Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Postreščki sodijo skupaj z izvoščki ali fijakarji, kočijaži in komisionarji ali nosači med takoimenovane urbane poklice
Postreščki so bili nekoč sestavni del ponudbe v večjih mestih. Že samo ime nam pove, da je šlo tu za uslužnostni poklic, in ljubljanski postreščki so bili v času nastanka in tudi kasneje nekaj posebnega.
Ko so nastali, leta 1864 so bili edini v celotni Avstro-ogrski monarhiji, ki so poleg prenašanja kovčkov in druge prtljage iz železniške postaje do hotelov in drugih nastanitvenih točk, opravljali še celo vrsto drugih dejavnosti, drobnih in večjih naročil, uslug in podobno. Do leta 1899 so postreščke imenovali »dinstmanni« po vzoru Innsbrucka in Lindaua, na Primorskem, predvsem v Trstu pa so jih imenovali »fakino«, in so sodelovali pri nakladanju in razkladanju ladij v pristanišču.
Na začetku je v Ljubljani delovalo 16 postreščkov, kasneje pa se je število povečalo na 30. Poklic postrešček pa je nastal kot odgovor na potrebe po uslužnostnih dejavnostih, saj že samo imen- postrešček pomeni, da gre za ljudi, ki te postrežejo, oziroma, ki ti pomagajo, pri prenašanju določenih breme, predmetov, še zlasti ko je šlo za selitve. Ker v preteklosti ni bilo čistilnic so postreščki recimo tudi čistili obleke, in ker takrat ni bilo varnostnikov so zaklepali in odklepali trgovine, in opravljali nadzor. Še več postreščki so prenašali tudi ljubezenska sporočila.
Večja in manjša mesta so skrbela za popotnike in tudi svoje lastno prebivalstvo s tem, da so ponudila vrsto uslužnostnih poklicev. Med te sodijo predvsem izvoščki ali fijakarji, kočijaži, komisionarji ali nosači ter seveda postreščki. Vsi našteti so pri posameznih naročilih tudi sodelovali med seboj, saj je recimo fijakar za nalaganje tovora na voz najel postreščka in podobno. Zanimivo, da naletimo tudi na mnenje, da so postreščki opravljali vse tiste dejavnosti, ki so se pozneje specializirale in razvile v samostojne poklice in dejavnosti. Tak primer so prevozniki, selitveni servisi, kemične čistilnice, varnostniki in celo pogrebne storitve.
Postreščki sodijo med tako imenovane urbane poklice, saj so delali predvsem v mestih, pove etnolog dr. Janez Bogataj, ki se spominja seveda tako izvoščkov ali fijakarjev kot tudi postreščkov.
Včasih so ljudje enačili postreščke, in komisijonarje ali nosače, vendar je šlo za dva različna ceha, pravi Mitja Saje predsednik društva prvih ljubljanskih postreščkov v Ljubljani, ki je tudi sam postrešček.
Postreščkov se dobro spominja tudi radijski kolega Pavle Jakopič, ki nam je med drugim povedal, da so bili s svojimi oblekami, predvsem s kapami, nekakšna mestna posebnost.
O Postreščkih je Ana Zuljan skupaj z učenci iz 7. in 8. razreda Osnovne šole "Borisa Ziherla" v Ljubljani, ( leta 1997 se je šola preimenovala v Osnovno šolo Bežigrad) leta 1992, napisala zanimivo knjigo o sto letih delovanja in življenja ljubljanskih postreščkov.
Slovenski list (12.12.1896, letnik 1, številka 4) Str.5./25 Nemštvo pri postreščkih. Usojamo se uprašati, zakaj imajo postreščki v Ljubljani samo nemške napise na svojih čepicah. Morebiti se daje temu odpomoči.
Ljudski glas (01.09.1883, letnik 2, številka 17) Str.3 Dalje se nam poroča, da nekateri tukajšnjih postreščekov (Dienstmann) našim starinarjem veliko konkurenco z nakupom in prodajo različnih starin delajo; tako starinarje, kateri morajo različne davke plačevati, jako oškodujejo in sebe svoji pravi službi odtegujejo. Ne samo dotični zavod, tudi policija bi morala tej nepriliki v okom priti.
