega šolstva. Avtor Marko Radmilovič živi skoraj pod gradom, v katerem se odvija zgodba tokratne oddaje Sledi časa.
Lani smo zaznamovali okroglo obletnico smrti frančiškanskih patrov Angelika in Romana Tominec, ki sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojim bojem za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi zunaj katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, je minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje – močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju – so nam ob tej priložnosti v eni od preteklih oddaj Sledi časa pomagali predstaviti teolog in publicist dr. Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič, predvsem pa frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki službuje v župniji Ljubljana Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote. Vabljeni k poslušanju reprize oddaje Sledi časa, ki jo je pripravila Alja Zore.
V nervoznih časih, ko se povečuje tudi število kriminalnih dejan in ko sploh tista težja dobivajo v javnosti mnogo pozornosti, je mogoče primerno, da se zazremo tudi v preteklost tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Z odmaknjenostjo osebe in usode kriminalcev pridobivajo romantični pridih in prav po tej poti stopa življenjska zgodba Franca Rihtariča. Človeka, ki bo v zgodovino šel kot zadnji, nad katerim je bila v Sloveniji izvršena smrtna kazen. Kljub časovni oddaljenosti in kljub večjemu številu medijskih objav v približno zadnjega pol stoletja pa so se pred kratkim pojavila nova dejstva, ki dodatno osvetljujejo usodo tega nenavadnega moža. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Pred natanko 100 leti sta izšli monografiji, ki sta svetu predstavili od nas geografsko oddaljene skupine ljudi in njihove kulture, načine organiziranja življenj, ki lahko delujejo čudaško, vendar bi podobne elemente lahko iskali tudi v naših življenjih. O Argonavtih zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega s podnaslovom Pripoved o podjetnosti in dogodivščinah domačinov v arhipelagih melanezijske Nove Gvineje -, ki so jih pri Založbi Aristej prevedene izdali tudi v slovenščini, in Andamanskih otočanih Alfreda Radcliffa-Browna, tako v oddaji Sledi časa, v kateri bo govora tudi o tem, kaj vse se dogaja v polju kulturne in socialne antropologije dandanes ... Gost dr. Rajko Muršič.
Senik. Preprosta beseda za preprosto stavbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o kozolcih, steljnikih, tako imenovanih pajštvah – sušilnicah sadja – in senikih. Ti so še posebno v Posočju, med Kobaridom in Tolminom, nekaj posebnega. V Tolminskem muzeju so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila Pavletom Četrtičem iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja. Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali Elvisa Jerkiča iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnili sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij. Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Ta čas preloma leta je čas, poln toplih sporočil, voščil in želja tistim, ki jih imamo radi – naši družini, širši in ožji, našim prijateljem, pa tudi želje tistim, ki jih srečujemo v službi, znancem, včasih pa tudi neznancem, ki jih srečamo povsem naključno. Voščila na naslovnike prihajajo na različne načine. Zdi se, da čedalje pogosteje uporabljamo sodobne tehnologije in svoje misli pošiljamo po elektronski pošti, kratkih sporočilih SMS, čedalje manj pa je na roke napisanih in prav na prejemnika pošte naslovljenih voščil in sporočil. Ker … si mogoče za to niti ne vzamemo dovolj časa. Aleš Debeljak, pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik, si je vzel čas. In pri urejanju njegove zapuščine – 25. decembra bi dopolnil 60 let – je nastala zanimiva knjiga Saj grem samo mimo, ki arhivira njegovo strast do pošiljanja razglednic. Napisal in poslal jih je na tisoče, deset tisoč ali celo več. So dokument časa, oda prijateljstvom in ljubezni, odsev topline, hvaležnosti in pozornosti. Knjigi je sledila razstava, ki si jo lahko do 13. februarja ogledate v Slovenskem etnografskem muzeju.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neveljaven email naslov