Ljudski glas (16.01.1884, letnik 3, številka 2) Str.3 (Dienstmann ali postrešček), o katerem se je po Ljubljani minole dni toliko govorilo, da se je po izneverjenji večje vsote denarja ustrelil, se je — kakor slišimo — zopet prikazal. Izročili so ga takoj sodniji. Še enkrat opazimo, da se nam je tako poročalo, toraj ne moremo za resnico biti porok.
Na spletni strani društva postrešček je zapisano:
Naš program Postrešček – pomočnik socialno ogroženim družinam – je v skladu z družinsko politiko RS in njenimi ukrepi na področju personalne dejavnosti, ta pa med drugim zajema pomoč družinam, ki imajo starejše in prizadete člane. Naša dejavnost s svojimi storitvami socialnega servisa podpira delovanje družine s tem, da nudi pomoč družinskim članom, ki so te pomoči potrebni, in na ta način razbremenjuje aktivni del družine s tem pa preprečuje njeno socialno izključenost.
Sredi 19. stoletja so na ljubljanskem območju delovali postreščki, ki so na ulicah nudili svoje usluge, kot npr.: nosili so prtljago, pomagali poiskati potniku prenočišče, mu na njegovo željo razkazali glavne znamenitosti mesta, prenašali vrednostne papirje, sodelovali na sejmih ipd. Tako so ponujali in opravljali najrazličnejša uslužnostna dela – od hišnih pa vse do najrazličnejših drugih opravil. Ljudje so jih imeli radi in so se nanje tudi lahko zanesli; zaupali so jim celo zaklepanje hišnih vrat in spuščanje rolet v hišah v času njihove odsotnosti. Njihova dejavnost se danes umešča v kulturno dediščino Mestne občine Ljubljana.
Danes se tradicija postreščkov spet oživlja. V letu 2003 smo začeli z obujanjem poklica postrešček in izkazalo se je, da današnji postreščki prav tako uživajo ugled svojih predhodnikov. Postreščki opravljajo danes tako različna uslužnostna dela za posamezne zainteresirane občane kot tudi nekatere storitve socialnega servisa oz. pomoči občanom na domu.
Postreščki stopajo s svojo dejavnostjo tudi na socialno področje. Postreščki nudijo v okviru socialnega servisa pomoč družinam s starejšimi ter invalidnimi člani in družinskimi člani s trajnimi bolezenskimi okvarami; pomoč pa nudijo tudi enostarševskim in finančno šibkim družinam. Torej tem ljudem postreščki pomagamo in bomo pomagali na domu, da bi lažje premagovali breme fizičnih opravil kot tudi ostale dejavnosti, ki so del vsakdanjega življenja. Po drugi strani bomo s tem razbremenili aktivni del družine in tako pripomogli k preprečevanju njihove izključenosti iz socialnega okolja, s tem pa bomo omogočili vsem članom družine kvalitetnejše življenje.
Poslanstvo postreščkov je pomoč družinam s starejšimi in invalidnimi člani. Gre za pomoč oz. različne manjše usluge – pomoč v hiši in okoli nje ter drugih opravilih, kot so: pospravljanje stanovanj, beljenje prostorov, manjša popravila gospodinjskih aparatov in drugih izdelkov, manjše adaptacije, instalacijska dela (elektrika, vodovod ), čiščenje odtočnih cevi, prenašanje in montaža pohištva, čiščenje okolice, pospravljanje kuriva, urejanje in vzdrževanje vrta, čiščenje dohodnih poti in snega s pločnikov, čiščenje žlebov, odvoz odpadkov. Prav tako pa je naše poslanstvo z ozirom na željo spremljati starejše in druge, pomoči potrebne družinske člane k zdravniku ali pa po drugih opravkih (uradi, banka…). Seveda pa po naročilu tudi opravljamo zanje nakupe, odnašamo pošto itd.
S široko paleto najrazličnejših storitev v okviru družinskega delokroga omogoča služba postreščkov ravno zaradi opravljenih storitev predvsem več prostega časa aktivnim članom družine, s tem pa posledično lažje in kvalitetnejše vključevanje družine v okolje. Možnost obsežne pomoči na domu omogoča osamljenemu in oviranemu posamezniku dodaten stik z zunanjim svetom, hkrati pa tudi zanesljivo in razbremenjujočo oporo prizadeti družini. Poleg storitev socialnega servisa oz. pomoči starejšim in invalidnim osebam nudimo postreščki še druge različne uslužnostne dejavnosti na različnih lokacijah v mestu za posamezne zainteresirane občane. Tem občanom pomagamo na tržnicah in na pokopališču Žale, prav tako pa tudi potnikom in turistom na železniški in avtobusni postaji.
Z odprtjem novih delovnih mest v območju programa Postrešček bomo omogočili zaposlitve iz vrst težje zaposljivih oseb, predvsem lažjih invalidov in mladih. Z novim zaposlovanjem bomo prispevali k zmanjšanju zaposlitvene problematike omenjenih struktur v Ljubljani.
Z oživitvijo dejavnosti smo začeli leta 2003 in v tem času so se pokazale velike potrebe in zanimanja za tovrstne storitve. Izkušnje kažejo, da je s poslanstvom postreščka neločljivo povezano njegovo dobro ime, ki so si ga postreščki pridobili, ker so se ljudje lahko nanje vedno zanesli in jim zaupali. V letu 2005 smo dobili podporo mnogih organizacij, med katerimi so: Slovenska turistična organizacija, Mestna turistična zveza, Društvo za oživljanje starega mestnega jedra, Gospodarska zbornica Slovenije – oddelek za turizem, Zavod za turizem Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana.
V tem zapisu, smo objavili tudi fotografije, ki so nam jih posredovali iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana in iz Mestnega muzeja Ljubljana -MGML, za kar se omejenim ustanovam zahvaljujemo!
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Postreščki sodijo skupaj z izvoščki ali fijakarji, kočijaži in komisionarji ali nosači med takoimenovane urbane poklice
Postreščki so bili nekoč sestavni del ponudbe v večjih mestih. Že samo ime nam pove, da je šlo tu za uslužnostni poklic, in ljubljanski postreščki so bili v času nastanka in tudi kasneje nekaj posebnega.
Ko so nastali, leta 1864 so bili edini v celotni Avstro-ogrski monarhiji, ki so poleg prenašanja kovčkov in druge prtljage iz železniške postaje do hotelov in drugih nastanitvenih točk, opravljali še celo vrsto drugih dejavnosti, drobnih in večjih naročil, uslug in podobno. Do leta 1899 so postreščke imenovali »dinstmanni« po vzoru Innsbrucka in Lindaua, na Primorskem, predvsem v Trstu pa so jih imenovali »fakino«, in so sodelovali pri nakladanju in razkladanju ladij v pristanišču.
Na začetku je v Ljubljani delovalo 16 postreščkov, kasneje pa se je število povečalo na 30. Poklic postrešček pa je nastal kot odgovor na potrebe po uslužnostnih dejavnostih, saj že samo imen- postrešček pomeni, da gre za ljudi, ki te postrežejo, oziroma, ki ti pomagajo, pri prenašanju določenih breme, predmetov, še zlasti ko je šlo za selitve. Ker v preteklosti ni bilo čistilnic so postreščki recimo tudi čistili obleke, in ker takrat ni bilo varnostnikov so zaklepali in odklepali trgovine, in opravljali nadzor. Še več postreščki so prenašali tudi ljubezenska sporočila.
Večja in manjša mesta so skrbela za popotnike in tudi svoje lastno prebivalstvo s tem, da so ponudila vrsto uslužnostnih poklicev. Med te sodijo predvsem izvoščki ali fijakarji, kočijaži, komisionarji ali nosači ter seveda postreščki. Vsi našteti so pri posameznih naročilih tudi sodelovali med seboj, saj je recimo fijakar za nalaganje tovora na voz najel postreščka in podobno. Zanimivo, da naletimo tudi na mnenje, da so postreščki opravljali vse tiste dejavnosti, ki so se pozneje specializirale in razvile v samostojne poklice in dejavnosti. Tak primer so prevozniki, selitveni servisi, kemične čistilnice, varnostniki in celo pogrebne storitve.
Postreščki sodijo med tako imenovane urbane poklice, saj so delali predvsem v mestih, pove etnolog dr. Janez Bogataj, ki se spominja seveda tako izvoščkov ali fijakarjev kot tudi postreščkov.
Včasih so ljudje enačili postreščke, in komisijonarje ali nosače, vendar je šlo za dva različna ceha, pravi Mitja Saje predsednik društva prvih ljubljanskih postreščkov v Ljubljani, ki je tudi sam postrešček.
Postreščkov se dobro spominja tudi radijski kolega Pavle Jakopič, ki nam je med drugim povedal, da so bili s svojimi oblekami, predvsem s kapami, nekakšna mestna posebnost.
O Postreščkih je Ana Zuljan skupaj z učenci iz 7. in 8. razreda Osnovne šole "Borisa Ziherla" v Ljubljani, ( leta 1997 se je šola preimenovala v Osnovno šolo Bežigrad) leta 1992, napisala zanimivo knjigo o sto letih delovanja in življenja ljubljanskih postreščkov.
Slovenski list (12.12.1896, letnik 1, številka 4) Str.5./25 Nemštvo pri postreščkih. Usojamo se uprašati, zakaj imajo postreščki v Ljubljani samo nemške napise na svojih čepicah. Morebiti se daje temu odpomoči.
Ljudski glas (01.09.1883, letnik 2, številka 17) Str.3 Dalje se nam poroča, da nekateri tukajšnjih postreščekov (Dienstmann) našim starinarjem veliko konkurenco z nakupom in prodajo različnih starin delajo; tako starinarje, kateri morajo različne davke plačevati, jako oškodujejo in sebe svoji pravi službi odtegujejo. Ne samo dotični zavod, tudi policija bi morala tej nepriliki v okom priti.
Ljudski glas (16.01.1884, letnik 3, številka 2) Str.3 (Dienstmann ali postrešček), o katerem se je po Ljubljani minole dni toliko govorilo, da se je po izneverjenji večje vsote denarja ustrelil, se je — kakor slišimo — zopet prikazal. Izročili so ga takoj sodniji. Še enkrat opazimo, da se nam je tako poročalo, toraj ne moremo za resnico biti porok.
Na spletni strani društva postrešček je zapisano:
Naš program Postrešček – pomočnik socialno ogroženim družinam – je v skladu z družinsko politiko RS in njenimi ukrepi na področju personalne dejavnosti, ta pa med drugim zajema pomoč družinam, ki imajo starejše in prizadete člane. Naša dejavnost s svojimi storitvami socialnega servisa podpira delovanje družine s tem, da nudi pomoč družinskim članom, ki so te pomoči potrebni, in na ta način razbremenjuje aktivni del družine s tem pa preprečuje njeno socialno izključenost.
Sredi 19. stoletja so na ljubljanskem območju delovali postreščki, ki so na ulicah nudili svoje usluge, kot npr.: nosili so prtljago, pomagali poiskati potniku prenočišče, mu na njegovo željo razkazali glavne znamenitosti mesta, prenašali vrednostne papirje, sodelovali na sejmih ipd. Tako so ponujali in opravljali najrazličnejša uslužnostna dela – od hišnih pa vse do najrazličnejših drugih opravil. Ljudje so jih imeli radi in so se nanje tudi lahko zanesli; zaupali so jim celo zaklepanje hišnih vrat in spuščanje rolet v hišah v času njihove odsotnosti. Njihova dejavnost se danes umešča v kulturno dediščino Mestne občine Ljubljana.
Danes se tradicija postreščkov spet oživlja. V letu 2003 smo začeli z obujanjem poklica postrešček in izkazalo se je, da današnji postreščki prav tako uživajo ugled svojih predhodnikov. Postreščki opravljajo danes tako različna uslužnostna dela za posamezne zainteresirane občane kot tudi nekatere storitve socialnega servisa oz. pomoči občanom na domu.
Postreščki stopajo s svojo dejavnostjo tudi na socialno področje. Postreščki nudijo v okviru socialnega servisa pomoč družinam s starejšimi ter invalidnimi člani in družinskimi člani s trajnimi bolezenskimi okvarami; pomoč pa nudijo tudi enostarševskim in finančno šibkim družinam. Torej tem ljudem postreščki pomagamo in bomo pomagali na domu, da bi lažje premagovali breme fizičnih opravil kot tudi ostale dejavnosti, ki so del vsakdanjega življenja. Po drugi strani bomo s tem razbremenili aktivni del družine in tako pripomogli k preprečevanju njihove izključenosti iz socialnega okolja, s tem pa bomo omogočili vsem članom družine kvalitetnejše življenje.
Poslanstvo postreščkov je pomoč družinam s starejšimi in invalidnimi člani. Gre za pomoč oz. različne manjše usluge – pomoč v hiši in okoli nje ter drugih opravilih, kot so: pospravljanje stanovanj, beljenje prostorov, manjša popravila gospodinjskih aparatov in drugih izdelkov, manjše adaptacije, instalacijska dela (elektrika, vodovod ), čiščenje odtočnih cevi, prenašanje in montaža pohištva, čiščenje okolice, pospravljanje kuriva, urejanje in vzdrževanje vrta, čiščenje dohodnih poti in snega s pločnikov, čiščenje žlebov, odvoz odpadkov. Prav tako pa je naše poslanstvo z ozirom na željo spremljati starejše in druge, pomoči potrebne družinske člane k zdravniku ali pa po drugih opravkih (uradi, banka…). Seveda pa po naročilu tudi opravljamo zanje nakupe, odnašamo pošto itd.
S široko paleto najrazličnejših storitev v okviru družinskega delokroga omogoča služba postreščkov ravno zaradi opravljenih storitev predvsem več prostega časa aktivnim članom družine, s tem pa posledično lažje in kvalitetnejše vključevanje družine v okolje. Možnost obsežne pomoči na domu omogoča osamljenemu in oviranemu posamezniku dodaten stik z zunanjim svetom, hkrati pa tudi zanesljivo in razbremenjujočo oporo prizadeti družini. Poleg storitev socialnega servisa oz. pomoči starejšim in invalidnim osebam nudimo postreščki še druge različne uslužnostne dejavnosti na različnih lokacijah v mestu za posamezne zainteresirane občane. Tem občanom pomagamo na tržnicah in na pokopališču Žale, prav tako pa tudi potnikom in turistom na železniški in avtobusni postaji.
Z odprtjem novih delovnih mest v območju programa Postrešček bomo omogočili zaposlitve iz vrst težje zaposljivih oseb, predvsem lažjih invalidov in mladih. Z novim zaposlovanjem bomo prispevali k zmanjšanju zaposlitvene problematike omenjenih struktur v Ljubljani.
Z oživitvijo dejavnosti smo začeli leta 2003 in v tem času so se pokazale velike potrebe in zanimanja za tovrstne storitve. Izkušnje kažejo, da je s poslanstvom postreščka neločljivo povezano njegovo dobro ime, ki so si ga postreščki pridobili, ker so se ljudje lahko nanje vedno zanesli in jim zaupali. V letu 2005 smo dobili podporo mnogih organizacij, med katerimi so: Slovenska turistična organizacija, Mestna turistična zveza, Društvo za oživljanje starega mestnega jedra, Gospodarska zbornica Slovenije – oddelek za turizem, Zavod za turizem Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana.
V tem zapisu, smo objavili tudi fotografije, ki so nam jih posredovali iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana in iz Mestnega muzeja Ljubljana -MGML, za kar se omejenim ustanovam zahvaljujemo!
Tok časa dogodke, ki so bili še nedavno izjemno prisotni, počasi nosi v pozabo. A včasih nas okoliščine dobesedno prisilijo v spominjanje. Oktobra leta 1941 se je v srbskem mestecu Kraljevo dogodil zločin. In če menite, kako bo današnja oddaja pogrevala večno temo o nasprotnikih med drugo svetovno vojno, se motite. Govorila bo o umetnosti…
Med množičnimi prireditvami, ki so imele in imajo etnološko, folkloristično ali etnografsko naravo, je predvsem v spominih malo starejših rodov zagotovo ostala Kmečka ohcet in njena poznejša naslednica Ohcet v Ljubljani. To so prvič organizirali leta 1966, pri tem pa nekateri opozarjajo, da se je Kmečka ohcet začela že leta 1965. Vendar je takrat šlo za zasebno poroko, ki pa je imela velik odmev in je bila nekakšna generalka za poznejšo Kmečko ohcet. Res ji je čez leto dni, 1966., sledila prva večja množična javna prireditev po II. svetovni vojni, ki so jo imenovali Kmečka ohcet. To so na podlagi dobrih izkušenj, pridobljenih z že omenjeno zasebno ohcetjo, organizirali iz turističnih potreb, ne zaradi želje, da bi ohranili spomin na kmečko poroko.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Radijski medij je precej neprimeren za opisovanje fotografij, na srečo pa dovolj primeren za opisovanje fotografov. Te dni je v Mariboru odprta retrospektivna razstava fotografinje Inge Morath. Njen fotografski opus zna vsak ljubitelj fotografije “na izust”, tudi njeni, pogosto glamurozni biografski podatki so v osveščeni javnosti znani. Manj znana pa je njena povezanost s Slovenijo, predvsem z njenim severovzhodnim delom. Zanimivo, skoraj enkratno pričevanje moža, ki je poznal Inge, v tokratni oddaji!
V tokratni oddaji se bomo posvetili herbarijskim zbirkam, saj so del slovenske zgodovine, kulture in identitete. Herbarij je zbirka stisnjenih in posušenih rastlin opremljena z ustreznimi podatki. Herbarijske zbirke omogočajo trajno shranjevanje rastlin, med njimi tudi tistih, ki so zgodovinsko najpomembnejše - gre za tipske primerke - na katerih so bile opisane posamezne vrste in podvrste. Se v Sloveniji dovolj zavedamo pomena herbarijev? Kakšna je njihova uporabna vrednost? Kako pomagajo pri prepoznavanju rastlinskih vrst in kakšne raziskave se opravljajo na herbariziranih rastlinah ter kdo so bili začetniki preučevanja rastlinstva pri nas - o tem v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Letos praznujemo 240. obletnico prvega dokumentiranega pristopa na vrh Triglava. Od tistega obdobja očaka nismo pustili več pri miru. Ob dejstvu, da velja vzpon za neformalno potrditev narodnosti, je bilo kar nekaj vzponov na meji čudaštva, tudi bizarnosti. A vzpon iz oktobra leta 1961 je po svoji nenavadnosti in enkratnosti v samem vrhu. Več o podvigu planinskega bataljona takrat jugoslovanske vojske v Sledeh časa z naslovom Iz vseh topov!
Ta teden so se začele enomesečne sodne počitnice. To je priložnost, da se s svojih aktualnih tožarjenj, sodnih pozivov, postopkovnih zapletov in zastaranj ozremo nazaj in pogledamo, kako so spore reševali in prekrške kaznovali naši predniki v času fevdalnega družbenega reda. Takrat so bile lokalne skupnosti v sodno dogajanje vključene veliko aktivneje, kot smo danes; in kazen nikoli ni bila samo kazen, pač pa je imela veliko širši družbeni učinek.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bajeslovni zakladi jeruzalemskega templja, odkritje svetega grala in uničenje vojaškega viteškega reda templjarjev so teme, ki že vse od renesanse vzbujajo zanimanje svetovne javnosti. Teorije zarote so se razbohotile in razplamtele in očitno se bo to nadaljevalo. V hiperinflaciji najrazličnejših zgodb, namigov, posploševanja in prirejanja dejstev zgodovinarji še vedno odkrivajo nove podatke in počasi dopolnjujejo mozaik zgodbe o križarjih, križarskih vojnah in usodi vojaških viteških redov, predvsem templjarskega. Ti so v obdobju največjega razcveta imeli pomembno vlogo ne le v tako imenovani sveti deželi, ampak tudi v tedanji Evropi. Žal konkretnih, dokumentiranih listin s podatki o tem, ali so bili navzoči tudi na Slovenskem, ni. Je pa toliko bolj živo ljudsko izročilo o templjarjih na Krasu, v okolici Lokve, Komna, Rodika, v Vipavski dolini in na Repentabru na italijanski strani. Te zgodbe in zgodovinske podatke o templjarjih bomo spoznali v oddaji Sledi čas.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Med Slovenci v Ziljski dolini so pomemben del (ohranjanja) identitete verski prazniki, prepleteni s starimi ljudskimi šegami. Med njimi je za zunanjega obiskovalca najbolj atraktivno t. i. štéhvanje. Gre za konjeniško igro moči in spretnosti, katere korenine segajo daleč v preteklost. Ta šega manjšino na skrajnem severozahodnem delu slovenskega etničnega ozemlja spremlja že stoletja, po spletu nenavadnih naključij pa se je po drugi svetovni vojni usidrala tudi v vaseh ljubljanskega Posavja.
Prvi turški vpad se je zgodil pri Metliki leta 1408. Turke so sicer imenovali krvoločni psi, roparski ptiči, pa požigalci in divje svinje v vinogradu krščanstva.
Neveljaven email naslov